V Jugoslaviji se je živelo bolje

Imam občutek, da se ta stavek vedno bolj širi in postaja "dejstvo", ne samo med starejšimi, temveč tudi med mlajšimi generacijami, ki nikoli niso izkusile življenja v Jugoslaviji. Prišel je čas, da se ta mit ustavi (vsaj na tem forumu). Tukaj je razbitih nekaj mitov o Jugoslaviji, znotraj zapisa so tudi viri za njihove trditve https://kavarnahayek.wordpress.com/2015...

Mit številka 1: V Jugoslaviji ni bilo brezposelnosti

Ni je bilo, če so državljani kupili enosmerno vozovnico za Nemčijo. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začela naraščati brezposelnost (bila je 7,2-odstotna), je Tito »odprl meje«. Komunisti so to prikazovali kot dokaz, da je Jugoslavija odprta država, od koder lahko vsakdo potuje, kamor hoče, v resnici pa je šlo za preračunljivo akcijo. V obdobju med 1968 in 1973 je delo v tujini (predvsem Nemčiji) poiskalo skoraj 700.000 ljudi, kasneje pa se jim je pridružilo še okoli milijon. Uradni statistični podatki nezaposlenosti v Jugoslaviji sredi osemdesetih let kažejo, da je bila okoli 15-odstotna, kar pomeni, da je bila višja kot v Sloveniji pred začetkom globalne finančne krize. V Sloveniji je bila do 5-odstotna, na Hrvaškem do 9-odstotna, v BiH nad 20-odstotna, na Kosovu pa je bila 57-odstotna. Marsikdo bo rekel, da je to dokaz, da je šlo Sloveniji v Jugoslaviji boljše, toda oglejmo si naslednji mit in videli bomo, da to ne drži.

Mit številka 2: V Jugoslaviji so bili vsi zaposleni

Da niso bili vsi zaposleni oziroma da je brezposelnost bila, je razvidno iz prvega mita, toda tudi med zaposlenimi je bilo med 20 in 30 odstotki »navidezno zaposlenih«. Ekonomistka Susan Woodward, profesorica na univerzi Princeton, je v knjigi Socialistična brezposelnost: Politična ekonomija Jugoslavije, 1945-1990 Socialist Unemployment: The Political Economy of Yugoslavia, 1945-1990; http://press.princeton.edu/titles/5710.... povsem razgalila socialistično zaposlovanje, ki sem ga sicer v enem od prejšnjih blogov (kako so delali v tovarnah samoupravnega socializma) že opisal https://kavarnahayek.wordpress.com/2015.... Woodwardova je z raziskovanjem odkrila, da je bilo navidezno zaposlenih med 20 in 30 odstotkov delovne sile, ki je bila čisti tehnološki višek. Povedano drugače: ti ljudje so bili zaposleni samo zato, da so bili zaposleni, ustvarjali ali delali pa niso ničesar. Ali še drugače: zaposleni so bili samo statistično. Poleg tega je bila v kmetijstvu zelo velika latentna brezposelnost, ki je po izračunih profesorice iz Princetona znašala 1,4 milijona ljudi. Zakaj je prišlo do tega? Jugoslavija je vse družinske člane na kmetiji štela kot zaposlene!

Mit številka 3: V Jugoslaviji so vsi mladi dobili delo

Hm, brezposelnost med mladimi in visoko izobraženimi je bila v samem svetovnem vrhu. Leta 1985 je bila med mladimi do 25 let kar 56,9-odstotna. Mladi torej nikakor niso mogli najti zaposlitve, saj je bilo znano, da brez vez ali partijske izkaznice zaposlitve nisi mogel dobiti. Tudi po korupciji je bila nekdanja država med najbolj koruptivnimi.

Mit številka 4: Jugoslavija je bila manj zadolžena kot nove države

Leta 1983 je Jugoslavija bankrotirala. Seveda domači mediji o tem niso poročali, so pa svetovni. Država je mogla več odplačevati niti obresti, kaj šele glavnice. Za domačo javnost so bile krive imperialistične in kapitalistične države. Še posebej Ronald Reagan. Ko je Jugoslavija v sedemdesetih letih namreč jemala kredite, je bil tečaj dolarja okoli 1,7 nemške marke. Po Reaganovi reformi je tečaj skočil na tri, v nekem trenutku je bil celo štiri. Seveda so tudi obresti dramatično naraščale: te so leta 1975 znašale 5,8 odstotka, leta 1976 5,1 odstotka, leta 1977 5,5 odstotka, leta 1978 že 7,8 odstotka, leta 1981 pa 16,8 odstotka. Cena zadolževanja je torej hitro naraščala, tako da se je dolg, ki je leta 1977 znašal 9,54 milijarde dolarjev, leta 1981 povečal na 20,8 milijard dolarjev, ob razpadu Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev.

Dolg Jugoslavije je v šestdesetih in sedemdesetih letih torej naraščal v povprečju za 17,6 odstotka na leto, dokler država ni bankrotirala in ji nihče ni hotel več posoditi denarja. Če bi republike ostale skupaj in bi dolg naraščal po enaki stopnji, bi jugoslovanski dolg danes znašal neverjetnih šest bilijonov dolarjev, tako pa je dolg vseh novih držav skupaj okoli 140 milijard dolarjev, skupen bruto domači proizvod pa okoli 200 milijard dolarjev. Sicer če preračunamo tedanji dolg (21 milijard dolarjev) v današnji čas, to pomeni okoli 100 milijard dolarjev. Razmere in makroekonomska razmerja so danes torej veliko boljše, kot so bile v Jugoslaviji, ki jo je čakal grški scenarij.

Mit številka 5: Jugoslavija je hitro dohitevala razvite države

Razvitost neke države se običajno meri s primerjavami. Tako Eurostat izračuna vzame BDP na prebivalca po kupni moči, izračuna povprečje za EU na kazalnik 100 in potem primerja posamezne države. Če naredimo tako primerjavo med Jugoslavijo in tremi razvitimi zahodnimi državami, s katerimi se zelo radi primerjamo (Avstrija, Nemčija in Švica), dobimo zelo zanimive rezultate, ki porušijo socialistični mit o razviti Jugoslaviji. Predrag Rajšić je na svojem blogu o tem objavil odličen članek http://predragrajsic.blogspot.com/2014/..., podobno tudi Portal Plus http://www.portalplus.si/87/fascinantni.... In da se ne bomo ponavljali, samo povzemimo ugotovitve. Največ, kar je Jugoslavija dosegla, je bila 44,72-odstotna razvitost glede na Avstrijo (leta 1981), 43,73-odstotna razvitost glede na Nemčijo (leta 1982) in 33,18 odstotna razvitost glede na Švico (leta 1983), v letih pred razpadom pa je bil rezultat katastrofalen: 28,26 odstotna razvitost glede na Avstrijo, 29,34 odstotna razvitost glede na Nemčijo in 23,21 odstotna razvitost glede na Švico. Zdaj pa pozor: tako razvita je bila stara Jugoslavija leta 1939, saj je tedaj država dosegala 34,47 odstotno razvitost glede na Avstrijo, 26,11 odstotno razvitost glede na Nemčijo in 22,20 odstotno razvitost glede na Švico.

No, marsikdo bo rekel, da je bila Slovenija bolj razvita, kot je bilo povprečje Jugoslavije. To je sicer res, toda slika je še vedno precej bedna. Leta 1991 je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije, 60 odstotkov Nemčije in 46 odstotkov Švice. Nato je kot samostojna država v poldrugem desetletju naredila tisto, kar socializem ni mogel v pol stoletja. V letu pred krizo je namreč dosegala 72 odstotkov razvitosti Avstrije, 78 odstotkov Nemčije in 61 odstotkov Švice. Skratka, vse je daleč od tega, kar trdijo levičarji.

Mit številka 6: Jugoslavija je imela močno industrijo in je veliko izvažala

To so pravljice za nevedne. Leta 1977 je denimo zunanjetrgovinski primanjkljaj znašal 4,4 milijarde dolarjev, dve leti kasneje že 7,2 milijarde dolarjev, pokritost uvoza z izvozom pa je padla s 66,2 odstotka na 48,5 odstotka v letu 1979. Ta razlika je še večja, če bi upoštevali, da je v Jugoslaviji vsak iz Italije, Avstrije in Nemčije »švercal« kavo, kavbojke, računalnike.

Kako bedno je bilo jugoslovansko gospodarstvo, pove podatek, je da recimo leta 1978 izvoz na prebivalca znašal vsega 259 dolarjev, medtem ko je bil v Grčiji 362 dolarjev, Španiji 358 dolarjev, Italiji 987 dolarjev in v Avstriji 1.628 dolarjev. Ob tem, da so znašale izgube podjetij v Jugoslaviji ob njenem razpadu kar 15 odstotkov BDP. Torej, Jugoslavija ni živela od industrije, pač pa je industrija živela od deviz zdomcev, turizma, predvsem pa od tujih kreditov.

Mit številka 7: Jugoslavija je bila tehnološko napredna država

Jugoslavija skoraj ni imela blagovne znamke, ki bi kaj pomenila na zahodnem, kaj šele na globalnem tržišču. Tehnološka raven je bila skoraj nikakršna, kar se je delalo, se je delalo po licenci. Komunistična partija je tako recimo toliko opevani avtomobil Yugo predstavljala kot vrhunec avtomobilske industrije ter ga domači javnosti postavljala ob bok Fiatu, Mercedesu in Audiju. Toda malo znano je, da je Yugo pravzaprav ponesrečen poskus italijanskih oblikovalcev in inženirjev, da bi ustvarili naslednika Fiata 127, zato je italijanska vlada pri družini Agnelli izprosila, naj načrte podarijo »socialističnim bratom« na vzhodu. Inženirji v Kragujevcu so Yugo dali na tržišče brez pravega razvoja, saj niso imeli ne denarja ne znanja, da bi načrte izpopolnili, zato je bil ta avto prava katastrofa. V ZDA, kamor so ga z velikim pompom izvažali, so ga razglasili za najslabši avtomobil, ki je kadarkoli vozil po ameriških tleh http://www.autoblog.com/2010/03/22/book.... In Italijani? Oblikovalci in inženirji so se vrnili za risalne mize in ustvarili prvi Fiat Uno.

Drugi mit, ki naj bi kazal na socializem kot tehnološko napredno družbo, je bil projekt z delovnim naslovom NL (»novo letalo« ali NA – novi avion). Projekt ni bil dokončan, njegov predhodnik Orel (Orao J-22) pa tudi ni bil plod domačega znanja: mil je predelan francoski Mirage, za katerega so dobili licenco Romuni. In ker je bil Tito zelo prijateljski z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, so ga naredili skupaj z njimi. Posebnost letala je bila, da so piloti umirali eden za drugim, tako da je bil Orel pravzaprav leteči mrtvaški kovček.

Mit številka 8: Jugoslavija je gradila ceste, bolnice, šole in stanovanja

Jugoslavija je v 45 letih zgradila samo 45 kilometrov avtocest, železniških prog pa je bilo manj kot leta 1939. Tito je sicer gradil bolnice, ki pa so bile tehnološko zastarele.

Stanovanja, ki so jih za potrebe delavskega razreda ukazali graditi komunisti, so bila podobna tistim v ameriških črnskih četrtih. In tukaj naj bi živel srednji razred. Kako je živel? Podobno kot Del Boy in Rodney iz družine Trotter iz angleške nanizanke Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercom« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Box in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred. Bila sta socialni primer, kot večina državljanov Jugoslavije. Z izjemo komunistične elite, ki je svojim sorodnikom privoščila, kar si drugi niso mogli.

Tudi izobraževanje je bilo bolj vprašljive kakovosti. V Jugoslaviji je bilo (»brezplačnemu« šolstvu navkljub) samo med 8 in 9 odstotkov visoko izobraženih (za srednje razvito državo je minimum 20 odstotkov), pa še ti so dobili diplome v sumljivih okoliščinah. To velja predvsem za člane komunistične partije, saj si niso mogli privoščiti, da bi imeli njihovi direktorji samo tri ali štiri razrede osnovne šole. In za take primere sta bili znani dve visokošolski ustanovi. Prva je bila Đuro Pucar Stari (po okorelem komunisti in partizanskem morilcu) v Banja Luki, druga pa Đemala Bijedića v Mostarju. Če ste bili le dovolj visoko v partijski hierarhiji ali sorodnik kakšnega od »uglednih« funkcionarjev, ste diplomo dobili po pošti, in sicer po sistemu – plačaj po povzetju.

Celotno gospodarstvo v nekdanji Jugoslaviji pa je nadzirala Udba. Kako, lahko preberete tukaj: https://kavarnahayek.wordpress.com/2015...

Moje mnenje je, da so trditve o boljšem življenju v Jugoslaviji samo in izključno posledica nostalgije starejše generacije, ki je v takrat bila 30-50 let mlajša (pod pogojem, da niso bili politični disidenti in niso aktivno delovali proti takratnim oblastem) in bila pod vplivom takratne medijske mašine, ki je slikala veliko lepšo sliko kot je dejansko bila. Ne razumem pa zakaj je te nostalgične zgodbice posameznikov povsem nekritično prevzel velik del mlajše generacije, ki raje verjame mitom in legendam, kot dejanskim podatkom, danes pa pljuva po skoraj vsem, kar obstaja v naši državi (ki je daleč od popolne, ampak vseeno ponuja in predvsem obeta mnogo več kot nekdanja Jugoslavija).

Ogromno nekih trditev za katere bi zelo rad videl kakšne uradne podatke. Bi z veseljem naredil malo bolj obširno verzijo tega, podkrepljeno z linki.

Eni so v Jugi živeli dosti bolje. Lep dokaz je, ko iščeš stanovanje za najem, pa je kakih 90% teh ki oddajajo, v Jugi 'prislužilo' to lastnino.

Komunistični režim pa ni nič drugega kot boljševizem in smo lahko prekleto veseli da smo na stiku z naci in fašističnimi sosedi, drugače bi podobno kot Sovjetsko zvezo, Ukrajino... tudi Jugoslavijo spravili v gulage in holodomor... Hvala Adolf.

http://www.youtube.com/embed/WCLUB0JiqR...

Marsikateri 50+ letnik se prav z nasmeskom spominja tistih 80-ih, ko so "vsi" gradili hise na kredit in ga na koncu odplacali z eno mesecno placo in seveda prakticno nic delali v podjetju s 5000 zaposlenimi. V tem istem podjetju so kasneje (90-ta) toliko odpuscali, da so imeli najvecjo proizvodnjo s samo 600 zaposlenih.

V glavnem je tocno tako kot je napisano. Danes pa se potem pogovarjas s 25 letnikom, ki na veliko hvali sistem in bivso drzavo in mu sploh nemores dopovedat, da se njegove predstave cisto napacne. Seveda iz njegovih oci si je verjetno tezko predstavljat, da danes, ko imamo res polno rit vsega, takrat tega pac ni bilo. Res pa je bila vecina revna oz. enako revna in ti je dol viselo.

Se dobro spomnim, ko je fotr prinesel iz DE, "po vezah", Atari 800XL... to je bilo cca 1986 - to so bili casi No, pa je se mene nostalgia prijela

Sej je napisano... delo je dobil vsak, pa ceprav ni delal nic.

Brezposelnost so nižali z velikim izvozom delavcev v tujino in fiktivnimi zaposlitvami, a je kljub temu bila primerljiva (v nekaterih obdobjih pa celo večja) kot danes.

Aja še tole. Itak vsak, ki ima vsaj nekaj v glavi, ve/razume, da sedaj živimo boljše. To je dejstvo. Tisti, ki trdijo nasportno, so neki "nostalgični romantiki", ki verjetno še sedaj živijo od države in nič ne delajo. In takih se ne da "spreobrniti" niti z najboljšimi argumenti ker jih sploh ne zanimajo ampak jih zanima samo "pesniška romantika in sanjarjenje o boljših preteklih časih" (namesto, da bi kaj za prihodnost naredili).

Tako da je žal namen OP, da "se mit ustavi" po moje že vnaprej obsojen na neuspeh.

@kixs: tisto moje pisarjenje o "dobrih časih" je čisti sarkazem...če smo se slučajno narobe razumeli :)

Vprašaj tiste, ki so zdaj na sociali in životarijo...
Druga stvar pa je izobraževanje. Včasih ni bil problem študirati tudi revnim, danes pa temu ni več tako.
za nekoga je to mit, za drugega pa resnica.
Pa še nekaj.... Takrat ni bilo toliko negotovosti, kot je le-ta prisotna danes. Sem malo starejši in gledam to malo drugače, kot mladi, ki poznajo življenje v Jugoslaviji samo iz pripovedovanja staršev ali pa so preživeli tisto obdbobje kot majhni otroci.

The Player je 29. maj 2015 ob 12:05 izjavil:

Ja in,... kaj boste s tem dosegl?

Jaz mislim da je treba predvsem ljudem spucat iz glave mit kako je bilo včasih bolje, ker posledično iščejo razloge za svojo slabo situacijo v današnjih "slabših cajtih".
Šele ko nehaš iskat razloge svojih problemov v okolici ki te "zatira", boš našel kakšen razlog v sebi in se malo zmigal, da kaj spremeniš. Dokler samo jamraš kako se nič ne da, se verjetno res nič ne da.

Kdor je živel v Jugoslaviji in je ne pogreša, nima srca.
Kdor je živel v Jugoslaviji in si jo želi nazaj, nima pameti.

Ne vem kdo je to prvi zapisal, ampak nekako povzame tako iracionalen, čustveni naboj nekdanje skupne države, kot tudi razumski zaključek, da resnično stanje gospodarstva in družbe ni bilo rožnato.

Včasih je bilo več potrpljenja in inovativnosti, da si kaj imel (se je težko kaj dobilo, čeprav je bilo nekaj denarja) in skromnost je malce pomagala (sila prilik - še kar nizek standard). Danes pa je vsega preveč, razen keša za večino in razvajenost mlajše populacije (instant gratifikation!). Ja, jest sem med onimi nad 50 ... in opazoval sem razvoj od malih nog.

YUga je lahko, dokler so bili tuji poceni krediti na razpolago živela dobro s slabo produktivnostjo in navidezno dobrim življenjem za večino običajnih ljudi. Ko je "zmanjkalo denarja" po smrti našega takratnega Titeja, pa je bil hudič kmalu ... Mlajša populacija (precej njih) ni navajena skromnosti, pa idealizira pripovedke (folk se spomni najbolje samo lepih časov) starejših, ki so danes globoko v penziji ...

Pa se nagibajo (zaradi trenutne neperspektivnosti) k bajkam o čudoviti neresnični preteklosti, ki naj bi jo na novo "uvedli" če bi lahko ... Socializma/komunizma kot danes kao demokracije nikoli ni bilo in ne bo; vse je bolj kot ne iluzija ! . Skandinavci so bili še najbližje temu, čeprav so uradno bili v kapitalizmu. To pa jih košta polovico BDP-ja in postajajo nekonkurenčni ...

Tudi mi danes, če ne bi še uspevali z najemom novih posojil ipd. v zadnjih slabih desetih letih, bi pristali na tragično zategovanje pasu in katastrofo ala v Grčiji ... pa bi večina lahko bila srečna, kot pred desetletji, če bi lahko sploh dostojno preživela sploh (nekaterim se že to dogaja!. Naslednje generacije pa bodo živele še slabše; sila prilik jih bo naredila s travmo spet skromne ... (Back to the future: we have two TV´s ... Oh, You must be rich, no-one has 2 TV´s! ...) ...

Spajky je 29. maj 2015 ob 12:26 izjavil:

Skandinavci so bili še najbližje temu, čeprav so uradno bili v kapitalizmu. To pa jih košta polovico BDP-ja in postajajo nekonkurenčni ...

Najdi Šveda-vrstnika in precej možno je, da bosta rekla kako nostalgično o starih časih. Nostalgija ni neka vrsta retrospektive je bolj filter. Photoshop spominov. ;)

Moja drzna hipoteza je, da je nostalgija neke vrste naravni obrambni mehanizem - ljudje nismo večinoma tako stabilni,da bi preživeli uravnotežene spomine, že itak te lahko kaj hitro teta depra poboža, kaj šele, če bi ti ob vsakem pogledu nazaj tolkle ven asociacije na vse, dobre in _slabe_ čase.

Hej, še Hugh Hefner bi se potem zasekiral za vse zajčice, ki jih ni podrl, namesto tega se smehlja ob spominih na tiste, ki jih je.

m0LN4r je 29. maj 2015 ob 12:37 izjavil:

Preden povem svoje mnenje,
me zanima, če predpostavke o boljšem življenju temeljijo na materialnih dobrinah (kaj si kupiš - elektroniki) ali je tu govora o drugih stvareh.

Glej... hočeš nočeš večina ljudi nismo menihi in ekstencialistični filozofi. Hej, še skulirani nismo vsi. Saj tukaj je glavna težava manj uspešnih ekonomij: pogosto imajo kot _družba_ za ponuditi veliko več kot uspešne samo kaj, ko folk hoče TVje in skret papir.

Tukaj lahko sedaj sanjamo o "prebujenju" in kako bodo ljudje zrasli nad preproste materialne želje - in še kakšne ;) Nekoč!

Hm, kako se že reče "nostalgiji" po prihodnosti?

Osebno sem bil premlad, da bi imel sluzbo, a hkrati dovolj star, da sem proti koncu vse dojemal pravilno.
Dejstva so bila, da so bili ljudje v vecini precej bolj brezskrbni (ker je sluzbo dobil skoraj vsak, tudi ce ni bila ekonomsko upravicena!).
Tudi ritem zivljenja je bil drugacen. Ljudje so hodili v sluzbe ob 6ih ali 7ih in bili do 14h doma, skupaj z otroci.
To, je tisto kar si ljudje zapomnejo (in je dejansko bilo bolje). Ljudje pozabijo na sverc WC papirja iz AT ali IT (ker je mogla Paloma vse prodajati v tujino za devize - da je drzava sploh bila likvidna), ker je to bil pac fact of life takrat. Tudi pozabijo, da so takrat 3 mesece cakali na stoenko, ki je potem takoj potrebovala glavni servis, da si jo sploh lahko do garaze pripeljal.
Prav tako je sel na morje/pocitnice vsak, ipd ...

Ampak necesa ne pozabit. Obstaja ljudska pravljica, o bolanem kralju, ki potrebuje srajco najbolj srecnega cloveka na svetu. Ko tega cloveka najdejo, se izkaze da srajce nima - je siromak in nima nobenih tezav - je srecen.
Tudi mi smo takrat bili srecni, a smo bili za vsakega zahodnjaka prakticno na robu revscine.
Trenutni sistem je torej v povprecju boljsi, a ta "happy" faktor bi se dalo izboljsati, zagotovo. Vprasanje pa je, kako, da ne bi zraven trpel tudi standard. Preprostega odgovora, sem preprican, ni.

ToniT je 29. maj 2015 ob 12:06 izjavil:

Druga stvar pa je izobraževanje. Včasih ni bil problem študirati tudi revnim, danes pa temu ni več tako. za nekoga je to mit, za drugega pa resnica.
Pa še nekaj.... Takrat ni bilo toliko negotovosti, kot je le-ta prisotna danes. Sem malo starejši in gledam to malo drugače, kot mladi, ki poznajo življenje v Jugoslaviji samo iz pripovedovanja staršev ali pa so preživeli tisto obdbobje kot majhni otroci.

Evo, točno to je en tak, precej neumen mit. Na laž ga postavita dve dejstvi - prvo je, da čisto statistično danes študira in doštudira precej večji delež populacije kot pa včasih. Drugo dejstvo pa je, da faks povprečnim familijam še zdaleč ni bil dostopen kar tako. Včasih si, če si pripadal familiji povprečnih jugo revežev (5 krav + ena služba 6h-2h), lepo ostal doma in začel delat, študij pa je bil rezerviran za folk iz mest in z vezami ali pa zares nadarjenim. Danes se na faks spravi takorekoč vsak.

Glede negotovosti se pa strinjam. Dejansko so bile take stvari, kot je služba, bolj stabilne. Pa precej bolj toge tudi. Izbira poklicev je bila borna, če nisi imel te sreče, da si dobil obrt, si lepo vzel edino možno službo v lokalni tovarni, pa bila kakršna bila. Tako da, negotovost je že morda večja, ampak imaš pa tudi možnosti precej več.

dstr17_ je 29. maj 2015 ob 12:50 izjavil:

Danes se živi bolje zaradi tehnologije, ne zaradi kapitalizma. Kapitalizem je bistveno bolj nepravičen kot je bil socializem. Bistvo kapitalizma je kdo bo koga bolj izkoristil. Bogastvo se kopiči v rokah par posameznikov, vsi ostali pa imajo vedno manjši delež. Uničuje se okolje, ki vzdržuje ljudi pri življenju. Povsem jasno je kam to pelje.

Kaj misliš da je bilo bistvo socializma kaj drugačno?

Določeni sloji ljudi so tudi tam izkoriščali ljudi. Samo ker se je delalo samo 2-3 ure na dn, tega ni nihče opazil ...

sheeshkar je 29. maj 2015 ob 12:22 izjavil:

Zakaj pa danes kdo ne more studirat? Glede tega se prakticno nic ni spremenilo. Le to, da danes gre 70% dijakov na faks. Takrat pa si bil "nor", ce si sel, ker je _vsak_ dobil sluzbo. Kot je razvidno, je slo cca 20% dijakov studirat.

Vse ostalo, kar izpostavljas, je bilo pa skoraj enako kot danes, vse na kredit. Drzava/drzavna podjetja so zaposlovala vse in vsepovprek ceprav ni bilo ekonomske racunice.

Temelji so danes _skoraj_ enaki... razlogi so verjetno taki, ker je vsa "eminenca" tistega casa, enako in se huje "harala" po Sloveniji in podjetjih - jih kradla/okradla. Danes imas toliko eminentih ekonomistov iz tistega casa, ki delajo enako kot takrat - se posebno na faksih in nato celo v vladi in nas vse dodatno zapufajo, kot v dobrih starih casih...

Js vidim polno vzporednic. Nismo se veliko naucili iz starih napak, ker imajo starci se vedno besedo.

Želel sem samo povedati, zakaj ljudje nostalgično gledajo na Jugo - nisem se spuščal v ekonomiko. Marsikdo zna povedati, da je bilo včasih življenje manj negotovo - imeli smo manj, smo pa znali ceniti tisto, kar smo imeli.
Tudi z jugoslovanskim potnim listom si lahko prišel v 90% držav na svetu brez vizuma.

Za študij pa je pač tako, da si danes revni ne morejo privoščiti študiranja izven kraja bivanja, včasih pa to ni bil problem, ker so obstajale štipendije, ki so pokrile vse stroške. Probaj danes študirati samo z državno (ali Zoisovo) štipendijo.
Se pa strinjam s tem, da se nismo nič naučili iz starih napak.

Ni problem v starcih, problem je v tem, da smo ljudje navsezadnje še vedno ovce s spominom, krajšim od ene faking generacije. Ciklično delamo samomor iz zasede z delanjem popolnoma identičnih napak, ker nas zgodovina ne nauči ničesar. Politična, verska, rasna in nacionalna pripadnost proži medsebojne konflikte, kateri so mana z neba za tiste, ki se bi radi brez slabe vesti in posledic veselo na veliko okoriščali. Medtem, ko mi tepemo geje, cigane in muslimane, si lahko del gospodarstva in politika na račun od sovraštva skaljene vode neumorno delijo sadove človeške neenotnosti. Če bi samo en mesec ljudje malo bolj gledali, kaj se s svetom dejansko dogaja, kje tičijo dejanski razlogi za nepravilnosti, neenakost, netolerantnost, celo sovraštvo, bi problem momentalno rešili z masovno nezaupnico trenutnemu sistemu, ki teži k temu, da bomo na koncu imeli neke vrste kastni sistem, slabši od tistega Indijskega.

S polno ritjo je lahko kakat, ko bo zagustilo, bo marsikdo, ki je trenutno lahko še tako prepričan, kako slaba je bila Jugoslavija, mogoče pripravljen razmišljati, da mogoče pa tako zelo slebo vendarle ni moglo biti. Juga ni bila idealna, je imela pa zelo podobne težave, kot te, s katerimi se zdaj spet soočamo. Vzpon nacionalizma in ostalih -izmov pa je samo posledica vedno slabših ekonomskih kazalcev in malignega stanja vrednot. Točna taka dekadenca se je vselej dogajala pred vzponom radikalcev in posledično, pred vojnami. V to smer kamor gremo, ne izključujem, da se bomo v kakih desetih, dvajsetih letih spet lovili po hostah. Človeška neumnost je žal neskončna.

RedDrake je 29. maj 2015 ob 12:44 izjavil:

Osebno sem bil premlad, da bi imel sluzbo, a hkrati dovolj star, da sem proti koncu vse dojemal pravilno.
Dejstva so bila, da so bili ljudje v vecini precej bolj brezskrbni (ker je sluzbo dobil skoraj vsak, tudi ce ni bila ekonomsko upravicena!).
Tudi ritem zivljenja je bil drugacen. Ljudje so hodili v sluzbe ob 6ih ali 7ih in bili do 14h doma, skupaj z otroci.
To, je tisto kar si ljudje zapomnejo (in je dejansko bilo bolje). Ljudje pozabijo na sverc WC papirja iz AT ali IT (ker je mogla Paloma vse prodajati v tujino za devize - da je drzava sploh bila likvidna), ker je to bil pac fact of life takrat. Tudi pozabijo, da so takrat 3 mesece cakali na stoenko, ki je potem takoj potrebovala glavni servis, da si jo sploh lahko do garaze pripeljal.
Prav tako je sel na morje/pocitnice vsak, ipd ...

Tocno tako... briga koga, ce je moral malo pocakati na stoenko... to, da si bil doma ob dveh, morda treh, je nekaj, kar je res pomembno in vpliva na kvaliteto zivljenja.... Zdaj pa hodimo domov ob sestih, sedmih... ali je to res tako boljse? Prednost jugoslovanskega sistema je bila v tem, da ljudi ni obravnaval kot zivino, in noben tehnoloski razvoj in napredek v danasnji druzbi (ki ga kar ni in ni od nikoder) tega ne more spremeniti. In 3/4 stvari (ce preberemo malo bolj siroko, pa kar vse - samo "Jugoslavija" zamenjajte s "Slovenija"), ki jih je napisal OP velja tudi za sedanji sistem, torej je cisto mozno reci tudi, da je mit trditev, da je sedanji sistem res kaj boljsi od jugoslovanskega.

Kako konkretno bolje? V kakšnem smislu?

oldguy je 29. maj 2015 ob 12:53 izjavil:

dstr17_ je 29. maj 2015 ob 12:50 izjavil:

Kapitalizem je bistveno bolj nepravičen kot je bil socializem. Bistvo kapitalizma je kdo bo koga bolj izkoristil. Bogastvo se kopiči v rokah par posameznikov, vsi ostali pa imajo vedno manjši delež. Uničuje se okolje, ki vzdržuje ljudi pri življenju. Povsem jasno je kam to pelje.

Japajade. Naj te spomnim - v socializmu smo Slovenijo lepo smetili ene 100x bolj kot smetimo danes. Okoljski predpisi so bili overrided v momentu, ko se je en aparatčik to spomnil. Bogastvo se je kopičilo v rokah par posameznikov, vsi ostali pa so imeli - drobtinice. Obenem danes gospodarsko sposobni lahko celo nekako pribrcajo do onih par posameznikov. Včasih so to lahko naredili samo VIPi.

[EDIT] Aja, sem ravnokar sprevidel, da _domnu odgovarjam z argumenti. Fail.

Argumente si povlekel iz riti, tako da žal ne veljajo...
Okoljska ozaveščenost je stvar sedanjosti, kako so smetili v ZDA v tistem času? Dihat se ni dalo, če se ne spomniš, pogooglaj. Zakaj misliš da so tako veselo preselili proizvodnjo vsega kar najbolj svinja na Kitajsko. Ne samo labor extensive panog, tudi povsem avtomatizirane grejo tja, če je dovolj svonjarije.
Če je imel direktor podjetja željo po tem, da si plačo poviša, je moral plačo povišat VSEM zaposlenim in, če so ga dobili, da je nesorazmerno previsoka, se je takoj zmanjšala, če ni bilo zanj celo kakih hujših posledic, recimo menjava. Ostali so bili torej daleč od drobtinic, te z mize padajo zdaj, ko se firme goni v stečaj, si zato izplačuje nagrade in po možnosti še koga toži za odpravnino.
VIPi so aktualni zdaj bolj, kot so bili kadarkoli pred tem. Žal. Kot rečeno, juga ni bila idealna, ampak tole, kar imamo zdaj je še za 50 odtenkov slabše.

Tarzan je 29. maj 2015 ob 13:00 izjavil:

Argumente si povlekel iz riti, tako da žal ne veljajo...

A hočeš line by line? Al boš sam naredu domačo nalogo (to veva da ne boš)?

Tarzan je 29. maj 2015 ob 13:00 izjavil:

Kot rečeno, juga ni bila idealna, ampak tole, kar imamo zdaj je še za 50 odtenkov slabše.

Argumente si povlek...aja, točno, sploh jih nimaš!?

Kakorkoli, zanimivo je, kako tako velik procent ljudi še v odraslih letih potrebuje vero v lepe pravljice da funkcionira.

Bo treba začet prodajat goji jagode...

Tarzan je 29. maj 2015 ob 13:00 izjavil:

...
Če je imel direktor podjetja željo po tem, da si plačo poviša, je moral plačo povišat VSEM zaposlenim in, če so ga dobili, da je nesorazmerno previsoka, se je takoj zmanjšala, če ni bilo zanj celo kakih hujših posledic, recimo menjava. Ostali so bili torej daleč od drobtinic, te z mize padajo zdaj, ko se firme goni v stečaj, si zato izplačuje nagrade in po možnosti še koga toži za odpravnino.

Mhm, in svizec zavija cokolado.
Moj oce je bil zagrizen komunist, nekje do konca 70-ih, ko je bil slucajno predstavnik delavcev v vecjem slovenskem trgovskem podjetju. Ker so bili casi takrat dobri, je bil soliden plus. Na sestanku se je odlocalo, kaj z denarjem. Od vseh predlogov (med drugim tudi da se povisa place, izboljsa delovne pogoje, ipd ...) so direktorji izglasovali novega mercedesa, S klase. Ker, to je najvec pripomoglo, k uspesnosti podjetja. Direktno po sestanku, je foter dal odpoved, sel na lokalni sedez KP in jim strgal knjizico tam pred njimi. Kaksne blagodejne ucinke je to imelo na naso druzino nekaj let, raje ne bi ...

P.S.: Tisti clovek je bil direktor do razpada YU, in se potem je malo poprivatiziral, dokler ni sla firma v stecaj.