Letošnja nagrajenca sta se ukvarjala s cikli, ki so stalnica modernih gospodarstev. Centralne banke ves čas iščejo ravnovesje med spodbujanjem gospodarstva, kadar ječi, in brzdanjem, ko se pregreva. V arzenal centralne banke sodijo obrestne mere, kvantitativno sproščanje, prodaja in odkupovanje obveznic, pomembni pa so tudi ukrepi širše države, kot so investicije, javna poraba in uravnoteževanje proračuna. Vse to so orodja, ki služijo stabilizaciji gospodarstva, da ne bi bili cikli preveč intenzivni. V idealnem svetu bi z njimi odpravili cikličnost gospodarstva in mirno pluli na gospodarski rasti.
Hall in Woodford sta raziskovala, katera orodja na kakšen način omogočajo stabilizacijo. Postavila sta novo keynesijansko paradigmo, v kateri sta modele gradila od spodaj navzgor, torej na mikrotemeljih. Že pred stoletjem je John Maynard Keynes ugotavljal, da povpraševanje gospodinjstev in podjetij ni vedno v skladu s tem, kar lahko gospodarstvo proizvede. Prenizko povpraševanje povzroča depresijo, previsoko pa pregrevanje gospodarstva in inflacijo, zato je treba povpraševanje regulirati. Tradicionalni modeli predpostavljajo stabilne in linearne statistične korelacije med spremenljivkami, kot so inflacija, potrošnja, brezposelnost in proizvodnja. Tako Phillipsova krivulja opisuje obratno sorazmerje med stopnjo brezposelnosti in inflacijo.
Že med naftno krizo v 70. letih se je pokazalo, da te korelacije niso tako zelo stabilne. Inflacija je na primer rasla kljub naraščajoči brezposelnosti, kar je povzročalo težave pri iskanju stabilizacijskih ukrepov. Številni ekonomisti so problem videli v keynesijanski predpostavki, da so korelacije linearne in pohlevne. V resnici so posledica milijonov individualnih odločitev posameznih akterjev, kar je trdil Robert Lucas, ki je nagrado prejel leta 1995.
Hall je predpostavil, da potrošnjo gospodinjstev določajo pričakovani prihodnji dohodki in drugo dogajanje v prihodnosti. Če bi želeli vplivati nanjo, bi morali spremeniti njihovo vrednotenje prihodnosti, kar je brez novih informacij nemogoče. Hall je zato preveril hipotezo, da sprememb v potrošnji ni mogoče predvideti. Izkazalo se je, da je imel prav. Potrošnja je bila odvisna od pričakovanj o prihodnosti.
Woodford je začel graditi novokeynesijanski makromodel na mikrotemeljih. V njem je dogajanje opisal z ravnanjem akterjev na individualni ravni. Za opis potrošnje je vključil Hallova spoznanja, torej nezanesljivost napovedi, ker se potrošnja gospodinjstev sproti odziva na nove informacije. Pokazal je, da lahko centralne banke prek obrestne mere vplivajo na ravnanje akterjev, ne le prek količine denarja v obtoku. Ideja, da nizke obrestne mere spodbujajo sedanjo potrošnjo, visoke pa varčevanje in kasnejšo potrošnjo, ni nova. Woodford je pokazal, kako to vgraditi v model in napovedati vpliv obrestnih mer na celotno gospodarstvo. Pri opisu inflacije pa je upošteval, da so cene lepljive in da jih akterji določajo tudi z zavedanjem, da jih ni mogoče vsakokrat popravljati, ko se povpraševanje ali stroški proizvodnje spremenijo (dasiravno je to danes lažje kot nekoč). To je tudi razlog, da je uravnavanje povpraševanja tako pomembno, ker mu cene ne morejo tako hitro slediti. Drugi pomembni dejavnik pri inflaciji je proizvodna vrzel, torej razlika med dejanskim bruto domačim proizvodom in naravnim BDP. Ko je povpraševanje visoko, je vrzel pozitivna in inflacija zraste. Ko je vrzel negativna, se zgodi obratno. Vrzel je torej merilo za neučinkovitost uporabe sredstev.
Nove keynesijanske teorije so odprle novo smer raziskav. Danes jih uporabljajo centralne banke in finančna ministrstva po celem svetu, da bi sprejemali čim primernejše odločitve za stabilizacijo gospodarstva. Z odkritji letošnjih nagrajencev je mogoče šoke bolje blažiti, gospodarstvo pa se lažje izogne ekstremom v eno ali drugo smer. Depresija iz 30. let in stagflacija iz 70. let se odtlej nista ponovili.
