Na višini 15-30 kilometrov je večina zemeljskega ozona, ki tam opravlja pomembno funkcijo. Absorbira zlasti ultravijolično svetlobo, s čimer površje ščiti pred tem za živa bitja škodljivim sevanjem. Ozona seveda ne zmanjka, temveč se njegova koncentracija zmanjšuje. Merijo jo v Dobsonovih enotah, kjer 1 DU ustreza plasti čistega ozona, ki bi pri standardnih pogojih merila 10 µm v debelino. Ko pade ta vrednost po 220 enot (2,2 milimetra ozona), po definiciji govorimo o ozonski luknji. To pot je prvikrat padla pod te vrednosti nad Arktiko.
Razlogov je več, saj gre za primerno kombinacijo več dejavnikov. Za trenutno znižanje koncentracije ozona sta odločilna predvsem nenavadna vremenska situacija in povišane koncentracije klorovih spojin. Analize kažejo, da so za nastanek luknje odgovorni močni in dolgotrajni polarni vetrovi v zadnjih dveh mesecih. Februarja in marca letos je bil arktični polarni vrtinec zelo močan, stabilen in hladen. Na višini 30 kilometrov so izmerili hitrosti do 50 metrov na sekundo in temperature do -80 °C. Do marca je tam tema, zato reakcije razgradnje ozona ne potekajo. Ko pa posije sonce, v polarnem vrtincu hitro reagirajo vsi CFC-ji, ki so jih vetrovi tja nanesli - ozon začne razpadati.
Strokovnjaki pojasnjujejo, da se bo v prihodnosti sicer nadaljevalo obnavljanje ozonske plasti. Od leta 1987, ko velja montrealski sporazum, koncentracije onesnažil v atmosferi upadajo, zato se lahko ozon obnavlja. A ker so CFC-ji zelo stabilni, traja več desetletij, da se razgradijo ali odstranijo iz stratosfere. In v neobičajnih razmerah se še lahko odpre kakšna mini ozonska luknja. Še desetletja pa bo ozonska plast tanjša, kot bi bila "naravno". Če seveda ne bomo goljufali ...
Admiral Richard Evelyn Byrd....