Test: Pet ministrstev ni dalo zahtevanih informacij javnega značaja

Odgovornost ja, vendar ne le tista na papirju.

Jype je lepo povedal. Kar ste izvolili, to imate. Medijem je pa itak bolj pomembno, da se pisari o politikantskih spletkah, kot kakšne resne analitične članke. Dosti žalostno, da takega članka ni bil sposoben napisati že zdavnaj kakšen etabliran medij. Pohvale Anžetu, to je resno novinarsko delo!

Danes je sicer moderno pljuvati po državnih uradnikih, ampak tukaj ni toliko problem nedela konkretnih oseb, kot zlasti neustrezne organizacije dela (to je pa stvar predvsem predstojnikov in funkcionarjev) ter obremenjenosti javnega sektorja z birokratskimi postopki.

Sam delam v enem državnem organu in lahko iz prve roke povem kako izgleda nakup trdega diska.

Doma:
- malo pobrskam po spletu, kliknem, plačam in v nekaj dneh disk dobim po pošti
ali
- grem v ene 2 trgovini, pokažem na disk in rečem "tegale bi imel" ter potegnem ven denarnico.

- Zadevo odnesem domov in jo vržem v računalnik.

- Ko crkne, ga vržem v kanto.

V javnem sektorju so pa stvari malce drugačne (vsaj pri nas). Najprej se pogovorim s sodelavci ali disk zares potrebujemo. Nato izpolnim poseben obrazec, kjer predlagam nakup. Zraven seveda napišem obrazložitev. Potem gre zadeva v par podpisov: najprej obrazec podpiše oseba, ki ima posebno pooblastilo (sklep predstojnika!), da sme izvajati nakupe. Nato zadevo podpiše tim. pooblaščenec za splošne upravne zadeve. Nato finančnik. Nato pa predstojnik.

S tem pa se nakup še ne začne. Zdaj grem poiskat najmanj tri ponudbe. Govorim seveda o tem, da pridobim najmanj tri predračune. Nato predračune pregledam in izberem najcenejšo ponudbo. Nato izpolnim drugi obrazec, kjer predlagam konkreten nakup. Zraven seveda priložim vse ponudbe, ki jih podpisniki preverijo.

Potem gredo spet podpisi. Najprej oseba, ki ima posebno pooblastilo za izvajanje nakupov. Nato zadevo podpiše tim. pooblaščenec za splošne upravne zadeve. Nato finančnik. Nato pa predstojnik.

Vse te zadeve med tem glavna pisarna skrbno knjiži v informacijski sistem (vnese pod samostojno klasifikacijsko številko, poskenira, doda v bazo podatkov - hrani se 10 let).

Potem grem do računovodje, ki mi izda naročilnico. Le-to pošljem podjetju. Počakam. In dobim disk.

Preverim, če smo dobili kar smo naročili. Sedaj je treba določiti inventarno številko (in potem vsako leto preveriti, če se disk še vedno nahaja, kjer je zaveden), skrbnika diska (osebo, ki je odgovorna za ravnanje z diskom, npr. vgradnjo, uporabo,...). Potem podjetje izda račun in račun gre v izplačilo.

Tam postopka ne poznam podrobno, sta pa spet vsaj ene 2 podpisa.

In ko disk crkne, se ga komisijsko uniči oz. odpiše, kar spet stori posebna tričlanska komisija in o čemer obstaja poseben zapisnik.

Če/ko vmes pride kakšna inšpekcija ali Računsko sodišče moram vsak nakup dokazovati z vsemi papirji. In zraven seveda priložiti vse sklepe in vsa pooblastila za osebe, ki so sodelovale pri nakupu, vse interne pravilnike, vse račune, naročilnice, itd.

Pa da ne bo kdo mislil, da je to izmišljen primer. To je povsem svež primer za nakup cca. 70 EUR diska pred kratkim.

Tako da vsi, ki jamrate čez birokratizacijo države se malce zamislite. Ni samo zasebni sektor žrtev birokracije. Je pa ena razlika. V javnem sektorju se ne krade davkov in ne izkorišča delavcev (v mislih imam neplačevanje prispevkov in neizplačila plač).

Se strinjam, da je zadeva bolano over regulated in da ubija duha ter na ta način prispeva k manjši učinkovitosti v JU.

poweroff je 26. avg 2013 ob 22:32 izjavil:

Danes je sicer moderno pljuvati po državnih uradnikih, ampak tukaj ni toliko problem nedela konkretnih oseb, kot zlasti neustrezne organizacije dela (to je pa stvar predvsem predstojnikov in funkcionarjev) ter obremenjenosti javnega sektorja z birokratskimi postopki.

Zelo dobro napisano (tudi ostalo).

JU, vsaj tam kjer sem sam delal, ima hude težave z bazami podatkov in ugotavljanjem realnega stanja. V bazah ni zanesljivih in ažurnih podatkov, obstoječi pa niso smiselno povezani zato je tudi vsako novinarsko ali državljanovo vprašanje lahko hud problem, saj je treba prekopati obstoječe baze, povezati podatke tako, da dobiš vsaj približek odgovoru in potem to spraviti v primerno obliko za tistega, ki je podal zahtevo. In če smo pred desetimi in več leti v povprečju imeli dokaj kilavo opremo in omejeno programje, danes teh omejitev skorajda nimamo več pa vendar pri upravljanju z bazami podatkov, pri upravljanju z informacijami in pri transparentnosti porabe davkoplačevalskega denarja stanje ni bistveno boljše.

Odgovorni so zgoraj omenjeni. Bodisi da gre za nesposobnost, korupcijo, klientelizem ali kaj drugega, je odgovornost pri njih, saj gre za temeljna vprašanja ustroja organizacije. Medtem, ko v centrali Mercatorju s pomočjo SAPa ali podobnega orodja, v trenutku vedo, kdaj je šla čokoladica s police v trgovini na obrobju Postojne, je v delih JU SAP nasedla investicija. Iz enostavnega razloga, saj ni možno informatizirati nekaj tako zbirokratiziranega in neučinkovitega. Če management nima jasno razdelanih pojmov kako organizirati procese, da bo sistem učinkovito deloval, ni premika naprej. In ni možno napredovati, če ne moreš analizirati pretekla gibanja in če ti ni jasno, v kakšnem stanju si sedaj.

MFERAC, katerega je nekdo omenil, je računovodski sistem, na katerega so sčasoma obesili vse živo. Gre, vsaj po mojem mnenju, za zastarel in nepregleden sistem (razen, če nisi uradnik, ki se ukvarja z zelo ozkim naborom funkcij in zmožnosti). Pa gre za enega bolj zanesljivih sistemov v JU.

Seveda pa smo za takšno stanje odgovorni tudi mi, ker zahteva po transparentnosti porabe davkoplačevalskega denarja - do zadnjega evra - ni med našimi glavnimi zahtevami do Vlade. Vlado smo mi 'zaposlili' in ta vlada nam je dolžna poročati o svojem delu in porabi. Ne skozi neko latovščino in okleščena poročila temveč z javno objavo vseh relevantnih podatkov, ki jih že tako obdeluje na svoji informacijski infrastrukturi. Večji del podatkov je že na razpolago, le v pravo obliko ga je potrebno dati in omogočiti dostop slehernemu državljanu (poglejte GURS - Javni vpogled v nepremičnine).
Matthai & Co. so s Supervizorjem pokazali, da se da iz tako pridobljenih podatkov izluščiti kopica uporabnih analiz in seveda tudi cela vrsta anomalij, katerih odprava bi takoj povečala učinkovitost, gospodarnost itn.

Zasebnost posameznika je potrebno varovati, zasebnost Države pa omejiti na najmanjšo in najnujnejšo potrebno mero.

Tako da vsi, ki jamrate čez birokratizacijo države se malce zamislite. Ni samo zasebni sektor žrtev birokracije. Je pa ena razlika. V javnem sektorju se ne krade davkov in ne izkorišča delavcev (v mislih imam neplačevanje prispevkov in neizplačila plač).

Vegrad, Steklarna Hrastnik.

Gavran> Ni res, voliš lahko samo tisto kar kandidira

Tudi kandidiraš lahko.

jype je 27. avg 2013 ob 11:33 izjavil:

Gavran> Ni res, voliš lahko samo tisto kar kandidira

Tudi kandidiraš lahko.

To je pa že višja matematika, ko je treba nekaj dejansko narediti...

Obstaja vrsta manjših strank, v katerih bi se lahko vsakdo našel...če bi le imel dejansko voljo nekaj spremeniti. Robantenje na spletu ni izraz prave volje temveč praznjenje ventilov.

jype je 27. avg 2013 ob 11:33 izjavil:

Gavran> Ni res, voliš lahko samo tisto kar kandidira

Tudi kandidiraš lahko.

Teoretično lahko, praktično pa mi povej koliko možnosti za izvolitev ima neodvisni kandidat? 0,000000000000000001%?

Seveda je možno ustanoviti novo stranko... časa za papirologijo pa malo...

Tale predlog, da je treba kandidirat, je pa res kr neki, vsaj pri nas. Od kod pa naj človek, ki bi celo želel kaj spremeniti, potegne motivacijo, ko pa je jasno, da ljudje volijo ideološko? Se pravi na naslednjih volitvah bo večina glasov za standardno ekipo, mogoče sicer v drugačnih oblikah.

Po drugi strani si pa takoj, ko stopiš na prag majhnih strank z novimi idejami, pomešan med tisti drek, ki zagovarja določanje najvišje dovoljene stopnje uspešnosti.

aerie> Vendar

Ja, nihče ni nikomur obljubil, da je karkoli easy.

para!> Tale predlog, da je treba kandidirat, je pa res kr neki, vsaj pri nas.

Je pa tudi edini, ki ni nasilen.

Edina reč, pred katero bo pobegnilo več sposobnih in uspešnih, kot je zanič država, je nasilje.

Anze1 - hvala za razlago. Morda mediji res dajejo tak vtis. Ampak tudi moje besede niso bile čisto iz trte izvite, saj sem že sam bil priča zaviranja objav kočljivih tem (ali je bilo to načrtno, lahko le špekuliram). Doma in tudi v svetu! V svetu konkretno - opozarjanje na škodljive emisije kovin v okolje s strani določenih poslovnih subjektov. Članek je šel "skozi" takrat, ko sem iz njega pobrisal konkretna imena problematičnih družb (v tujini). Doma so mi že pred časom zavrnili 2 poslana prispevka (eden v prilogi znanost&razvoj, drugi v Sobotni prilogi), ampak ne na način, da bo zavrnjeno, ampak na način, da je članek sicer OK, ampak trenutno ni prostora za objavo; ko sem začel po nekaj časa bezati, kdaj pa bo prostor, sem bil ignoriran. Eden prispevek sem pol malo spremenjenega postal v oddelek Z&T na slo-techu (če se komu ljubi, ga lahko poišče). No, od takrat dalje nisem več slovenskim medijem pošiljal nič več, čeprav imam dosti zanimivega materiala.

Ko sem bil intervjujan s strani (slovenskih) novinarjev, so ALI pobrali ven najbolj "škandalozen" del enega stavka, ki je bil izven konmteksta čisto brez veze ALI enostavno od povedanega niso navedli prav nič. Sedaj... če me kakšen novinar slučajno poišče in rabi informacije, pa mu serviram zgolj objavljene članke v znanstvenih revijah.

Zato nisem čisto prepričan, da so uredniki & novinarji res čisto brez masla na glavi.

@ gzibret: ja, zagotovo se pri določenih stvareh ustvarja tudi tak pritisk, želel sem le reči, da v veliki večini za slabe članke ni krivo to, ampak pomanjkajne $$$ oz. nerazumevanje prihodnosti medijev. Jaz sem v osnovi šel do par medijev, ki recimo niso imeli pomislekov pri tem, da bi "nabili" (če je stvar utemeljena) tudi stalne kupce oglasnega prostora, ampak odgovorje po navadi: "super članek, ampak zanj ti lahko damo max 60 eur...:)"

V kolikor pa želiš ti (ali kdorkoli drug) objaviti kakršno koli mnenje o stvari, za katero misliš, da jo lahko argumentirano zagovarjaš, pa si dobrodošel - pošlji na info@podcrto.si. Imamo zavihek mnenja, kjer si želimo objavljati mnenja informiranih državljanov.