Nature - Ponovno se bomo malce obregnili ob lažnive znanstvene revije, ki prežijo na nič hudega sluteče raziskovalce in jih skušajo opetnajstiti. Večkrat smo že videli, kako enostavno je v te revije proti plačilu poslati popolnoma neumne članke, to pot pa so pokazali, da je preprosto postati tudi urednik ali celo odgovorni urednik takih revij.

Znanstvene revije se delijo v tri velike skupine: tradicionalne, odprte in lažnive oziroma plenilske. Prve so tradicionalno najuglednejše, čeprav smo že slišali ogromno kritik na njihovo ceno. V njih lahko objavljamo brezplačno, prav tako morajo svoje delo brezplačno opraviti recenzentje, a je zato naročnina na revijo zelo...

Slo-Tech - Pred poldrugim mesecem so japonski znanstveniki na Centru za razvojno biologijo RIKEN objavili revolucionarno odkritje, kako lahko iz odraslih mišjih celic pripravijo matične celice. O izjemnem odkritju so pisali vsi mediji, saj je kazalo, da lahko matične celice dobimo z neverjetno enostavno metodo, in sicer z izpostavitvijo celic zmerno kisli raztopini (s pH 5,7) za pol ure, s fizičnim stiskanjem celic ali z uporabo bakterijskega toksina. Zlasti prva možnost se je zdela predobra, da bi bila resnična. Žal se zdi čedalje verjetneje, da navedbe ne držijo.

Raziskave matičnih celic so vroča tema, kjer je ponovljivost poizkusov problematična. Nekaj izmed tako imenovanih kanonskih člankov, ki so najširše citirani, raziskovalci v neodvisnih laboratorijih niso bili sposobno ponoviti. Na seznamu desetih največkrat citiranih člankov s...

Nature - Na teh straneh smo že večkrat pisali o spornem ravnanju, ki ga zasledimo v akademskih vodah in sega od še najbolj nedolžnega nepotrebnega citiranja (da bi si zvišali možnost objave članka) do hudih finančnih prevar pa vse do absurdnih objav nesmiselnih člankov. Cyril Labbé z Univerze Joseph Fourier v Grenoblu je sestavil računalniški algoritem za odkrivanje nesmiselnih računalniško generiranih člankov, ga pognal skozi povzetke s konferenc (proceedings) iz let 2008-2013 in našel 120 popolnoma nesmiselnih člankov. Ti niso bili objavljeni v kakšnih obskurnih revijah, ampak večinoma pod okriljem IEEE, manjši del pa v Springerjevih publikacijah.

Kot je znano, sestaviti nesmiseln znanstveni članek ni posebno težko, še zlasti od leta 2005, ko so na MIT-u pripravili SCIgen. Gre za orodje, ki...

Slo-Tech - Naslednja težava, s katero se soočamo v znanosti (in še marsikod), je trajnost oziroma dolgoživost podatkov. Zanemarimo tistih nekaj škandalov, ko so brezvestni raziskovalci ponarejali rezultate raziskav objavljali neresnične, izmišljene ali prerejene podatke. Tudi povsem legitimni podatki imajo težavo, da počasi izginjajo v digitalna večna lovišča. Kanadski raziskovalci so ta problem pogledali in ugotovili, da je izjemno razširjen in obsežen (znanstveni članek).

Ohranjanje digitalnih podatkov je velik problem na vseh področjih, tako domače hranjenje fotografij kot vzdrževanje arhivov v podjetjih. Po eni strani podatke vsake toliko časa preseneti odpoved strojne opreme, ko lahko...

Slo-Tech - Večkrat smo že pisali o tegobah znanstvenikov in raziskovalcev, ki se morajo soočati s kruto realnostjo publish or perish (objavljaj ali pogini), ki je še posebej kričeča prav v državah, kot je Slovenija. ARRS namreč kot najbolj zveličavni kriterij za znanstveno odličnost postavlja število točk, kjer največ šteje število objavljenih člankov in citatov, ki jih ti dosežejo. O tem več v nadaljevanju, sedaj pa poglejmo eksperiment, ki ga je za Science opravil harvardski biolog John Bohannon.

Veliki založniki znanstvenih revij so velik problem, saj naročnine na svoje revije drago zaračunavajo, univerze in inštituti pa so jih skoraj primorani kupiti, saj največ štejejo prav objave v teh revijah z visokim faktorjem vpliva. In ko imaš enkrat visok faktor vpliva, ki se računa kot povprečno število citatov članka iz revije v vseh revijah na svetu, bodo najboljša dela...

Slo-Tech - Afera, ki je nedavno izbruhnila zaradi ugotovljenih manipulacij faktorja vpliva nekaterih znanstvenih revij, je priložnost za osvetlitev tega problema in vnovičen razmislek. Faktor vpliva se izračunava za vsako resno znanstveno revijo, kar počne Thomson Reuters. Izračuna se tako, da se v začetku leta i+1 pogleda, koliko člankov iz leta i je citiralo v tej reviji objavljene članke v letih i-2 in i-1. O smiselnosti tega početja je bilo prelitega že ogromno črnila, tudi na naši strani. Glavni problem je, da z enakimi vatli merimo različne znanstvene discipline, ki imajo svoje zakonitosti glede citiranja in časovnega zamika med objavo in citiranostjo. Na primer, biokemijski članki imajo običajno veliko...

Nature - Večkrat smo že pisali o problematiki dostopnosti znanstvenih člankov, ki so večidel plod javno financiranih...

The New York Times - Večkrat smo že pisali o težavah, ki pestijo moderni svet znanosti, kjer je edino zveličavno merilo uspeha število objav in njihova citiranost. To vzpodbuje številne nepoštene prakse: od izsiljevanja založnikov, ki dobro vedo, da z revijami z visokim faktorjem vpliva v rokah držijo ključe do akademskega uspeha, in to izkoriščajo za prodajo nesramno dragih naročnin (protistrup se zdi preprodaja gesel), do nečednega početja samih znanstvenikov. Prevare niso neznane, tako da smo že pisali o enostavnosti objave nesmiselnih člankov, vedno večjem številu umaknjenih člankov zaradi odkritih nepravilnosti v znanstveni metodi in celo samorecenziranju člankov. Še ena velika past, ki preži na nič hudega sluteče avtorje, pa so prevarantske revije...

Nature - Na naši strani smo že večkrat pisali o tegobah v akademiji, ki zadevajo objavo znanstvenih člankov in predvsem žafransko drage revije (glej spodnje povezave). Največ točk pač prinesejo objave v uglednih revijah z visokim faktorjem vpliva (IF). Naročnina na te revije še zdaleč ni poceni, zato se že nekaj let na glas razmišlja, kako bi založnike odstavili od kosa pogače. Doživeli smo tudi že bojkote najbolj pohlepnih založnikov.

Problem je v osnovi zelo enostaven. Članke brezplačno napišejo raziskovalci (v bistvu ne brezplačno, ampak jih financirajo...

Slo-Tech - V znanosti se danes soočamo s hudo inflacijo vsega mogočega razen sredstev. Napihujejo se nazivi, olepšujejo se raziskave, povečuje se število objavljenih člankov in prijavljenih projektov, čeprav kakovost temu ne sledi. Konkurenca je kruta in vrednotenje raziskovalnega dela izključno po objavah (pri nas je situacija še malo bolj okorna, saj šteje le število objav, normirano s faktorjem vpliva revije) je pripeljalo tudi do vprašljivih praks.

Po eni strani to vidimo z naraščanjem števila umaknjenih člankov, za katere so po objavi ugotovili hude...

SCIRP - Marcie Rathe z Univerze Južne Severne Dakote v Hooplu je 3. avgusta 2012 v odprto znanstveno revijo Advances in Pure Mathematics poslal članek s področja teoretične matematike s hudo učenim naslovom, ki ga zaradi kmalu očitnih razlogov ne bomo prevajali (Independent, Negative, Canonically Turing Arrows of Equations and Problems in Applied Formal PDE). Le deset dni pozneje, kar je za matematične članke zelo hitro, so v reviji članek sprejeli v objavo in avtorju poslali kratek seznam pripomb, po katerih naj članek pred objavi malo popravi. Pripombe so bile površinske narave, nanašale so se na povzetek,...

Ars Technica - Napake se dogajajo in niti znanost ni imuna nanje. Običajno jih znanstveniki odkrijejo sami ali pa so metodološke nedoslednosti odkrite pri pregledu člankov pred objavo (peer review). Kadar se oporečen članek vseeno izmuzne skozi pregled, ga znanstveniki ob odkritju napak umaknejo. To se je dogajalo, a precej redko. Dosti bolj problematični pa so umiki člankov, za katere je bilo ugotovljeno poneverjanje podatkov in druge oblike znanstvenega goljufanja. In prav njihovo število se je od leta 1975 podeseterilo,

Slo-Tech - Veste, kako se ocenjuje ali bolje rečeno poizkuša oceniti kakovost znanstvenoraziskovalnega dela? Vrhunska znanost občasno zaide v poljudne revije in zelo redko celo v dnevno časopisje, a ogromen delež dela in raziskav je objavljen v znanstvenih revijah, kjer jih berejo le strokovnjaki z danega in sorodnih področij. Obstoji pa še druga pomembna skupina ljudi, ki bi morala biti še posebej seznanjena z rezultati...

Nature - Počasi se premikajo stvari na področju znanstvenih revij, kjer trenutno vladata divji kapitalizem in kaos. Založniki revij, ki praktično vse delo brez plačila naložijo akademikom (pisanje članka, predlaganje recenzentov, recenziranje se opravijo brezplačno), potem za dostop do revij mastno zaračunavajo (zaradi česar tudi preprodaja gesel ni nič neobičajnega). Naročnine na posamezno revijo ali pakete nekega založnika gredo v stotisoče evrov letno na inštitucijo, kar načenja proračune tudi najbogatejših univerz. Tehniška univerza München in Univerza Harvard sta zgolj najodmevnejši imeni, ki...

Slo-Tech - Boju proti povampirjenim založnikom znanstvenih revij, ki sta ga letos razpihala Timothy Gowers in John Baez, tlel pa je že od prej, se je do danes pridružilo že več kot 10.000 znanstvenikov in organizacij. Pridružuje se tudi Harvard, ki bo zmanjšal število naročenih plačljivih revij in vzpodbujal objavljanje v prosto dostopnih.

Glavni problem so astronomske cene, proti katerim se univerze, inštituti in knjižnice sploh ne morejo boriti. Založniki, kot je Elsevier, izkoriščajo dejstvo, da so nekatere njihove revije ključne oziroma najpopularnejše na svojem področju. Ker imajo najvišje faktorje vpliva (impact factor, ki se za posamezno leto računa kot razmerje med številom citiranih člankov, ki jih je revija objavila, in številom vseh v njej objavljenih člankov), so...

Slo-Tech - Če bi vas kdo vprašal, kako dobro varujete svoje geslo za prijavo v COBISS in koliko mislite, da je vredno, bi se vam zdelo vprašanje nenavadno? Geslo za prijavo v knjižnični sistem ni vredno malo, še posebej če ste vpisani na katero izmed univerz, ker omogoča oddaljeni dostop do vrste znanstvenih revij, ki jih univerze naročujejo. Naročnine ali posamezni članki so sila dragi (posamezen članek stane do 40 dolarjev), zato univerze za svoje študente in zaposlene kupijo skupinske naročnine na najpomembnejše revije.

V Sloveniji sicer nimamo naročenih vseh, kot je to slučaj na boljših ameriških univerzah (konkretno, na kampusu v Princetonu je brskanje po člankih prav prijetno, saj se odpre prav vse brez nadležnega plačljivega zidu), a imamo zavidljive zbirke. V tujini pa imajo sedaj problem s preprodajo teh gesel, saj podjetni Kitajci na svoji dražbeni platformi Taobao (deluje podobno kot Ebay) že lep čas za prgišče dolarjev ali centov ponujajo veljavna gesla in navodila, kako se...