Zdrav pristop k žalovanju

Ja. To o času precej drži. Čas celi rane. Na žalost lahko traja tudi leta.


Mene npr. je dolgo morilo dejstvo, da z osebo, s kero sem si bil zelo blizu in je umrla, se zadnjič, ko sva se videla, nisva razšla ravno prijateljsko. Res tisto, vedno v dobrih odnosih samo zadnjič, ko sva se videla se nismo prijateljsko razšli. Potem pa hitro po tistem smrt.

FAZE ŽALOVANJA
Ob novici o smrti bližnjega najprej sledi šok, ki traja od ene ure do enega tedna. V fazi šoka se oseba počuti popolnoma brez nadzora. Ne glede ali je smrt nenadna ali posledica dolgotrajne bolezni, je šok enak. Človek se ponavadi ne zaveda, kaj se pravzaprav dogaja.

Temu sledi faza zanikanja, ki nam služi kot obrambni mehanizem, s katerim si omilimo bolečo izkušnjo.

Po fazi zanikanja sledi faza jeze, v kateri iščemo krivca za smrt ljubljene osebe. Najpogosteje se jezimo na zunanji svet, ni pa izključena tudi jeza na umrlo osebo.

Fazi jeze sledi faza pogajanja. V njej želimo dobiti še eno priložnost in pri tem lahko vključimo tudi boga, da nam pri tem pomaga.

Sledi globoka žalost, kjer se posameznik sooči s svojo bolečino.

Ko bolečina popusti do te mere, da lahko uvidimo realnost, nastopi zadnja faza, sprejemanje. V tej fazi lahko ponovno vlagamo vase in v svojo prihodnost.

odvisno od posazmeznika. nekateri dajo čez vse faze. nekateri določene spustijo oziroma jih niso zmožni dat čez.

Ko bomo ljudje dojeli, da je smrt del življenja, nam bo ob teh dogodkih lažje. Nekatere civilizacije, se ob smrti celo veselijo in pokojnika ob pesmi in plesu pospremijo na zadnjo pot.

Seveda je smrt bližnje osebe boleča, sploh, kadar gre za sorazmerno mlado in do takrat, zdravo osebo ali, ko starši pokopljejo otroka, vendar to je del življenja, ki po smrti, mora teči dalje. V žalovanju mora biti neka zdrava mera, saj to ne sme preiti v depresijo in poslabšanje lastnega zdravstvenega stanja. Žalujoči mora čim prej v družbo, saj samota ubija duha.

Kadar je po sredi težka in huda bolezen pa je potrebno smrt jemati kot odrešitev, ter se ob žalovanju tolažiti, da je umrli rešen hudega.

Treba je živeti za žive in ne umirati z mrtvimi.

Phantomeye je 15. maj 2020 ob 10:20 izjavil:

Meni je pred kratkim umrl oče (kmalu bo en mesec) - po 5 letni bolezni. Nisem jokal, nisem žaloval ... upal bi celo reči, da mi je odleglo. Ne vem ali kaj z mano narobe ali pa sem se že zdavnaj sprijaznil. Bolezen nima zdravila. Zato ni upanja kot pri kakem raku ali podobnih zadevah.

Po drugi strani pa jokam med filmi.

razumljivo če si ga 5 let gledal bojevati z boleznijo.

IL_DIAVOLO - Jaz se pa od srca nasmejim, ko si pogledam kakšen filmček z očetom in sem tistih, ravno tako pet mučnih let, izbrisal iz spomina in imam na njega samo lepe spomine. Še moj sin se nasmeji, ko vidi, kakšne sva s fotrom pokala, mama ali brat pa snemala na 8mm film.

Delno pripomore k celotni situaciji tudi dejstvo, da več, kot si "dreka in sranja" dal skozi že prej, je šok manjši kot pa, če si živel brezskrbno življenje, potem pa nenadoma izguba najbližjega... Je pa res, smrt je neizogibna in gledati na to kot nekaj strašnega, je ... strašno že samo po sebi.
Mene veliko bolj kot izguba bližnjega ali svojcev ali prijateljev boli dejstvo, da ne znamo ceniti časa, ko smo živi;
vse bolj opažam, da ni skorajda nobenega spoštovanja, zaupanja, ljubezni, tople besede, nasmeha, nežnega objema... imam občutek, da so duhovne vrednote zamenjale materialne dobrine, kjer pa čustva ne smejo priti na plano, ako želiš furati novega A6. Pa da me ne bo kdo zamešal z duhovnikom, ker to nisem ;)

Cange je 14. maj 2020 ob 21:36 izjavil:

A gre žalovanje po principu čimbolj se zamotiti in dati času čas?

Ne vem, če je zamotati se (zapreti se) najboljša izbira, dati času čas pa definitivno.
Protokol žalovanja...

1.) Zanikanje.
2.) Jeza.
3.) Pogajanje.
4.) Depresija (žalost).
5.) Sprejemanje.

ODNOSI, SEKS / 5 stopenj žalovanja