Sreča je...

v resnici odziv endokrinih žlez na fizično ali mentalno stanje človeka.

V praksi ljudje srečo opisujejo kot posledico vsega živega, od ekscesne fizične vadbe preko fantaziranja o ljudeh, preko spolnosti, preko zadovoljstva, ki ga občutijo ob uspehu svojih otrok, ob obračanju preglednic z dobrimi poslovnimi rezultati, pa vse do plesa, adrenalinskih športov in uporabe drog.

V teoriji gre v vseh primerih za fiziološko sorodne pojave - občutek sreče vedno zagotavljajo aktivirani opioidni receptorji, ki jih aktivirajo različne vrste hormonov z opioidnimi lastnostmi, ki jih ob različnih vrstah (fizičnih, avtonomnih in možganskih) aktivnosti sproščajo žleze v različnih delih telesa.

Odgovor na vprašanje, čemu ljudje ne preživijo življenja pod vplivom drog, ki bi zagotavljale stalen občutek sreče je betonsko žalosten: Ker zaradi prevelikega občutka sreče en za drugim odpovejo številni mehanizmi, ki v telesu zagotavljajo stabilnost delovanja in torej preživetje.

Mehanizmi, ki zagotavljajo, da se občutki sreče skladajo tudi z družbenimi potrebami, izhajajo iz evolucije socialnih interakcij, v našem primeru plemenske družbe, ki je včasih temeljila na sorodstvenih vezeh, danes pa predvsem na kulturnih. Cena odstopanja od družbene sredine tako narašča z oddaljenostjo, a tudi upada s časom in številnostjo ljudi, ki odstopajo. Družba je tudi edini razlog, da ljudje danes ne zadovoljujejo svojih potreb impulzivno, temveč s premislekom, ki znatno zmanjšuje škodo, ki bi jo z izpolnjevanjem potreb lahko storili drugim.

Vprašanje, ki ga pozornim bralcem zastavljam je predvsem praktične narave: Zakaj pri iskanju sreče izbrati najlažjo, vmesno oziroma najtežjo pot, če je cilj v praksi fiziološko enak? Je "bioritem sreče" (pri tem mislim predvsem na razliko med ljudmi, ki si privoščijo občutek zadovoljstva mnogokrat dnevno in ljudmi, ki se namenijo srečo loviti več mesecev brez odmora, da lahko šele potem uživajo v občutjih) odvisen od posameznika, ali lahko vsakdo sam izbere, kakšnega bo zasledoval in odločitev po potrebi spreminja?

In moj kratki odgovor: Ker občutek ugodja ob dosežku cilja po mojih izkušnjah vztraja toliko dlje časa, kot je bila pot do cilja napornejša, je vadba samokontrole in samoodpovedovanja smiselna in tudi nagrajena. Prepričan sem, da se lahko vsak posameznik odloči zase, da pa družba in kultura močno vplivata na izbiro in da je včasih družbo in kulturo treba zamenjati, če želimo vztrajati pri svojih odločitvah.

se strinjam z OP: obcutek ugodnja je pogosto povezan z nacinom doseganja srece, predvsem obstojnost tega obcutka. Oziroma, sreco iscemo v okviru trenutno tezko dosegljivega. Vcasih pa nas ze pricakovanje srece osrecuje - sanjarjenje.
Samo potem moras (OP) nekako nadgraditi svojo razlago bioloskih mehanizmov, ker tega ne zajema. Ne zajema pricakovanj.

A ni problem ze to, da se sreco "isce".
Sej ko en cilj dosezes slej ko prej sledi crash...oz potreba po novem samo zato, da bos spet vesel, ko bos cilj dosegel.
Kaj se je zgodilo z minimalizmom in skromnostjo :)

Looooooka> Sej ko en cilj dosezes slej ko prej sledi crash...oz potreba po novem samo zato, da bos spet vesel, ko bos cilj dosegel.

Crash imenujemo neprijeten občutek ob sunkoviti spremembi. Če po doseženem cilju počasi začneš razmišljat o novih ciljih, tega zagotovo ne moremo opisati s tako besedo.

Mipe> Občutek sreče se diminishira, zato jo je treba zmerno jemat.

Do neke mere to zagotovo drži - tudi na opiate lahko postanemo odporni (kar je v resnici zdravju zelo škodljivo), a se to zelo težko zgodi, če jih ne dodajamo od zunaj.

Mipe> Zato je skromnost lepa čednost... vsaka najmanjša stvar te osreči!

Moj problem ni s skromnostjo ali srečo, temveč predvsem v tem, da mnoge (tudi skromne) ljudi osreči že to, da drugi ljudje srečo izgubijo.

Še bolj zoprno vprašanje je o tekmovalnosti: Ali je za občutek sreče treba ves čas napredovati? Se jaz dobro počutim zgolj zato, ker mi ničesar ne manjka, ali nemara zato, ker sem (na določenih področjih) uspešnejši od drugih?

Shegevara> ki se mi zdi ni ravno po okusu Jypeta.

Žal mi je, če ne zmoreš razumeti, da je meni v resnici vseeno, na kakšen način kdo osmisli svoje življenje, dokler pri tem ne škoduje drugim. Ukvarjam se predvsem z ljudmi, ki sreče ne dosežejo, ker jih družba vztrajno demotivira (kar se je dogajalo tudi meni, pa sem to kot pravi čudak spremenil v dodatno motivacijo - kot to počnejo klišejski junaki v nadvse predvidljivih disneyevih filmih - če mi ne bi uspelo, bi bil tudi jaz zdaj depresiven in neuporaben).

Shegevara> Ne boš vseh 7 milijard ljudi prepričal v "eno pravo vrsto sreče"

Ni mi treba. Razprava je o razlikah, plusih in minusih različnih sistemov vrednot, ki ponujajo različne oblike doseganja občutkov sreče (ki pa so pri vseh izjemno podobni zaradi iste biološke podlage).

Še bolj zoprno vprašanje je o tekmovalnosti: Ali je za občutek sreče treba ves čas napredovati? Se jaz dobro počutim zgolj zato, ker mi ničesar ne manjka, ali nemara zato, ker sem (na določenih področjih) uspešnejši od drugih?

Odvisno od posameznika a ne.
Ene osreci ze dober zrezek. Za druge je to pac samo nujno potreben obrok.

korenje3 je 26. maj 2012 ob 13:26 izjavil:

jype, z znanstveno razlago si verjetno zamešal veselje in srečo. sreča je ime za pojav, ki ti prinese želeno glede na nizke statistične možnosti.

Thumbs up :D

Mipe> Se zavedaš, da te misli vlečejo proti socializmu?

Vseeno mi je.

korenje3> jype, z znanstveno razlago si verjetno zamešal veselje in srečo. sreča je ime za pojav, ki ti prinese želeno glede na nizke statistične možnosti.

Verjetno imaš prav, a vsaj v slovenščini si sreča in veselje nista tuja izraza (kot npr. v angleščini, kjer je happy nekaj pomensko bistveno drugačnega kot lucky).

first_line> Ti si nesrečen ker so drugi srečni za tujo nesrečo? Žalostno (evo pa sem srečen).

Ja, ker to implicira, da si ljudje ne pomagajo pri doseganju sreče, kar je že samo po sebi lahko dovoljšen razlog za občutje.

Looooooka> Ene osreci ze dober zrezek. Za druge je to pac samo nujno potreben obrok.

A to pomeni da zrezek bolj privoščiš enemu kot drugemu?

para!> Dokler sreče na dosegajo aktivno (načrtno spravljanje drugih v nesrečo),

Ja, nekako se strinjam z izvajanjem, a žal velja tudi: The only thing necessary for the triumph of evil is for good men to do nothing.

Skratka, če pustiš ljudi v njihovi nesreči, prej ali slej nimajo več razloga, da bi se držali pravil in te, če si uspešnejši, na tak ali drugačen način ubijejo.

Samo jype je napisal, da tut če bi se ceu dan pikal v žilo to nebi blo to.

Nekaj let nazaj sem bil priča predavanju na Tednu možganov, kjer je bila debata o "sreči".
No, izkazalo se je, da ima ta pojem več pomenov, vsak si ga po svoje razlaga. Na koncu je prevladalo mnenje, da je sreča še najbolje označena kot "state of mind", nekako širše gledano splošno zadovoljstvo z lastnim življenjem, kot pa endorfinsko-serotoninsko obogaten trenutek (časovno omejeno veselje, užitek ob zadovoljitvi neke specifične želje, ki hitro izpari).

sreča je še najbližje temule - Eudaimonia

... že to, da lahko bereš ta forum. Če bi bil nepismen (ali Bog ne daj: slep), tega sploh ne bi bral/pisal.

Eh, zares srečni so pomoje samo tisti ki imajo porušeno kemično ravnovesje v možganih..se pravi tisti ki so kontra od depresivcev, blagor njim

Ostali načeloma nikoli ne moremo bit srečni, za nek moment že, ampak se prehitro naveličamo nekega stanja in hočemo potem še nekaj več.

moraš se počutiti večvreden kot ostali

Dober recept za naporen ter težek značaj (razmeroma pogosta družbena bolezen).
Težnjo po tem, da se je treba počutit večvredno ima lahko samo tisti, ki se počuti manjvredno.
Zares srečen je tisti, ki razume/omili/odpravi začeten občutek manjvrednosti in potem dokazovanja drugim zaradi svojega počutja ne potrebuje.

Zares srečen je tisti, ki razume/omili/odpravi začeten občutek manjvrednosti in potem dokazovanja drugim zaradi svojega počutja ne potrebuje.

Saj verjetno je ciljal na to pa se je narobe izrazil. Samozavest serijsko brez dokazovanja drugim.

Po mojih izkušnjah (na mojo žalost) sreča ni sorazmerna tažavnosti poti do cilja... Morda smo si v tem različni in se zato eni poslužujejo za najkrajše, drugi vmesne, tretji pa najdaljše poti...

Ja, ampak ko začneš ubirati "bližnjice" ti tudi te postanejo pretežke.

Zakaj pri iskanju sreče izbrati najlažjo, vmesno oziroma najtežjo pot, če je cilj v praksi fiziološko enak?

Za to, ker je ločljivost umetno sproducirane sreče nižja in ker je žalost kvalitetno čistilo, ki prečisti kanale sreče, da se ne zamašijo.

Pa se v Afriki ne smejijo dokaj dosti? Vsaj jaz sem dobil takšen vtis. Pustimo zdaj "krizna območja".

Nekdo mi je včeraj povedal dobro misel:
"Eni ljudje vse življenje iščejo srečo, srečni so pa šele takrat, ko jo nehajo iskati."

_Dormage_ je 28. maj 2012 ob 11:48 izjavil:

kr1ženska je 28. maj 2012 ob 03:28 izjavil:

Nekdo mi je včeraj povedal dobro misel:
"Eni ljudje vse življenje iščejo srečo, srečni so pa šele takrat, ko jo nehajo iskati."

Logično, nehajo takrat ko jo najdejo.

Think again.

Eni iščejo srečo v denarju, drugi v zabavah, itd. Šele takrat ko srečo nehaš iskati in se ozreš okoli sebe, vidiš/se zaveš kaj imaš, si lahko zares srečen.