Besede, kot je recesija, so se umaknile z dnevnega reda

Opozorila iz preteklosti

Zgodba o tem, kako so bankirji z Wall Streeta organizirali največjo finančno goljufijo v zgodovini. Globalni finančni zlom, ki se je zgodil jeseni 2008, je povzročil izgubo milijonov delovnih mest ter pahnil ZDA v globoko gospodarsko recesijo.

Po mojem redko kdo je pogledal cel video, morda razen mene in še koga. Priporočam pa vsaj od od cca 1:30 naj pogledajo, da vidijo in morda razumejo, kako se velikani igrajo z nami, malimi pioni na šahovnici sveta.

coffeetime12 je 7. maj 2023 ob 02:15 izjavil:

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Zanimiv in relativno prepričljiv video, toda jaz, brez zamere, kot ekonomist, ga vidim tudi kot precej enosmerno tendecioznega, moti me PR novinarja, ki je napravil video, sicer s trudom, toda za koga, po naročilu koga, za kakšno ceno??????!

Obrni se na ustvarjalce dokumentarnega filma:
Režija: Charles Ferguson
Scenarij: Charles Ferguson, Chad Beck, Adam Bolt

Tu ni govora o tendicioznosti oz. kaj tebe osebno moti, temveč dejstvih. Več si preberi na spletu, izposodi si knjigo.

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Mislim, da ima moj kolega univerzitetni profesor, kar prav, ko pravi svetovne finance so ena najtežjih stvari za razumevanje nam navadnih prebivalcev planeta.

S tem se nikakor ne strinjam. Nerazumevanje izhaja iz nacionalnega šolskega sistema, kateri ne uči posameznika finančne pismenosti. In to z namenom. Bančni kriminalni sindikat medtem z namenom ustvarja nova imena 'finančnih izdelkov', 'paketov', 'zvitih besedičenj' in ostalega blebetanja, da ljudje potonejo v prepričanju da so 'zabiti'. Problem je v nastavkih.

Ni preprostega odgovora od nastanka denarja tam nekje od prvega znanega denarja v dalji Lidiji, kraljestvu iz železne dobe na območju, ki je danes zahodna Turčija. Vedno so se porajala vprašanja zakaj in čemu ima denar, finance, krediti tako usoden vpliv na preprostega zemljana in čemu je sploh tako. Ni tako preprosto

tomlin je 7. maj 2023 ob 02:39 izjavil:

coffeetime12 je 7. maj 2023 ob 02:15 izjavil:

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Zanimiv in relativno prepričljiv video, toda jaz, brez zamere, kot ekonomist, ga vidim tudi kot precej enosmerno tendecioznega, moti me PR novinarja, ki je napravil video, sicer s trudom, toda za koga, po naročilu koga, za kakšno ceno??????!

Obrni se na ustvarjalce dokumentarnega filma:
Režija: Charles Ferguson
Scenarij: Charles Ferguson, Chad Beck, Adam Bolt

Tu ni govora o tendicioznosti oz. kaj tebe osebno moti, temveč dejstvih. Več si preberi na spletu, izposodi si knjigo.

tomlin je 7. maj 2023 ob 01:35 izjavil:

Mislim, da ima moj kolega univerzitetni profesor, kar prav, ko pravi svetovne finance so ena najtežjih stvari za razumevanje nam navadnih prebivalcev planeta.

S tem se nikakor ne strinjam. Nerazumevanje izhaja iz nacionalnega šolskega sistema, kateri ne uči posameznika finančne pismenosti. In to z namenom. Bančni kriminalni sindikat medtem z namenom ustvarja nova imena 'finančnih izdelkov', 'paketov', 'zvitih besedičenj' in ostalega blebetanja, da ljudje potonejo v prepričanju da so 'zabiti'. Problem je v nastavkih.

Ni preprostega odgovora od nastanka denarja tam nekje od prvega znanega denarja v dalji Lidiji, kraljestvu iz železne dobe na območju, ki je danes zahodna Turčija. Vedno so se porajala vprašanja zakaj in čemu ima denar, finance, krediti tako usoden vpliv na preprostega zemljana in čemu je sploh tako. Ni tako preprosto

Ja, samo takrat ni bilo junaka, danes rabimo 500 mijard za shoping spree konkurence po negativni obrestni meri.

Zaradi naraščajočega globalnega nezadovoljstva z ameriškim "kazino kapitalizmom" se dedolarizacija usmerja k preboju...

"To je ogromna snežna kepa po vsem svetu. Ne moremo ji niti slediti," je dejal Pepe Escobar v intervjuju za podcast New Rules.

»Zelo pomembno je, kaj se bo razpravljalo na vrhu BRICS-a v Južni Afriki. To bo verjetno prelomni trenutek, kamor se bodo stvari nato obrnile."

Escobar je pojasnil, da vse več držav na globalnem jugu računa in sklepa, da ameriški dolar ni varna stava. Kombinacija agresivne ameriške politike sankcij in nepremišljene vladne porabe je močno zmanjšala mednarodno privlačnost dolarja.

»Če želite analizirati vzorce v zadnjih dveh desetletjih, morate razumeti dejstvo, da če ste bogati z blagom in če ste produktivna kapitalistična država ter se odločite izdati valuto, bo ta mednarodno spoštovana, ker ljudje bodo vedeli, da temelji na dejstvih, dejanskem poreklu, dejanskem bogastvu,« je dejal. »To je v nasprotju s sistemom, ki ga imamo zdaj in ki ga že leta imenujem 'kazino kapitalizem'. To so terminske pogodbe, to so stave, to so domneve. Lahko gre prav ali narobe. Če izgubiš, izgubiš vse. Hiša večinoma vedno zmaga, ker je hiša tista, ki tiska valuto. Podprta je z ničemer, dobesedno, s strani države, ki zdaj dolguje 30 bilijonov dolarjev [državnega dolga] in tega nikoli ne bo mogla odplačati."

Da so stvari še hujše, je agresivno zvišanje obrestnih mer ameriške centralne banke povzročilo, da je zadolževanje v dolarjih drago za skoraj vse na svetu. Pred potezo Feda je Kristalina Georgieva, generalna direktorica Mednarodnega denarnega sklada, januarja 2022 opozorila, da bi lahko zvišanje obrestnih mer v ZDA imelo nasproten učinek na svetovno gospodarstvo in zlasti na države z višjimi ravnmi dolga v dolarjih.

Trenutna bančna kriza v ZDA grozi z nadaljnjo destabilizacijo mednarodnih finančnih trgov. Nobena država na svetu se ne želi "prehladiti", ko ameriško gospodarstvo "kihne", saj se spominjajo finančne krize leta 2008.

"Pravijo," poglejte, zakaj moramo biti podvrženi takšni ureditvi? In seveda, prej, kot vsi vemo, je bil to "imperij baz", več kot 800 vojaških baz po vsem svetu, "moč finančnih trgov", "moč mehke kulture", "kultura izključevanja", vendar se globalni jug ne boji več. Mislim, da je to prvič v tem novem tisočletju. Tega še nikoli nismo imeli v zadnjih dveh stoletjih in pol," je dejal Escobar.

BRICS si prizadevajo za uvedbo nove valute

Januarja 2023 je BRICS – akronim za Brazilijo, Rusijo, Indijo, Kitajsko in Južno Afriko – povzročil odmev z objavo, da bo morda kmalu raziskal možnost oblikovanja lastne valute, ki bi zaobšla ameriški dolar. Ideja je bila artikulirana na obeh straneh Atlantika: ruski zunanji minister Sergej Lavrov se je načrta dotaknil med tiskovno konferenco po srečanju z angolskim predsednikom Joaom Lourencom 25. januarja.

Na drugi strani luže je brazilski predsednik Luiz Inacio Lula da Silva na srečanju z argentinskim kolegom Albertom Fernandezom razpravljal o vprašanju oblikovanja skupne valute za BRICS in države južnoameriškega trgovinskega bloka Mercosur.
"Zakaj institucija, kot je banka BRICS, ne more imeti valute za financiranje trgovinskih odnosov med Brazilijo in Kitajsko, med Brazilijo in vsemi drugimi državami BRICS-a? Kdo je odločil, da je dolar (trgovinska) valuta po koncu zlate paritete? " je Lula dejal med aprilskim obiskom Nove razvojne banke s sedežem v Šanghaju.

Nastanek in razvoj treh organizacij, in sicer BRICS-a, Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) in Evrazijske gospodarske unije (EEU), vnaprej določila konec zelenega središča svetovnega reda. Članice BRICS-a zdaj razpravljajo o oblikovanju alternativne valute; podobne razprave potekajo v Evrazijski gospodarski uniji; usklajevanje naj se pričnejo in potem se bo to prelilo v SCO.

Trend je že zajel druge bloke, je nadaljeval Escobar in se skliceval na Združenje držav jugovzhodne Azije (ASEAN). 28. marca so se finančni ministri in guvernerji centralnih bank ASEAN sestali v Indoneziji, da bi razpravljali o tem, kako preiti na poravnave v lokalnih valutah z nadaljnjo izboljšavo čezmejnega digitalnega plačilnega sistema ASEAN.

Sprva je bil dogovor o tovrstnih transakcijah dosežen med Indonezijo, Malezijo, Singapurjem, Filipini in Tajsko novembra 2022. Združenje si prizadeva zmanjšati odvisnost ne le od ameriškega dolarja, temveč tudi od evrov, jenov in britanskih funtov v finančne transakcije.

Escobar pravi, da imamo nekaj, kar je bilo pred dvema mesecema popolnoma neverjetno.

Zakaj je dedolarizacija vse močnejša?

O dedolarizaciji se razpravlja že desetletja. Na primer, Mihail Khazin, ruski ekonomist in publicist, ki je služil v Delovnem centru za gospodarske reforme pod vlado Borisa Jelcina v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, in njegov soavtor Andrej Kobjakov sta napovedala konec prevlade ameriškega dolarja pred približno 20 leti v njuni knjigi z naslovom "Zaton dolarskega imperija in konec Pax Americana". Čeprav je ideja lebdela že kar nekaj časa, zakaj je ta pojav šele zdaj začel pridobivati kritično maso?

"Lahko celo določimo datum za to," je odgovoril Escobar. "Februarja lani, s tisto zamrznitvijo, zaplembo, krajo ruskih deviznih rezerv. Globalni jug pa se je tako rekoč kot celota začel spraševati od Latinske Amerike do Afrike do jugovzhodne Azije, 'če lahko to storijo z jedrsko velesilo, to lahko storijo tudi nam’. Zato je usklajevanje znotraj teh večstranskih organizacij in na drugih forumih postalo astronomsko hitro."

Za ponazoritev svoje trditve se je Escobar skliceval na hiter razvoj BRICS-a z naslednjimi 19 državami, ki so trenutno na seznamu za pridružitev organizaciji. Med njimi so najmočnejši kandidati Iran, Argentina, Alžirija, pa tudi Združeni arabski emirati, Turčija, Egipt, Kazahstan in Indonezija, meni geopolitični analitik.

"Torej to so srednje sile moči," je dejal Escobar. "In začeli bodo razpravljati o zdaj razvpiti alternativni valuti BRICS-a. Zato morajo pospešiti ta pogovor in upajmo, da bodo o tem začeli razpravljati v povezavi z Evrazijsko gospodarsko unijo, ki je veliko bolj napredna, in Šanghajsko organizacijo za sodelovanje."

Escobar meni, da bi se kaj drugega kot preboj na tem področju lahko zgodil že naslednje leto. "Mogoče je, to je izvedljiv scenarij," je vztrajal. "Še pred nekaj meseci je bil to izjemno namišljen scenarij. Ne več, ker je zdaj hitrost neverjetna. Dobesedno vsak dan - Bangladeš, Argentina, Alžirija, države jugovzhodne Azije."

Prejšnji mesec se je ruski zunanji minister Sergej Lavrov srečal s svojim bolivijskim kolegom Rogeliom Mayto v venezuelski prestolnici Caracas in uvedel nov sistem trgovinskih transakcij za opustitev ameriškega dolarja in evra ter prehod na rublje in boliviano.

Skupaj z Argentino in Čilom tvori Bolivija tako imenovani "litijev trikotnik", ki predstavlja več kot polovico svetovnih nahajališč te srebrno-bele alkalijske kovine. Samo bolivijska slana ravnica Salar de Uyuni vsebuje 21 milijonov metričnih ton litija, ki se pogosto uporablja v polnilnih baterijah za mobilne telefone, prenosnike, digitalne fotoaparate in električna vozila.

Petroyuan lahko vrže s prestola Petrodolar

Najpomembnejši element je prihod petrojuana, pravi Escobar. Že desetletja se s surovo nafto trguje v ameriških dolarjih. Vendar pa bi lahko petrodolar kmalu padel s prestola: lani je Peking pozval zalivske voditelje, naj svoje plinske in naftne posle s Kitajsko poravnajo v juanih. ZDA in Kitajska ostajata največji porabnici surove nafte na svetu, porabita 18,7 milijona oziroma 15,4 milijona sodčkov na dan. Energetski obračuni v juanih bi lahko zadali močan udarec dolarju.

"Smo na dobri poti, kar si niti zelo dobri ameriški finančni analitiki, ki spremljajo to zgodbo, ne morejo predstavljati. »Edina stvar, ki pravzaprav manjka, je, da gre kitajska delegacija v Riad in reče: 'V redu, od zdaj naprej bo vse v juanih, nič več zahodnih valut.' In že imamo mehanizem za to.

»Na šanghajski borzi kupite terminske pogodbe za nafto po ceni v juanih. Torej imate od zdaj naprej novo referenčno vrednost, referenčno vrednost nafte v juanih, ki jo opravljate v Šanghaju. Kitajci pravijo, 'poglejte, tudi to je vezano na zlato. Želite spremeniti juane v zlato? Enostavno. Imamo borzo zlata tukaj v Šanghaju in imamo še eno tukaj v Hongkongu. Za zlato lahko zamenjate, kolikor želite.« To je pot. Zelo preprosto je. Vendar ni veliko ljudi, ki se tega zavedajo. Pravzaprav le nekaj ekonomistov. In te razprave v ameriških medijih še nisem videl,« je nadaljeval Escobar.

To pa ne pomeni, da bo dolar zamenjal juan: namesto tega bo uporabljen cel niz valut, ki bodo izničile hegemonijo dolarja. "Mislim, da bomo začeli z več zamenjavami, potem pa bodo morda v drugi fazi te večstranske organizacije začele razmišljati, v redu, zakaj ne bi razmišljali o fuziji? Ker imamo različne prioritete," je dejal.

Medtem bruseljsko izobražena birokratka, bivša povzpetniška novinarka, predsednica SD [ki goji popolnoma enako agresivno politiko Ivana Janše], ter trenutna zunanja ministrica brez geopolitičnih znanj, slepo sledi na zunanjem področju dogmatiki Bruslja in si na koncu dovoli še naznaniti, da je Slovenija v vojni z Rusijo:

Ekonomist Michael Hudson odgovarja na zavajajoče argumente proti de-dolarizaciji, ki jih je navedel kolumnist New York Timesa Paul Krugman kot del poskusa obrambe hegemonije ZDA in dolarskega sistema.



Kdor še vedno ne razume neizbežnih sprememb :

Ray Dalio : "Načela so načini uspešnega soočanja z realnostjo, da od življenja dobite kar želite."

Ray verjame, da se Svet spreminja na načine, ki se še niso zgodili v naših življenjih, so se pa večkrat v zgodovini:

A to si na guglu prebral?
Ne da so amerikanci neki biseri, ampak malo več od tega pa le sproducirajo. Malo mnogo več. Malo ogromno več.

Mr.B

Ideja v vsakoletnem trijonkem kovancu, ali morda vsakoletni Kripto kovnec...

https://www.businessinsider.com/debt-ce...

feryz je 11. maj 2023 ob 08:10 izjavil:

A to si na guglu prebral?
Ne da so amerikanci neki biseri, ampak malo več od tega pa le sproducirajo. Malo mnogo več. Malo ogromno več.

Tudi titanik se ni potopil v parih minutah... tako se tudi USA ne bodo čez noč, ampak voda v ladjo jim pa že fino teče. Že čez 10 let bo podoba sveta povsem drugačna kot je danes in center moči zagotovo nebo več v ZDA.

Če se vzvišene besede nemške zunanje ministrice Baerbockove, ki je izjavila, da smo v vojni z ruskim poslovnim partnerjem, napram kitajskemu poslovnemu globalnemu partnerju ne bodo umirile, bo EU šla po poti zatona prej kot nekateri pričakujejo. Medtem Kitajska, članica skupine BRICS:

Pepe Escobar - Ameriški imperij dolga je na robu propada

Nova knjiga prof. Michaela Hudsona, Propad antike: Grčija in Rim kot civilizacijska oligarhična prelomnica, je ključni dogodek v tem letu nevarnega življenja, ko, če parafraziramo Gramscija, stari geopolitični in geoekonomski red umira in novi se rojeva z vrtoglavo hitrostjo.

Glavna teza prof. Hudsona je popolnoma uničujoča: želi dokazati, da so ekonomske/finančne prakse v stari Grčiji in Rimu – stebrih zahodne civilizacije – pripravile teren za to, kar se danes dogaja tik pred našimi očmi: imperij, zmanjšan na rentniško gospodarstvo, ki se sesuva od znotraj.

In to nas pripelje do skupnega imenovalca v vsakem posameznem zahodnem finančnem sistemu: gre za dolg, ki neizogibno raste zaradi spojine obresti.

Ajoj, tu je še težava: pred Grčijo in Rimom smo imeli skoraj 3000 let civilizacij v zahodni Aziji, ki so delale ravno nasprotno.

Vsa ta kraljestva so vedela za pomen odpisa dolgov, sicer bi njihovi podaniki padli v suženjstvo; izgubijo svojo zemljo zaradi množice upnikov; in ti bi običajno poskušali zrušiti vladajočo oblast.

Aristotel je to jedrnato zapisal: »V demokraciji začnejo upniki dajati posojila in dolžniki ne zmorejo plačevati, upniki pa dobivajo vedno več denarja, na koncu pa demokracijo spremenijo v oligarhijo, nato pa oligarhija postane dedna in dobiš aristokracijo."

Profesor Hudson ostro razloži, kaj se zgodi, ko upniki prevzamejo oblast in "zmanjšajo vse preostalo gospodarstvo v suženjstvo": to je tisto, kar danes imenujemo "varčevanje" ali "deflacija dolga".

Torej »kar se danes v bančni krizi dogaja, je, da dolgovi rastejo hitreje, kot lahko gospodarstvo plačuje. In ko je FED končno začel zviševati obrestne mere, je to povzročilo krizo za banke.«

Profesor Hudson predlaga tudi razširjeno formulacijo: »Pojav finančnih in posestniških oligarhij je naredil dolžniško uporabo delavcev trajno, podprto s pro-kreditorsko pravno in družbeno filozofijo, ki razlikuje zahodno civilizacijo od tistega, kar je bilo prej. Danes bi temu rekli neoliberalizem.«

Nato se loti razložiti, z neznosnimi podrobnostmi, kako se je to stanje utrdilo v antiki v teku več kot 5 stoletij. Slišati je mogoče sodobne odmeve »nasilnega zatiranja ljudskih uporov« in »usmerjenih atentatov na voditelje«, ki so želeli odpisati dolgove in »prerazporediti zemljo malim posestnikom, ki so jo izgubili v korist velikih posestnikov«.

Razsodba je neusmiljena: »Kar je obubožalo prebivalstvo rimskega imperija«, je sodobnemu svetu zapustilo »na upniku temelječe telo pravnih načel«.

Profesor Hudson razvije uničujočo kritiko »social darvinistične filozofije ekonomskega determinizma«: »perspektiva, ki si sama čestita« je pripeljala do »današnjih institucij individualizma in varnosti kreditnih in lastninskih pogodb (dajanje prednosti terjatvam upnikov pred dolžniki in pravicam najemodajalcev pred najemnikove), ki segajo v klasično antiko kot »pozitivni evolucijski razvoj, ki civilizacijo odmika od 'orientalskega despotizma'«.

Vse to je mit. Resničnost je bila popolnoma drugačna zgodba, saj so rimske skrajno plenilske oligarhije vodile »pet stoletij vojne, da bi prebivalcem odvzele svobodo, blokirale javno nasprotovanje ostrim prokreditorskim zakonom in monopolizacijo zemlje v latifundijske posesti«.

Tako se je Rim v resnici obnašal zelo podobno kot »propadla država«, kjer so »generali, guvernerji, davkarji, dninarji in berači« iztiskali srebro in zlato »v obliki vojaškega plena, davka in oderuštva iz Male Azije, Grčije in Egipta.

In vendar je bil ta rimski pristop k opustošenju razkošno prikazan na sodobnem Zahodu, kot da bi barbarom prinesel misijo ’civilisatrice’ v francoskem slogu – hkrati pa nosil breme pregovornega belega človeka.

Profesor Hudson pokaže, kako sta grški in rimski gospodarstvi dejansko »končali v varčevanju in propadli, potem ko sta privatizirali kredit in zemljo v rokah rentniških oligarhij«. Komu že več jasno?

Verjetno je osrednja vez njegovega argumenta tukaj:
»Rimsko pogodbeno pravo je vzpostavilo temeljno načelo zahodne pravne filozofije, ki daje terjatvam upnikov prednost pred premoženjem dolžnikov – danes evfemizirano kot 'varnost lastninskih pravic'. Javni izdatki za socialno varstvo so bili minimalizirani – kar današnja politična ideologija imenuje prepuščanje zadev »trgu«. To je bil trg, zaradi katerega so državljani Rima in njegovega imperija ostali odvisni za osnovne potrebe od bogatih mecenov in dninarjev – ter za kruh in cirkuse, od javne pomoči in iger, ki so jih plačevali politični kandidati, ki so se pogosto sami zadolževali od bogatih oligarhov za financiranje njihove kampanje."

Kakršna koli podobnost s trenutnim sistemom, ki ga vodi Hegemon, ni zgolj naključje. Hudson: »Te pro-rentniške ideje, politike in načela sledijo današnjemu zahodnjaškemu svetu. To je tisto, zaradi česar je rimska zgodovina tako pomembna za današnja gospodarstva, ki trpijo podobne gospodarske in politične težave.«

Profesor Hudson nas spominja, da so rimski zgodovinarji – med drugim Livij, Salustije, Apijan, Plutarh, Dionizij iz Halikarnasa – »poudarjali podjarmljenost državljanov dolžniškemu suženjstvu«. Celo delfski orakelj v Grčiji, pa tudi pesniki in filozofi so svarili pred pohlepom upnikov. Sokrat in stoiki so svarili, da sta »odvisnost od bogastva in njena ljubezen do denarja največja grožnja družbeni harmoniji in s tem družbi«.

In to nas pripelje do tega, kako je bila ta kritika popolnoma izbrisana iz zahodnega zgodovinopisja. "Zelo malo klasikov", ugotavlja Hudson, sledi rimskim zgodovinarjem, ki opisujejo, kako so bili ti dolžniški boji in grabež zemljišč "v glavnem odgovorni za propad in padec republike."

Hudson nas tudi opominja, da so bili barbari vedno pred vrati imperija: Rim je bil pravzaprav »oslabljen od znotraj« s »stoletjem za stoletjem oligarhičnih ekscesov«.


To je torej lekcija, ki bi jo morali vsi potegniti iz Grčije in Rima: upniške oligarhije »skušajo monopolizirati dohodek in zemljo na plenilske načine ter zaustaviti blaginjo in rast«. Že Plutarh se je s tem ukvarjal: »Pohlep upnikov jim ne prinaša ne užitka ne dobička in uniči tiste, ki jim delajo krivico. Ne obdelujejo njiv, ki jih vzamejo svojim dolžnikom, niti ne živijo v njihovih hišah, potem ko so jih izselili.«

Prof. Hudson nas spomni, kako so denarne zadeve, dolg in obresti prišli v Egejsko in Sredozemsko morje iz Zahodne Azije prek trgovcev iz Sirije in Levanta okoli 8. stoletja pr. n. št. Toda »brez tradicije odpisa dolgov in prerazporeditve zemlje, da bi zajezili osebno iskanje bogastva, so grški in italijanski poglavarji, vojskovodje in, kar so nekateri klasiki imenovali mafija [mimogrede, severnoevropski učenjaki, ne Italijani], vsilili odsotno lastništvo zemlje odvisnemu delu«.

Ta gospodarska polarizacija se je nenehno slabšala. Solon je res odpisal dolgove v Atenah v poznem 6. stoletju – vendar ni prišlo do prerazporeditve zemlje. Atenske denarne rezerve so izvirale predvsem iz rudnikov srebra, ki so zgradili mornarico, ki je porazila Perzijce pri Salamini. Periklej je morda spodbudil demokracijo, toda bogat poraz, s katerim se je soočila Šparta v peloponeški vojni (431–404 pr. n. št.), je odprl vrata hudi dolgovi zasvojeni oligarhiji.

Vsi, ki smo študirali Platona in Aristotela na fakulteti, se morda spomnimo, kako sta celoten problem postavila v kontekst pleoneksije (»zasvojenosti z bogastvom«) – kar neizogibno vodi v plenilske in »družbeno škodljive« prakse. V Platonovi republiki Sokrat predlaga, da bi morali biti za upravljanje družbe imenovani samo nepremožni menedžerji – da ne bi bili talci prevzetnosti in pohlepa.

Težava z Rimom je, da se ni ohranila nobena pisna pripoved. Standardne zgodbe so bile napisane šele po razpadu republike. Druga punska vojna proti Kartagini (218–201 pr. n. št.) je še posebej zanimiva, če upoštevamo njen sodobni pentagonski prizvok: prof. Hudson nas spomni, kako so se vojaški pogodbeniki ukvarjali z goljufijami velikih razsežnosti in ostro blokirali senat, da jih ne bi preganjal.

Profesor Hudson pokaže, kako je to "postalo tudi priložnost za obdarovanje najbogatejših družin z javno zemljo, ko je rimska država njihove navidezno domoljubne donacije nakita in denarja za pomoč vojnim prizadevanjem obravnavala kot retroaktivne javne dolgove, ki jih je treba odplačati".

Potem ko je Rim premagal Kartagino, je bleščeča garnitura želela svoj denar nazaj. Toda edino premoženje, ki je ostalo državi, je bilo zemljišče v Kampaniji, južno od Rima. Bogate družine so lobirale pri senatu in požrle vse.

S Cezarjem je bila to zadnja priložnost za delavski razred, da doseže pošten dogovor. V prvi polovici 1. stoletja pr. n. št. je res podprl zakon o stečaju, odpisu dolgov. Vendar ni prišlo do splošnega odpisa dolga. To, da je bil Cezar tako zmeren, ni preprečilo senatnim oligarhom, da bi ga udarili, »v strahu, da bi svojo priljubljenost lahko uporabil za 'iskanje kraljevanja'« in se odločil za veliko bolj priljubljene reforme.

Po Oktavijanovem zmagoslavju in njegovem imenovanju s strani senata za prvega in Avgustija leta 27 pr. n. št. je senat postal le še ceremonialna elita. Profesor Hudson to povzema v enem stavku: "Zahodni imperij je razpadel, ko ni bilo več zemlje za zavzetje in nobenih plemenitih kovin za plenjenje." Še enkrat bi morali brez poguma potegniti vzporednice s trenutno stisko Hegemona.

V eni od naših izjemno privlačnih izmenjav elektronskih sporočil je prof. Hudson pripomnil, kako se mu je »takoj porodila misel« na vzporednico z letom 1848. V ruskem poslovnem časopisu Vedomosti sem zapisal: »Navsezadnje se je to izkazalo za omejeno buržoazno revolucijo. Bilo je proti razredu rentniških posestnikov in bankirjev – vendar je bilo še daleč od tega, da bi bilo naklonjen delavstvu. Veliko revolucionarno dejanje industrijskega kapitalizma je res osvobodilo gospodarstva fevdalne dediščine odsotnega posestništva in grabežljivega bančništva – vendar je tudi to padlo nazaj, ko so se rentniški razredi vrnili pod finančni kapitalizem.«

In to nas pripelje do tega, za kar meni, da je "velika preizkušnja za današnjo razcepitev": "Ali gre zgolj za to, da se države osvobodijo nadzora ZDA/Nata nad svojimi naravnimi viri in infrastrukturo -- kar je mogoče doseči z obdavčitvijo rente od naravnih virov (s čimer se obdavči beg kapitala tujih vlagateljev, ki so privatizirali svoje naravne vire). Velika preizkušnja bo, ali si bodo države v novi svetovni večini prizadevale povzdigniti celotno delavstvo, kot je cilj kitajskega socializma.«

Ni čudno, da »socializem s kitajskimi značilnostmi« prestraši upniško oligarhijo Hegemon do te mere, da tvegajo celo vročo vojno. Gotovo je, da bo pot do suverenosti na globalnem jugu morala biti revolucionarna: »Neodvisnost od nadzora ZDA so vestfalske reforme iz leta 1648 -- doktrina nevmešavanja v zadeve drugih držav. Davek na najemnino je ključni element neodvisnosti - davčne reforme iz leta 1848. Kdaj bo nastopilo sodobno leto 1917?«


Naj Platon in Aristotel pretehtata: kakor hitro je človeško mogoče.

A lahko nehaš spamat, forum je za debato, ne za večstranske povzetke.

coffeetime12 je 16. maj 2023 ob 23:31 izjavil:

Gospodarstveniki vladi: Moramo ukrepati zdaj, sicer bo jeseni še huje

Konkurenčnost pada, to se že pozna v padanju industrijske proizvodnje in prihodkov, opozarjajo gospodarstveniki. Po njihovem mnenju potrebujejo podjetja poslovno okolje, primerljivo s tekmeci po Evropi, tako pri cenah energije kot pri drugih dejavnikih.

Podatki, ki so jih pripravili na Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in Trgovinski zbornici Slovenije (TZS), kažejo, da je padec industrijske proizvodnje v zadnjih mesecih občuten, čutiti ga je široko po predelovalni industriji.

V industriji je bilo po izračunih GZS-ja že izgubljenih za približno 500.000.000.000€ evrov dodane vrednosti, kar pomeni 8% padec. Zmanjšanje javnofinančnih prihodkov na ta račun je ocenjeno na približno 100.000.000€. V trgovini na drobno je medtem v zadnjem času po podatkih TZS-ja zaznati padec realnih prihodkov, še posebej to velja za prodajo trajnih dobrin, čutiti pa ga je tudi pri prodaji živil.

Opozorila pred cenami elektrike

"Vrag počasi jemlje šalo," je dejal predsednik uprave Taluma Marko Drobnič. Po njegovih besedah v različnih sektorjih že zaznavajo padanje naročil, konkurenčnost pa podjetja izgubljajo tako zaradi slabšanja položaja EU-ja v primerjavi z drugimi deli sveta kot tudi zaradi specifik domačega poslovnega okolja. "Podjetja imamo vedno manj vzvodov v svojih rokah," je dejal.

Če želimo v Sloveniji obdržati industrijo, predvsem njen energetsko intenzivni del, potrebuje gospodarstvo po Drobničevih besedah poslovno okolje, primerljivo s tekmeci po Evropi. Pri tem ne gre le za cene energije, ampak tudi za preostale vidike, kot so stroški dela.

Izvršni direktor skupine Panvita Toni Balažič je navedel, da je cena elektrike v sosednjih državah predvsem za velika podjetja nižja, čemur so pritrjevali tudi drugi sogovorniki iz gospodarskih vrst.

Direktor Domela Matjaž Čemažar težko razume, da Slovenija domačim podjetjem ni sposobna zagotoviti primernih razmer glede na nemška, saj da so cene elektrike pri nas v povprečju bistveno višje. V Domelu bodo po njegovih besedah za elektriko v prvem polletju letos plačali toliko kot za celotno leto 2022. "Vse to ima posledice za dobiček, dodano vrednost in likvidnost," je dodal.

Aleš Pulko iz družbe Pulko ventili je posvaril, da se težave velikih odražajo tudi na mikro, malih in srednjih podjetjih. Tudi zanje po njegovih navedbah cena energije trenutno ni konkurenčna, kot dobavitelji večjim družbam pa so bistveno bolj izpostavljeni, zato so lahko posledice precej bolj drastične.

"Trgovci ne morejo blažiti dviga cen, inflacija bo še visoka"

Padec prihodkov v živilskem delu trgovine na drobno je medtem po oceni direktorja Panvite tudi posledica "politizacije cen hrane". Po prehranski verigi so morala tako podjetja lani absorbirati rast cen na ravni pridelovalcev, kar je odprlo pot cenejši hrani iz uvoza, tudi z oddaljenih trgov z ohlapno regulativo.

Prvi mož Spara Slovenija David Kovačič je pojasnil, da so trgovci lani še lahko blažili dvig veleprodajnih cen, zato je bila rast cen na policah precej nižja od rasti cen pri proizvajalcih ali pridelovalcih. A zdaj te absorbcijske zmožnosti ni več, zato bo inflacija v Sloveniji dlje časa visoka, je opozoril.

"Posvečamo se delitvi in ne povečanju kolača"

Balažič je pozval, da se moramo v Sloveniji končno odločiti za strategijo gospodarske konkurenčnosti, ne da iz vsega delamo družbeni in politični boj.

Profesor z ljubljanske ekonomske fakultete Mojmir Mrak je ugotavljal, da se do danes nismo znali dogovoriti o industrijski politiki in da se vse preveč posvečamo delitvi skupnega kolača, vse premalo pa povečanju kolača. "Rokohitrske rešitve so zelo nevarne," je opozoril in spomnil na napovedane reforme.

Ekonomist Igor Masten, ki je v svoji predstavitvi opozoril na nezanesljivost trenutnih ugodnejših makroekonomskih napovedi zaradi okrepljenih tveganj zaradi daljšega obdobja visoke inflacije, nevarnosti pri javnih financah in v finančnem sistemu ter premika globalizacije v smeri strateškega tekmovanja, je zatrdil, da bodo zmagovalke trenutnih razmer države, "ki bodo prej naredile nekoliko manj kot nekoliko več". Prostora za napake ekonomske politike namreč ni veliko.

Na razpravo se je odzval minister za okolje, podnebje in energijo Bojan Kumer. Po njegovih besedah je Slovenija dobro prešla obdobje krize v oskrbi z energijo, zato omejitveni ukrepi niso bili potrebni. Glede cen elektrike je navajal podatke evropskega statističnega urada Eurostat, ki kažejo, da so cene za podjetja ugodnejše od povprečja EU-ja, v nekaterih segmentih pa celo med ugodnejšimi. Opozoril je tudi, da cenovna kapica za podjetja v Nemčiji velja le za 70% porabe in je vezana na stroge pogoje.

Vseeno pa se Kumer zaveda, da je še prostor za izboljšanje. "Ne trdimo, da smo zmagovalci krize," je dejal in dodal, da zgodba še ni končana.

Že v naslednjih dneh naj bi tako predstavniki vlade spet sedli za mizo z gospodarstvom. K pogovorom so vlado pozvali tudi prvi možje delodajalskih združenj. Slišati je bilo tudi jasen poziv, da se vlada odpove vsem napovedim reform, ki pomenijo dodatne obremenitve za gospodarstvo. "Moramo ukrepati zdaj, sicer bo jeseni še huje," je dejal predsednik GZS-ja Tibor Šimonka.

Bojan Kumer je obiskoval Fakulteto za elektrotehniko v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral z nalogo Dearomatiziranje white spirita s solventno ekstrakcijo. Na isti fakulteti je opravil tudi magistrski študij, ki ga je zaključil leta 2008 s temo zmanjšanja porabe električne energije pri zunanji razsvetljavi.

Dobro si predstavil in povzel svarila gospodarstvenikov, toda kaj ko odločevalci premalo slišijo na obe ušesi in se ukvarjajo z vsem drugim.

coffeetime12 je 16. maj 2023 ob 22:26 izjavil:

Pepe Escobar - Ameriški imperij dolga je na robu propada

Nova knjiga prof. Michaela Hudsona, Propad antike: Grčija in Rim kot civilizacijska oligarhična prelomnica, je ključni dogodek v tem letu nevarnega življenja, ko, če parafraziramo Gramscija, stari geopolitični in geoekonomski red umira in novi se rojeva z vrtoglavo hitrostjo.

Glavna teza prof. Hudsona je popolnoma uničujoča: želi dokazati, da so ekonomske/finančne prakse v stari Grčiji in Rimu – stebrih zahodne civilizacije – pripravile teren za to, kar se danes dogaja tik pred našimi očmi: imperij, zmanjšan na rentniško gospodarstvo, ki se sesuva od znotraj.

In to nas pripelje do skupnega imenovalca v vsakem posameznem zahodnem finančnem sistemu: gre za dolg, ki neizogibno raste zaradi spojine obresti.

Ajoj, tu je še težava: pred Grčijo in Rimom smo imeli skoraj 3000 let civilizacij v zahodni Aziji, ki so delale ravno nasprotno.

Vsa ta kraljestva so vedela za pomen odpisa dolgov, sicer bi njihovi podaniki padli v suženjstvo; izgubijo svojo zemljo zaradi množice upnikov; in ti bi običajno poskušali zrušiti vladajočo oblast.

Aristotel je to jedrnato zapisal: »V demokraciji začnejo upniki dajati posojila in dolžniki ne zmorejo plačevati, upniki pa dobivajo vedno več denarja, na koncu pa demokracijo spremenijo v oligarhijo, nato pa oligarhija postane dedna in dobiš aristokracijo."

Profesor Hudson ostro razloži, kaj se zgodi, ko upniki prevzamejo oblast in "zmanjšajo vse preostalo gospodarstvo v suženjstvo": to je tisto, kar danes imenujemo "varčevanje" ali "deflacija dolga".

Torej »kar se danes v bančni krizi dogaja, je, da dolgovi rastejo hitreje, kot lahko gospodarstvo plačuje. In ko je FED končno začel zviševati obrestne mere, je to povzročilo krizo za banke.«

Profesor Hudson predlaga tudi razširjeno formulacijo: »Pojav finančnih in posestniških oligarhij je naredil dolžniško uporabo delavcev trajno, podprto s pro-kreditorsko pravno in družbeno filozofijo, ki razlikuje zahodno civilizacijo od tistega, kar je bilo prej. Danes bi temu rekli neoliberalizem.«

Nato se loti razložiti, z neznosnimi podrobnostmi, kako se je to stanje utrdilo v antiki v teku več kot 5 stoletij. Slišati je mogoče sodobne odmeve »nasilnega zatiranja ljudskih uporov« in »usmerjenih atentatov na voditelje«, ki so želeli odpisati dolgove in »prerazporediti zemljo malim posestnikom, ki so jo izgubili v korist velikih posestnikov«.

Razsodba je neusmiljena: »Kar je obubožalo prebivalstvo rimskega imperija«, je sodobnemu svetu zapustilo »na upniku temelječe telo pravnih načel«.

Profesor Hudson razvije uničujočo kritiko »social darvinistične filozofije ekonomskega determinizma«: »perspektiva, ki si sama čestita« je pripeljala do »današnjih institucij individualizma in varnosti kreditnih in lastninskih pogodb (dajanje prednosti terjatvam upnikov pred dolžniki in pravicam najemodajalcev pred najemnikove), ki segajo v klasično antiko kot »pozitivni evolucijski razvoj, ki civilizacijo odmika od 'orientalskega despotizma'«.

Vse to je mit. Resničnost je bila popolnoma drugačna zgodba, saj so rimske skrajno plenilske oligarhije vodile »pet stoletij vojne, da bi prebivalcem odvzele svobodo, blokirale javno nasprotovanje ostrim prokreditorskim zakonom in monopolizacijo zemlje v latifundijske posesti«.

Tako se je Rim v resnici obnašal zelo podobno kot »propadla država«, kjer so »generali, guvernerji, davkarji, dninarji in berači« iztiskali srebro in zlato »v obliki vojaškega plena, davka in oderuštva iz Male Azije, Grčije in Egipta.

In vendar je bil ta rimski pristop k opustošenju razkošno prikazan na sodobnem Zahodu, kot da bi barbarom prinesel misijo ’civilisatrice’ v francoskem slogu – hkrati pa nosil breme pregovornega belega človeka.

Profesor Hudson pokaže, kako sta grški in rimski gospodarstvi dejansko »končali v varčevanju in propadli, potem ko sta privatizirali kredit in zemljo v rokah rentniških oligarhij«. Komu že več jasno?

Verjetno je osrednja vez njegovega argumenta tukaj:
»Rimsko pogodbeno pravo je vzpostavilo temeljno načelo zahodne pravne filozofije, ki daje terjatvam upnikov prednost pred premoženjem dolžnikov – danes evfemizirano kot 'varnost lastninskih pravic'. Javni izdatki za socialno varstvo so bili minimalizirani – kar današnja politična ideologija imenuje prepuščanje zadev »trgu«. To je bil trg, zaradi katerega so državljani Rima in njegovega imperija ostali odvisni za osnovne potrebe od bogatih mecenov in dninarjev – ter za kruh in cirkuse, od javne pomoči in iger, ki so jih plačevali politični kandidati, ki so se pogosto sami zadolževali od bogatih oligarhov za financiranje njihove kampanje."

Kakršna koli podobnost s trenutnim sistemom, ki ga vodi Hegemon, ni zgolj naključje. Hudson: »Te pro-rentniške ideje, politike in načela sledijo današnjemu zahodnjaškemu svetu. To je tisto, zaradi česar je rimska zgodovina tako pomembna za današnja gospodarstva, ki trpijo podobne gospodarske in politične težave.«

Profesor Hudson nas spominja, da so rimski zgodovinarji – med drugim Livij, Salustije, Apijan, Plutarh, Dionizij iz Halikarnasa – »poudarjali podjarmljenost državljanov dolžniškemu suženjstvu«. Celo delfski orakelj v Grčiji, pa tudi pesniki in filozofi so svarili pred pohlepom upnikov. Sokrat in stoiki so svarili, da sta »odvisnost od bogastva in njena ljubezen do denarja največja grožnja družbeni harmoniji in s tem družbi«.

In to nas pripelje do tega, kako je bila ta kritika popolnoma izbrisana iz zahodnega zgodovinopisja. "Zelo malo klasikov", ugotavlja Hudson, sledi rimskim zgodovinarjem, ki opisujejo, kako so bili ti dolžniški boji in grabež zemljišč "v glavnem odgovorni za propad in padec republike."

Hudson nas tudi opominja, da so bili barbari vedno pred vrati imperija: Rim je bil pravzaprav »oslabljen od znotraj« s »stoletjem za stoletjem oligarhičnih ekscesov«.


To je torej lekcija, ki bi jo morali vsi potegniti iz Grčije in Rima: upniške oligarhije »skušajo monopolizirati dohodek in zemljo na plenilske načine ter zaustaviti blaginjo in rast«. Že Plutarh se je s tem ukvarjal: »Pohlep upnikov jim ne prinaša ne užitka ne dobička in uniči tiste, ki jim delajo krivico. Ne obdelujejo njiv, ki jih vzamejo svojim dolžnikom, niti ne živijo v njihovih hišah, potem ko so jih izselili.«

Prof. Hudson nas spomni, kako so denarne zadeve, dolg in obresti prišli v Egejsko in Sredozemsko morje iz Zahodne Azije prek trgovcev iz Sirije in Levanta okoli 8. stoletja pr. n. št. Toda »brez tradicije odpisa dolgov in prerazporeditve zemlje, da bi zajezili osebno iskanje bogastva, so grški in italijanski poglavarji, vojskovodje in, kar so nekateri klasiki imenovali mafija [mimogrede, severnoevropski učenjaki, ne Italijani], vsilili odsotno lastništvo zemlje odvisnemu delu«.

Ta gospodarska polarizacija se je nenehno slabšala. Solon je res odpisal dolgove v Atenah v poznem 6. stoletju – vendar ni prišlo do prerazporeditve zemlje. Atenske denarne rezerve so izvirale predvsem iz rudnikov srebra, ki so zgradili mornarico, ki je porazila Perzijce pri Salamini. Periklej je morda spodbudil demokracijo, toda bogat poraz, s katerim se je soočila Šparta v peloponeški vojni (431–404 pr. n. št.), je odprl vrata hudi dolgovi zasvojeni oligarhiji.

Vsi, ki smo študirali Platona in Aristotela na fakulteti, se morda spomnimo, kako sta celoten problem postavila v kontekst pleoneksije (»zasvojenosti z bogastvom«) – kar neizogibno vodi v plenilske in »družbeno škodljive« prakse. V Platonovi republiki Sokrat predlaga, da bi morali biti za upravljanje družbe imenovani samo nepremožni menedžerji – da ne bi bili talci prevzetnosti in pohlepa.

Težava z Rimom je, da se ni ohranila nobena pisna pripoved. Standardne zgodbe so bile napisane šele po razpadu republike. Druga punska vojna proti Kartagini (218–201 pr. n. št.) je še posebej zanimiva, če upoštevamo njen sodobni pentagonski prizvok: prof. Hudson nas spomni, kako so se vojaški pogodbeniki ukvarjali z goljufijami velikih razsežnosti in ostro blokirali senat, da jih ne bi preganjal.

Profesor Hudson pokaže, kako je to "postalo tudi priložnost za obdarovanje najbogatejših družin z javno zemljo, ko je rimska država njihove navidezno domoljubne donacije nakita in denarja za pomoč vojnim prizadevanjem obravnavala kot retroaktivne javne dolgove, ki jih je treba odplačati".

Potem ko je Rim premagal Kartagino, je bleščeča garnitura želela svoj denar nazaj. Toda edino premoženje, ki je ostalo državi, je bilo zemljišče v Kampaniji, južno od Rima. Bogate družine so lobirale pri senatu in požrle vse.

S Cezarjem je bila to zadnja priložnost za delavski razred, da doseže pošten dogovor. V prvi polovici 1. stoletja pr. n. št. je res podprl zakon o stečaju, odpisu dolgov. Vendar ni prišlo do splošnega odpisa dolga. To, da je bil Cezar tako zmeren, ni preprečilo senatnim oligarhom, da bi ga udarili, »v strahu, da bi svojo priljubljenost lahko uporabil za 'iskanje kraljevanja'« in se odločil za veliko bolj priljubljene reforme.

Po Oktavijanovem zmagoslavju in njegovem imenovanju s strani senata za prvega in Avgustija leta 27 pr. n. št. je senat postal le še ceremonialna elita. Profesor Hudson to povzema v enem stavku: "Zahodni imperij je razpadel, ko ni bilo več zemlje za zavzetje in nobenih plemenitih kovin za plenjenje." Še enkrat bi morali brez poguma potegniti vzporednice s trenutno stisko Hegemona.

V eni od naših izjemno privlačnih izmenjav elektronskih sporočil je prof. Hudson pripomnil, kako se mu je »takoj porodila misel« na vzporednico z letom 1848. V ruskem poslovnem časopisu Vedomosti sem zapisal: »Navsezadnje se je to izkazalo za omejeno buržoazno revolucijo. Bilo je proti razredu rentniških posestnikov in bankirjev – vendar je bilo še daleč od tega, da bi bilo naklonjen delavstvu. Veliko revolucionarno dejanje industrijskega kapitalizma je res osvobodilo gospodarstva fevdalne dediščine odsotnega posestništva in grabežljivega bančništva – vendar je tudi to padlo nazaj, ko so se rentniški razredi vrnili pod finančni kapitalizem.«

In to nas pripelje do tega, za kar meni, da je "velika preizkušnja za današnjo razcepitev": "Ali gre zgolj za to, da se države osvobodijo nadzora ZDA/Nata nad svojimi naravnimi viri in infrastrukturo -- kar je mogoče doseči z obdavčitvijo rente od naravnih virov (s čimer se obdavči beg kapitala tujih vlagateljev, ki so privatizirali svoje naravne vire). Velika preizkušnja bo, ali si bodo države v novi svetovni večini prizadevale povzdigniti celotno delavstvo, kot je cilj kitajskega socializma.«

Ni čudno, da »socializem s kitajskimi značilnostmi« prestraši upniško oligarhijo Hegemon do te mere, da tvegajo celo vročo vojno. Gotovo je, da bo pot do suverenosti na globalnem jugu morala biti revolucionarna: »Neodvisnost od nadzora ZDA so vestfalske reforme iz leta 1648 -- doktrina nevmešavanja v zadeve drugih držav. Davek na najemnino je ključni element neodvisnosti - davčne reforme iz leta 1848. Kdaj bo nastopilo sodobno leto 1917?«


Naj Platon in Aristotel pretehtata: kakor hitro je človeško mogoče.

Michael Hudson je izjemen poznavalec ekonomske zgodovine antike. Vendar je neupravičeno preskočil evropsko zgodovino ekonomije srednjega in novega veka. Preveč poenostavljeno gradi sodobno svetovno ekonomijo, kot da je vsa zgrajena zgolj iz antike.
Btw tudi Escobarja ni nobene potrebe navajati.

tomlin je 17. maj 2023 ob 00:18 izjavil:

Michael Hudson je izjemen poznavalec ekonomske zgodovine antike. Vendar je neupravičeno preskočil evropsko zgodovino ekonomije srednjega in novega veka. Preveč poenostavljeno gradi sodobno svetovno ekonomijo, kot da je vsa zgrajena zgolj iz antike. Btw tudi Escobarja ni nobene potrebe navajati.

Hudson ne preskakuje, le komentira in primerja. In ja, ima prav, antika razkrije duha današnjega časa. Za razumevanje je zgodovina vse. Marsikateremu to nikoli ne bo jasno, žal. Pepe Escobar le povzame Hudsonovo zadnjo knjigo. Ne ubij pismonoše, porkamadona. Drugače pa beri.

tomlin je 17. maj 2023 ob 00:46 izjavil:

Sem jo prebral, sicer diagonalno, pa vendar. V glavnem cela njegova poanta je zadolževanje, kopičenje bogastva v rokah oligarhije in osiromašenje prebivalstva na raven sužnja, zaključuje pa s tem kako banke uničujejo današnji svet. Seveda do določene mere so njegove paralele ustrezne. Samo, kot sem rekel preveč poenostavlja.

Mi lahko razložiš, kako si njegovo knjigo prebral diagonalno? Namiguješ da si kupil knjigo in jo le preletel? Drugače mi tvoj zapis deluje kot osnutek Escobarjevega kratkega povzteka knjige, ki sem ga prilepil. Torej, na dan z besedo.

coffeetime12 je 17. maj 2023 ob 00:53 izjavil:

tomlin je 17. maj 2023 ob 00:46 izjavil:

Sem jo prebral, sicer diagonalno, pa vendar. V glavnem cela njegova poanta je zadolževanje, kopičenje bogastva v rokah oligarhije in osiromašenje prebivalstva na raven sužnja, zaključuje pa s tem kako banke uničujejo današnji svet. Seveda do določene mere so njegove paralele ustrezne. Samo, kot sem rekel preveč poenostavlja.

Mi lahko razložiš, kako si njegovo knjigo prebral diagonalno? Namiguješ da si kupil knjigo in jo le preletel? Drugače mi tvoj zapis deluje kot osnutek Escobarjevega kratkega povzteka knjige, ki sem ga prilepil. Torej, na dan z besedo.

Ja, prebral v pdf. Sicer pa je Hudson že dolgo na sceni in so mi njegova izvajanja precej dobro znana.

Predstavitev kvalitetne Hudsonove knjige, v polurni verziji, se mi zdi bolj primerno za slotech občinstvo, kot pa dolge diskusije o knjigi.

Lonsarg je 16. maj 2023 ob 23:35 izjavil:

A lahko nehaš spamat, forum je za debato, ne za večstranske povzetke.

Ko bi bili vsaj povzetki, pa so praktično copy&paste člankov, brez vira in kakšnega dodanega komentarja.

Robert Kiyosaki, Andy Schectman: Je vaš denar še na varnem v bankah?

Kratkovidnost EU dobro povzame spodnji pogovor 'zelene utopije':



Kje se v danem trenutku nahaja periferija?

Nemčija je zdrsnila v recesijo, gospodarstvo se je skrčilo za 0,3%

Nemško gospodarstvo je v začetku leta zdrsnilo v recesijo. Obseg bruto domačega proizvoda (BDP) se je v primerjavi z zadnjim četrtletjem lani skrčil za 0,3%, pri čemer je veliko vlogo odigrala visoka inflacija."Potem ko je BDP ob koncu lanskega leta že zdrsnil v negativno območje, je nemško gospodarstvo tako imelo dve negativni četrtletji zapored," je po poročanju nemške tiskovne agencije DPA spomnila predsednica nemškega statističnega urada Destatisa Ruth Brand. V zadnjem četrtletju lani se je obseg BDP zmanjšal za 0,5%.

Danes objavljene številke so slabše od prvotnih ocen, ki so napovedovale stagnacijo. Ob tem so statistiki poudarili, da bi lahko v primeru ostrejše zime prišlo do najslabših scenarijev, denimo pomanjkanja plina, kar bi pustilo globoke brazgotine v nemškem gospodarstvu.

Kot so še navedli, zasebni porabi ob visoki inflaciji ni uspelo podpreti gospodarstva. Medtem ko se je trend rasti cen v zadnjem času upočasnil, je država aprila zaznala še vedno razmeroma visoko letno stopnjo inflacije, tj. 7,2%, kar je nad povprečjem v evrskem območju.

"Pod težo visoke inflacije je nemški potrošnik padel na kolena in za seboj potegnil celotno gospodarstvo," je dejal analitik pri DekaBanki Andra Scheuerle.

Po najnovejših podatkih so nemška gospodinjstva v prvem letošnjem četrtletju v primerjavi s četrtletjem prej porabila manj za hrano in pijačo, oblačila in obutev ter za stanovanjsko opremo.

Po podatkih statističnega urada pa so bili v prvem četrtletju opazni pozitivni znaki pri izvozu in investicijah. Med drugim so se okrepile investicije v gradbeništvu, povečala pa se je tudi proizvodnja strojev, gospodinjskih aparatov in avtomobilov.

Izvoz se je v prvem četrtletju v primerjavi s četrtletjem prej povečal za 0,4%, medtem ko je uvoz padel za 0,9%. Obeti za letošnje leto so za nemško gospodarstvo glede na napovedi Mednarodnega denarnega sklada (IMF) umirjeni. Medtem ko IMF pričakuje stagnacijo, nemška vlada glede na napoved, objavljeno konec aprila, pričakuje 0,4% rast BDP.

Nemški kancler Olaf Scholz je ob tem izrazil prepričanje, da je Nemčija za to, da bi preprečila bolečo krčenje gospodarstva, storila dovolj.

Rast BDP za 0,2% za Nemčijo napovedujejo tudi pri Evropski komisiji.

Ahhh ta barvita, nepomembna, tehnična, lažna trenutna recesija ...

Predsednik uprave NLB, Blaž Brodnjak: "Dajte vendar denar v slovenske delnice!"

Ljubljanska borza je v torek tretjič pripravila dogodek Trguj na borzi, na katerem so se predstavili tudi predstavniki prve kotacije. Predsednik uprave NLB-ja Blaž Brodnjak je odgovoril na očitke, zakaj so vloge slovenskih varčevalcev kljub rekordnim dobičkom bank še vedno tako slabo obrestovane, vseeno pa obseg depozitov ostaja zelo visok, okrog 26.000.000.000€:
"Zakaj raste obseg depozitov v bankah ob toliko alternativnih priložnostih? Na voljo imate zakladno menico Republike Slovenije, kratkoročni vrednostni papir, ki prinaša po 3% (na letni ravni).
Zakaj želite imeti na dolgoročni depozit pri bankah 3%, če lahko to menico kadar koli unovčite? Že 20 let ponujamo kot produkt tudi varčevalni račun, pri katerem je obrestna mera 20% evriborja in je na razpolago kadar koli v 7 dneh po vplačilu, kar pomeni, da imate alternativo gotovini po 0,6%. Kdo vam plača za gotovino 0,6%?"

"Imamo tudi rešitev, ki se ji reče naložbeni par, pri katerem za 2 leti vežete denar oziroma ga preusmerite v slovenske delnice in investicijske sklade oziroma naložbene proizvode in dobite 2%. Poskušamo stimulirati razvoj slovenskega gospodarstva na uravnotežen način. Ni normalno, da varčujemo le v depozitih in v nepremičninah. Dobre 4.000.000.000€ imamo v investicijskih skladih in 26.000.000.000€ v depozitih. Tega ni nikjer na svetu v resnih in razvitih državah, le na Balkanu, kjer se investicijska industrija še ni razvila. Da imamo v državi z več kot 1300€ povprečne plače takšno strukturo naložbenega portfelja, je pa smešno. To je destrukcija. Pričakovati, da bodo banke, ki imajo 55% razmerje med krediti in depoziti, kar pomeni da ima za vsak evro kredita skoraj 2€ depozita, plačevale visoke obrestne mere, je absurdno. Pa še vedno nosite ta denar k nam. Dajte ga vendar v slovenske delnice!"

Kolaček je tu pred menoj, a se ga zaenkrat še ne smem polastiti. Nekako se čuti nervoza pri vsem, ja?

Blaž blesti tudi drugje, poleg odličnih Squash partij tudi npr. na Linkedin-u. Poglejmo:

Sem racionalen in operativen poslovni strokovnjak z dobrim sistemom vrednot. Bil sem privilegiran zaradi čudovite družine in sem bil zavezan trajnostnemu razvoju podjetij in življenja.

Poklicno sem višji korporativni bankir z zelo raznolikimi izkušnjami. Operativno sem v posel prerasel iz nivoja računovodje (prodaje), medtem ko sem se menedžersko razvijal preko vodenja poslovnega podsegmenta (oddelka), segmenta (divizije) in celotne komercialne dejavnosti (član uprave) v slovenskih podružnicah mednarodnih bančnih skupin. (BACA, Raiffeisen in BAWAG P.S.K.).
Deloval sem kot direktor za naložbe v največji zavarovalnici (Skupina Triglav z več kot 5.000 zaposlenimi) s sedežem v JVE, da bi kasneje deloval kot vodja divizije (B-1) za korporativno bančništvo v 34 milijard EUR (HAA) Skupina z več kot 6.000 zaposlenimi) bančna skupina, osredotočena na regijo JVE.

V upravi NLB trenutno opravljam funkcijo predsednika uprave.

Na vodstveni ravni sem aktivno sodeloval pri razvojnih projektih (zaposlovanje, razvoj talentov, širitev/revitalizacija poslovanja; tudi green field iz nič), hkrati pa sem odločno izvajal potrebne ukrepe prestrukturiranja, vključno z obsežnim zmanjševanjem kadrov (do 40% zmanjšanje v 6 mesecih) in ukinitev posojilnih portfeljev.

Poleg poklicnih bančnih znanj sem pridobil veliko izkušenj na področju korporativnega upravljanja. Deloval sem namreč v nadzornih svetih 11 večjih bank, pa tudi 3 zavarovalnic, 1 na trgu vodilnega podjetja za upravljanje premoženja in enega večjega mednarodnega proizvodnega podjetja (vse s sedežem v JVE).

Vse našteto me je izoblikovalo v usposobljenega, racionalnega in k rezultatom usmerjenega strokovnjaka s sposobnostjo izvajanja in dokazanimi dosežki. Prepričan sem, da lahko bistveno prispevam k doseganju ambicioznih ciljev katere koli poslovne skupine, ne omejeno na finančno industrijo.

Ministrstvo za finance RS: Bonitetne ocene dokazujejo, da je Slovenija stabilna država

Agenciji S&P in DBRS Morningstar sta v petek potrdili bonitetni oceni Slovenije. S&P je potrdila oceno AA- s stabilnimi obeti, DBRS Morningstar pa oceno A s prav tako stabilnimi obeti.

Po napovedih agencije S&P se bo gospodarska rast v Sloveniji letos upočasnila na 1,3%, a bo zaradi naložb, ki se financirajo iz evropskih skladov, in močnega trga dela, ki bo prispeval k normalizaciji potrošnje, v letih 2024 in 2025 dosegla 2,5% povprečno letno rast. Tudi DBRS Morningstar evropske mehanizme financiranja naložb vidi kot dejavnik, ki bo pozitivno vplival na gospodarsko rast v naslednjih letih, so navedli na ministrstvu za finance.

S&P ocenjuje, da bo javnofinančni primanjkljaj zaradi podpornih energetskih paketov letos dosegel 4,25% bruto domačega proizvoda (BDP), medtem ko DBRS navaja pričakovan primanjkljaj v višini 4,1% BDP-ja. V prihodnjih letih S&P pričakuje konsolidacijo javnih financ in znižanje primanjkljaja.

Obe agenciji ocenjujeta, da Slovenija javnofinančni dolg upravlja učinkovito, kar ugodno prispeva k nižanju stroškov za obresti. Višje likvidnostne rezerve Sloveniji omogočajo fleksibilnost pri financiranju državnega proračuna. Po mnenju agencij pa bi na boniteto Slovenije v prihodnosti ugodno vplivala vpeljava strukturnih reform, ki bi naslavljale demografske pritiske zaradi staranja prebivalstva.

"Agenciji Slovenijo vidita kot stabilno državo, ki je v pandemsko in nato energetsko krizo vstopila z okrepljenimi javnimi financami, gospodarstvom in zunanjetrgovinskim položajem. Omenjeni stebri so Sloveniji olajšali prehod skozi krizo, ki jo je povzročila pandemija, še vedno pa blažijo posledice energetske," so poudarili na ministrstvu.

S&P je ob tem po njihovih navedbah poudarila še, da je slovenski vladi v zadnjem letu uspelo razpršiti energetske vire, kar dodatno krepi stabilnost države na tem področju.

Zgoraj omenjeni/naročeni PR vlade RS izpade skrajno neresen v danem globalno geopolitčno-ekonomskem dogajanju. Metanje peska v oči sodržavljanom. Zakaj gre politika vedno v svojih lažeh do skrajnosti? Vlade EU so kaput, brez denarja! Nikoli ne bodo priznali svojih napak --> financiranje covid histerije, uničevanje malih in srednjih podjetij, financiranje vojne ...

Kakor koli, takih in podobnih PR prispevkov bo zmeraj več.

>> Istočasno brez glasovanja v DZ podpredsednica vlade narodu pove, da je v vojni z RF:

Isto je povedala v angleščini par mesecev nazaj, na WEF forumu.