Meja med povprečnim in nekaj več življenjem

nevone je 25. dec 2014 ob 16:02 izjavil:

Okapi je 25. dec 2014 ob 15:37 izjavil:

Ali, kot pravi Palahniuk, hodimo v službe, ki jih sovražimo, da lahko kupujemo sranje, ki ga ne potrebujemo.

O.

BS.

o+ nevone

To v resnici ni noben BS, ampak čista resnica, ki seveda ne velja za vse v enaki meri, in mogoče za koga tudi ne velja, kar pa bistva čisto nič ne spremeni.

Deloma nam je to celo genetsko prirojeno, deloma pa družbeno pogojeno. Prirojen je tisti del, ki človeka podzavestno sili h kopičenju zalog (ker v naravi nikoli ne veš, kdaj bo česa zmanjkalo). To počnemo še sedaj, čeprav marsikdaj v pretiranem obsegu (k zalogam seveda štejem tudi denar).

Za začetek se recimo lahko vsak vpraša, ali je njegova sedanja služba njegova sanjska služba? Če bi imel na voljo izbrati katerokoli možno službo, kaj bi izbral? Naslednje vprašanje je, zakaj torej nima sanjske službe. Odgovori so seveda lahko različni, zanimivo postane, če sanjske službe (oziroma dela) nimaš, ker tako ne bi mogel zaslužiti dovolj denarja. Recimo tudi najboljši slovenski pesniki ne morejo živeti od pisanja pesmi, ampak morajo početi še kaj, česar morda ne marajo. Izjema je nekaj boemov (da ne rečem klošarjev), ki so morali "žrtvovati" veliko materialnih dobrin, da jim pesniška "plača" zadostuje za preživetje.

Velja recimo tudi za programerje. Koliko je takih, ki res programirajo samo tisto, kar jih veseli, in to počno samo takrat, ko jih to veseli? In jypetov odgovor, da ga veseli vse in ob vsakem času, ne veljajo, ker nas izjeme ne zanimajo.

O.

To bolj dokazuje, da sanjska služba v resnici ni tako zelo sanjska, če jo zamenjaš.

O.

Zivljenje je nekaj vec, ce lahko prerastes samega sebe, se soocis z neopravicenimi strahovi, in sredi Copove ulice v Ljubljani odpojes Heleno Blagne.

Zgubis 10 kilogramov, naredis katapult, reces zeni, da ji danes ne bos zmasiral nog, prenehas igrati WoW za 14 dni. Se nehas pizdit nad Janso in politiko. Se odpreljes v Radovljico in se napijes ko zmaj, ker pac Radovljica. Vpises tecaj Salse, zacnes programirat v Erlangu, popravis pralni stroj, nehas gledat filme in dnevnik, naribas in skisas repo.
Zvaris 4 galone piva in jih podaris feministkam in brezdomcov, ker so bogi. Gres na avto sejem in poskusas kupit avto za 50% izklicne cene pa ga prodat za 120%.
Spijes ful Pina colade, virgin seveda.

Pac izboljsas samozavedanje, gres ven iz comfort zonov in koregiras vse kar te bremeni.

vseeno ostane menjava službe - v smislu, da si sam izbereš, katero službo bi imel. Sem precej prepričan, da ima vsakdo v mislih kakšno boljšo službo, ali bolje rečeno delo, ki bi ga raje opravljal.

Ja, da si povsem sam izbereš delo in višino plačila. Zagotovo je to ulimativni cilj vsakega. Ampak to je realno nedosegljivo in kdor stremi k temu bo seveda vedno nezadovoljen.

Na drugi strani pa sem tudi prepričan, da ima marsikdo, da ne rečem večina, marsikakšno dobrino, ki je v resnici ne potrebuje. Začne se že pri otrocih, ko se vprašaš, ali res potrebujejo toliko igrač, kolikor jih imajo. Ali bi bili kaj bolj nesrečni, bi slabše živeli, se slabše razvijali, če bi jih imeli pol manj?

Saj veš kako pravijo: Od viška glava ne boli.

Ni problem, če imajo ljudje preveč, problem je, če imajo premalo.

Če bi prodajal igrače, verjetno ne bi izbiral kupce tako, da bi najprej preveril ali potrebujejo še eno igračo ali ne.

Je pa konstruktivno ljudem, ki ne živijo v pomanjkanju in hkrati na veliko jamrajo in so nesrečni povedati, da naj razmislijo, če ga mogoče malo ne biksajo.

o+ nevone

nevone je 25. dec 2014 ob 17:38 izjavil:

Ni problem, če imajo ljudje preveč,

Problem je v toliko, kolikor pač drži tisti Palahniukov citat - če delaš stvari, ki jih ne maraš, da si lahko kupuješ stvari, za katere samo misliš, da jih potrebuješ.

Seveda je pa nešteto različnih situacij. Veliko je recimo takih, ki hodijo v službo, ki jih sicer veseli, ampak ne ravno vsak dan. Morda bi delali samo 4 dni v tednu, za 20% manjšo plačo, ampak mnoge službe niso tako fleksibilne. In potem imaš 20% več denarja, kot ga potrebuješ, in ga pač zapraviš "za sranje, ki ga ne potrebuješ". OK, lahko bi ga dal tudi v dobrodelne namene, ampak taki so redki.
Veliko znanstvenikom (in zdravnikom in še komu) je recimo skrajno odveč birokracija, s katero se morajo ukvarjati, in bi to delo z veseljem prepustili komu drugemu, tudi proti plačilu (oziroma v zameno za manjšo plačo), pa v večini primerov preprosto ni mogoče.

O.