Precenjen pomen DNK kot dokaza v kazenskem postopku

Se strinjam, okapi. Kot sam dokaz ima DNK veliko vrednost, problem postane (kar ispostalvja tudi članek), če se na pdolagi dokazov sprejema napačne zaključke.

Recimo primer taksista. DNK je jasno pokazal, da je bil v stiku z žrtvijo, in je tudi v resnici bil. Napaka je bila v sklepanju, da zato ker je bil v stiku z žrtvijo, da je morilec. Ne v tem, da bili DNK dokazi kakorkoli napačni. Enako je v prvem primeru, to da je DNK najden na nožu ni sporno, sporna je logika, da je do prenosa dnk rišlo ob umoru. Samo to je napaka tožilstva ali policije, nikakor pa ne DNK.

Se pa strinja, da bi morali nad bazo DNK podatkov precej zaostrit nadzor in tudi v primerih, ko je odvzem in hramba upravičena to omejit v trajanju. Tudi vsi prostovoljni vzorci z namenom izključevanja bi morali biti najkasneje ob zaključku preizkave odstranjeni. Predvsem pa je nedopustno vzpostalvjanje navskrižne baze, kjer bi takšne vzorce lahko primerjali z naključnimi biološkimi sledmi, ki so jih našli. Kljub enormnemu potencialu ki bi ga baza imela pri reševanju kaznjivih dejanj, se mi zdi ukrep skrajno nesorazmeren in preveč posega v pravice posameznika.