Ljudje med vsemi živimi bitji tvorijo najkompleksnejše družbene strukture, še posebej značilne pa so povezave med ljudmi, ki ne sodijo v kategorijo partner ali sorodstvo. Teh, recimo jim prijateljstvo, naklonjenost ali zavezništvo, v tolikšni meri ne vzpostavljajo nobene živali. Vprašanje, s katerim so se ukvarjali v raziskavi, ni, zakaj ljudje sklepamo te povezave, saj je razlogov za to več in so dobro poznani (v končni fazi imamo od njih pač koristi), ampak zakaj izbiramo prav izbrane ljudi in ne koga drugega. Nihče si ni mislil, da je DNK tako pomemben pri teh odločitvah.
Vsaj neko vlogo seveda ima pri vseh stvareh, saj smo ljudje vedno vsota genetskih predispozicij, okoljskih zmožnosti in lastnega angažmaja, a raziskava ne govori o teh splošnih psihološko-fizioloških resnicah.
Raziskovalci so preverili genom 2000 Američanov in ugotovili, da so ljudje, ki so prijatelji, med seboj povprečno bolj sorodni kakor tujci. Natančneje povedano, prijatelji so si v povprečju sorodni toliko kot bratranci v četrtem kolenu. To z drugimi besedami pomeni, da si delijo prapraprababico ali praprapradedka. Če predpostavimo, da drugih križanj v družinskem deblu ni, to pomeni, da je genska sorodnost med njima 0,20 odstotka (2^-9), sicer pa nekoliko več. Genetsko sorodnost izračunamo tako, da preštejemo vezi po rodoslovnem deblu od enega posameznika do drugega, vsaka pa zmanjša sorodnost za faktor dve. Seveda je treba upoštevati vse skupne prednike, tako da je sorodnost med sorojenci 50 odstotkov (2^-2 po očetu + 2^-2 po materi!). Ob tem velja poudariti, da odstotki držijo le za gene, ki so v genomu variabilni. Še vedno pa imamo ljudje veliko večino, približno 99,9 odstotkov DNK med seboj enake. Če bi imeli deset odstotkov drugačnih, bi bili že opica.
Vrnimo se k rezultatom raziskave, ki kažejo, da imajo prijatelji bolj skupen DNK kakor tujci. Razlogov za to je lahko več, nekateri so bolj logični drugi manj. Ljudje se več družijo z ljudmi na istem geografskem področju, s katerimi so seveda bolj v sorodu kakor z bolj oddaljenimi ljudmi (za to so v raziskavi kontrolirali). Ljudje lahko aktivno izbirajo prijatelje, ki so jim podobni – resda genotipa ne moremo videti, lahko pa podzavestno ocenjujemo njegovo manifestacijo, torej fenotip. Tretja možnost je, da se ljudje zadržujejo v okoljih, ki bolj ustrezajo njihovemu genotipu, torej bodo prijateljstva sklepali tam, kjer so spet njim sorodni posamezniki. Možno je tudi, da jih v isto okolje postavijo drugi (selekcija v razrede, športna društva itn.). Vsi ti razlogi, lahko tudi mešano, bi pojasnili, zakaj so si prijatelji gensko sorodnejši.
Raziskovalci so za analizo uporabili bazo podatkov Framingham Heart Study, kar je ena izmed težav pri ponovljivosti. To je ena redkih baz, ki ima tako genske informacije kakor tudi informacije o socialni povezavi ljudi. Drugih takšnih baz v tako velikem obsegu ni. Iz te baze podatkov so potem izluščili tiste pare ljudi, ki so ustrezali pogojem raziskave (recimo, izločili so znane sorodnike in podobno, da so resnično lahko preverjali hipotezo).
Zanimivo je, da so odkrili veliko skupnih olfaktornih genov, kar pomeni, da ima vonj veliko vlogo pri ugotavljanju združljivosti. To je pri izbiri partnerjev že dlje časa znano, saj feromoni na nek način oglašujejo naš DNK. V začetnih odstavkih smo omenili, da imajo ljudje večino DNK itak skupnega. Zato so analizi DNK opazovali SNP-je. To je kratica za polimorfizem posameznega nukleotida. V človeškem genomu je približno 10 milijonov mest, kjer se pri ljudeh v DNK pojavijo razlike samo pri enem baznem paru (recimo imamo adenozin namesto citozina) – vseh parov pa je tri milijarde.
Rezultati zadnje raziskave bodo gotovo kontroverzni, saj jih bo po eni strani težko ponoviti, po drugi strani pa je cel kup možnosti za razlago - nekaj smo jih nanizali že zgoraj. Zato pričakujemo cel kup odzivov nanjo iz celega sveta.
