Članek slovenskih avtorjev v Science o absorpciji v medzvezdnem prostoru

Science Magazine - Vesolje je, če izvzamemo lokalne zgostitve snovi v zvezde, planete in oblake, precej prazen prostor. V medzvezdnem prostoru je v vsakem kubičnem metru prostora zgolj nekaj delcev (atomov, ionov ali molekul). A ker je vesolje nepredstavljivo veliko, se teh delcev nabere precej, hkrati pa je njihova gostota dovolj nizka, da lahko obstajajo tudi v različnih eksotičnih oblikah, ki so same po sebi manj stabilne in bi na Zemlji reagirale dalje.

Ta teden so v prestižni reviji Science objavili članek (prosto dostopen rokopis članka) o pojavu medzvezdnih absorpcijskih pasov, ki so posledica eksotičnih molekul v medzvezdnem prostoru. Za nas je članek pomemben zato, ker imamo prvič po treh letih v Science spet članek, kjer sta prva avtorja Slovenca - Janez Kos in Tomaž Zwitter s FMF na Univerzi v Ljubljani.

Medzvezdne absorpcijske trakove (diffuse interstellar band) so odkrili leta 1922 in do danes so jih zabeležili že več kot 400. Gre za absorpcijo določenih valovnih dolžin v svetlobi, ki potuje skozi medzvezdni prostor. Absorpcija svetlobe je eden izmed osnovnih načinov za določanje sestave vesoljskih teles, saj lahko na primer iz temnih trakov na izsevanih spektrih zvezd določimo njihovo sestavo. Medzvezdni absorpcijski trakovi niso le posledice atomov in enostavnih molekul, ampak zelo verjetno tudi bolj zapletenih makromolekul, ki pa jih še znamo povezati s konkretnimi trakovi.

V objavljenem članku so raziskovali razporeditev makromolekul v medzvezdnem prostoru. Na podlagi meritev so izdelali zemljevid, kje najdemo večje oblake makromolekul, ter raziskali korelacijo s prisotnostjo drugih delcev v medzvezdnem prostoru. Za analizo so uporabili podatke, ki jih je priskrbel eksperiment RAVE s teleskopom UK Schmidt, ki stoji v Novem južnem Walesu v Avstraliji in je v bližnjem IR posnel spektre približno pol milijona zvezd na južnem nebu do razdalje 10.000 svetlobnih let. V članku je objavljen prvi tridimenzionalni zemljevid absorpcije kateregakoli traku v medzvezdnem prostoru in prva statistična obdelava medzvezdnih absorpcijski pasov v prostoru.

Velik izziv je predstavljalo ločevanje med absorpcijo v atmosferi zvezd in medzvezdnem prostoru, ker je slednja bistveno šibkejša. V ta namen so astronomi sestavili empirične modele dovolj vročih zvezd, ki so podajali absorpcijo v atmosferi, tako da so lahko iz meritev izračunali delež, ki odpade na absorpcijo v medzvezdnem prostoru. Merili so absorpcijo pri valovni dolžini 862 nm, ki ustreza makromolekuli, ki je še niso identificirali. Tako tudi po skoraj sto letih še vedno ne vemo, kaj povzroča to absorpcijo.