Slo-Tech - Lanskega septembra je v Nature Astronomy izšel članek o odkritih visokih koncentracijah fosfina v Venerini atmosferi. Ker je pri pogojih, ki vladajo na planetu, fosfin nestabilen, bi moral nastajati sproti; bodisi anorgansko bodisi iz živih bitij. Originalni članek ni uspel najti nobenih poti, kako bi fosfin nastajal anorgansko. Tako pomembno odkritje seveda pomeni, da bo iste podatke najprej prežvečilo še veliko več raziskovalcev, ki bodo skušali ponoviti analizo, potem pa se bo seveda v nadaljnjem raziskovanju iskalo še nove podatke. In prve dodatne analize kažejo, da je koncentracija fosfina bržkone bistveno nižja od prvotno objavljene.

Na prvi pogled je znanost v članku trdna. Podatke so dobili iz dveh teleskopov, analizirali so jih ločeni z različnimi programi in strojno opremo. Fosfin so dokazali iz absorpcijskih pasov v spektru, kjer se lahko deloma prekriva z žveplovim dioksidom. A slednji ima še druge trakove, ki jih niso videli, zato so jih pripisali fosfinu. Opazovali...

Nobelove nagrade - Na sredini tedna razglasitev letošnjih prejemnikov Nobelovih nagrad smo izvedeli, kdo prejme Nobelovo nagrado za kemijo. Za razvoj fluorescenčne mikroskopije so nagrajeni Američan Eric Betzig, Nemec Stefan W. Hell in Američan William E. Moerner. S svojimi odkritji so omogočili razvoj nove veje optične mikroskopije, ki omogoča vpogled v strukture, ki so manjše od valovne dolžine vidne svetlobe.

Več kot sto let je v mikroskopiji veljala dogma, ki jo je leta 1873 postavil Ernst Abbe in ki pravi, da ni mogoče opazovati predmetov, ki so manjši od polovice valovne dolžine svetlobe. Za vidno svetlobo to pomeni, da je meja okrog 200 nanometrov. Mejo bi lahko pomaknili niže z uporabo svetlobe krajše valovne dolžine, a ima ta že višjo energijo in...

Science Magazine - Vesolje je, če izvzamemo lokalne zgostitve snovi v zvezde, planete in oblake, precej prazen prostor. V medzvezdnem prostoru je v vsakem kubičnem metru prostora zgolj nekaj delcev (atomov, ionov ali molekul). A ker je vesolje nepredstavljivo veliko, se teh delcev nabere precej, hkrati pa je njihova gostota dovolj nizka, da lahko obstajajo tudi v različnih eksotičnih oblikah, ki so same po sebi manj stabilne in bi na Zemlji reagirale dalje.

Ta teden so v prestižni reviji Science objavili članek (prosto dostopen rokopis članka) o pojavu medzvezdnih absorpcijskih pasov, ki so posledica...

Slo-Tech - Voyager 1 je kot prvi človeški izdelek zapustil Osončje in priletel v medzvezdni prostor, piše najnovejša številka znanstvene revije Science. Za pot, dolgo približno 125 astronomskih enot oziroma slabih 19 milijard kilometrov, je potreboval 36 let. V tem času se je od Zemlje oddaljil za 17 svetlobnih ur. Najbližja zvezda poleg Sonca je od Zemlje oddaljena štiri svetlobna leta, tak da lahko hitro izračunate, da Voyager 1 v medzvezdnem prostoru še lep čas ne bo srečal nobenega planeta ali zvezde. To je 40.000 let.

Pozorni bralci boste zastrigli z ušesi in vprašali, ali ni Voyager Osončje zapustil že nekajkrat, nazadnje in najprepričljivejše pa že lanskega avgusta. O tem smo podrobno pisali letos poleti in ugotovili, da stvari niso tako preproste, kot bi kazali naši lepi modeli.

Res je Voyager 1 že leta 2004 preletel terminacijski udar, kjer se je...

Slo-Tech - Njegova točna oddaljenost od Zemlje in od Sonca je znana in znaša približno 124 astronomskih enot (več kot 18 milijard kilometrov). To je tako daleč, da svetloba od Sonca do Voyagerja potuje 34 ur (za primerjavo, od Sonca do Zemlje potrebuje približno osem minut). Precej manj pa je znano, kaj se tam nahaja. Razen tega, da je Voyager 1 nekje na robu Osončja. Od lanskega članka je Voyager 1 prepotoval skoraj 500.000.000 kilometrov in v tem času je naletel na številne nenavadne pojave.

Temu je posvečena zadnja številka revije Science, v kateri najdete tri znanstvene članke, ki opisujejo Voyagerjevo popotovanje v zadnjem letu, na Nasini strani pa odgovore na pogosta vprašanja.

Od Voyagerja 1 ob prehodu iz Osončja v medzvezdni prostor nismo pričakovali nič spektakularnega. Že leta 2004 je po pričakovanjih preletel terminacijski udar, kjer hitrost Sončevega vetra...

BBC - Slabo leto po objavi teoretičnega članka v Physical Review Letters, v katerem so raziskovalci z Univerze Yale opisali delovanje teoretičnega antilaserja, so ga tudi v praksi zgradili. Skupina znanstvenikov z Yala je namreč predstavila popolni koherentni absorber (coherent perfect absorber), kakor so antilaser poimenovali.

Antilaser absorbira koherentno svetlobo določene valovne dolžine, medtem ko jo laser oddaja. Raziskovalci so infrardeči žarek iz titan-safirjevega laserja razdelili v dva snopa, ki sta po različnih prepotovanih poteh prispela vsak s svoje strani na mikrometer debele silicijeve rezine.

Ob primerni postavitvi je silicij vsrkal vso svetlobo in prejeto energijo oddal kot svetlobo ali električni tok....

NASA - Voyager 2 je vesoljska sonda, ki so jo s Floride v vesolje izstrelili leta 1977. Sprva zamišljen kot nadaljevanje programa Mariner je Voyager 2 letel proti zunanjim planetom Sončevega sistema. Izkoristil je gravitacijsko energijo Urana in Neptuna ter po nekaj fantastičnih posnetkih Saturna, Urana in Neptuna odletel proti medzvezdnemu prostoru.

Podatki s senzorjev na plovilu kažejo, da je 30. avgusta 2007 na oddaljenosti 76 astronomskih enot preletel terminacijski udar (zaradi fluktuacij Sončeve aktivnosti se je to zgodilo petkrat). To je meja, kjer se sončni veter zaradi interakcije z medijem v medzvezdnem prostoru toliko upočasni, da ne potuje več z nadzvočno hitrostjo (ta znaša v tistem delu vesolja okrog 100...

Slashdot - Zelo zanimiv problem teoretične fizike in tudi astronomije je problem manjkajoče mase. V grobem ta pravi, da se glede na trenutno hitrost širjenja vesolja in množino snovi v vesolju nekaj ne sklada, saj je mase bistveno premalo. Prvo hipotezo o rešitvi tega problema je leta 1933 postavil Švicar Fritz Zwicky, ko je ugotovil, da je t.i. vidne mase (torej vidnih galaksij) 400-krat premalo za trenutno jakost gravitacije. Zaključil je, da je očitno v vesoljo veliko nezaznavne mase, katere gravitacijske učinki so opazni, in jo poimenoval temna snov. Od tedaj je to ena izmed zanimivejših in verjetnejših hipotez. Trenutne ocene so namreč, da je kar 90 - 95 odstotkov vse mase...