Besede, kot je recesija, so se umaknile z dnevnega reda

coffeetime12 je 7. maj 2023 ob 02:15 izjavil:

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Zanimiv in relativno prepričljiv video, toda jaz, brez zamere, kot ekonomist, ga vidim tudi kot precej enosmerno tendecioznega, moti me PR novinarja, ki je napravil video, sicer s trudom, toda za koga, po naročilu koga, za kakšno ceno??????!

Obrni se na ustvarjalce dokumentarnega filma:
Režija: Charles Ferguson
Scenarij: Charles Ferguson, Chad Beck, Adam Bolt

Tu ni govora o tendicioznosti oz. kaj tebe osebno moti, temveč dejstvih. Več si preberi na spletu, izposodi si knjigo.

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Mislim, da ima moj kolega univerzitetni profesor, kar prav, ko pravi svetovne finance so ena najtežjih stvari za razumevanje nam navadnih prebivalcev planeta.

S tem se nikakor ne strinjam. Nerazumevanje izhaja iz nacionalnega šolskega sistema, kateri ne uči posameznika finančne pismenosti. In to z namenom. Bančni kriminalni sindikat medtem z namenom ustvarja nova imena 'finančnih izdelkov', 'paketov', 'zvitih besedičenj' in ostalega blebetanja, da ljudje potonejo v prepričanju da so 'zabiti'. Problem je v nastavkih.

tomlin je 7. maj 2023 ob 02:39 izjavil:

coffeetime12 je 7. maj 2023 ob 02:15 izjavil:

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Zanimiv in relativno prepričljiv video, toda jaz, brez zamere, kot ekonomist, ga vidim tudi kot precej enosmerno tendecioznega, moti me PR novinarja, ki je napravil video, sicer s trudom, toda za koga, po naročilu koga, za kakšno ceno??????!

Obrni se na ustvarjalce dokumentarnega filma:
Režija: Charles Ferguson
Scenarij: Charles Ferguson, Chad Beck, Adam Bolt

Tu ni govora o tendicioznosti oz. kaj tebe osebno moti, temveč dejstvih. Več si preberi na spletu, izposodi si knjigo.

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Mislim, da ima moj kolega univerzitetni profesor, kar prav, ko pravi svetovne finance so ena najtežjih stvari za razumevanje nam navadnih prebivalcev planeta.

S tem se nikakor ne strinjam. Nerazumevanje izhaja iz nacionalnega šolskega sistema, kateri ne uči posameznika finančne pismenosti. In to z namenom. Bančni kriminalni sindikat medtem z namenom ustvarja nova imena 'finančnih izdelkov', 'paketov', 'zvitih besedičenj' in ostalega blebetanja, da ljudje potonejo v prepričanju da so 'zabiti'. Problem je v nastavkih.

Ni preprostega odgovora od nastanka denarja tam nekje od prvega znanega denarja v dalji Lidiji, kraljestvu iz železne dobe na območju, ki je danes zahodna Turčija. Vedno so se porajala vprašanja zakaj in čemu ima denar, finance, krediti tako usoden vpliv na preprostega zemljana in čemu je sploh tako. Ni tako preprosto

Ideja v vsakoletnem trijonkem kovancu, ali morda vsakoletni Kripto kovnec...

feryz je 11. maj 2023 ob 08:10 izjavil:

A to si na guglu prebral?
Ne da so amerikanci neki biseri, ampak malo več od tega pa le sproducirajo. Malo mnogo več. Malo ogromno več.

coffeetime12 je 16. maj 2023 ob 23:31 izjavil:

Gospodarstveniki vladi: Moramo ukrepati zdaj, sicer bo jeseni še huje

Konkurenčnost pada, to se že pozna v padanju industrijske proizvodnje in prihodkov, opozarjajo gospodarstveniki. Po njihovem mnenju potrebujejo podjetja poslovno okolje, primerljivo s tekmeci po Evropi, tako pri cenah energije kot pri drugih dejavnikih.

Podatki, ki so jih pripravili na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in Trgovinski zbornici Slovenije (TZS), kažejo, da je padec industrijske proizvodnje v zadnjih mesecih občuten, čutiti ga je široko po predelovalni industriji.

V industriji je bilo po izračunih GZS-ja že izgubljenih za približno 500.000.000.000€ evrov dodane vrednosti, kar pomeni 8% padec. Zmanjšanje javnofinančnih prihodkov na ta račun je ocenjeno na približno 100.000.000€. V trgovini na drobno je medtem v zadnjem času po podatkih TZS-ja zaznati padec realnih prihodkov, še posebej to velja za prodajo trajnih dobrin, čutiti pa ga je tudi pri prodaji živil.

Opozorila pred cenami elektrike

"Vrag počasi jemlje šalo," je dejal predsednik uprave Taluma Marko Drobnič. Po njegovih besedah v različnih sektorjih že zaznavajo padanje naročil, konkurenčnost pa podjetja izgubljajo tako zaradi slabšanja položaja EU-ja v primerjavi z drugimi deli sveta kot tudi zaradi specifik domačega poslovnega okolja. "Podjetja imamo vedno manj vzvodov v svojih rokah," je dejal.

Če želimo v Sloveniji obdržati industrijo, predvsem njen energetsko intenzivni del, potrebuje gospodarstvo po Drobničevih besedah poslovno okolje, primerljivo s tekmeci po Evropi. Pri tem ne gre le za cene energije, ampak tudi za preostale vidike, kot so stroški dela.

Izvršni direktor skupine Panvita Toni Balažič je navedel, da je cena elektrike v sosednjih državah predvsem za velika podjetja nižja, čemur so pritrjevali tudi drugi sogovorniki iz gospodarskih vrst.

Direktor Domela Matjaž Čemažar težko razume, da Slovenija domačim podjetjem ni sposobna zagotoviti primernih razmer glede na nemška, saj da so cene elektrike pri nas v povprečju bistveno višje. V Domelu bodo po njegovih besedah za elektriko v prvem polletju letos plačali toliko kot za celotno leto 2022. "Vse to ima posledice za dobiček, dodano vrednost in likvidnost," je dodal.

Aleš Pulko iz družbe Pulko ventili je posvaril, da se težave velikih odražajo tudi na mikro, malih in srednjih podjetjih. Tudi zanje po njegovih navedbah cena energije trenutno ni konkurenčna, kot dobavitelji večjim družbam pa so bistveno bolj izpostavljeni, zato so lahko posledice precej bolj drastične.

"Trgovci ne morejo blažiti dviga cen, inflacija bo še visoka"

Padec prihodkov v živilskem delu trgovine na drobno je medtem po oceni direktorja Panvite tudi posledica "politizacije cen hrane". Po prehranski verigi so morala tako podjetja lani absorbirati rast cen na ravni pridelovalcev, kar je odprlo pot cenejši hrani iz uvoza, tudi z oddaljenih trgov z ohlapno regulativo.

Prvi mož Spara Slovenija David Kovačič je pojasnil, da so trgovci lani še lahko blažili dvig veleprodajnih cen, zato je bila rast cen na policah precej nižja od rasti cen pri proizvajalcih ali pridelovalcih. A zdaj te absorbcijske zmožnosti ni več, zato bo inflacija v Sloveniji dlje časa visoka, je opozoril.

"Posvečamo se delitvi in ne povečanju kolača"

Balažič je pozval, da se moramo v Sloveniji končno odločiti za strategijo gospodarske konkurenčnosti, ne da iz vsega delamo družbeni in politični boj.

Profesor z ljubljanske ekonomske fakultete Mojmir Mrak je ugotavljal, da se do danes nismo znali dogovoriti o industrijski politiki in da se vse preveč posvečamo delitvi skupnega kolača, vse premalo pa povečanju kolača. "Rokohitrske rešitve so zelo nevarne," je opozoril in spomnil na napovedane reforme.

Ekonomist Igor Masten, ki je v svoji predstavitvi opozoril na nezanesljivost trenutnih ugodnejših makroekonomskih napovedi zaradi okrepljenih tveganj zaradi daljšega obdobja visoke inflacije, nevarnosti pri javnih financah in v finančnem sistemu ter premika globalizacije v smeri strateškega tekmovanja, je zatrdil, da bodo zmagovalke trenutnih razmer države, "ki bodo prej naredile nekoliko manj kot nekoliko več". Prostora za napake ekonomske politike namreč ni veliko.

Na razpravo se je odzval minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer. Po njegovih besedah je Slovenija dobro prešla obdobje krize v oskrbi z energijo, zato omejitveni ukrepi niso bili potrebni. Glede cen elektrike je navajal podatke evropskega statističnega urada Eurostat, ki kažejo, da so cene za podjetja ugodnejše od povprečja EU-ja, v nekaterih segmentih pa celo med ugodnejšimi. Opozoril je tudi, da cenovna kapica za podjetja v Nemčiji velja le za 70% porabe in je vezana na stroge pogoje.

Vseeno pa se Kumer zaveda, da je še prostor za izboljšanje. "Ne trdimo, da smo zmagovalci krize," je dejal in dodal, da zgodba še ni končana.

Že v naslednjih dneh naj bi tako predstavniki vlade spet sedli za mizo z gospodarstvom. K pogovorom so vlado pozvali tudi prvi možje delodajalskih združenj. Slišati je bilo tudi jasen poziv, da se vlada odpove vsem napovedim reform, ki pomenijo dodatne obremenitve za gospodarstvo. "Moramo ukrepati zdaj, sicer bo jeseni še huje," je dejal predsednik GZS-ja Tibor Šimonka.

Bojan Kumer je obiskoval Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral z nalogo Dearomatiziranje white spirita s solventno ekstrakcijo. Na isti fakulteti je opravil tudi magistrski študij, ki ga je zaključil leta 2008 s temo zmanjšanja porabe električne energije pri zunanji razsvetljavi.

coffeetime12 je 16. maj 2023 ob 22:26 izjavil:

Pepe Escobar - Ameriški imperij dolga je na robu propada

Nova knjiga prof. Michaela Hudsona, Propad antike: Grčija in Rim kot civilizacijska oligarhična prelomnica, je ključni dogodek v tem letu nevarnega življenja, ko, če parafraziramo Gramscija, stari geopolitični in geoekonomski red umira in novi se rojeva z vrtoglavo hitrostjo.

Glavna teza prof. Hudsona je popolnoma uničujoča: želi dokazati, da so ekonomske/finančne prakse v stari Grčiji in Rimu – stebrih zahodne civilizacije – pripravile teren za to, kar se danes dogaja tik pred našimi očmi: imperij, zmanjšan na rentniško gospodarstvo, ki se sesuva od znotraj.

In to nas pripelje do skupnega imenovalca v vsakem posameznem zahodnem finančnem sistemu: gre za dolg, ki neizogibno raste zaradi spojine obresti.

Ajoj, tu je še težava: pred Grčijo in Rimom smo imeli skoraj 3000 let civilizacij v zahodni Aziji, ki so delale ravno nasprotno.

Vsa ta kraljestva so vedela za pomen odpisa dolgov, sicer bi njihovi podaniki padli v suženjstvo; izgubijo svojo zemljo zaradi množice upnikov; in ti bi običajno poskušali zrušiti vladajočo oblast.

Aristotel je to jedrnato zapisal: »V demokraciji začnejo upniki dajati posojila in dolžniki ne zmorejo plačevati, upniki pa dobivajo vedno več denarja, na koncu pa demokracijo spremenijo v oligarhijo, nato pa oligarhija postane dedna in dobiš aristokracijo."

Profesor Hudson ostro razloži, kaj se zgodi, ko upniki prevzamejo oblast in "zmanjšajo vse preostalo gospodarstvo v suženjstvo": to je tisto, kar danes imenujemo "varčevanje" ali "deflacija dolga".

Torej »kar se danes v bančni krizi dogaja, je, da dolgovi rastejo hitreje, kot lahko gospodarstvo plačuje. In ko je FED končno začel zviševati obrestne mere, je to povzročilo krizo za banke.«

Profesor Hudson predlaga tudi razširjeno formulacijo: »Pojav finančnih in posestniških oligarhij je naredil dolžniško uporabo delavcev trajno, podprto s pro-kreditorsko pravno in družbeno filozofijo, ki razlikuje zahodno civilizacijo od tistega, kar je bilo prej. Danes bi temu rekli neoliberalizem.«

Nato se loti razložiti, z neznosnimi podrobnostmi, kako se je to stanje utrdilo v antiki v teku več kot 5 stoletij. Slišati je mogoče sodobne odmeve »nasilnega zatiranja ljudskih uporov« in »usmerjenih atentatov na voditelje«, ki so želeli odpisati dolgove in »prerazporediti zemljo malim posestnikom, ki so jo izgubili v korist velikih posestnikov«.

Razsodba je neusmiljena: »Kar je obubožalo prebivalstvo rimskega imperija«, je sodobnemu svetu zapustilo »na upniku temelječe telo pravnih načel«.

Profesor Hudson razvije uničujočo kritiko »social darvinistične filozofije ekonomskega determinizma«: »perspektiva, ki si sama čestita« je pripeljala do »današnjih institucij individualizma in varnosti kreditnih in lastninskih pogodb (dajanje prednosti terjatvam upnikov pred dolžniki in pravicam najemodajalcev pred najemnikove), ki segajo v klasično antiko kot »pozitivni evolucijski razvoj, ki civilizacijo odmika od 'orientalskega despotizma'«.

Vse to je mit. Resničnost je bila popolnoma drugačna zgodba, saj so rimske skrajno plenilske oligarhije vodile »pet stoletij vojne, da bi prebivalcem odvzele svobodo, blokirale javno nasprotovanje ostrim prokreditorskim zakonom in monopolizacijo zemlje v latifundijske posesti«.

Tako se je Rim v resnici obnašal zelo podobno kot »propadla država«, kjer so »generali, guvernerji, davkarji, dninarji in berači« iztiskali srebro in zlato »v obliki vojaškega plena, davka in oderuštva iz Male Azije, Grčije in Egipta.

In vendar je bil ta rimski pristop k opustošenju razkošno prikazan na sodobnem Zahodu, kot da bi barbarom prinesel misijo ’civilisatrice’ v francoskem slogu – hkrati pa nosil breme pregovornega belega človeka.

Profesor Hudson pokaže, kako sta grški in rimski gospodarstvi dejansko »končali v varčevanju in propadli, potem ko sta privatizirali kredit in zemljo v rokah rentniških oligarhij«. Komu že več jasno?

Verjetno je osrednja vez njegovega argumenta tukaj:
»Rimsko pogodbeno pravo je vzpostavilo temeljno načelo zahodne pravne filozofije, ki daje terjatvam upnikov prednost pred premoženjem dolžnikov – danes evfemizirano kot 'varnost lastninskih pravic'. Javni izdatki za socialno varstvo so bili minimalizirani – kar današnja politična ideologija imenuje prepuščanje zadev »trgu«. To je bil trg, zaradi katerega so državljani Rima in njegovega imperija ostali odvisni za osnovne potrebe od bogatih mecenov in dninarjev – ter za kruh in cirkuse, od javne pomoči in iger, ki so jih plačevali politični kandidati, ki so se pogosto sami zadolževali od bogatih oligarhov za financiranje njihove kampanje."

Kakršna koli podobnost s trenutnim sistemom, ki ga vodi Hegemon, ni zgolj naključje. Hudson: »Te pro-rentniške ideje, politike in načela sledijo današnjemu zahodnjaškemu svetu. To je tisto, zaradi česar je rimska zgodovina tako pomembna za današnja gospodarstva, ki trpijo podobne gospodarske in politične težave.«

Profesor Hudson nas spominja, da so rimski zgodovinarji – med drugim Livij, Salustije, Apijan, Plutarh, Dionizij iz Halikarnasa – »poudarjali podjarmljenost državljanov dolžniškemu suženjstvu«. Celo delfski orakelj v Grčiji, pa tudi pesniki in filozofi so svarili pred pohlepom upnikov. Sokrat in stoiki so svarili, da sta »odvisnost od bogastva in njena ljubezen do denarja največja grožnja družbeni harmoniji in s tem družbi«.

In to nas pripelje do tega, kako je bila ta kritika popolnoma izbrisana iz zahodnega zgodovinopisja. "Zelo malo klasikov", ugotavlja Hudson, sledi rimskim zgodovinarjem, ki opisujejo, kako so bili ti dolžniški boji in grabež zemljišč "v glavnem odgovorni za propad in padec republike."

Hudson nas tudi opominja, da so bili barbari vedno pred vrati imperija: Rim je bil pravzaprav »oslabljen od znotraj« s »stoletjem za stoletjem oligarhičnih ekscesov«.


To je torej lekcija, ki bi jo morali vsi potegniti iz Grčije in Rima: upniške oligarhije »skušajo monopolizirati dohodek in zemljo na plenilske načine ter zaustaviti blaginjo in rast«. Že Plutarh se je s tem ukvarjal: »Pohlep upnikov jim ne prinaša ne užitka ne dobička in uniči tiste, ki jim delajo krivico. Ne obdelujejo njiv, ki jih vzamejo svojim dolžnikom, niti ne živijo v njihovih hišah, potem ko so jih izselili.«

Prof. Hudson nas spomni, kako so denarne zadeve, dolg in obresti prišli v Egejsko in Sredozemsko morje iz Zahodne Azije prek trgovcev iz Sirije in Levanta okoli 8. stoletja pr. n. št. Toda »brez tradicije odpisa dolgov in prerazporeditve zemlje, da bi zajezili osebno iskanje bogastva, so grški in italijanski poglavarji, vojskovodje in, kar so nekateri klasiki imenovali mafija [mimogrede, severnoevropski učenjaki, ne Italijani], vsilili odsotno lastništvo zemlje odvisnemu delu«.

Ta gospodarska polarizacija se je nenehno slabšala. Solon je res odpisal dolgove v Atenah v poznem 6. stoletju – vendar ni prišlo do prerazporeditve zemlje. Atenske denarne rezerve so izvirale predvsem iz rudnikov srebra, ki so zgradili mornarico, ki je porazila Perzijce pri Salamini. Periklej je morda spodbudil demokracijo, toda bogat poraz, s katerim se je soočila Šparta v peloponeški vojni (431–404 pr. n. št.), je odprl vrata hudi dolgovi zasvojeni oligarhiji.

Vsi, ki smo študirali Platona in Aristotela na fakulteti, se morda spomnimo, kako sta celoten problem postavila v kontekst pleoneksije (»zasvojenosti z bogastvom«) – kar neizogibno vodi v plenilske in »družbeno škodljive« prakse. V Platonovi republiki Sokrat predlaga, da bi morali biti za upravljanje družbe imenovani samo nepremožni menedžerji – da ne bi bili talci prevzetnosti in pohlepa.

Težava z Rimom je, da se ni ohranila nobena pisna pripoved. Standardne zgodbe so bile napisane šele po razpadu republike. Druga punska vojna proti Kartagini (218–201 pr. n. št.) je še posebej zanimiva, če upoštevamo njen sodobni pentagonski prizvok: prof. Hudson nas spomni, kako so se vojaški pogodbeniki ukvarjali z goljufijami velikih razsežnosti in ostro blokirali senat, da jih ne bi preganjal.

Profesor Hudson pokaže, kako je to "postalo tudi priložnost za obdarovanje najbogatejših družin z javno zemljo, ko je rimska država njihove navidezno domoljubne donacije nakita in denarja za pomoč vojnim prizadevanjem obravnavala kot retroaktivne javne dolgove, ki jih je treba odplačati".

Potem ko je Rim premagal Kartagino, je bleščeča garnitura želela svoj denar nazaj. Toda edino premoženje, ki je ostalo državi, je bilo zemljišče v Kampaniji, južno od Rima. Bogate družine so lobirale pri senatu in požrle vse.

S Cezarjem je bila to zadnja priložnost za delavski razred, da doseže pošten dogovor. V prvi polovici 1. stoletja pr. n. št. je res podprl zakon o stečaju, odpisu dolgov. Vendar ni prišlo do splošnega odpisa dolga. To, da je bil Cezar tako zmeren, ni preprečilo senatnim oligarhom, da bi ga udarili, »v strahu, da bi svojo priljubljenost lahko uporabil za 'iskanje kraljevanja'« in se odločil za veliko bolj priljubljene reforme.

Po Oktavijanovem zmagoslavju in njegovem imenovanju s strani senata za prvega in Avgustija leta 27 pr. n. št. je senat postal le še ceremonialna elita. Profesor Hudson to povzema v enem stavku: "Zahodni imperij je razpadel, ko ni bilo več zemlje za zavzetje in nobenih plemenitih kovin za plenjenje." Še enkrat bi morali brez poguma potegniti vzporednice s trenutno stisko Hegemona.

V eni od naših izjemno privlačnih izmenjav elektronskih sporočil je prof. Hudson pripomnil, kako se mu je »takoj porodila misel« na vzporednico z letom 1848. V ruskem poslovnem časopisu Vedomosti sem zapisal: »Navsezadnje se je to izkazalo za omejeno buržoazno revolucijo. Bilo je proti razredu rentniških posestnikov in bankirjev – vendar je bilo še daleč od tega, da bi bilo naklonjen delavstvu. Veliko revolucionarno dejanje industrijskega kapitalizma je res osvobodilo gospodarstva fevdalne dediščine odsotnega posestništva in grabežljivega bančništva – vendar je tudi to padlo nazaj, ko so se rentniški razredi vrnili pod finančni kapitalizem.«

In to nas pripelje do tega, za kar meni, da je "velika preizkušnja za današnjo razcepitev": "Ali gre zgolj za to, da se države osvobodijo nadzora ZDA/Nata nad svojimi naravnimi viri in infrastrukturo -- kar je mogoče doseči z obdavčitvijo rente od naravnih virov (s čimer se obdavči beg kapitala tujih vlagateljev, ki so privatizirali svoje naravne vire). Velika preizkušnja bo, ali si bodo države v novi svetovni večini prizadevale povzdigniti celotno delavstvo, kot je cilj kitajskega socializma.«

Ni čudno, da »socializem s kitajskimi značilnostmi« prestraši upniško oligarhijo Hegemon do te mere, da tvegajo celo vročo vojno. Gotovo je, da bo pot do suverenosti na globalnem jugu morala biti revolucionarna: »Neodvisnost od nadzora ZDA so vestfalske reforme iz leta 1648 -- doktrina nevmešavanja v zadeve drugih držav. Davek na najemnino je ključni element neodvisnosti - davčne reforme iz leta 1848. Kdaj bo nastopilo sodobno leto 1917?«


Naj Platon in Aristotel pretehtata: kakor hitro je človeško mogoče.

tomlin je 17. maj 2023 ob 00:18 izjavil:

Michael Hudson je izjemen poznavalec ekonomske zgodovine antike. Vendar je neupravičeno preskočil evropsko zgodovino ekonomije srednjega in novega veka. Preveč poenostavljeno gradi sodobno svetovno ekonomijo, kot da je vsa zgrajena zgolj iz antike. Btw tudi Escobarja ni nobene potrebe navajati.

tomlin je 17. maj 2023 ob 00:46 izjavil:

Sem jo prebral, sicer diagonalno, pa vendar. V glavnem cela njegova poanta je zadolževanje, kopičenje bogastva v rokah oligarhije in osiromašenje prebivalstva na raven sužnja, zaključuje pa s tem kako banke uničujejo današnji svet. Seveda do določene mere so njegove paralele ustrezne. Samo, kot sem rekel preveč poenostavlja.

coffeetime12 je 17. maj 2023 ob 00:53 izjavil:

tomlin je 17. maj 2023 ob 00:46 izjavil:

Sem jo prebral, sicer diagonalno, pa vendar. V glavnem cela njegova poanta je zadolževanje, kopičenje bogastva v rokah oligarhije in osiromašenje prebivalstva na raven sužnja, zaključuje pa s tem kako banke uničujejo današnji svet. Seveda do določene mere so njegove paralele ustrezne. Samo, kot sem rekel preveč poenostavlja.

Mi lahko razložiš, kako si njegovo knjigo prebral diagonalno? Namiguješ da si kupil knjigo in jo le preletel? Drugače mi tvoj zapis deluje kot osnutek Escobarjevega kratkega povzteka knjige, ki sem ga prilepil. Torej, na dan z besedo.

Lonsarg je 16. maj 2023 ob 23:35 izjavil:

A lahko nehaš spamat, forum je za debato, ne za večstranske povzetke.