Vprašanje, ali sta načeli wiki-sodelovanja in odtekajoče (»leaking«) odprtosti pozitivna ali negativna pojava, ni tako preprost, kot včasih radi zapišejo ideologi absolutne svobode informacij. Nedavni slovenski primer, ko so se na videoportalu youtube znašli posnetki neformalnega pogovora predsednika vlade z izbranimi novinarji, je lepo razgalil nekatere zagate, ki so jih prinesle nove komunikacijske tehnologije. Je tehnologija omogočila javnosti vpogled v zakulisje delovanja notranjepolitičnih redakcij in poslušanje necenzuriranih misli slovenskega premiera? Je pokazala, da je danes že sama ideja neformalnih in »off-record« srečanj zapisana preteklosti, ker »skrivnosti« ni več mogoče zadržati v zaprtem krogu posvečenih novinarjev? Bodo podobni dogodki prinesli večjo odprtost in odgovornost oblasti, ali bodo njihove posledice nasprotne – uvedba strožja zakonodaja za nadzor nad informacijami, ki jo bodo vsilile gospodarske in politične elite?
Odgovori so bili večinoma zelo površinski. Zagovorniki svobode informacij, ki se navdihujejo v hekerski subkulturi poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, večinoma ne pomislijo, da ima medijska teorija na idejo brezmejno svobodnih informacij nekoliko drugačen pogled. Mediji nikoli niso bili pasivni prenosniki informacij, kakršen bi moral biti internet, če vprašamo zagovornike internetne nevtralnosti. Informacije, ki jih prenašajo mediji, niso zgolj »informacije«, kakršne si izmenjavajo računalniški strežniki, semaforji in državni registri. Medijske informacije vedno nastajajo v konkretnem prostoru in času, nosijo kulturne pomene in odražajo družbena razmerja. Vsebina in smer teh informacij kaže, kdo so nosilci družbene moči, kdo jih razširja in kdo prejema. Zato je moralo novinarstvo nenehno razvijati mehanizme, standarde in načine, kako se zavedati te »aktivne« vloge in kako preprečevati morebitne zlorabe informacijske moči.
Med take poskuse sodijo med drugim načela novinarske etike, objektivnosti, uredniške avtonomije, poklicnih meril, zaščite vira in druge posebnosti novinarskega dela, ki v ideji »svobodnih informacij« zaenkrat še nimajo ustreznih kategorij. Teh novinarskih pravil v medije ni prinesel nek novinarski Mojzes, zapisanih v obliki božjih zapovedi, temveč so se večinoma izoblikovale v zadnjih dveh stoletjih – skupaj s tistim, kar danes poznamo pod imenom »medijska industrija«.
Za boljše razumevanje zgodovine medijske industrije in novinarstva, je koristno poznati nekaj zgodovinskih, ekonomskih in družbenih ozadij. Tisti, ki v medijih vidijo predvsem tehnologijo, večinoma pozabljajo na družbeno naravo medijev. Papir obstaja že skoraj dve tisočletji. Gutenberg je Evropo seznanil s tiskom okrog leta 1440. Vendar so se časopisi kot informacijski mediji pojavili precej pozneje, ko je bilo izpolnjenih še nekaj netehnoloških predpogojev: dovolj množična pismenost, naraščajoča kupna moč mestnega prebivalstva, pocenitev produkcije in distribucije ter družbene okoliščine, v kateri je postala seznanjenost z informacijami pomembna pri poslu in političnem delovanju.
Vzporedno se je medijska panoga tudi gospodarsko osamosvajala. Časopisi niso bili zanimivi samo za vladarje in izobražensko elito, temveč so se njihove moči vse bolj zavedale bogate kapitalistične družine, ki so potrebovale nov informacijski kanal, ki bi prenašal pomembne gospodarske informacije in jim hkrati pomagal uveljavljati lastne interese (pritiskati na vladajoče). Lastniške družine so se v nekaj generacijah – in po številnih napakah – naučile, zakaj se je na dolgi rok pametno odpovedati delu nadzora in urednikom dovoliti več svobode: ker so videla, da jim preveč nadzorovani mediji govorijo tisto, kar hočejo slišati, in ne odražajo realnega družbenega stanja. Posledice »dezinformiranosti« gospodarskih in političnih elit, ki jih nujno prinašajo pregorele medijske varovalke, so zelo raznolike, a vselej škodljive – od gospodarskih kriz do »neopaznih« razmahov najrazličnejših –izmov.
Po drugi svetovni vojni je v te svobodnejše medije pritekel še svež in razmeroma nedolžen oglaševalski denar, zato mediji niso bili več odvisni samo od naročnin. Uredniki, ki jim še ni bilo treba »poslovno razmišljati«, so ta denar uporabili po uredniško: najemali so zanimive pisce, naročali reportaže in krepili vsebine. Te vsebine so imele precej odjemalcev, saj sta dve desetletji povojnega industrijskega kapitalizma precej povečali kupno moč medijskih občinstev in ljudem prinesli več prostega časa, za katerega je začela tekmovati vse močnejša »kulturna industrija« – mediji, marketing, glasbene založbe in filmski studii. Tedanja sedanjost se je zdela svetla in je obveljala za nekakšno zlato dobo novinarstva, za katerim se nostalgično ozirajo številni novinarski kolegi in medijski teoretiki: obdobje gonza, globokega grla in drugih velikih novinarskih zgodb.
Osemdeseta leta so radikalno prelomila z »zlato dobo« prejšnjih desetletij, saj so številne družine zaradi davčnih zakonov, deregulacije in drugih ukrepov, ki so jih sprejemale neoliberalne vlade prodale svoja medijska podjetja, ki so postale običajne delniške družbe. Želja po dobičku je krepila moč oglaševalske industrije in povečevala njen vpliv na vsebine, hkrati so medijska podjetja začela radikalno krčiti stroške poslovanja – odpuščati novinarje, ukinjati dopisništva in spodbujati honorarne oblike dela. To obdobje je zelo pomembno predvsem zato, ker razbije zelo nevaren mit, ki ga danes širijo zagovorniki plačljivih vsebin – da je tisto, kar je dobro za medijsko industrijo, dobro tudi za novinarstvo in javnost. Medijska podjetja so bila namreč v osemdesetih in devetdesetih letih ena izmed najbolj donosnih legalnih gospodarskih panog, a so bili ukrepi za zniževanje stroškov novinarskega dela ravno tedaj najhujši.
Ob družbenih spremembah so se stopnjevale tudi tehnološke. Kabelska televizija je začela narekovati trende, ki jih je pozneje globalizirala satelitska televizija in radikaliziral internet: drobljenje občinstva, ponujanje nišnih vsebin in individualizacija medijske potrošnje. V ta medijski svet so – čisto nepripravljene – padle tudi postsocialistične države, ki medijskega trga do začetka devetdesetih let sploh niso poznale. Posledice te nepripravljenosti pa lahko danes proučujemo tudi v Sloveniji.
Socialno zgodovino medijev in novinarskega poklica razumljivo predstavita dve knjigi, ki jih je mogoče prebrati v slovenščini. Prva je knjižica Novinarstvo - zelo kratek uvod, ki jo je napisal britanski novinarski veteran Ian Hargreaves in jo je izdala Založba Krtina (2007). Druga je precej zajetnejša Socialna zgodovina medijev - od Gutenberga do interneta, ki sta jo pripravila britanska zgodovinarja Asa Briggs in Peter Burke (Založba Sophia, 2005). Dober uvod za razumevanje razmerja med mediji in demokracijo je še v (skoraj) predinternetnih časih prispeval britanski politolog John Keane (Mediji in demokracija, Založba Sophia 1992). Z mediji in javnostjo se ukvarja že nekoliko starejša, a še vedno temeljna knjiga nemškega filozofa Jurgena Habermasa Strukturne spremembe javnosti (Studia Humanitatis, 1989), učbeniški pregled kulturnih industrij (opredelitev in razlaga osnovnih pojmov), med katere danes pogosto uvrščamo tudi medije, pa je uredil britanski profesor David Hesmondhalgh (The Cultural Industries, 2007).
Zelo koristno zbirko stotih člankov o novinarstvu so zbrali sodelavci avstralske novinarske strani upstart. Za prehod iz teorije v prakso je poskrbel avstralski preiskovalni novinar John Pilger, ki je uredil antologijo najpomembnejših preiskovalnih novinarskih zgodb dvajsetega stoletja Tell Me No Lies: Investigative Journalism and its Triumphs (2004). Verjetno najbolj svežo umestitev staromedijske panoge v današnjo »informacijsko industrijo« je prispeval kanadski hekerski pravnik John Wu z lansko knjigo The Master Switch - The Rise and Fall of Information Empires, v kateri pokaže, da smo se z zelo podobnimi dilemami ukvarjali po vsakem prihodu novega medija – od telegrafa do elektronskih tablic. Za spoznavanje osnovnih zakonitosti medijskega trga, koncentracije lastništva in vpliva komercializacije na novinarski poklic sta še vedno nepogrešljivi knjigi ameriških novinarjev Bena Bagdikiana (The New Media Monopoly I in Johna H. McManusa (Market-driven journalism: let the citizen beware). Poskusa analize post-socialističnih trgov, med katere zgledno sodi tudi slovenski, pa smo se leta 2004 lotili na Mirovnem inštitutu.
Seznam medijskega, novomedijskega, novinarskega, telekomunikacijskega, ustvarjalnoindustrijskega, mrežnodružbenega in novoekonomskega branja je skoraj neskončen. Vendar bo že katera koli izmed predlaganih knjig pokazala, da je mogoče (in nujno!) o medijih in novinarstvu razmišljati tudi drugače kot to večinoma počnemo v Sloveniji. Poznavanje osnov socialne zgodovine medijev je za tovrstne premisleke izjemno pomembno, saj izkušnje post-socialističnih držav kažejo, kako boleče in dolgotrajne so lahko posledice nekritičnega uvajanja »zrelega« meidjskega kapitalizma na nezrele medijske trge (»tajkunizacija«, koncentracija lastništva, prepletenost medijske in oglaševalske industrije s politiko …). In hkrati opozarjajo, da so lahko posledice uvajanja »informacijske družbe« na tranzicijske medijske trge še dosti hujše.
), torej servilno politiki (off the record pogovori ipd.), ne pa da kar preskočimo vse skupaj na "post-socialistične" države in začnemo od nule naprej in potem prevalimo vso krivdo na zahodni kapitalizem
