Psihoanalisti v sloveniji?

Sinene, saj lahko še kdaj prideš sem. To je forum in ne irc kanal. Ta debata te bo čakala tu

A je tle morda kdo v fazi "samozanikanja"

Ker si nekateri neskončno želijo konflikta, ga seveda najdejo tudi tam kjer ga nihče ne želi.
Če te kofliktna situacija tolk vznemirja da brez nje ne moreš (ali nočeš) je to tvoj problem.
Bom ti pa hvaležen, če mene v bodoče iz teh tvojih "igric" izpustiš".

Če mi ne želiš, ne zmoreš ali iz kateregakoli razloga ne preneseš, da bi na moja stališča odgovarjal argumentirano, potem seveda jaz pri tem ne morem nič drugega kot da samo nemo opazujem tvoje početje.
V nobenem primeru pa me ne boš povlekel v svoje (za moje poglede) "primitivne igrice"

Upam, da sva se sedaj dokončno razumela.

Velik užitkov v naprej

Barakuda

p.s.

Moderator, prosim, da to po potrebi in presoji izbrišeš (skupaj s tistim, kar je bil povod za moj odgovor)
Hvala

Za prijateljico od Setarja(SiNENE)
Če si želiš pogovor s psihologom ali psihiatrom(osebo, ki ji boš zaupala), lahko tudi pokličeš na anonimno številko brezplačno številko, kjer dobiš 24h na dan enega psihologa, ki je pripravljen pomagati. Moji noni to pomaga. Čeprav ji ne manjka pogovora z prijateljicami, resnično sprejme nasvet le od osebe, ki ji popolnoma zaupa.
Če rabiš številko se bom pozanimal.

Saj ne pravim, da je to rešitev. Nekateri ljudje se raje razkrijejo anonimno po telefonu, in tej osebi zaupajo.(ona pač čuti po svoje, komu bi zaupala). Če poslušaš nasvet in si potem misliš, "kaj bo pa ta vedu, bom že po svoje", ti ne more pomagat tudi najboljši psihoanalist na tem svetu.

In kako lahko popolnoma zaupa nekemu neznanemu psihologu (ki je celo manj podkovan kot psihiater) preko žice, ki ga niti ne vidi?

Stvar zaupanja ni vezana na to ali sprejme nek nasvet preko telefona, foruma ali v živo.

Bi pa opozoril na to, da vsaj v (laični) javnosti še zmeraj ne ločijo pojmov

- psiholog

- psihiater


Kljub velikim vsebinskim razlikam ki pokrivata ta pojem, pa vendarle drži, da ob določenih pogojih (strokovno izobrazbo /formalno) lahko oba opravljata psihoterapijo, kar pa je nekaj povsem drugega kot svetovanje ali pogovarjanje (če hočete) preko telefona ali foruma.

Takoimenovani telefoni v stiski služijo le kot izhod v sili (predvsem pri suicidialnih problemih) in sicer tako, da se poskuša potencialnega samomorilca prepričati, da poišče strokovno pomoč. So pa dobrodošli tudi pri posameznikih, ki se znajdejo v majnših duševnih stiskah in kaj več kot prijazen pogovor tako ali tako ne potrebujejo.
Pri teh je lahko koristen tudi kak forum.
Vendar to velja le izjemoma in le pri tistih posameznikih pri katerih tako ali tako sploh ne moremo govoriti ne o psihiatričnih obolenjih niti o psiholoških problemih ali motnjah.
Kakor hitro pa je zaznati pri posamezniku, da gre za kaj resnejšega je edin pošten in etičen nasvet napotitev na strokovnjaka.

In zgolj retorično

Kdo med vami upa prevzeti moralno odgovornost za morebitne hude posledice zaradi neustreznih (beri - nestrokovnih) nasvetov.

Etika MORA imeti v takšnih primerih prednost pred vsem.
Meni kdo drugače

Barakuda

>> In kako lahko popolnoma zaupa nekemu neznanemu psihologu (ki je celo manj podkovan kot psihiater) preko žice, ki ga niti ne vidi

> Stvar zaupanja ni vezana na to ali sprejme nek nasvet preko telefona, foruma ali v živo.

Nisem odgovarjal tebi, niti nisem govoril na splošno. Moj dotični post se je nanašal izključno na egomezov prvotni post, ako si uspel prebrati celoten dialog. Podajam njegov citat:

>>> resnično sprejme nasvet le od osebe, ki ji popolnoma zaupa.

> Bi pa opozoril na to, da vsaj v (laični) javnosti še zmeraj ne ločijo pojmov

Za vse laike...

psiholog - strokovnjak za psihologijo, dušeslovec

psihiater - zdravnik specialist za psihiatrijo

Menda je očitna razlika med strokovnjakom in specialistom, katero sem želel prvotno podati. :)

> Kdo med vami upa prevzeti moralno odgovornost za morebitne hude posledice zaradi neustreznih (beri - nestrokovnih) nasvetov.

Hmm. Kaj pa se zgodi, ko prevzame to odgovornost psihiater, pa njegov pacient naslednji dan stori samomor? Kaj bo na tem mestu storil psihiater, se bo s pepelom posipal? Ne. Ker je bil jasno kriv pacient, ki ni zdržal pritiska, kakršnegakoli že. Psihiater mu je želel pomagat in namen je glavni. Če pa se ponesreči, pa ne bodo zato zaprli psihiatra za zapahe. To je povsem absurdno mišljenje. Povsem retorično, seveda. ;)

> Etika MORA imeti v takšnih primerih prednost pred vsem.

etika - moralna načela, norme ravnanja v določenem poklicu

Ne vem kdo je to tukaj kršil in kako, ampak ker očitno na njih nakazuješ, sklepam, da sam nimaš dovolj zaupanja vase in v svojo moč etike, ergo če nisi sposoben sam podat pametnega nasveta, se zadrži kritiziranja nasvetov drugih, ki s(m)o vložili nekaj moči in razmišljanja v to svoje delo. Ko pa boš sam sposoben nekaj skup spravit na podobni ravni, potem pa lahko tudi poveš svoje mnenje o pogledu nekoga drugega... vendar pa le mnenje, ne neko pravilo po svoji avtoriteti, katera ni ne etična, ne profesionalna in ne strokovna.

Tole je pa too much. Po izjavi nekoga, naj bi se s psihoanalizop lahko ukvarjal kar vsak, oziroma je vsakdo lahko "nedeljski psihiater".
Dajmo potegnit eno paralelo... lahko je vsakdo tudi nedeljski administrator - pač na mašino vržeš Windowse pa malce poklikaš in imaš webpage... ampak razlika med nedeljskimi administratorji in resnimi administratorji se pokaže na dolgi rok oz. v kriznih situacijah. Kako je s stabilnostjo, varnostjo, zanesljivostjo, itd.

Za razliko od psihologije pa imamo pri administraciji mašine in podatke, katerih izguba je sicer lahko boleča, vendar veliko manjša od izgube človeškega življenja!

e boš ob nesreči edini, ki bo lahko pomagal ponesrečencu, ki je huje ranjen, mu boš pomagal?

... in ga nepopravljivo paraliziral?
Če ne veš kaj delaš tudi ne moreš oceniti kdaj boš naredil več škode kot koristi, oziroma samo misliš, da veš, kar je še velliko slabše.

Kaj bi ti, ga gledal, da počasi izkrvavi, al mu poskušal pomagat na tem mestu? :)

Šel bi po pomoč. Vrjemi ali ne, svet se ne vrti okoli tebe, tudi drugi lahko kaj postorijo.

Tudi zdravnik le misli, da ve in to ga ponavadi pripelje do pozitivnega rezultata, samozavest.

S to razliko, da je precej večja (za kar nekaj velikostnih razredov) verjetnost, da res ve, oziroma se odloča med bolj ali manj pravilnimi odločitvami, kar za laika težko trdimo.

Nesamozavestni zdravniki so ponavadi tisti, ki kljub svojemu ekspertizmu kaj zajebejo.

In kaj ima to zveze s čimerkoli? Ne moreš tega sedaj enostavno prenesti na laike in trditi, da bodo bolj samozavestni storili več dobrega. So v situaciji, ko nimajo pojma niti kaj se dogaja, niti kaj storiti.

Sem jasno navedel, da v primeru, ko druga pomoč ni dosegljiva, ja?

To je povsem absurden primer. Oziroma, če druga pomoč res ni dosegljiva in gre za hudo poškodbo, poškodovanec verjetno tako ali tako ne bo preživel.

Ne moreš pa ti na svoji postavki ocenit kdo je laik in kdo ne. Lahko nekdo bolje opravlja zdravniške posle, kljub temu, da ni opravil za to ustrezne strokovne izobrazbe, zgolj iz same prakse, ja? V vojni se jih podobno veliko nauči biti tudi zdravnik
...
Za čiste laike res ne, imaš prav. Govorim o tistih z vsaj delnimi izkušnjami, vsaj praktičnimi, če ne že "strokovnimi".

Skoraj prisegel bi, da smo govorili na splošno, ne o peščici.

get the point

Seveda. Spet si se zaplete in se hočeš izmotati z robnimi primeri.

Ne moreš pa ti na svoji postavki ocenit kdo je laik in kdo ne. Lahko nekdo bolje opravlja zdravniške posle, kljub temu, da ni opravil za to ustrezne strokovne izobrazbe, zgolj iz same prakse, ja? V vojni se jih podobno veliko nauči biti tudi zdravnik.

Težko bi rekla, da nek laik bolje opravlja zdravniške posle kot izobražen zdravnik. Iceman spet kaže, kako malo pravzaprav ve o stvareh, o katerih govori. Študentje medicine gredo najprej skozi 3 teoretična leta, potem pa še skozi 3 klinična leta. Lahko bi rekli teorija -> praksa. Ves čas, ko poslušajo predavanja iz NMP ali kirurgije ali česa podobnega, imajo poleg tudi vaje, ki ustrezno dopolnjujeo teorijo in razvijajo "tehniko". Veliko študentov se po končanem študiju odloči, da bo opravilo tudi sekundariat, ki ji pogoj, da lahko posameznik dela v ambulanti. Sekundariat traja dve leti. Po osmih letih, verjemi, noben laik ni tako dober. Če se je učil v Vietnamski vojni ali pa v drugi svetovni.

Poleg tega pa v vojnah vedno sodelujejo tudi usposobljeni zdravniki. Ampak mislim, da ti termin vojaški zdravnik ni preveč znan, kajne? Tem zdravnikom pomagajo usposobljene zdravniške sestre; le, če gre za izjemno pomanjkanje zdravnikov, potem lahko najbrž vstopi tudi kak vojak. Verjemi, da ta vojak ne bo šival trebuhov. Vsaj ti ne bi hotel biti tam, če bi jih. In brez dolgotrajne prakse laik ne more biti boljši od izobraženega zdravnika, ali pač? Morala bi biti res dolgotrajna vojna, da bi odthetala vseh osem let, kar se zdravnik šola... Malo daleč je že od časov, ko so potekale stoletne vojne.

Tukaj imate še topic direkt na temo psihoanalize. Oglejte si tudi filmček linkan pri koncu.