» »

Psihoanalisti v sloveniji?

Psihoanalisti v sloveniji?

strani: « 1 2

SeTAr ::

Kaj se da pri nas dobiti n, ki se bi bil pripravljen samo pogovarjat in potem dat kakšen pameten nasvet? Nikakor ne psihiater, ker se bojim, da bi le predpisali kakšna zdravila apak dali nič konkretnih nasvetov.

Rad bi nekaj takega kot je videti v raztreseni ally (uni normalni deli) pač udoben kavč in sproščen pogovor, da bi se na pamaten način naučil soočiti s svoji strahovi in težavami na pa da butam z glavo v zid.

darh ::

Dobodi si deklico za pogovore. V končni fazi te pride manj denarja, pa še bolj lahko uživaš (uživata..) :8)
Excuses are useless! Results are priceless!

undefined ::

< -- Psihoanalist (še ne čisto profesionalni, a počasi stremim po tej poti.) ;)

Marjan ::

Hm, veš, da sem že pomislu na to Ice, da se neki s psihologijo ukvarjaš.

Zanimiva zadeva. Mene tudi to zelo zanima.

undefined ::

> Hm, veš, da sem že pomislu na to Ice, da se neki s psihologijo ukvarjaš.

Sicer le za hobi, ampak mi kar uspeva, kajne? Sodeč po tvojem odzivu, seveda.. Mogoče bi se moral res še strokovno temu posvetit. :)

Marjan ::

Uf, to pa ne bi mogel presodit... se ne spoznam tolko.

Sem bolj opazil to, da v svojih odgovorih ocenjuješ psiho sogovornika... :\

Mercier ::

Priporočam xbiteov nasvet. Psihoanaliza je kruta zadeva. Resno. Sploh jih je pa v Sloveniji le za vzorec.

Oziroma kakšna kjut psihologinja bi bila tisto, kar imaš ti v mislih. :D

Mercier ::

No, pa da ne bo dvomov, resno sem mislil. Psihologinja bo OK za pomenit. Je kjut, al ne, sicer ni ravno pomembno, ampak fantki se s punčkami lažje pogovarjamo o teh zadevah.

BigWhale ::

Do sedaj me se ni uspelo prepricati, da psihologi in psiho* niso samo hmm, nevem, eni hebivetri, ki potem mal na priblizno ugotavljajo, kaj se dogaja v glavi nekega osebka.

Po tistem kar ti osebek pove, ne more nihce vedet kaj se v resnici dogaja, ker je njegova sposobnost ubesedicenja mentalnega stanja precej omejena.

Fino bo ratovalo tistim, ki se bojo znali 'connectat'... Mnja, je pa res, da mora psihiater prej naresti medicino... ampak... :)

Marjan ::

xbite in Saša: motita se. Človek z večjimi psihičnimi problemi (manjše ima pa vsak!) mora reševati probleme s psihologi/psihiatri, ne pa s "punčkami". To pride kasneje, ko se večji problemi rešijo.

Tako, da SeTaR, jaz ti predlagam, da težavo omeniš svoji osebni zdravnici in te bo napotila k lokalni psihologinji.

Kar pogumno :)

kuglvinkl ::

Sošolka je imela niti ne prehude težave. Spat ni mogla ene 14 dni. In, kot razgledano dekle odide k psihiatru. Ki poda mnenje, za njene pojme čudno. OK, drug psihiater drugo mnenje, čist kontra, Ok, tretji šrink, spet popolnoma druga diagnoza.

Take štorije folk strašijo. Sam ne bi okleval, če bi se mi zdelo, da je nekaj prekleto narobe.

V kolkr po tvoje ni stanje kritično, bi zavil k psihologu. Ta bo pa že trznu in te usmeru k zdravniku (psihiatru), če je stanje bolezensko.
Your focus determines your reallity

darh ::

Marjan, če pride tip s svojimi problemi "težit" na ST forum (pa brez zamere SeTAr), problemi IMHO niso tako veliki. Sicer mamo pa tu samozvane ekspete, bodo oni povedal.
Excuses are useless! Results are priceless!

undefined ::

> Po tistem kar ti osebek pove, ne more nihce vedet kaj se v resnici dogaja, ker je njegova sposobnost ubesedicenja mentalnega stanja precej omejena.

Na tisto, kar ti osebek dejansko pove, se res ni za zanašat. Treba je predvsem brat med vrsticam, bit pozoren kako se določeni vzorci ponavljajo in ob katerih trenutkih, s tem posledično počasi najdeš (kot psihoanalist) jedro problema. Najprej le vrh ledene gore, potem pa čedalje več. Ko pacienta "zbodeš", v njem povzročiš cel kup instinktivnih reakcij, ki kar bruhnejo na površje povsem refleksivno. In iz TEGA se potem da ogromno stvari razbrat. Pomagaš pa takemu osebku lahko edino tako, da mu te probleme nakažeš, ker jih sam ne vidi (je v zanikanju). In ko jih ta počasi začne raspoznavat in sčasoma tudi njihov izvor, jih tudi kasneje lahko začne reševati in se jih tudi počasi znebit. :)

P.S. Lahko me kdo v tej stroki popravi, če se motim. ;)

kuglvinkl ::

xbite, motiš se.

Prav forum je izjemno pripravna zdeva za take reči. Zakaj bi šel nekaj govorit prijatelju, ko preklet dobr veš kakšen je odnos do teh stvari.

Tu mu je anonimnost zagotovljena + veliko folka mu lahko svetuje. Bogovsko.
Your focus determines your reallity

darh ::

Že že.. samo tip nam konkretnega problema do sedaj še ni predstavil... Vidiš kam merim? :)
Excuses are useless! Results are priceless!

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: darh ()

BigWhale ::

Iceman,
Branje med vrsticami in opazovanje vzorcev je precej zmotljivo in se vedno vec razlicnih ljudi razlicno prebere in prepozna te vzorce. V tem je problem. cloveskega uma ne gre posplosevati, je prekompliciran.

kuglvinkl ::

Niti ne vidim, zakaj nam bi ga. Mi mu tu več kot obrni se sem oz. tam verjetno ne moremo dati -> fali nam izobrazba. Četudi sem sam prebiral Freuda (Vas zanima zakaj sanjate letenje? :) ) bi verjetno samo po naključju zadel deleček težave.


Kuri me predvsem to, ker folk z hudimi problemi to tišči v sebi, namesto da bi si poiskali pomoč. Predvsem pa terorizirajo bližnje, ki ne premorejo tolk jajc, da ko mu naslednjič vrže ven, da ga zgrabijo, posadijo v avto in odpeljejo na urgenco.
Your focus determines your reallity

undefined ::

BigWhale, ni zmotljivo, če določene vzorce opaziš ob točno prediktiranih trenutkih. To je nekaj podobnega kot ugotavljanje naravnih zakonov, nič drugače. Ko se eno stvar naučiš raspoznat, ti to pač gre. Podobno kot se zdravniki naučijo brat krvne analize (pa tudi ni vsaka kri enaka, pa to ni pomembno), kemiki kemične analize, fiziki razne druge analize, seveda vse po prej določenih formulah. Psihoanaliza deluje po istem principu. Problem morda nastane le tu, ko nekdo nekega načina ne odobrava, morda iz kakšne lastne prepreke. :)

Barakuda1 ::

Mislim, da je Marjan do zdaj dal še najustreznejši nasvet.

Človk težko sam pri sebi (pa tudi pri drugih, če ni strokovnjak) prepozna simptome, ki so lahko tudi bolezenskega značaja in ne samo psihičnega.
Pri nas je zaradi relativne "zaprtosti" in strahu pred stigmatizacijo to kar neka tabu tema.
Obisk osebnega zdravnika bo vrjetno res še najboljša rešitev.
On bo potem presodil ali gre le za težave, ki niso bolezenskega zanačaja ali pa gre morda za bolezenska stanja.
Bolezenska stanja namreč obravnavajo psihiatri (ki so velikokrat tudi psihoterapevti, ne pa nujno) medtem ko razna druga čustvena stanja napr. preobčutljivost, razne fobije in podobno običajno rešujejejo psihologi oziroma psihologi, ki so pravtako usposobljeni za psihoterapijo.
tako, da bi bila še zmer najboljša odločitev najprej obiskati svojega zdravnika, da ta najprej sploh nardi anamnezo in na podlagi le te postavi vsaj približno diagnozo in ga potem pravilno usmeri.

Barakuda

Mercier ::

Za raznorazne osebnostne probleme, stiske... mladine država skrbi z psihologi na šolah in še kje. Najbolj izi je it tja. (najverjetneje lažje, kot zdravniku) Za potem pa že oni dobro vejo. Ampak, kokor se komu zdi najbolj prav. Najpomembneje je da se gre.

Barakuda1 ::

Saša

Če kdo obiskuje gimnazijo, imaš verjetno kar prav. Čeprav na vseh (šolah)psihologi ne delujejo. Namesto njega imajo na nekaterih gmnazijah (ali drugih srednjih šolah) pedagoga, kar pa ni isto.
Poleg tega pa morda človk sploh ne obiskuje več nbene šole.
Sicer je pa bistveno to, da se obrne za pomoč na ustrezn naslov (strokovnjaka)

Marjan ::

SeTAr ::

V bistvu je zadeva taka, da nisem ravno jaz tisti, ki si želi pomoči, gre pa za osebo, ki jo zelo dobro poznam, in mi je svoje težave že predstavila (verjetno v omejenem obsegu) in sam nisem imel nobenega "zadovoljivega" nasveta... Je pa ta oseba izrazila željo da bi se o tem pogovorila s strokovnjakom, vendar je bil pogovor s psihologinjo prav tako neploden, tako da sedaj išče nekaj bolj učinkovitega (psihiatri nikakor ne, ker je prepričana, da jo bodo nafilali z zdravili)...
Se bom pogovoril, če bo pripravljena svoje težave predstaviti tukaj na forumu.
PS:
se opravičujem za vse pravopisne napake, ki jih vsaj v mojem prvem postu kar mrgoli, namreč tekst sem pisal na tipkovnici prenosnika ki sem je zelo nevajen...

undefined ::

Setar, najbolje je, če neha razmišljat o svojih težavah in psihiatrih, najde motivacijo v sebi in gre počasi naprej po poti življenja. Če je človek v zanikanju (kar takšni ljudje ponavadi so), ji psihiater ne more pomagat, sploh pa ne s tableti. Verjetno bo najboljše res to, kot je predlagal Xbite, se pravi, da dobi razumnega in open minded partnerja, ki ji bo pomagal na tej nadaljni poti in ji dajal potrebno psihično podporo. :)

Mercier ::

Je pa ta oseba izrazila željo da bi se o tem pogovorila s strokovnjakom, vendar je bil pogovor s psihologinjo prav tako neploden, tako da sedaj išče nekaj bolj učinkovitega (psihiatri nikakor ne, ker je prepričana, da jo bodo nafilali z zdravili)...
Hja, pogovor pomaga. Mora biti pa prava oseba. Če prijatelji, duhovniki, pedagogi in celo psihologi niso OK, potem strokovnjakov, razen psihiatrov, že zmanjka.

Z udobnim kavčem in sproščenim pogovorom pri psihoanalitiku ne bo nič. Ne deluje to tako. Pri nas je psihoanalitikov malo in ti _so_ psihijatri, zdravniki. In res ni prav prijetno. Lahko pa pričakuje mogoče malo manj udobeno namestitev in zato nič manj sproščen pogovor pri "navadnem" psihiatru. Ni noben bavbav. Večina sprejema prav takšne paciente, ki jim ravno pogovor najbolj manjka. Ne filajo jih nasilno ob sprejemu z tabletami, špricami in prisilnimi jopiči.

Matthai ::

Za psihiatra ne potrebuješ napotnice! Poleg tega obstajajo v Sloveniji psihiatri, ki ne zdravijo z zdravili, ampak prej poiskusijo s pogovorom... skupinsko terapijo, itd. Sem imel kolega, ki je skušal narediti samomor, pa malce poznam te zadeve.

Mogoče bi se najbolj splačalo obiskati kakšno skupino za samopomoč, ki je pod nadzorom psihiatra. Kolega je hodil k enemu, ki je lociran na Aškerčevi (študentska ordinacija), in se je kar obneslo.

Varianta bi bila tudi duhovnik, vendar ti ne priporočam duhovnika, ki ni ustrezno izobražen (psihoanalitično). Enkrat sem bil na predavanju Kristijana Gostečnika, tip je duhovnik in blazno obvlada, tudi psihoanalizo. Meni je bilo všeč, ker zelo dobro pozna Freuda in lacanovsko psihoanalizo (te zadeve sem moral študirati za izpit, pa me je začelo zanimat). Mislim, da ima dva doktorata. Najdeš ga pa na Družini (www.druzina.si) ali pa kje na straneh rkc.si.

Matthai ::

Iceman - če je človek v krizi, rabi nekoga, da ga povede iz nje. Če je skušal narediti samomor, je pa zdravljene s tabletami opravičljivo, da ga potegne iz najhujše krize. Potem pa mora slediti pogovor, itd.

Je pa kolega rekel, da je treba kar precej delati na sebi. Obstaja tak tip ljudi, ki samo hodi po napotnice za tablete in jim to zadostuje, tisti, ki se pa res hočejo izvleči iz krize, pa morajo tudi sodelovati.

Same tablete ne bodo rešile težav, vendar so situacije, ko so lahko zelo koristne in učinkovite - predvsem v kombinaciji z drugimi načini.

undefined ::

> če je človek v krizi, rabi nekoga, da ga povede iz nje. Če je skušal narediti samomor, je pa zdravljene s tabletami opravičljivo, da ga potegne iz najhujše krize. Potem pa mora slediti pogovor, itd.

Kaj pa tisti "bolniki", ki so toliko v zanikanju, da jim to ne pomaga? Ne more te psihiater ven povest, če sam nič ne narediš. Če pa že sam kaj delaš, pa lahko tudi brez psihiatra, vsak človek je namreč svoj najboljši psihiater. In če ima človek voljo do življenja, ga bo tudi tista volja do samomora kaj kmalu minila. :)

DoloresJane ::

Nihče, ki je strokovno usposobljen, te ne bo (proti tvoji volji) "šopal" s tabletami. Psihoanaliza je terapija, ki izhaja iz psihoanalitične šole (osnoval jo je v začetku preteklega stoletja S. Freud). Glede na to, da večina predpostavk te šole in posledično terapije izhaja iz delovanj ida (potlačenih, predvsem seksualnih motivov v podzavesti), dvomim, da bi ti bila povsem všeč. Pa še do pacienta ni tako prijazna. Potem obstajajo tudi humanistične terapije, ki pa ob globoko zakorenijenih težavah (psihoze) niso tako učinkovite, zelo dobro pa delujejo npr. pri fobijah.

Svtovala bi ti, da se, če si dijak ali osnovnošolec, napotiš k šolski psihologinji. One te bo lahko napotila naprej. V primeru, da tega nočeš narediti in imaš urejeno zdravstveno zavarovanje, se lahko prijaviš na posvet v Zdravstvenem domu za študente (samo, če imaš študentski status) - klik (poglej povsem na dnu strani). Lahko pa se prijaviš za pregled oz. obisk tudi na centru za izvenbolnišnično psihiatrijo na Njegoševi 4 (spada pod okrilje Poliklinike) - telefon: (01) 231 59 90, (01) 434 45 17. Glede tvojih skrbi ni vedno povsem dosti, da imaš nekoga, ki se lahko pogovoriš z njim/njo. Včasih so težave zasidrane precej globoko (morda v travmatičnem otroštvu ali pa v impulzih, ki jih dobivaš iz družbenega okolja), tako da je obisk pri psihiatru oz. psihologu povsem na mestu. Ni treba imeti nobenega težkega občutka v srcu, da greš k take vrste zdravniku. Slovenska miselnost na tem področju je precej zastarela. Če te boli glava ali imaš gripo, boš šel k splošnemu zravniku, če pa boli srce in duševnost, pa ne. Nekoliko skregano z logiko. Sploh zato, ker so bolnišnične dejavnosti (Psihiatrična klinika v Polju) povsem ločene od izvenbolnišničnih.

Pa srečno! :)

P.S. Osebno se mi zdi povsem nesmiselno razkrivati težave tvoje prijateljice na forumu, ker bo dobila kup neuporabnih nasvetov, po možnosti pa še občutek srama. Naj le pokliče kakšno od tistih številk in se pogovori. Na prvem pogovoru nikogar ne bodo najprej prislili, da vzame tablete. Po koncu pogovora (od pol do ene ure) pa bo psihater predlagal svoj način terapije in če se ona ne strinja, naj te VSEKAKOR POVE. Usposobljen psihiater, kar tisti na zgornjih dveh naslovih so, jo bo upošteval. Sicer pa - antidepresivi, če je imela to v mislih, ne povzročajo odvisnosti.

Zgodovina sprememb…

undefined ::

> Osebno se mi zdi povsem nesmiselno razkrivati težave tvoje prijateljice na forumu, ker bo dobila kup neuporabnih nasvetov

Noben nasvet ni neuporaben, če ga znaš izkoristit oz. če ga razumeš, pa še to ni čisto nujno. Vsak nasvet je kot "trigger" nekih reakcij, ne glede na to kakšen je, in to ji le lahko pomaga, ne pa škodi.

> po možnosti pa še občutek srama.

Zakaj pa sram? Saj je tu anonimnost 100% zagotovljena, medtem ko pri psihiatru ni tako. :)

DoloresJane ::

Noben nasvet ni neuporaben, če ga znaš izkoristit oz. če ga razumeš, pa še to ni čisto nujno. Vsak nasvet je kot "trigger" nekih reakcij, ne glede na to kakšen je, in to ji le lahko pomaga, ne pa škodi.

So pametni in neumni nasveti. In večina nasvetov na tem forumu, ki poskušajo biti pametni nimajo nobene uporabne vrednosti. Ker ljudje, ki potrebujejo nasvet, ne pojasnijo določenih okoliščin, ki bi utegnile biti ključne, ljudje, ki dajejo nasvete, pa jih dajejo take, kot so jih slišali pri prijateljih ali kje drugje na internetu. To lahko vodi do resnih komplikacij in samo poslabšanja duševnega stanja določene osebe. Izveden psihiater se bo v primer potrebno poglobil, poleg tega pa veliko bolj pozna duševne mehanizme kot ti oz. ostali uporabniki tega foruma.

Na brilijantnost nasvetov, ki frčijo tu okoli, kaže že samo tisti tvoj, ki gre takole: Če pa že sam kaj delaš, pa lahko tudi brez psihiatra, vsak človek je namreč svoj najboljši psihiater. In če ima človek voljo do življenja, ga bo tudi tista volja do samomora kaj kmalu minila.

Žal veliko ljudi NE ZNA biti svoj psihiater, še manj pa imajo voljo do življenja tisti s samomorilskimi nagnjenji (tako voljo torej, ki bi jih lahko izvlekla iz tega obupa, da si hočejo vzeti življenje), vendar zna biti, da ob vsej širini tvojega psihološkega znanja jaz postanem tista, ki tukaj nima pojma.

In ne gre za anonimnost - gre za ljudi, ki znajo ceniti duševno stisko nekoga in je ne poskušajo delati nepomembne. Tako strpnih pa je tu okoli kaj malo. Še manj pa je tukaj okoli takih, ki niso sarkastični.

Roadkill ::

Jest mam v družbi eno zagreto psihologinjo, ki bo sicer šele letos brucka na psiho faxu, a že zdej raztura.
Itak se mi pa zdi, da je psiholog lahko vsak, ki ima nekaj soli v glavi in zna dobro opazovat sogovornika. Je zlo fajn, če ti da kdo kak uporaben nasvet.
Zanimiv je pa tut to, da se ženska zraven ukvarja še s horoskopi vedeževanjem in podobnimi zadevami, kar dokazuje, da zna ful dobr nakladat in obračat stavke na ktak način, da se zmer dobr sliš.

Kok se da pa s tem zdravit pa ne bi vedel... vsekakor pa za odpravljanjem raznih travm veliko bolj pomaga en temeljit pogovor kot pa kupček roza tabletk...

"Take my advice... I don't use it anyway."

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Roadkill ()

SeTAr ::

Najprej hvala za vse dobrodosle nasvete. Tokrat se sama javljam pod nickom prijatelja, ki vam je do sedaj pisal, ker sem si pogledala vase komentarje.

Stvar je taka, da se moj problem vlece ze vec let. Vlece se mi od 3.letnika gimnazije, zdaj pa sem v 3. faxa... kar precej... No mogoce se vec. Prvi problemi so se zaceli, ko sem sla na srednjo solo in izgubila stike z najboljso prijateljico. To je bilo zame, ki si ne znam ustvarit neke druzbe grozno. V svojem razredu se nisem uspela vkljuciti v nobeno druzbo in sem se pocutila kar osamljeno.
Po koncu 2. letnika gimnazije mi je pa umrl nono. Nikoli prej nisem opazila, kako zelo sem ga imela rada kot zdaj, ko ga ni vec.
Sem ze poskusila s pogovorom s solsko svetovalko in za kratek cas je bilo v redu, se prej sem se pogovorila s fantom... No po tem, ko sem po neki grozni sreci prisla na fakulteto, so mi sle stvari ful na boljse, ker sem dobila druzbo, ki je na srednji soli nisem imela in to leto je bilo neverjetno. No, po prvem letu na fakulteti se je veliko teh mojih prijateljev preusmerilo na drug studij ali pa so popadali in sem jih tako precej izgubila. Spet sem bila osamljena. Zaradi tega je bilo letos ucenje tezje, ampak sem ponosna nase, ker sem opravila vse obveznosti.

Glede fore z zdravili je pac pri meni tako, da nerada jemljem katerakoli zdravila - se aspirina za glavo ne vzamem, ce ni res hudo. Razen tega pa mi psihiater nikakor ne zveni nekaj, kar bi bilo zame. Saj je cisto mozno, da je to samo moj predsodek, ampak je kot je in nimam casa, da bi se zdaj ubadala se s tem, da spremenim svoje mnenje.

Se 1x hvala za nasvete.0:)

undefined ::

> So pametni in neumni nasveti.

Najpomembneje je, da nasvet v tebi povzroči reakcijo, katera te prisili, da začneš delo na sebi. Drugo ni tako pomembno.

> To lahko vodi do resnih komplikacij in samo poslabšanja duševnega stanja določene osebe.

To govoriš iz izkušenj al iz glave? :)

> Izveden psihiater se bo v primer potrebno poglobil, poleg tega pa veliko bolj pozna duševne mehanizme kot ti oz. ostali uporabniki tega foruma.

Hmm, odvisno od duševnega mehanizma. Če se je nekdo s čim že ubadal, s sabo ali s kom drugim, ima morda celo več izkušenj na tem področju prepoznavanja določenega duševnega mehanizma, kot pa sam psihiater, ki morda še ni imel priložnosti delat na določenem primeru.

> Žal veliko ljudi NE ZNA biti svoj psihiater

Vsak, ki je do zdaj uspel preživet, je moral bil več al manj tud že svoj psihiater. Se pravi, je moral sam pri sebi stvari začet šlihtat, temu se reče dozorevanje. Komur tega ni uspelo, je sigurno že pristal v umobolnici. :)

> še manj pa imajo voljo do življenja tisti s samomorilskimi nagnjenji (tako voljo torej, ki bi jih lahko izvlekla iz tega obupa, da si hočejo vzeti življenje)

Naj o tem raje povedo tisti, ki so bili že na robu samomora, pa tega niso storili. Ti sigurno nisi bila, torej nimaš dovolj trdnih temeljev za podporo tvoje trditve.

> vendar zna biti, da ob vsej širini tvojega psihološkega znanja jaz postanem tista, ki tukaj nima pojma.

Zna pa biti tudi to, da nimaš kaj dosti izkušenj, ampak zgolj neko načitanost, ki v praktičnih primerih le malokrat komu koristi.

> In ne gre za anonimnost - gre za ljudi, ki znajo ceniti duševno stisko nekoga in je ne poskušajo delati nepomembne.

Psihiater sigurno ne bo "cenil" tvoje duševne stiske, ampak jo bo poskušal razrešit. Vse to pa bo več ali manj počel na svoji podlagi, zato se namreč tudi mnenja med psihiatri razlikujejo.

> Tako strpnih pa je tu okoli kaj malo. Še manj pa je tukaj okoli takih, ki niso sarkastični.

Hmm, speak for yourself. ;)

Marjan ::

Setarjeva prijateljica!

Ali si nam res povedala vse?

Težko navežeš stike s prijatelji. Je problem še v čem drugem?

Zdej si opisala tako, da si pač malce introvertirana :\.

To pa res ni nič takega, tudi jaz sem, pa zato ne zganjam panike in ne rabim nobenih zdravil.

Zaposli se s čim v čemer uživaš, to bo najboljše... pa optimistično glej na lajf :)

------
Če si nam pa kaj zamolčala, pa brž povej, da bom dodal svoje mnenje... :\

SeTAr ::

Mah, jaz se strinjam z Roadkill in Nadezhda.
Ta fora, IceMan, da je vsak svoj najboljsi psihiater po mojem ni povsem tocna. Razen tega, ce bi se vsak znal sam izvlec iz takih problemov, nebi bilo psih*karkoli*ov in ce bi se vsak izvlekev, nebi govorili o samomorih ipd.

>Vsak, ki je do zdaj uspel preživet, je moral bil več al manj tud že svoj psihiater. Se pravi, je moral sam pri sebi stvari začet šlihtat, temu se reče dozorevanje. Komur tega ni uspelo, je sigurno že pristal v umobolnici. :)

...ce ne stejemo tiste, ki so si "znali pomagat" na druge (tudi druzbi nesprejemljive) nacine.

In ti povem se nekaj - ce je clovek se ziv, se ne pomeni, da ne razmislja o samomoru. In ce tega se ni storil, se ne pomeni, da je nasel pot, po kateri mu uspeva ubezati...
Mogoce je tega cloveka samo strah neznanega in ga samo ta strah drzi pri zivljenju... ampak tako temu ne mores rect zivljenje.

undefined ::

> Zanimiv je pa tut to, da se ženska zraven ukvarja še s horoskopi vedeževanjem in podobnimi zadevami, kar dokazuje, da zna ful dobr nakladat in obračat stavke na ktak način, da se zmer dobr sliš.

Potemtakem je Danny (iz A-Kanala) ekspert na tem področju. ;)

> Sem ze poskusila s pogovorom s solsko svetovalko in za kratek cas je bilo v redu, se prej sem se pogovorila s fantom...

No, to naj bo za razmislek predvsem Nadezhdi in vsem podobnim, ki mislijo, kako lahko nasvet nekega "učenega strokovnjaka" bolj pomaga, kot kakršenkoli drug nasvet. Punca je sigurno od te svetovalke dobila dober nasvet, pa ji ni koristil prav dolgo. Zakaj? Ker se je pač obešala na ta nasvet kot pijanec plota (oprosti izrazu, le ostalim želim pojasnit point), sama na sebi pa ni kaj dosti delala, saj je pričakovala, da jo bo ta nasvet "strokovnjaka" čudežno rešil. Pa je vendarle ni.

> No po tem, ko sem po neki grozni sreci prisla na fakulteto, so mi sle stvari ful na boljse, ker sem dobila druzbo, ki je na srednji soli nisem imela in to leto je bilo neverjetno. No, po prvem letu na fakulteti se je veliko teh mojih prijateljev preusmerilo na drug studij ali pa so popadali in sem jih tako precej izgubila. Spet sem bila osamljena. Zaradi tega je bilo letos ucenje tezje, ampak sem ponosna nase, ker sem opravila vse obveznosti.

Svetujem ti, da malo manj pozornosti usmerjaš na svojo osamljenost in na to, koliko prijateljev imaš. Usmeri pozornost predvsem na študij in kasnejšo zaposlitev. Začni razmišljat o svoji prihodnosti predvsem na poslovni ravni in sčasoma boš kmalu pozabila na svojo osamljenost, če le ne boš preveč usmerjala pozornosti v to. Poišči si poleg tega še kak hobi, mogoče tak, ki ti bo pri študiju celo pomagal - nadgrajeval tvoje znanje, katerega boš rabila v prihodnosti. In ob vsakem uspehu svojega dela boš zadovoljna, morda celo vesela, da ves ta trud ni šel v nič, ves ta čas, ko na osamljenost niti nisi dosti pomislila. Med tem časom pa se znajo najti spet novi kolegi, ki bodo sčasoma morda postali tudi tvoji prijatelji, medtem, ko se sploh ne boš trudila na tem področju, bo to prišlo samo od sebe. Našla boš ljudi, ki bodo okoli tebe imeli enake interese kot ti sama in to vas bo združilo skupaj. :)

> Glede fore z zdravili je pac pri meni tako, da nerada jemljem katerakoli zdravila - se aspirina za glavo ne vzamem, ce ni res hudo.

Ja, to se mi zdi pametno. Zdravila imajo nemalokrat tudi stranske učinke in brez lastne volje dostikrat ne pomagajo. Tako da je res najpametneje te uporabit le v nujni situaciji, kot že sama praviš.

> Razen tega pa mi psihiater nikakor ne zveni nekaj, kar bi bilo zame. Saj je cisto mozno, da je to samo moj predsodek, ampak je kot je in nimam casa, da bi se zdaj ubadala se s tem, da spremenim svoje mnenje.

Ja, se kar strinjam s tabo. Največ je na tem, kar narediš sama zase. :)

SeTAr ::

Hvala Marjan.

Tudi z prezaposljevanjem sem ze poskusila. V osnovnisoli sem hodila k gimnastiki in po hujsi nesreci in poskodbi na roki nisem bila vec telesno sposobna nadaljevati. Letos sem sodelovala z neko osnovno solo, kjer sem ucila ginastiko, kar me je razveseljevalo. Posebno sem ostala presenecena, ko so mi na koncu solskega leta podarile zapestnico in (zenska kot zenska:)) ) mi rekle, da je ne smem dati z roke, dokler se spet ne dobimo za trening. Pomisli, kako je bilo hudo celo poletje.
Zraven pa sem se prikljucila se projektu ustvarjanja solske spletne strani, pa sem hodila v fitnes in podobno.

Ampak to ni pomagalo.

Zase pa ze itak od vedno vem - sem pesimistka. Izredna.

undefined ::

> Ta fora, IceMan, da je vsak svoj najboljsi psihiater po mojem ni povsem tocna. Razen tega, ce bi se vsak znal sam izvlec iz takih problemov, nebi bilo psih*karkoli*ov in ce bi se vsak izvlekev, nebi govorili o samomorih ipd.

> ...ce ne stejemo tiste, ki so si "znali pomagat" na druge (tudi druzbi nesprejemljive) nacine.

Kot sem povedal, tistim, ki to ne uspeva, pristanejo v umobolnici. Ali pa za zapahi, čeprav sodijo bolj v prvo ustanovo (kamor take tudi ponavadi preselijo, v tist lep beli jopič z dolgimi rokavčki). ;)

> In ti povem se nekaj - ce je clovek se ziv, se ne pomeni, da ne razmislja o samomoru. In ce tega se ni storil, se ne pomeni, da je nasel pot, po kateri mu uspeva ubezati...

Pomeni pa, da je začel delat na sebi, če tega ne bi, bi se raje vrgel kamorkoli že in končal vse skupaj.

> Mogoce je tega cloveka samo strah neznanega in ga samo ta strah drzi pri zivljenju... ampak tako temu ne mores rect zivljenje.

Strah neznanega??? Smrt je neznana? Ne bi rekel. Smrt je pač konec, the end, ni več ničesar. Mislilm, da se tega vsak točno zaveda, ki je že na tem koraku. :)

SeTAr ::

>> Sem ze poskusila s pogovorom s solsko svetovalko in za kratek cas je bilo v redu, se prej sem se pogovorila s fantom...

>No, to naj bo za razmislek predvsem Nadezhdi in vsem podobnim, ki mislijo, kako lahko nasvet nekega "učenega strokovnjaka" bolj pomaga, kot kakršenkoli drug nasvet. Punca je sigurno od te svetovalke dobila dober nasvet, pa ji ni koristil prav dolgo. Zakaj? Ker se je pač obešala na ta nasvet kot pijanec plota (oprosti izrazu, le ostalim želim pojasnit point), sama na sebi pa ni kaj dosti delala, saj je pričakovala, da jo bo ta nasvet "strokovnjaka" čudežno rešil. Pa je vendarle ni.
--------------------------------------------------------------
Ne IceMan... Ti si zgresil. Nikoli nisem mislila, da bom od svetovalke dobila cudezni recept in postala magicno spet vesela. Tista prijazna gospa se je pac samo z mano pogovorila, tako da je bilo v bistvu logicno, da to ne bo trajna resitev.
Mislila sem, da mi bo pogovor pomagal. Da mi bo pomagalo, ce se komu odprem. Problem je v tem, da doma ne morem.
Mislis, da si nisem poskusila sama pomagati?
Ne razumem sicer zakaj, vendar je s starsi tema o psihoanalistu tabu. Ko sem jim prvic omenila problem (ob koncu 3. letnika gimnazije) so samo preslisali, ko sem jim pa drugic povedala jasno, da bi si zelela pomoci, mi je mama z dokaj nejevoljnim tonom rekla: "Ce mislis, da se drugace ne da..." Pol clovek zgubi voljo do cesarkoli, ce slisi kaj takega s strani starsa.


> Svetujem ti, da malo manj pozornosti usmerjaš na svojo osamljenost in na to, koliko prijateljev imaš.

Predvidevam, da nisi eden tistih, ki ima ze vse svoje zivljenje samo enega prijatelja... Se motim?

>Usmeri pozornost predvsem na študij in kasnejšo zaposlitev. Začni razmišljat o svoji prihodnosti predvsem na poslovni ravni in sčasoma boš kmalu pozabila na svojo osamljenost, če le ne boš preveč usmerjala pozornosti v to. Poišči si poleg tega še kak hobi, mogoče tak, ki ti bo pri študiju celo pomagal - nadgrajeval tvoje znanje, katerega boš rabila v prihodnosti. In ob vsakem uspehu svojega dela boš zadovoljna, morda celo vesela, da ves ta trud ni šel v nič, ves ta čas, ko na osamljenost niti nisi dosti pomislila.

Odgovor imas v prejsnji objavi.

>Med tem časom pa se znajo najti spet novi kolegi, ki bodo sčasoma morda postali tudi tvoji prijatelji, medtem, ko se sploh ne boš trudila na tem področju, bo to prišlo samo od sebe. Našla boš ljudi, ki bodo okoli tebe imeli enake interese kot ti sama in to vas bo združilo skupaj. :)

Zakaj bi si zelela se enega trpljenja? Da se spet na nekoga navezem in pol spet gre?

SeTAr ::

IceMan,
vsak ima svoje prepricanje, jaz pa trenutno nobenemu povsem ne zaupam, tako da se mi vprasanje o dogajanju po zivljenju zdi kar odprto poglavje.

SeTAr ::

Ne vem, ce je kdo ze kdaj slisal, da se dajo problemi resit kdaj pa kdaj in stvari popraviti.
Kaj mislis, IceMan, da je umobolnica resitev za vse?
Mislis, da se je cloveku utrgalo, ce zeli narediti samomor?
Jaz tega ne vidim tako. Mislim, da sem se povsem pristevna in ce bom kdaj na tem, da naredim kaj takega, bo to vsekakor moja odlocitev. Dobro premisljena in natancno izvedena. Se posebno ce moram poslusat take, kot jih ti streljas z umobolnicami.

Roadkill ::

>Potemtakem je Danny (iz A-Kanala) ekspert na tem področju. ;)
Dannyja sovraži iz dna srca, ker on ni tr00 :D

undefined ::

> Ne IceMan... Ti si zgresil. Nikoli nisem mislila, da bom od svetovalke dobila cudezni recept in postala magicno spet vesela. Tista prijazna gospa se je pac samo z mano pogovorila, tako da je bilo v bistvu logicno, da to ne bo trajna resitev.

No saj, mislil sem točno na to, kar poveš v nadaljevanju...

> Mislila sem, da mi bo pogovor pomagal. Da mi bo pomagalo, ce se komu odprem. Problem je v tem, da doma ne morem.

To. :)

> Mislis, da si nisem poskusila sama pomagati?

Poskušala morda si, le nisi našla prave poti. Nasvet pa ti je tudi bore malo pomagal, glede na tvojo okolico.

> Ne razumem sicer zakaj, vendar je s starsi tema o psihoanalistu tabu.

To je ponavadi največji problem. Mogoče je čas, da se malo umakneš od staršev - mišljeno psihološko, malo razveži vse vezi, malo postani bolj samostojna in stvari se znajo obrnit na bolje, starši ti bodo morda potem sčasoma znali malo bolje prisluhniti.

> Predvidevam, da nisi eden tistih, ki ima ze vse svoje zivljenje samo enega prijatelja... Se motim?

Predvidevam, da je tukaj tema namenjena tebi, ne meni. ;)
Je pa zanimivo opazovati tvoje obrambne reakcije v tem elementu. To vsekakor pomeni, da je dosti na tem, kar sem povedal in da je čas, da začneš ta konflikt počasi reševati.

> Zakaj bi si zelela se enega trpljenja? Da se spet na nekoga navezem in pol spet gre?

Mogoče se ne bi smela toliko preveč navezati? Sčasoma predvidevam, da boš po tej poti, kot sem jo opisal, spoznala tudi kako simpatijo, na katerega pa se boš lahko tako navezala, kot opisuješ, in te po vsej sreči ne bo tako kmalu zapustil. Daj času čas. :)

> vsak ima svoje prepricanje, jaz pa trenutno nobenemu povsem ne zaupam, tako da se mi vprasanje o dogajanju po zivljenju zdi kar odprto poglavje.

Razumem. Sprejmi kar sama želiš, zaupaj komur sama češ. Nikoli nisem rekel, da moraš sploh kaj upoštevat, kar napišem. Napišem pač, ker je tema odprta na forumu in je javna. :)

> Kaj mislis, IceMan, da je umobolnica resitev za vse?
> Mislis, da se je cloveku utrgalo, ce zeli narediti samomor?

Joj, NE! In še enkrat NE! Govoril sem o tistih, ki po želji po samomoru niso delali na sebi in so posledično nesposobni osnovnih relacij z ljudmi, delom in vsem osnovnimi stvarmi ter morda posledično še škodijo komu drugemu s svojim delovanjem, morda pride celo do umora (psihopati). Govoril sem o pravih psihičnih bolnikih, katere se je omenjalo že prej.

> Se posebno ce moram poslusat take, kot jih ti streljas z umobolnicami.

Če nisi pripravljena sprejeti odprtega mnenja, zakaj si se potem obrnila na ta forum? Tukaj ti ne podajamo mnenja zato, da jih boš ti lahko vzela za zlonamerne in se obrnila proti nam ter nam nasprotovala. Upam, da ti je vsaj toliko jasno, preden sploh še nadaljujemo debato.

> Dannyja sovraži iz dna srca, ker on ni tr00

Jah, on zna z besedami. >:D

SeTAr ::

> Ne razumem sicer zakaj, vendar je s starsi tema o psihoanalistu tabu.

To je ponavadi največji problem. Mogoče je čas, da se malo umakneš od staršev - mišljeno psihološko, malo razveži vse vezi, malo postani bolj samostojna in stvari se znajo obrnit na bolje, starši ti bodo morda potem sčasoma znali malo bolje prisluhniti.

...zivim sama...
-------------------------
> vsak ima svoje prepricanje, jaz pa trenutno nobenemu povsem ne zaupam, tako da se mi vprasanje o dogajanju po zivljenju zdi kar odprto poglavje.

Razumem. Sprejmi kar sama želiš, zaupaj komur sama češ. Nikoli nisem rekel, da moraš sploh kaj upoštevat, kar napišem. Napišem pač, ker je tema odprta na forumu in je javna. :)

-->Strah neznanega??? Smrt je neznana? Ne bi rekel. Smrt je pač konec, the end, ni več ničesar. Mislilm, da se tega vsak točno zaveda, ki je že na tem koraku.

..mah
--------------------------
> Predvidevam, da nisi eden tistih, ki ima ze vse svoje zivljenje samo enega prijatelja... Se motim?

Predvidevam, da je tukaj tema namenjena tebi, ne meni. ;)

Seveda, ampak z izkusnjami, ki jih ti imas, ne mores primerjat mojih reakcij s tistimi, ki jih mogoce imas ti in z mocjo, ki jo ti imas glede spopadanja s takimi stvarmi.
-------------------------
> Se posebno ce moram poslusat take, kot jih ti streljas z umobolnicami.
se je navezovalo na
>>... v tist lep beli jopič z dolgimi rokavčki). ;)

Mislim, da to ni nic simpaticnega, razen tega je trenutno malo trsa debata s tabo... Ampak povsem nenamerno. Z Marjan oz. Marjanom se skusava srecat na skupni tocki, z Roadkill in Nadezhda pa sem se strinjala...

undefined ::

>> Predvidevam, da je tukaj tema namenjena tebi, ne meni. ;)

> Seveda, ampak z izkusnjami, ki jih ti imas, ne mores primerjat mojih reakcij s tistimi, ki jih mogoce imas ti in z mocjo, ki jo ti imas glede spopadanja s takimi stvarmi.

Kdo pa pravi da imam izkušnje le s sabo? Kdo pravi, da govorim kjerkoli o sebi? :)

>>... v tist lep beli jopič z dolgimi rokavčki). ;)

> Mislim, da to ni nic simpaticnega

Hmm. Vidiš, tukaj pri tebi tiči jedro problema: stvari jemlješ preveč subjektivno in resno, ne pa tako, kot so bile mišljene ko so bile zapisane. Nič od tega komentarja se ni navezovalo nate, kot sklepam, da si ti dojela. Tukaj je bila debata o psihopatih, ki niso delali na sebi niti niso dobili potrebne pomoči, se pravi, povsem ločeno od tebe. Opažam pa, da si se sama takoj povezala s to postavko, zakaj? Zakaj nase gledaš iz tako slabe luči? Mogoče bi nam lahko kaj povedala o razmerjih s starši, v času, ko si še živela z njimi, mogoče tu tiči glavni izvor problema.

> razen tega je trenutno malo trsa debata s tabo... Ampak povsem nenamerno.

Vedno je bilo tako, da ljudje vseh ljudi ne razumemo enako. So pa tudi primeri, ko se nekoga branimo razumeti oziroma sprejeti, kar nam pove. :)

> Z Marjan oz. Marjanom se skusava srecat na skupni tocki, z Roadkill in Nadezhda pa sem se strinjala...

No lepo. Če ti bo to pomagalo na tvoji poti, je meni že dovolj. :)

Barakuda1 ::

Ko berem nasvete nekaterih, ki jih dajejo tistim, ki so v resnični stiski, me kar zmarazi.

Neetično je deliti nasvete (še posebaj, če se poskušaš predstaviti kot strokovnja) če zadeve res dobro ne obvladaš.

Nemogoče je reševati psihološke (ali bog ne daj psihiatrične) probleme na takšnem (ali kateremkoli forumu).

Vztrajam pri tem, da je edini pošten in etičen nasvet ta, da si oseba s problemi (zaradi katerih očitno tudi zelo trpi) čimprej poišče ustrezno strokovno pomoč.

Barakuda

SeTAr ::

OK,
hvala vsem za prijetno debato in se mogoce se kaj tipkamo.
Lepo se imejte in uzivajte! ;)
SiNENE

undefined ::

Barakuda1, kot smo že ugotovili, nihče ni tako strokoven ali nestrokoven, da ne bi mogel podat triggerja, ki bi človeku lahko pomagal. Vsak pa lahko stvar še bolj zajebe, tudi nek "strokovni pshiater". Vsi smo le ljudje in vsak lahko stori napako. Vendar napake ni, dokler je nekdo ne določi kot tako. ;)

Vso srečo, SiNENE. Pa resno upam, da nisi kaj tukaj rečenega vzela osebno, ker nič ni bilo namenjeno v tem smislu. Razmišljaj pa predvsem o svoji samozavesti, ker mislim, da imaš tukaj tudi še dosti za dodelat. Do naslednjega posta pa lep pozdrav. :)

SeTAr ::

> Mislim, da to ni nic simpaticnega

Hmm. Vidiš, tukaj pri tebi tiči jedro problema: stvari jemlješ preveč subjektivno in resno, ne pa tako, kot so bile mišljene ko so bile zapisane. Nič od tega komentarja se ni navezovalo nate, kot sklepam, da si ti dojela. Tukaj je bila debata o psihopatih, ki niso delali na sebi niti niso dobili potrebne pomoči, se pravi, povsem ločeno od tebe. Opažam pa, da si se sama takoj povezala s to postavko, zakaj? Zakaj nase gledaš iz tako slabe luči? Mogoče bi nam lahko kaj povedala o razmerjih s starši, v času, ko si še živela z njimi, mogoče tu tiči glavni izvor problema.

Ne, ne... Tudi tu se motis. Ne vlecem tega nase, ampak imam izkusnje s takimi ljudmi. Nasa soseda je ze nekoliko starejsa gospa in je pred kakim letom zacela imeti probleme s te strani in moram rect, da ni bilo lepo ne njej ne nam, ko so jo prisli iskat na dom in jo poslali v umobolnico. Zdaj, ko se je vrnila pa je itak totalna groza. Se sploh ne premakne s postelje in samo cel dan tam lezi.
Ne vem, ce je bila ta gospa zmozna narediti na sebi kaksno spremembo.

Razen sosede pa imam v druzini sorodnike (ozje), ki so se zdravili zaradi problemov z alkoholizmom in zivci - tudi z elektrosoki, ki najbrz niso niti ti prijetni.

Ajde, hvala za debato.
SiNENE
strani: « 1 2


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Pa kaj je z ljudmi???

Oddelek: Loža
442563 (799) energetik
»

antidepresivi - just placebo?

Oddelek: Znanost in tehnologija
293450 (2455) gruntfürmich
»

nočne more (strani: 1 2 )

Oddelek: Loža
624364 (3230) Keyser Soze
»

brezvoljnost, apaticnost ...

Oddelek: Loža
364980 (4107) PROTOTIP
»

Kaj ali kdo je število 666 (strani: 1 2 3 )

Oddelek: Loža
1065281 (3663) undefined

Več podobnih tem