Katastrofa, ki smo jo odvrnili
Slo-Tech - V 70. letih minulega stoletja so raziskovalci ugotovili, da lahko klorofluoroogljiki (CFC) v ozračju ostanejo dovolj dolgo, da se prebijejo v stratosfero. Tam lahko klorovi atomi, ki nastajajo ob razpadanju zaradi ultravijolične svetlobe, reagirajo z ozonom in ga katalitično razgrajujejo, sta ugotavljala Frank Sherwood Rowland in Mario Molina. Da lahko klor razkraja ozon, ni bila nova ugotovit, je bila pa povezana CFC-jev s tem pojavom docela nepričakovana. Rowland, Molina in Paul Crutzen so za odkritje leta 1995 prejeli tudi Nobelovo nagrado za kemijo.
Rowland-Molinova hipoteza je bil nekaj časa predmet debat, ker so zlasti lobisti iz industrije glasno trdili, da gre za teorijo, nedokazane trditve, neumnosti. A njun članek je sprožil obsežne raziskave, ki jih je množično podprl ameriški proračun. Že let 1976 je bila teorija potrjena, leta 1985 pa so nad Antarktiko dejansko odkrili izjemno znižanje koncentracije ozona. Ozonska luknja ni bil teoretični konstrukt, temveč resničnost....
Rowland-Molinova hipoteza je bil nekaj časa predmet debat, ker so zlasti lobisti iz industrije glasno trdili, da gre za teorijo, nedokazane trditve, neumnosti. A njun članek je sprožil obsežne raziskave, ki jih je množično podprl ameriški proračun. Že let 1976 je bila teorija potrjena, leta 1985 pa so nad Antarktiko dejansko odkrili izjemno znižanje koncentracije ozona. Ozonska luknja ni bil teoretični konstrukt, temveč resničnost....