Sergey Brin: Nevarnosti za internet so tiranske vlade, Apple in Facebook
Po eni strani kritizira početje kitajske, pakistanske, iranske, savdskoarabske, libijske, tunizijske in drugih vlad, ki poizkušajo (in vedno bolje uspevajo) internet temeljito cenzurirati. Če si je bilo včasih neverjetno predstavljati, da bi bilo mogoče internet nadzorovati, moderna tehnologija in usposobljenost strokovnjakov v teh režimih dokazujeta, da se je Brin tedaj motil. Cenzura interneta ni le mogoča, ampak se že dogaja, o čemer redno pišemo. Nedolžne niso niti tako čislane zahodne vlade, saj so Američani poizkušali sprejeti zakona SOPA in PIPA, francoski režim three-strikes je eden najbolj rigoroznih, medtem ko je Avstralija celo na listi opazovanih držav glede spoštovanja svobode interneta. Brin je bil tudi eden izmed glavnih zagovornikov Googlovega umika iz Kitajske, ki se je po uradnem tolmačenju zgodil zaradi kitajske cenzure.
Precej manj altruistično pa je Googlovo nasprotovanje Facebooku (in tudi Applu). Brin opozarja, da korporaciji podatke zaklepata na svojo platformo in postavljata nerazumne omejitve za njihov izvoz in nadaljnjo rabo. Dodaja celo, da se Google ne bi mogel razviti, če bi Facebook obstajal pred njim. Problem tiči v sposobnosti pajkov, ki lezejo po spletnih straneh in indeksirajo njihovo vsebino. Dinamično generirane strane, kot so Facebookove, jim ne omogočajo zbiranja podatkov v meri, kot bi si Google to želel. Prav zato je storitev Google+ tako pomembna, saj ima Facebook podatke, ki jih Google nima, jih pa želi z Googlom+ zbrati. Google za zdaj še ostaja največji spletni oglaševalec, a kaj ko Facebook bistveno bolje pozna prejemnike oglasov, kar v končni fazi zvišuje njegovo vrednost.
Spor med Googlom in Facebookom je prvikrat zelo resno vzplamtel novembra 2010, ko Google Facebooku ni dovolil pobiranja podatkov iz Google Contacts. Facebook se je takrat domislil obvoza in je uporabnikom svetoval, da v Googlovem računu izberejo izvoz podatkov o stikih in jih nato uvozijo v Facebook. Google se je odzval z mastnim rdečim opozorilom uporabnikom, da to zaradi razlogov iz zasebnosti odsvetujejo. Izgubila sta oba, saj Facebook ni dobil podatkov, Googlovi uporabniki pa so teže dodajali oziroma iskali prijatelje na Facebooku. Lani avgusta je Facebook omogočil izvoz elektronskih naslovov prijateljev, a je storitev namenoma naredil praktično neuporabno. Vsakdo je moral namreč posebej v nastavitvah dovoliti, da si njegovi prijatelji izvozijo njegov naslov, česar seveda množično ni počenjal nihče. Ostala je seveda ročna možnost obiskati profil vsakega prijatelja posebej in si prepisati njegov naslov, a prav temu se želimo izogniti že od začetka. To je le en primer, kako Facebook zapira podatke, trdi Google.
Na tnalu se je znašel tudi Apple, ki mu Google prav tako očita zapiranje podatkov v ekosistemu iOS in v aplikacije, kjer se jih ne da prosto iskati, brskati po njih ali kako drugače uporabiti v iskalnikih. Nasploh je vsako oviranje škodljivo, pravi Brin, in podaja primer piratskih vsebin. Medtem ko se je pri legalno kupljenih vsebinah treba ukvarjati z DRM-jem in ostalimi omejitvami, vse nelegalno prenesene vsebine s Pirate Baya (ali kod drugod) enostavno delujejo. Neomejeno in povsod. Zato ni presenetljivo, da piratstvo vztraja, zaključuje Brin.
Za konec je komentiral še očitke, da je Google prav tako pod ameriško jurisdikcijo, zato mora občasno izročati podatke ameriškim oblastem in v nekaterih primerih uporabnikom tega niti ne sme sporočiti. To drži, a trenutno ni možnost, kako bi Google čudežno prenesli pod neko drugo državno pristojnost. Se pa Google trudi, da je teh zahtevkov čim manj in še potem odgovarja le na sodne pozive in to le v nujno potrebnem obsegu.
