Spodnji dom parlamenta razpravlja o zakonu. Glasovalo jih je 441.
Uradna razlaga, zakaj se je tako strašno mudilo, je aprilska sodba evropskega sodišča, ki je odpravilo evropsko direktivo 2006/24/EC o hrambi podatkov, ker je zaradi širokega obsega, nedefiniranih rokov hrambe in načina dostopa do podatkov predstavljala nesorazmeren poseg v človekovo pravico do zasebnosti in zaščite osebnih podatkov. Evropske države so direktivo v teh nedorečenih točkah implementirale vsaka malo po svoje, zato jo je sodišče odpravilo.
Ker to pomeni, da se vzpostavlja stanja, kot da direktiva nikoli ni stopila v veljavo, je postala hramba podatkov nezakonita. Britansko notranje ministrstvo je zato izrazilo bojazen, da bodo ponudniki telekomunikacij začeli brisati prometne podatke, kar bi v Veliki Britaniji precej otežilo preiskovanje zločinov in pregon kaznivih dejanj. Taka je uradna razlaga in zato so Britanci v treh dneh zakon spravili pod streho, čeprav ti postopki običajno trajajo tudi več mesecev. Od predstavitve prvega osnutka do sprejema pa je preteklo točno sedem dni. To jim je uspelo, ker so sodelovale vse tri največje stranke - torijci, liberalni demokrati in laburisti.
Ker gre za interventni zakon, ki področje ureja do celovitejše rešitve, zakon avtomatično preneha veljati ob izteku leta 2016. Zakon je celo strožji od zakonodaje, ki je veljala do razveljavitve direktive, in daje vladi več pravic pri dostopu do podatkov. Določa, da morajo telekomunikacijska podjetja hraniti prometne podatke 12 mesecev od časa nastanka. Hkrati daje organom pregona pravno podlago za dostop do podatkov izven Velike Britanije, kar doslej ni veljalo, in izrecno širi pojem telekomunikacij tudi na elektronsko pošto. To pomeni, da to velja tudi podatke Britancev na Googlovih strežnikih v tujini. Britanci so torej po razveljavitvi direktive EU sprejeli zakon, ki je še strožji od ukinjene direktive.
