Maria Konnikova: Mastermind: How to Think Like Sherlock Holmes (2013)

Slo-Tech - Žogica in lopar skupaj staneta en evro in deset stotinov. Lopar je en evro dražji od žogice. Koliko stane žogica?

Le redki razmišljajo tako številčno, da ne bi popustili navidez očitnemu odgovoru in bi kot iz računalnika izstrelili pravo rešitev. Velika večina bi takoj prepričano (a narobe) odgovorila – deset stotinov. V prvi skupini so logični holmesi, v drugi njegovi zaletavi pomočniki watsoni. Prvi imajo vedno prav, drugi se vedno motijo. Vendar avtorica knjige Mastermind Marija Konnikova ne verjame v tako dokončno delitev, saj predstavi tudi tretjo skupino. Tiste, ki sicer v prvem trenutku pomislijo na enak odgovor (deset stotinov), ampak ga preverijo in ugotovijo, da je napačen.

Posamezniki iz te skupine sicer niso nujno tako nadpovprečno bistroumni kot slavni literarni detektiv, ampak so se naučili uporabljati njegovo metodo. Če žogica stane deset stotinov in je lopar en evro dražji, potem že lopar brez žogice stane evro in deset stotinov – kar bi morala biti skupna cena obeh izdelkov. Torej mora biti žogica cenejša. Od številkaste izurjenosti je odvisno, kako hitro in v koliko korakih bo nekdo priračunal do prave cene žogice, ampak ga je že razumevanje napake usmerilo proti rešitvi. Naloga se izide, če žogica stane pet stotinov.

Ameriška psihologinja je v prigodah detektivskega para natančno analizirala Holmesove metode in pri tem uporabila številna znanstvena spoznanja o delovanju možganov. Pokazala je, kako pomembno je zbrano opazovanje in shranjevanje informacij ter razložila, zakaj nekateri miselni problemi v resnici zahtevajo dolg sprehod, igranje violine ali najmanj tri pokajene pipe. V Holmesovem pogosto čudaškem obnašanju je prepoznala učinkovite strategije za urjenje intuicije in ročni nadzor našega kognitivnega avtopilota, ki upravlja naše watsone. Ta avtopilot se je izoblikoval v milijonih let evolucije in je pogosto koristen, saj nam miselne bližnjice in rutine zelo olajšajo delovanje v vsakdanjih življenjskih okoliščinah. A nas tudi ovira, saj zaradi njega podlegamo sugestijam in predsodkom, prehitro sklepamo in nismo pozorni na dejstva, ki nasprotujejo našim prepričanjem.

Zakaj je Holmes potreboval pretežno nekoristnega doktorja Watsona? Samo zato, da je opisoval njune prigode? Nikakor ne, meni Konnikova. Avtopilotski Watson je bil za Holmesa dragocen opomnik, kako razmišljajo „običajni ljudje“ in kdaj bo policija primer rešila enako narobe kot uvodno matematično nalogo. Njegove napake so bile za detektiva namig, kako naj se pravilno loti primera. Še pomembnejša pa je bila njegova družba, saj so pogovori, razlage in glasno razmišljanje odličen način za izboljševanje spomina, preverjanje hipotez in iskanje pomanjkljivih argumentov.

Mastermind je posrečen priročnik, kako lahko s prepoznavanjem watsonovskih lastnosti postanemo malce bolj holmesovski. A nas tudi opomni, da holmesi niso samotni geniji, ampak za uspeh potrebujejo družbo, njegovi možgani pa izzive, brez katerih zaspi tudi najbolj genialen um.