vir: NASA
Čeprav posnetki vsemirskih meglic jemljejo dih, pa se pomembne informacije o naši okolici skrivajo v celotnem spektru elektromagnetnega valovanja. Najbolj divje dogajanje v vesolju, kot so eksplozije supernov, izginjanje teles v črnih luknjah ali utripanje pulzarjev, oddaja rentgenske valove, ki jih moramo ujeti z vesoljskimi teleskopi, saj je Zemljina atmosfera zanje neprehodna. Rengentska astronomija je zato stara skoraj toliko kot pošiljanje satelitov v orbito in beleži pisan spisek naprav, od ameriške serije satelitov OSO (Orbiting Solar Observatory) v šestdesetih letih prejšnjega stoletja do novejših, kot so Nasina Chandra, Esin XMM-Newton ali ruski Spektr-RG.
Sedaj pa je na redu generacija z novo zmogljivostjo: merjenjem polarizacije rentgenske svetlobe. To pomeni, zaznavanjem smeri (oz. ravnine), v kateri elektromagnetno valovanje niha. Ta lastnost svetlobe je običajno ob izsevanju naključna, a se spreminja ob prehajanju snovi ali odbojev od nje. Nekateri zanimivi pojavi, kot je potovanje relativističnih elektronov v močnih magnetnih poljih, pa polarizirano svetlobo že izsevajo. Zato nam lahko mnogo pove o tem, iz kakšnega okolja je signal prispel. V ta namen so pri Nasi, v sodelovanju z Italijansko vesoljsko agencijo, zasnovali rentgenski teleskop IXPE (Imaging X-Ray Polarimetry Explorer). Gre za zanimivo zasnovo, ki je sestavljena iz treh poglavitnih gradnikov (glej video): zapletenega sistema zrcal, teleskopske roke in treh detektorjev s tipali polarizacije, ki so jih razvili Italijani. Za merjenje polarizacije uporabljajo pojav, pri katerem rentgenski žarek ob prehajanju plina v njem s trki sproža nastajanje fotoelektronov, ki največkrat odletijo v specifični smeri glede na polarizacijo svetlobe.
IXPE je v četrtek, malo čez sedmo zjutraj po našem času, poletel s Kennedyjevega vesoljskega centra, na raketi Falcon 9. Vtirili so ga na višino 600 kilometrov, v ekvatorialno orbito, ker je tam najmanj motenj zaradi kozmičnega sevanja, ki ga naokoli razmetava Zemljino magnetno polje. Z meritvami naj bi pričel januarja in dal odgovore na vprašanja, kako natančno se sučejo črne luknje, kako žrejo svojo okolico in zakaj pulzarji izsevajo toliko rentgenske svetlobe.
