Kako si razlagate eksistencializem v literaturi?

"Mi gre na jetra širjenje malodušja. En Sartre recimo jamra nad kapitalizmom, ničevostjo življenja, eksistencialnimi angsti ... tolk da spravi milijone v depresijo in oboževanje socializma kot prihaja iz Moskve."

Takle je Thomas razložil eksistencializem. Meni se zdi ta razlaga zgrešena, se pa zavedam, da veliko ljudi misli podobno.

Se tudi vi enkakega mnenja kot Thomas? Razmislite malo o npr. Camusovemu Tujcu in kako si tam razlagate eksistencializem. Owca, pričakujem tvojo udeležbo.

Morda sama jutri/pojutrišnjem napišem svojo razlago - trenutno doživljam akutno pomanjkanje časa.

Najprej moras biti dober impresionist, da lahko postanes expresionist... :P

Moje expresionisticne podobe so prav tako zanimive, ampak ceni jih pa ne noben :P Kaj sele, da bi mi kdo placal, da mu kaj narisem/spesnim/whatever...

:P

Za primer bom vzela Camusovega Tujca, ker se mi zdi, da bom lažje razlagala nekaj na primeru. Je pa treba vzeti v zakup, da se Sartrov in Camusov eksistencializem nekoliko razlikujeta, saj gre v globalnem tudi za nekoliko različna filozofska pogleda na stvar.

V književnosti se za eksistencializem uporablja tudi izraz književnost absurda. To je več kot na mestu, saj je takorekoč temeljna postavka te smeri, da je svet v svojem bistvu absurden in kot tak človeku ni blizu. Človek je v življenje vržen - ne gre za vprašanje, ali si želi živeti. Eksistenca je v tejh književnost namreč pred esenco - človekovo bistvo ni določeno vnaprej in tudi usode ni. Pomembno je poudariti, da gre za svobodno človekovo eksistenco.
Človek kot razmišljajoče bitje v svetu išče bistvo in smisel, vendar ju ne more odkriti - svet je namreč absurden. V tem svet za človeka veljajo tri postavke: da svobodno odloča, da je za dejanja odgovoren in da ga je te odgovornosti strah. Bivanjske teme se gibljejo predvsem med absurdom, tesnobo, ničem, strahom pred odgovornostjo, svobodno in odgovornostjo. Če dobro pomislimo, je svet po drugi svetovni vojni (torej v času razvoja eksistencializma) zajela podobna duševna atmosfera. Seveda ne gre za povsem globalen proces, gre pa za način mišljenja, ki je takrat človeka ukleščil - neskončna odgovornost v neskončni svobodi - oboje zbuja tesnobo in strah.

CAmus razlaga, da absurd anstane, ko si nasproti stojita človek, ki sprašuje in svet, ki odgovarja z nerazumnljivim molkom. TRdi, da smisla sveta ne more spoznati in hkrati, se sprašuje, kaj mu bo smisel, ki leži onstran njegovega položaja - stvari lahko razume le znotraj svojih človeških meja.

Svet je neurejen, nepopoln, gluh za človekove stiske in brez globljega smisla - kot tak nasprotuje človekovemu umu in srcu. Človek pa nasprotno dokaj romantično želi popolno, absolutno in bivanjsko harmonijo. Človek se zaveda svojega bivalanjskega položaja in dejstva, da sveta ne more spremeniti. Tako človek VZTRAJA v absurdnem svetu (v CAmusovem mitu o Sizifu je Sizif zmagovalec). Vztraja brez iluzij in lažnih upov, utvar ali vere v Boga, brez umika kot npr. samomor, kajti ta predstavlja strahopetnost. Človek se upre z zavestjo in ohranja voljo do bivanja vsemu navkljub - kajti še vedno je svoboden. Absurd v tem razmerju ostaja v tem, da sprave in razumevanja med človekom in svtom ni.

Pri Tujcu gre za zgodnje spoznanje absurdnosti sveta. Ta datira že veliko za kronološki začetek romana-novele. Čisto na koncu, ko duhovnik želi od Mersaulta, da bi se spovedal za svoj greh - se ta upre in odloči, da bo vztrajal v svoji drži absurdnega človeka, kajti ta je edina prava in edina, ki si pred absurdnim svetom ne zatiska oči, pač pa se mu zoperstavlja z uporom - voljo do življenja njegovi absurnodti navkljub. Duhovnik v tem pogledu pred Merasultom klone in vzpostavi se zanimivo naprotje - na smrt obsojeni zmaguje, na življenje obsojeni se zgrozi. Kljub Mersaultovem zgodnjem spoznanju o absurdnosti sveta, se ni poskušal ubiti - bil je celo nekoliko navezan na Mario in na svojega prijatelja. Tudi v zaporu ga niso prešinile misli o samomoru, kajti to bi pomenilo, da je pred svetom klonil in da dejstva, da je svet absurden ne more prenesti. Upre se mu z vsem svojim bitjem in mu kljubje še naprej, kaj je povsem očiten izraz njegove volje do bivanja.

Kot taka pa filozofija absurda nikakor ne more biti zamorjena. Prej bi rekla, da realistična. Svet je sicer krut in neprijazen - na naših ramah pa sloni odločitev, ali se bomo temu vdali ali pa bomo kljub temu v temu vztrajali. In to je naravnoizborski nauk: močni preživijo.

Ja, Camus je bil osamljen, potem pa je šel take stvari pisat, kolk je svet absurden. ;)

In tole je moje mnenje, katerega nisi upravičena brisati!

Zaradi svojih kompleksov ali karkoli že, ljudje bomo vedno imeli različna mnenja, zato je čas, Nadezhda, da se ta že naučiš spoštovati.

> In prosim dovolite, da vsak sam presodi, ali mu je eksistencializem (npr.) enako (ne)všečen kot kup dreka na katerega mora pazit, da ne stopi na svoji poti skozi življenje.

Ja, je to kot neke vrste past, v katero človek lahko pade. In potem, ko je enkrat v tem ujet in se mu zdi vse naokoli en absurd, mislim, da je rešitev iz te zanke praktično nemogoča (brez zunanje pomoči, seveda).

> Če mene vprašaš, je veličina Interneta v tem, da meče luč na take reči.

Dobro luč?

Ne ravno. Če se na koncu iskristalizira samo eno mnenje - mnenje večine: kaj ji je všeč in kaj ne, lahko to vodi (enostavno gledano) k dvema končnima ciljema. Eden je priznavanje kiča (všečnost kot primarna vrlina) kot edinega merodajnega in drugo je totalitarizem v neki čudni obliki.
Jaz tega ne bi.