Kje, kako zaslužiti za kruh?

Zdravo!

Ne vem kako bi začel, zato bo najboljše, če začnem čisto na začetku. Običajno bi si taka vprašanja morali postavljati šolarji v zadnjem razredu, jaz pa bi moral že zaključiti fakulteto, pa še vedno ne vem, kaj bi v življenju počel oz. s čim bi si zaslužil za kruh.

Pri 14-ih malokdo razmišlja o zaposlitvi, večina se jih vpiše tam, kar jih zanima. Mene je že od nekdaj zanimala zabavna elektronika in vse kar je povezano z njo. Moja velika želja je bila, da bi vedel kako delujejo elektronske naprave, kako bi jih sam popravil oz. izdelal svoje itd. Kolikor se spomnim, sem se zanimal za poklic finomehanika - elektronika oz. nekaj temu podobnega. Po drugi strani so me zanimali tudi računalniki... kako bi ga sam sestavil in popravil, da ne bi bil odvisen od drugih. Na koncu sem izbral poklic računalniškega tehnika na TŠČ NG, saj se mi je tako zdelo najboljše... delal bom z računalniki in ker je računalnik elektronska naprava, bom moral poznati tudi osnove elektrotehnike. Tako se je začela moja zaposlitvena pot.

Kljub temu, da sem si na začetku SŠ predstavljal drugače (predvsem več prakse in več znanja po zaključku), sem bil z njo zadovoljen. Tukaj sem se tudi prvič srečal s programiranjem. Čeprav prej nikoli o programiranju nisem razmišljal, se mi je zdelo zanimivo in uporabno. Na začetku sem sicer imel nekaj težav pri razumevanju osnov, ampak kmalu sem postal med najboljšimi v razredu... in kmalu me je začelo zanimati več, kako bi izdelal svoje programe, ki bi jih uporabljali drugi. Po drugi strani pa sem se še vedno spraševal isto, kot pred 4-mi leti.
SŠ sem zaključil z najboljšim možnim rezultatom, vendar sem pričakoval, da bom kot računalniški tehnik vedel več (predvsem kar zadeva prakso). Spet se je bilo treba odločiti, kje (in če sploh) bom nadaljeval kariero. Ker nisem imel nobene druge želje (in nisem hotel spreminjati smeri) in ker je šla večina študirat, sem se tudi sam odločil za študij na FRI-ju. Upal sem, da bom na fakulteti zapolnil tisto praznino - kar sem pričakoval od SŠ (da bom obvladal u nulo tako HW ko SW).

Na fakulteti pa so se začeli problemi in takrat sem se prvič vprašal "ali me to res zanima?". Pričakoval sem, da bom imel predmete, kjer bom izvedel kako delujejo komponente, kako jih sam popraviš, kako bi sam sestavil nekaj podobnega itd. in predmete, kjer bom nadgrajeval znanje programiranja. Šokiralo pa me je, ko sem prišel na disketne strukture, matematiko, osnove verjetnosti in statistike. Tega si sigurno nisem predstavljal. Ker sem začel študirati po starem programu, sem te predmete lahko pustil in nadaljeval v 2. letnik. Tudi v 2. letniku nisem našel motivacije... motilo me je predvsem to, da se je bilo treba učiti več programskih jezikov in vsakega nekaj, namesto enega zelo dobro. Zaradi neopravljenih izpitov iz 1. letnika sem 2. letnik ponavljal. In ker tudi tokrat ni šlo, sem še pavziral, padel v bolonski program in dobil še nove izpite. Tukaj sem čisto izgubil motivacijo, ko sem videl kako drugi napredujejo, jaz pa stojim na mestu.

Izpitov nikakor nisem mogel narediti in se mi je zdelo škoda zapravljati denar oz. tudi mojim staršem, ki so me financirali. Takrat sem sklenil, da fakulteta ni zame in bo treba poiskati delo. Najprej sem dobil delo IT administratorja in se mi je zdelo super (kak program namestiš preko remote desktop, nadgradiš računalnik itd.), kasneje pa me je začelo motiti, ker je precej stika z ljudmi (vsak jamra kako mu nič ne dela, nekaj zrihtaš in potem niso zadovoljni). Kasneje sem se odločil za programersko delo (menda višja plača in manj stika z ljudmi). Težavnost programerskega dela se je sproti stopnjevala... ko so nadrejeni opazili, da mi gre, sem dobil težje stvari. Tukaj pa me je začelo motiti, da se je treba vedno učiti nove stvari in tako sem po končani službi presedel še preostanek dneva za monitorjem. Spoznal sem, da tako delo ni zame... vedno se je treba učiti in ker to pri meni poteka počasi, mi sem bil dobesedno od jutra do večera za PC-jem. Zdelo se mi je, da je zame bolj administratorsko delo, zato sem spet poiskal drugo delo, vendar sem šele tedaj videl, kako dobro je bilo prvo delo, pa sem ga pustil.

V preteklih dveh letih sem zamenjal 3 službe. Fakultete nisem končal in je verjetno tudi ne bom - pa ne zato, ker ne bi bil sposoben, ampak zato, ker sem v tem času spoznal mnogo ljudi, ki nimajo diplome ali pa jo imajo iz drugega področja in so vseeno uspešni v IT (in solijo pamet takim, ki se za diplomo trudijo). Čemu potem metati denar za izpite, če diploma ni pogoj za uspeh! Sedaj sem že nekaj časa brez dela in iskreno povedano tudi ne vem kaj me sploh veseli. Računalništvo sem si na začetku predstavljal drugače, danes pri 27-ih se sprašujem ali je to res zame (mogoče kot hobi, ne pa poklicno). Drugega dela pa tudi nisem še opravljal, tako da tudi izkušenj nimam, ki so danes že pogoj, da delo dobiš. Po vseh teh letih sem se naučil, da mi več kot samo delo pomeni, koliko mi bo ostalo še časa zame po končanem delovniku. Pomembno mi je tudi, da je delo v domačem kraju, kjer so moji prijatelji, moji bivši sošolci, moji sorodniki in kjer lahko počnem še druge hobije, ki jih v LJ ne morem. Rade volje bi šel opravljat fizično delo na tekoči trak (kar je tudi edino, kar bi lahko dobil v domačem kraju), vendar imam zdravstvene težave, zaradi katerih ne bi dobil niti zdravniškega potrdila. Poleg računalništva imam še nekaj drugih hobijev, vendar v njih ne vidim možnosti za zaposlitev.

Toliko o meni in mojih težavah. Vem, da boste nekateri rekli, da jamram, vendar moj namen ni jamranje (in to na forumu, ki ima tolikšno število članov), pač pa me zanima, če se je kdo kdaj znašel v podobni situaciji. Enostavno ne vem, kaj me v življenju veseli, s čim bi si lahko služil kruh. Vesel bom vsakršnega nasveta ali kritike.

V hobijih ne vidiš možnosti za zaslužek? Preberi tole, pa še enkrat premisli.

This 8-Year-Old Makes $1.3 Million A Year By Posting YouTube Videos
http://www.businessinsider.com/who-is-e...

To, da ne veš kaj te v življenju veseli je pa normalno. Zelo malo ljudi ima enake življenjske sanje skozi celo življenje. Normalno je, da te v različnih obdobjih zanimajo povsem različne stvari.

Tilen je 2. dec 2014 ob 22:51 izjavil:

Delo torej imaš in veš, kako se služi kruh, vendar bi rad z manj truda prišel do več kruha. Težka bo. Veliko sreče.

Površno prebral, ali pa sploh nisi prebral vsega, zato bom še enkrat razložil:

Trenutno sem brez dela (iskalec zaposlitve). Če se omejim na domači kraj, potem bom brez dela tudi ostal, saj sem doma iz takega kraja, kjer se le še zapira, namesto da bi se odprlo kakšno delovno mesto. Če malo razširim območje iskanja, potem se najde kakšen razpis, kjer iščejo fizičnega delavca. Z veseljem bi vzel tako delo, vendar zaradi ponavljajočih se zdravstvenih težav, ne dobim zdravniškega potrdila. Žal, tukaj sem prikrajšan in si niti sam ne morem pomagat.

V področju IT se ne vidim. Poklicno programiranje sploh odpade, ker [prvič] nimam dovolj izkušenj in [drugič] mi učenje novih stvari ne gre dobro (če bi to opazil prej, bi izbral drugo smer), to pa je ključnega pomena za programerje. Ostanejo še administrativna dela, kamor pa je težko priti, ker je administratorjev na trgu preveč. In tudi sicer se dolgoročno v tem poklicu ne vidim, mogoče začasno, ampak iščem nekaj, kar bi me dalj časa zanimalo.

Da bi pa z manj truda prišel do več kruha, pa praviš ti. Kot programer sem zaslužil 800 na mesec (študentsko delo). Za teh 800 evrov sem moral po končanem delu presedeti še dolgo v noč za monitorjem, da sem sledil tempu dela v službi in pravočasno razumel nove stvari. Če ti službene zadeve postanejo edino življenje, potem to ni delo zate - verjamem, da ima vsakdo še kakšne stvari, ki bi jih rad počel poleg službe.

Sem bolj zadovoljen s 700€/mesec (čeprav sem že zaslužil tudi več), pa opravljam delo, ob katerem ne izgubim živce in po katerem mi ostane časa še za kaj drugega. Denar pri meni ni prioriteta... če se lahko prebijem skozi mesec, potem me bolj zanima kaj lahko še počnem po končanem delu.

Nisi visoko izobražen, nimaš izkušenj, nisi se pripravljen učiti, fizičnih del zaradi težav z zdravjem ne moreš opravljati, ... Minimalka ti je dovolj, praviš, sedaj samo še vse te predhodno napisane lastnosti pripiši nekomu, ki bi delal za minimalko in odgovor zakaj ne dobiš (boljšega) dela je na dlani.

Tilen je 2. dec 2014 ob 22:51 izjavil:

Delo torej imaš in veš, kako se služi kruh, vendar bi rad z manj truda prišel do več kruha. Težka bo. Veliko sreče.

O ne, obstaja taka pozicija. Politik. Vsaj pri nas deluje in kot kaže še marsikje drugje...

RejZoR je 3. dec 2014 ob 00:37 izjavil:

Tilen je 2. dec 2014 ob 22:51 izjavil:

Delo torej imaš in veš, kako se služi kruh, vendar bi rad z manj truda prišel do več kruha. Težka bo. Veliko sreče.

O ne, obstaja taka pozicija. Politik. Vsaj pri nas deluje in kot kaže še marsikje drugje...

Tudi oni se morejo potruditi, so kot nekakšne missice. Tekmujejo v popularnosti in morajo odgovarjati na način, da zadovoljijo čim širše občinstvo. No potem pa se resda konča tisto najtežje delo :D

Jaz avtorja čisto razumem, tudi sam iščem prvo službo v IT in imam isto preference, da je služba samo služba (Vsaj tako sem razumel avtorja...) za keš in ko pridem domov je konec službe, ker to ni in nikoli ne bo moj hobi. Moji hobiji pač žal niso vnovčjivi v realnosti...

Menim, da se je avtor malo nerodno lotil opisovanja problema. Kakor sam zastopim vse skupaj njegov problem tiči v necenjenosti intelektualnega dela. Zdi se mi, da tehta med odgovorno in zahtevno službo z neprestanim učenjem in izboljševanjem na eni strani ter nekim avtomatskim delom - služba, kjer oddelaš svoje in nimaš pretiranih skrbi na drugi strani. Prva omenjena izbira ti prinese dva stotaka več, a pobere marsikaj drugega. Ali se splača? Vsi to bodo trdili, da boš sćasoma napredoval in dosegel večjo plačo. Vendar s tem pride tudi več odgovornosti, predvsem pa ne napredujejo vsi.

Opcijo št. 2 bo izbral malo težje, zaradi zdr. težav, zato ne ve, kaj bi naredil. Tudi sam imam podobne težave in vem, kako je, ko ne moreš početi stvari, ki so vsem drugim samoumevne. Stavek "Življenje ni potica" in podobno zate dobi nov pomen. Lahko je to govoriti nekomu, ki lahko menja službe po mili volji.

Sam sem vedno optimističen, če se le da. Nikakor ne počni česa, kar bo ogrozilo tvoje zdravje. Najbrž obstaja zelo malo ljudi, ki z veseljem hodijo v službo (pustimo deloholike in razne super-zaslužkarje). Poskusi še kakšno službo, pridobi nove izkušnje, če bodo v novi službi hoteli, da tam preživiš cele dneve in še kaj več za slab denar, menjaj. Pa kaj, če boš spet na začetku, pač boš. Morda si pa bil tudi prej. Najbrž nisi pričakoval, da boš že pri teh letih dobil "sanjsko" službo. Vedno se bo našel prijatelj, ki ima boljšo službo od tebe, a ni vse zlato kar se sveti.

Midva bi mogla menjat, jaz ti dam zdravo telo da boš lahko delal v skladišču ti mi daj pa možgane da bom lahko delal za računalnikom. Roka

Loocas> Point diplomiranja je v tem, da dokažeš, da si toliko zorganiziran, da nekaj kar začneš tudi končaš.
jype> To se da dokazat tudi na bolj učinkovit način.

Se strinjam z obema, zato pa nisem nadaljeval s študijem. V resnici pa firme malo (ali nič) briga diploma. Iščejo se taki, ki res znajo in jim ni problem cel dan zapraviti pred monitorjem. Mogoče koga res zanima diploma, ampak po mojih izkušnjah šteje le znanje in volja.

Še ena izkušnja, ki sem jo dobil kot programer: folk vidi samo denar in sedenje v pisarni. Ne vidijo pa tega, da sem jaz za ta denar porabil ves dan (če upoštevam, da sem se še sam učil in pripravljal, da sem lahko sledil tempu), medtem, ko so imeli oni več časa zase. V resnici pa bi lahko svojo plačo primerjal s kakšnim drugim delom.

Enostavno: odpri svoje podjeteje in postani sam svoje sreče kovač. Delal boš glih kolikor ti paše, pod svojimi pogoji in s kom boš hotel.

Smurf> Hkrati pa firme iscejo ljudi, ki imajo znanje, ki ga dobis na faksu.

To drži. Tudi če ne hodiš na faks, moraš osvojiti velik del reči, ki jih na faksu učijo.

On je rekel, da ne misli živeti in tratiti svojega časa za šiht in bajne dnarce in je pripravljen zaslužiti manj, da mu prosti čas pomeni veliko več, kot EUREUREUR.

Imaš recimo punco, otroka, psa/mačko, kondicijo, skillse, dober vid, dobre reflekse, nenazadnje kondicijo in potem ta mlada leta zajebeš za šiht oz. za tiste "nadure" uspeha in kak stotak več, če se omejimo na tako področje.

Ja v bistvu tudi sam premlevam, da bi bil veliko bolj srečen, da bi zaslužil 500-600EUR v 8mih urah in potem preostanek dneva bil z partnerko, hobiji, otroci, živalmi, naravno itn.
Tistih par uric za vikend pa mislim nameniti tudi drugim ljudem, s katerimi se imam lepo, dokler sem še mlad. Nekatere stvari, ki bi jih pa počel zdaj, pa over 30let več nebom mogel početi pa me veselijo bolj, kot "delo" ki bi me veselilo.

Pa pravtako, če bo zdaj zagonil ves svoj free time za job, to potegne za sabo marsikaj.

Jah OP nisi edini, mene veseli tudi določeno delo pa kaj, če nobena firma noče plačat, ker vedno najdejo nekega majmuna, ki to naredi zastonj ali pa preko študenta za pol cene.
Takoj, ko omenim avtorsko se več ne oglasijo, ko pišem prošnjo, mi odpišejo ali imam napotnico oz. če bi delal na črno. Ja halo.
Imam na izbiro druge vode in tam točno isto stanje.
S programiranjem in marsičem drugim sem zamudil že 10+let, zaradi tistih prvih dveh področij. Zdaj, ko pa bi moral uživati v svojem prostem času z ljudmi pa ga naj fuknem vstran in še zajebem kako leto dve, da mogoče kaj bo.

Šel sem na faks za določeno znanje, dobil sem ga le 20% ker nas pred vpisom totalno drugače informirali. Ostala sta mi samo 2 izpita, ki ju enostavno nemorem narediti.
Zdaj moram plačati za izpit, ki ga verjetno spet nebom naredil, ker enostavno teh stvari nevem in delam druge stvari, da zaslužim nekaj, da pridem čez mesec itn.
Ja in za izpit mi gre načeloma denar za zdravstveno zavarovanje, če tko gledam.

Potem boš na koncu star +40let, zagonil ves svoj prosti čas v mladosti za šiht in učenje. Ostal ti bo le denar in lahko greš v penzijo počasi sam. Prišel boš v dom za ostarele in ti bodo tam še to pobrali.
Punca te bo počasi zapustila, prijatelji te bodo tudi pozabili in tudi večina tvojih hobijev pade pri teh letih v vodo.

Tiste ljudi, ko pa vidijo veselje v tem, da naredijo pogodbo z hudičem in v tem najdejo veselje sploh ne poslušaj.
Najdi si čimprej neko alternativo, kjer boš zaslužil točno toliko, koliko potrebuješ in boš mel vsaj čas za vse druge stvari.

Večina ljudi tukaj gleda na stvari, kot da je vse črno belo, ampak vmes je še veliko sivega in nismo vsi čuk norrisi in tudi ni naš namen biti nek bogataš.
Poleg tega pa se večina tukaj zapikuje v določene vrstice in se sploh ne trudi, da bi razumeli problematiko.
Take ljudi srečujem in v življenju ne vidijo več nič drugega, kot denar, pohlep in šiht. To jim je čez čas postal smisel življenja.
Družijo se samo še z sodelavci (rečejo jim prijatelji) in prijatelji katere oni pokličejo in se ga usmilijo za eno pijačko na mesec, njih pa več noben ne kliče, če ni potrebe.
In seveda na koncu se tolažijo stem, da majo dnar, super šiht in kvazi prijatelje.

Čas teče, denarja pa ni, cene gredo gor, življenje pa dol. Mojih 5 minut, zdaj pa naprej tutoriale delat za delo, ki ga študentarija dela zastonj.

Je propadla, ker je preveč ljudi, ki jih nategnejo, da naredijo to delo zastonj ali za napotnico.

m0LN4r je 3. dec 2014 ob 10:05 izjavil:

On je rekel, da ne misli živeti in tratiti svojega časa za šiht in bajne dnarce in je pripravljen zaslužiti manj, da mu prosti čas pomeni veliko več, kot EUREUREUR.

Imaš recimo punco, otroka, psa/mačko, kondicijo, skillse, dober vid, dobre reflekse, nenazadnje kondicijo in potem ta mlada leta zajebeš za šiht oz. za tiste "nadure" uspeha in kak stotak več, če se omejimo na tako področje.

Ja v bistvu tudi sam premlevam, da bi bil veliko bolj srečen, da bi zaslužil 500-600EUR v 8mih urah in potem preostanek dneva bil z partnerko, hobiji, otroci, živalmi, naravno itn.
Tistih par uric za vikend pa mislim nameniti tudi drugim ljudem, s katerimi se imam lepo, dokler sem še mlad. Nekatere stvari, ki bi jih pa počel zdaj, pa over 30let več nebom mogel početi pa me veselijo bolj, kot "delo" ki bi me veselilo.

Pa pravtako, če bo zdaj zagonil ves svoj free time za job, to potegne za sabo marsikaj.

Jah OP nisi edini, mene veseli tudi določeno delo pa kaj, če nobena firma noče plačat, ker vedno n+ajdejo nekega majmuna, ki to naredi zastonj ali pa preko študenta za pol cene.
Takoj, ko omenim avtorsko se več ne oglasijo, ko pišem prošnjo, mi odpišejo ali imam napotnico oz. če bi delal na črno. Ja halo.
Imam na izbiro druge vode in tam točno isto stanje.
S programiranjem in marsičem drugim sem zamudil že 10+let, zaradi tistih prvih dveh področij. Zdaj, ko pa bi moral uživati v svojem prostem času z ljudmi pa ga naj fuknem vstran in še zajebem kako leto dve, da mogoče kaj bo.

Šel sem na faks za določeno znanje, dobil sem ga le 20% ker nas pred vpisom totalno drugače informirali. Ostala sta mi samo 2 izpita, ki ju enostavno nemorem narediti.
Zdaj moram plačati za izpit, ki ga verjetno spet nebom naredil, ker enostavno teh stvari nevem in delam druge stvari, da zaslužim nekaj, da pridem čez mesec itn.
Ja in za izpit mi gre načeloma denar za zdravstveno zavarovanje, če tko gledam.

Potem boš na koncu star +40let, zagonil ves svoj prosti čas v mladosti za šiht in učenje. Ostal ti bo le denar in lahko greš v penzijo počasi sam. Prišel boš v dom za ostarele in ti bodo tam še to pobrali.
Punca te bo počasi zapustila, prijatelji te bodo tudi pozabili in tudi večina tvojih hobijev pade pri teh letih v vodo.

Tiste ljudi, ko pa vidijo veselje v tem, da naredijo pogodbo z hudičem in v tem najdejo veselje sploh ne poslušaj.
Najdi si čimprej neko alternativo, kjer boš zaslužil točno toliko, koliko potrebuješ in boš mel vsaj čas za vse druge stvari.

Večina ljudi tukaj gleda na stvari, kot da je vse črno belo, ampak vmes je še veliko sivega in nismo vsi čuk norrisi in tudi ni naš namen biti nek bogataš.
Poleg tega pa se večina tukaj zapikuje v določene vrstice in se sploh ne trudi, da bi razumeli problematiko.
Take ljudi srečujem in v življenju ne vidijo več nič drugega, kot denar, pohlep in šiht. To jim je čez čas postal smisel življenja.
Družijo se samo še z sodelavci (rečejo jim prijatelji) in prijatelji katere oni pokličejo in se ga usmilijo za eno pijačko na mesec, njih pa več noben ne kliče, če ni potrebe.
In seveda na koncu se tolažijo stem, da majo dnar, super šiht in kvazi prijatelje.

Čas teče, denarja pa ni, cene gredo gor, življenje pa dol. Mojih 5 minut, zdaj pa naprej tutoriale delat za delo, ki ga študentarija dela zastonj.

Zdaj že mene vest peče Prav zamislil sem se, kdaj sem šel s Pravimi prijatelji na pijačo, ne sodelavci.
Ne pravijo zastojn, da resnica boli. In tole zgoraj napisano je Živa resnica.
Folku se je čisto snel, odpeljal in podobnih prispodob.
Bo treba pritisniti na tisti velik rdeči gumb. Ker tale vlak vozi navzdol. In pri tem še pospešuje.
Pa da me ne bo kdo narobe razumel...

Eni bi kar svet zbombardiral zato, ker sedaj ugotavljajo, da "prijateljem" niso zanimivi in se ti rajši družijo z drugimi oziroma počenjo kaj drugega, kot pa cele dneve posedaji z njimi.

Ja en lep primer je naprimer nekdo, ki ga poznam in krade delo drugim za 20-30% realne cene povrh tega pa še na črno.

Pa si ga prijavil zaradi dela na črno?

On nebi delal na črno, če ti ko mu plačujejo nebi iskali točno takšne, ki naredijo zadevo za 70% manj, kot je cena na trgu, na črno.
Prijavil ga nebom, ker mi je v privatnem življenju zelo zelo dober prijatelj, ki mi je že veliko stvari pomagal in tudi jaz njemu.
Zakaj ga ne prijavi nihče drug? Aja... ker imajo od njega korist.

Podjetja (povprečna) si med sabo talajo študente in delavce na črno. Tega pa je več kot dovolj. Enmu rečeš adijo, pa vzameš drugega, ki stoji v vrsti.

Vzamimo za primer en vzorec študentov, ki izdelujejo plakate.
Pošlješ na šolo mejl in vprašaš kdo bi to naredil za cca 100EUR (že itak pod ceno). Od 10ih se jih javi 8.
Potem pa odpišeš, da plačilo trenutno ni možno oz. bo pozneje po dogovoru. Ostane jih 4.
Oni pa potrebujejo 2.

Sicer je pa igralnica cel svet. Zakaj si se omejil na Slovenijo?

Glede tega sem že pisal v eni drugi temi. Mene so izšolali nasplošno za allinone guya. V tujini so mi povedali, da rabijo specialista znotraj ene stvari in ja tam imajo šole za take stvari.
Prinas ne, zadeva poteka povsem drugače. Vsi vsega po malem, nobenih smeri, ker ni trga, nobenih izkušenj ker nimaš dela.
Sklenjen krog.

Tujina je bila opcija, ko sem že imel dnar za prevoz do graza. 2x razgovora na mesec je že zalogaj.

V prostem času se po mojem mnenju ni treba učiti za službene potrebe, za to lahko koristiš čas, ko si v službi, saj čas učenja novih tehnologij spada zraven. Razen če gre za stvari, ki bi jih že po defaultu moral znati in so v pogodbi.Seveda ti pa nihče ne brani, da si na tak način zvišuješ konkurenčnost.

Ne govorim dobesedno, zaigram pač scenarij.

Se vidi, da je zaigran. Realnost je drugačna. Ja, se zgodi, da kdo koga kdaj nategne. Tudi sam sem že pušil 5 mestne številke. Po drugi strani imamo pa precej učinkovita sodišča, ki s plačilno nedisciplino opravijo zelo hitro.

Ko ti zavrnejo en kup prošenj, ker rajši majo študenta in zavrnejo en kup avtorskih, ker majmuni delajo zastonj. Zgubiš veselje do dela, ki ti je prej predstavljalo veselje.

Če ti zavrnejo en kup prošenj, očitno ciljaš povsem napačne stranke. Če te zavrjeno več kot 2 od 3 strank, delaš nekaj zelo narobe.

Prinas ne, zadeva poteka povsem drugače. Vsi vsega po malem, nobenih smeri, ker ni trga, nobenih izkušenj ker nimaš dela.
Sklenjen krog.

Še en mit. V tujini je vse čist drugače. Ne pa ni.

Cudno se menis, naceloma je delodajalcem vseeno ali dajo 1000€ bruto za napotnico ali pa avtorsko.

Jaz sem kot student vecinoma delal na avtorske, ker se je bolje izplacalo pa nobeden ni kompliciral.

jype je 3. dec 2014 ob 11:34 izjavil:

k--p> V prostem času se po mojem mnenju ni treba učiti za službene potrebe, za to lahko koristiš čas, ko si v službi

Če te ne zanima, potem si v napačni službi. Če te zanima, potem ti je vseeno, kako je ta čas po uradniško klasificiran.

In meniš, da obstaja možnost, da je večina ljudi v pravi službi in ne "napačni", seveda po tej tvoji definiciji "prave službe" ?

oemdzi> In meniš, da obstaja možnost, da je večina ljudi v pravi službi in ne "napačni", seveda po tej tvoji definiciji "prave službe" ?

Ja, menim, da se to da.

Po vseh teh letih sem se naučil, da mi več kot samo delo pomeni, koliko mi bo ostalo še časa zame po končanem delovniku.

Se pravi čisto na začetku svoje poklicne poti, brez izkušenj, znanja, motivacije in česarkoli ustvarjenega že razmišljaš o neki penziji? Pri 27 letih? Miško, prvo moraš služiti kup denarja, potem načeloma lahko tako razmišljaš. Ker če si trenutno sam in morda živiš pri starših verjamem, da ti 100€ manj ne predstavlja problema, bi šel raje na sprehod za ta denar. Ko bo pa otrok rekel, da nekaj rabi, takrat mu boš pa bolj težko rekel, da letos božička ne bo, da boš šel pa ti na en sprehod. Pa tudi ogrevanje je precenjeno.
Take zgodbe poslušam že skoraj vsak dan medtem ko sposobnih delavcev kronično primanjkuje.

Tvoji hobiji govorijo zase.

In to je kaj ? Sicer približno že predvidevam kaj, ampak želim, da zavoljo nadaljne debate to tudi napišeš.