Računalniški muzej -

V Računalniškem muzeju tokrat poročamo o ljubiteljski elektroniki in samogradnih mikroračunalnikih. Koncept samogradnje je v mikroračunalništvu prisoten od samega začetka. S težnjo k ceneni izdelavi in zasebni uporabi je močno vplival na nastanek klasičnih hišnih računalnikov. Pomembno je okrepil tudi splošno računalniško kulturo v družbi. Ljubiteljski uporabniki z osnovnimi veščinami za izdelavo elektronskih naprav so se mikroračunalništva lotili z značilnim navdušenjem in ponosom, ki je hitro postalo nalezljivo in se je še posebej razširilo med mladimi. Naprave so najbolj pogosto sestavljali iz samogradnih kompletov, številni pa so se samogradnje lotili tudi povsem samostojno. V samogradnji so se še posebej uveljavili enostavni mikroračunalniki na eni plošči. Sinclair ZX81 je en izmed zadnjih tovrstnih mikroračunalnikov in prvi bolj množično dostopen mikroračunalnik pri nas.

Po zgledu ZX81 so preprost samogradni mikroračunalnik na eni plošči izdelali tudi v Mikroračunalniškem...

Računalniški muzej -

V Računalniškem muzeju poročamo o prvih mikroračunalnikih namenjenih množični zasebni in poslovni uporabi. Najverjetneje ste že slišali za mikroračunalnike kot so Commodore PET, Apple II ali pa Tandy TRS-80, ki so na trg prišli leta 1977. Pravih operacijskih sistemov ti sprva še niso poganjali. Proizvajalci so jih opremili le s tolmači za preproste različice programskega jezika BASIC. Označujemo jih kot mikroračunalnike druge generacije, po zaslugi njihovega presenetljivega prodora med zasebne uporabnike pa tudi kot prve hišne mikroračunalnike. Zasebni uporabi proizvajalci sprva sploh niso namenjali posebne pozornosti. Priložnost za množično prodajo so namreč videli v napravah za poslovno in pisarniško uporabo. Med tujimi napravami so se v Jugoslaviji na začetku osemdesetih najprej uveljavili mikroračunalniki Apple II. Več domačih različic so nekje od leta 1982 proizvajali tudi v hrvaškem podjetju Ivasim pod nazivom Ivel.

Prvi domač mikroračunalnik opremljen za poslovno uporabo je...

Računalniški muzej -

V Računalniškem muzeju z jesenjo spet pripravljamo zanimive vsebine o zgodovini domačega računalništva. Tokrat o čisto prvih mikroračunalnikih. Morda že veste, da so se ti pri nas pojavili sredi sedemdesetih. V uporabo so jih takrat prvi vpeljali strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan, aktivno pa so se v tem času z mikroprocesorsko tehnologijo ukvarjali tudi strokovnjaki Fakultete za elektrotehniko. To so bili zelo preprosti računalniki s strojno in programsko opremo po meri. Uporabljali so prve 8-bitne mikroprocesorje in poganjali le preproste zagonske operacijske sisteme. Programirali so jih izključno v zbirniku. Uporabni so bili predvsem pri avtomatizaciji procesov v industriji in izvajanju eksperimentov v laboratorijih. Nastopali so na primer kot upravljalni deli različnih merilnih, nadzornih in regulacijskih naprav. Včasih jih označujejo tudi kot mikroračunalnike prve generacije.

Strokovnjaki Inštituta Jožef Stefan so od leta 1976 naprej izdelovali lastne mikroračunalnike z...

Računalniški muzej -

Spomladi 1991 so v Beogradu končno izdali dovoljenje za priklop javnega omrežja JUPAK v evropsko omrežje IXI. Mednarodno povezavo prek povezovalnega protokola x.75, ki so jo na Inštitutu Jožef Stefan za YUNAC vzdrževali od konca 1989, so tako sredi leta lahko zamenjali z neposredno povezavo s protokolom x.25. Konec leta pa so na inštitutu lahko izvedli tudi prvo povezavo z omrežjem Internet. Delovne postaje Sun SPARCstation 1+, ki so jih takrat dobili, so že imele vgrajene Ethernet krmilnike podjetja AMD, zato so eno izmed njih lahko povezali prek omrežja European academic supercomputer initiative(EASInet) z nizozemskim fizikalnim inštitutom Nikhef, ki je vzdrževal mednarodno povezavo z omrežjem Internet. Nato so s precej truda in iznajdljivosti povezali še druge svoje naprave, vključno s takratnim osrednjim računalnikom DEC VAX 4000/300(Stenar). Internetno povezavo so spomladi 1992 že začeli širiti na druge domače ustanove, odgovornost za omrežje bivšega YUNAC in oprema pa sta ob...

Računalniški muzej -

Dogodki povezani s slovensko osamosvojitvijo so osvetlili pomen elektronskih komunikacij. Prvi poštni seznami(mailing list), ki so se uveljavili kmalu po vzpostavitvi elektronske pošte pri nas jeseni leta 1987, so slovencem in akademskim kolegom po svetu posredovali novice od doma. Najbolj znana seznama te vrste sta bila ‘Rok press’ Roka Sosiča in Igorja Benka in ‘Oglasna deska’ Jureta Marna. Poštni seznam ‘Pisma bralcev’ Andreja Brodnika pa je za razliko od slednjih deloval kot posredovalnik pošte med člani spiska in je tako omogočal tudi izmenjavo mnenj, pogovore in podobno. Spomladi leta 1991 so ustanovili za ta namen veliko bolj primerno pogovorno skupino soc.culture.yugoslavia na omrežju USENET, ki je novice in sporočila za razliko od prejšnjih lahko posredovala po svetu vsakomur z dostopom do omrežja. Po nekaterih ocenah je v času vojne novice na pogovorni skupini prebralo vsaj 100.000 ljudi po svetu, takrat večinoma še izključno uporabnikov iz različnih akademskih okolij....

Računalniški muzej -

Do začetka devetdesetih je evropski model odprtih sistemov OSI kljub izdatni podpori Evropske skupnosti in telekomunikacijskih podjetij začel izgubljati boj v tako imenovani protokolni vojni. Med glavnimi razlogi za nenadno prevlado omrežij utemeljenih na internetnih protokolih TCP/IP so bili bolj preprosto in robustno delovanje, prosta dostopnost programske opreme za nekatere Unix distribucije in sprostitev omrežja za komercialno uporabo. Model OSI je v primerjavi s TCP/IP trpel zaradi prevelike sistemske zapletenosti, izdatnih varnostnih mehanizmov in predvsem slabo razvite storitvene plati. Model OSI so tako kot pri nas tudi v Evropi še konec osemdesetih v veliki meri dopolnjevali z omrežnimi storitvami, ki jih je v tem času ponujal DECnet. Omrežni protokoli DECnet so bili sedem plastni ureditvi OSI namreč že zgodaj in še najbolj prilagojeni. V okviru projekta COSINE so sicer predvideli, da bodo ob zadostnem razvoju storitev lahko dosegli pretvorbo vseh obstoječih omrežij v...

Računalniški muzej -

Prizadevanja za vzpostavitev mednarodnih standardov, ki bi omogočili heterogeno povezovanje informacijskih sistemov ne glede na proizvajalca strojne in programske opreme, so konec osemdesetih vendarle obrodili sadove. V Evropi so v skladu s strateško usmeritvijo k večji neodvisnosti na področju računalništva in računalniških mrež še naprej izdatno podpirali razvoj odprtih sistemov po modelu OSI, na krilih ameriške računalniške prevlade pa se je vse bolj krepila vloga odprtih sistemov po modelu TCP/IP. Začeli so se pojavljati dvomi o prihodnosti modela OSI, vendar je prevladalo mnenje, da je potrebno razvijati neodvisen evropski model. Model OSI so v Evropi prek državnih PTT podjetij, ki so skoraj izključno obvladovala telekomunikacije, uvajali v javna omrežja, prek projekta COSINE pa so oblikovali tudi ločeno namensko omrežje IXI za povezavo evropskega raziskovalnega in javnega sektorja. Do leta 1988 so v okviru projekta COSINE standardizirali vrsto storitev, na primer elektronsko...

Računalniški muzej -

Tehnološko podlago za oblikovanje večjih vzajemno povezanih in javno dostopnih informacijskih sistemov so v osemdesetih pri nas tvorili predvsem združljivi računalniki različnih velikosti proizvajalca DEC(in njihovi sorodniki domače Delte). Na strojnem nivoju je največjo skladnost in povezljivost omogočila njhova 32-bitna arhitektura VAX, na programskem pa operacijski sistemi družine VAX/VMS in omrežni protokol DECNet. Protokol DECNet so sicer podpirali tudi operacijski sistemi RSX-11 na mini računalnikih DEC PDP-11 in nekaj let za tem še operacijska sistema TOPS na računalnikih DEC System 10 in System 20 v Računalniškem centru Univerze v Ljubljani. Ta skupna tehnološka podlaga je omogočila, da so med njimi že v prvi polovici osemdesetih začele nastajati povezave, ki so bile sprva omejene predvsem na slovensko univerzitetno okolje in nekaj povezav z drugimi univerzami po Jugoslaviji. Večja omrežja omejena na računalnike posameznega proizvajalca so bila v tem času že precej...

Slashdot - V preteklosti popularne novičarske skupine, poimenovane tudi s tujko usenet, sta si leta 1979 izmislila Tom Truscott in Jim Elli z Univerze Duke. Že leto pozneje sta sistem tudi v praksi postavila. Kot naslednik elektronske deske (BBS) so nam novičarske skupine dolga leta služile kot točka za izmenjavanje izkušenj na internetu, dokler jih niso preglasili forumi. Kljub temu so nam pustile zajetno zgodovino; ne samo zakladnice znanja, temveč tudi novo besedišče. Troll, spam, LOL in flame war so angleške besede za podpihovalca, nazaželeno sporočilo, glasen krohot in podžiganje, ki so nastale zaradi novičarskih skupin. Na začetku tega meseca smo poročali, da je svoje novičarske skupine ukinil Microsoft, sedaj pa...

Slashdot - Pred davnimi časi, še preden je bil internet množično dostopen, smo za komunikacijo uporabljali tako imenovane elektronske oglasne deske (BBS). Te so umrle še v prejšnjem stoletju. Kasneje so se razširile novičarske skupine (USENET), ki so svoj zenit že prešle, a še vedno kljubujejo spletnim forumom, čeprav vedno težje. Microsoft, na primer, jih ne bo več držal pri življenju.

Redmondski velikan je napovedal, da bodo ukinili približno 2000 javnih in 2200 zasebnih novičarskih skupin, ki so bile namenjene Microsoftovim izdelkom in partnerjem. Z junijem 2010 jih bodo prestavili na forume v sklopu TechNeta, MSDN in Microsoft Answers. Razlog naj bi bil spam, saj so v Microsoftu zapisali, da forumi ponujajo boljši nadzor nad spamom. V zadnjem letu se je število obiskovalcev teh novičarskih skupin prepolovilo, posredno pa Microsoft tudi priznava, da bo vzdrževanje foruma cenejše. Vse skupaj seveda zavito v celofan z besedami, da gre za evolucijo skupnosti in sporazumevanja.