» »

Domače branje: novinarstvo

Slo-Tech - Mediji in novinarstvo so pogosta tema debat na tehnoloških spletnih forumih. Včasih smo krivi novinarji, ker ne znamo najbolje pokriti tehnoloških zgodb, drugič smo udeleženi le posredno, ker pač pišemo (ali ne pišemo) o novicah, ki razburijo spletne skupnosti. V zadnjem času pa smo se začeli tudi sami pojavljati kot novica – kot tema razprav o prihodnosti medijev, krizi medijskih poslovnih modelov, domnevnem izginjanju občinstev in novih velikih obljub, ki jih napovedujejo zagovorniki »znanstvenega«, »podatkovnega« in drugega novega novinarstva, kakršnega je po mnenju številnih komentatorjev nakazal pojav wikileaks.

Vprašanje, ali sta načeli wiki-sodelovanja in odtekajoče (»leaking«) odprtosti pozitivna ali negativna pojava, ni tako preprost, kot včasih radi zapišejo ideologi absolutne svobode informacij. Nedavni slovenski primer, ko so se na videoportalu youtube znašli posnetki neformalnega pogovora predsednika vlade z izbranimi novinarji, je lepo razgalil nekatere zagate, ki so jih prinesle nove komunikacijske tehnologije. Je tehnologija omogočila javnosti vpogled v zakulisje delovanja notranjepolitičnih redakcij in poslušanje necenzuriranih misli slovenskega premiera? Je pokazala, da je danes že sama ideja neformalnih in »off-record« srečanj zapisana preteklosti, ker »skrivnosti« ni več mogoče zadržati v zaprtem krogu posvečenih novinarjev? Bodo podobni dogodki prinesli večjo odprtost in odgovornost oblasti, ali bodo njihove posledice nasprotne – uvedba strožja zakonodaja za nadzor nad informacijami, ki jo bodo vsilile gospodarske in politične elite?

Odgovori so bili večinoma zelo površinski. Zagovorniki svobode informacij, ki se navdihujejo v hekerski subkulturi poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja, večinoma ne pomislijo, da ima medijska teorija na idejo brezmejno svobodnih informacij nekoliko drugačen pogled. Mediji nikoli niso bili pasivni prenosniki informacij, kakršen bi moral biti internet, če vprašamo zagovornike internetne nevtralnosti. Informacije, ki jih prenašajo mediji, niso zgolj »informacije«, kakršne si izmenjavajo računalniški strežniki, semaforji in državni registri. Medijske informacije vedno nastajajo v konkretnem prostoru in času, nosijo kulturne pomene in odražajo družbena razmerja. Vsebina in smer teh informacij kaže, kdo so nosilci družbene moči, kdo jih razširja in kdo prejema. Zato je moralo novinarstvo nenehno razvijati mehanizme, standarde in načine, kako se zavedati te »aktivne« vloge in kako preprečevati morebitne zlorabe informacijske moči.

Med take poskuse sodijo med drugim načela novinarske etike, objektivnosti, uredniške avtonomije, poklicnih meril, zaščite vira in druge posebnosti novinarskega dela, ki v ideji »svobodnih informacij« zaenkrat še nimajo ustreznih kategorij. Teh novinarskih pravil v medije ni prinesel nek novinarski Mojzes, zapisanih v obliki božjih zapovedi, temveč so se večinoma izoblikovale v zadnjih dveh stoletjih – skupaj s tistim, kar danes poznamo pod imenom »medijska industrija«.

Za boljše razumevanje zgodovine medijske industrije in novinarstva, je koristno poznati nekaj zgodovinskih, ekonomskih in družbenih ozadij. Tisti, ki v medijih vidijo predvsem tehnologijo, večinoma pozabljajo na družbeno naravo medijev. Papir obstaja že skoraj dve tisočletji. Gutenberg je Evropo seznanil s tiskom okrog leta 1440. Vendar so se časopisi kot informacijski mediji pojavili precej pozneje, ko je bilo izpolnjenih še nekaj netehnoloških predpogojev: dovolj množična pismenost, naraščajoča kupna moč mestnega prebivalstva, pocenitev produkcije in distribucije ter družbene okoliščine, v kateri je postala seznanjenost z informacijami pomembna pri poslu in političnem delovanju.

Vzporedno se je medijska panoga tudi gospodarsko osamosvajala. Časopisi niso bili zanimivi samo za vladarje in izobražensko elito, temveč so se njihove moči vse bolj zavedale bogate kapitalistične družine, ki so potrebovale nov informacijski kanal, ki bi prenašal pomembne gospodarske informacije in jim hkrati pomagal uveljavljati lastne interese (pritiskati na vladajoče). Lastniške družine so se v nekaj generacijah – in po številnih napakah – naučile, zakaj se je na dolgi rok pametno odpovedati delu nadzora in urednikom dovoliti več svobode: ker so videla, da jim preveč nadzorovani mediji govorijo tisto, kar hočejo slišati, in ne odražajo realnega družbenega stanja. Posledice »dezinformiranosti« gospodarskih in političnih elit, ki jih nujno prinašajo pregorele medijske varovalke, so zelo raznolike, a vselej škodljive – od gospodarskih kriz do »neopaznih« razmahov najrazličnejših –izmov.

Po drugi svetovni vojni je v te svobodnejše medije pritekel še svež in razmeroma nedolžen oglaševalski denar, zato mediji niso bili več odvisni samo od naročnin. Uredniki, ki jim še ni bilo treba »poslovno razmišljati«, so ta denar uporabili po uredniško: najemali so zanimive pisce, naročali reportaže in krepili vsebine. Te vsebine so imele precej odjemalcev, saj sta dve desetletji povojnega industrijskega kapitalizma precej povečali kupno moč medijskih občinstev in ljudem prinesli več prostega časa, za katerega je začela tekmovati vse močnejša »kulturna industrija« – mediji, marketing, glasbene založbe in filmski studii. Tedanja sedanjost se je zdela svetla in je obveljala za nekakšno zlato dobo novinarstva, za katerim se nostalgično ozirajo številni novinarski kolegi in medijski teoretiki: obdobje gonza, globokega grla in drugih velikih novinarskih zgodb.

Osemdeseta leta so radikalno prelomila z »zlato dobo« prejšnjih desetletij, saj so številne družine zaradi davčnih zakonov, deregulacije in drugih ukrepov, ki so jih sprejemale neoliberalne vlade prodale svoja medijska podjetja, ki so postale običajne delniške družbe. Želja po dobičku je krepila moč oglaševalske industrije in povečevala njen vpliv na vsebine, hkrati so medijska podjetja začela radikalno krčiti stroške poslovanja – odpuščati novinarje, ukinjati dopisništva in spodbujati honorarne oblike dela. To obdobje je zelo pomembno predvsem zato, ker razbije zelo nevaren mit, ki ga danes širijo zagovorniki plačljivih vsebin – da je tisto, kar je dobro za medijsko industrijo, dobro tudi za novinarstvo in javnost. Medijska podjetja so bila namreč v osemdesetih in devetdesetih letih ena izmed najbolj donosnih legalnih gospodarskih panog, a so bili ukrepi za zniževanje stroškov novinarskega dela ravno tedaj najhujši.

Ob družbenih spremembah so se stopnjevale tudi tehnološke. Kabelska televizija je začela narekovati trende, ki jih je pozneje globalizirala satelitska televizija in radikaliziral internet: drobljenje občinstva, ponujanje nišnih vsebin in individualizacija medijske potrošnje. V ta medijski svet so – čisto nepripravljene – padle tudi postsocialistične države, ki medijskega trga do začetka devetdesetih let sploh niso poznale. Posledice te nepripravljenosti pa lahko danes proučujemo tudi v Sloveniji.

Socialno zgodovino medijev in novinarskega poklica razumljivo predstavita dve knjigi, ki jih je mogoče prebrati v slovenščini. Prva je knjižica Novinarstvo - zelo kratek uvod, ki jo je napisal britanski novinarski veteran Ian Hargreaves in jo je izdala Založba Krtina (2007). Druga je precej zajetnejša Socialna zgodovina medijev - od Gutenberga do interneta, ki sta jo pripravila britanska zgodovinarja Asa Briggs in Peter Burke (Založba Sophia, 2005). Dober uvod za razumevanje razmerja med mediji in demokracijo je še v (skoraj) predinternetnih časih prispeval britanski politolog John Keane (Mediji in demokracija, Založba Sophia 1992). Z mediji in javnostjo se ukvarja že nekoliko starejša, a še vedno temeljna knjiga nemškega filozofa Jurgena Habermasa Strukturne spremembe javnosti (Studia Humanitatis, 1989), učbeniški pregled kulturnih industrij (opredelitev in razlaga osnovnih pojmov), med katere danes pogosto uvrščamo tudi medije, pa je uredil britanski profesor David Hesmondhalgh (The Cultural Industries, 2007).

Zelo koristno zbirko stotih člankov o novinarstvu so zbrali sodelavci avstralske novinarske strani upstart. Za prehod iz teorije v prakso je poskrbel avstralski preiskovalni novinar John Pilger, ki je uredil antologijo najpomembnejših preiskovalnih novinarskih zgodb dvajsetega stoletja Tell Me No Lies: Investigative Journalism and its Triumphs (2004). Verjetno najbolj svežo umestitev staromedijske panoge v današnjo »informacijsko industrijo« je prispeval kanadski hekerski pravnik John Wu z lansko knjigo The Master Switch - The Rise and Fall of Information Empires, v kateri pokaže, da smo se z zelo podobnimi dilemami ukvarjali po vsakem prihodu novega medija – od telegrafa do elektronskih tablic. Za spoznavanje osnovnih zakonitosti medijskega trga, koncentracije lastništva in vpliva komercializacije na novinarski poklic sta še vedno nepogrešljivi knjigi ameriških novinarjev Bena Bagdikiana (The New Media Monopoly I in Johna H. McManusa (Market-driven journalism: let the citizen beware). Poskusa analize post-socialističnih trgov, med katere zgledno sodi tudi slovenski, pa smo se leta 2004 lotili na Mirovnem inštitutu.

Seznam medijskega, novomedijskega, novinarskega, telekomunikacijskega, ustvarjalnoindustrijskega, mrežnodružbenega in novoekonomskega branja je skoraj neskončen. Vendar bo že katera koli izmed predlaganih knjig pokazala, da je mogoče (in nujno!) o medijih in novinarstvu razmišljati tudi drugače kot to večinoma počnemo v Sloveniji. Poznavanje osnov socialne zgodovine medijev je za tovrstne premisleke izjemno pomembno, saj izkušnje post-socialističnih držav kažejo, kako boleče in dolgotrajne so lahko posledice nekritičnega uvajanja »zrelega« meidjskega kapitalizma na nezrele medijske trge (»tajkunizacija«, koncentracija lastništva, prepletenost medijske in oglaševalske industrije s politiko …). In hkrati opozarjajo, da so lahko posledice uvajanja »informacijske družbe« na tranzicijske medijske trge še dosti hujše.

26 komentarjev

spamer ::

Ma dej, ker zmeraj vec je cenzure na internetu.
Pogooglajte malo INTERNET POD KONTROLO.

V EU zelijo uvesti cenzuro interneta podobno kot na kitajski in po drugih drzav iz tretjega sveta, ker nocejo, da bi ljudje komunicirali med seboj, ker potem bi ljudje zeleli demokracijo in svobodo.

Vecina ljudi sploh ne ve, kaj pomeni demokracija in svoboda, ker je niso nikoli okusili. ZDA je samo en zmazek ne vem cesa, ker oni nimajo ne svobode ne demokracije, temvec samo neki glumijo.

Tudi na SLOTECHU je vse prevec cenzure in dizinformacije, saj doloceni ljudje so tudi placani z strani vlade, da kontrolirajo tovrstne medije, oziroma eni delajo to samostojno, ker imajo korist od tega.

Novinar je lahko dandanes vsakdo na internetu, pac lahko mu recete bloger ali forumas ali karkoli, vazno, da vsakdo deli svoje izkusnje in resnico z svetu, ceprav le v ozkem krogu ljudi. Vecji medijski portali dosezejo toliko vecje stevilo ljudi in zato je toliko lazje manipulirati mnozico, medtem, ko ostali borci za svobodo se moramo boriti pocasi, kot smo se nekoc proti nacistom in fasistom, ter se skrivali in naskrivaj govorili v slovenskem jeziku, ker je to bilo pac kaznivo, kot je dandanes kaznivo kaj drugega.

Ljudje se bojijo svojega rezima in doloceni zakoni postanejo ljudem samoumnevni, tako kot v Islamu recimo zenske morajo nositi burke in podobno in se nam zdi nesprejemljivo, se nekomu drugemu zdi nesprejemljivo, da morajo ljudje delati kot suznji do 60ega leta v 21 stoletju, ko bi lahko vsi delali pol manj in imeli vsega vec.

Nekoc, ko bodo ljudje svobodni in ko bodo okusili pravo demokracijo in svobodo se ne bodo vec vrnili nazaj in se bodo smejali, kako so nekoc ziveli kot suznji. Samo to tezko nekomu razloziti, saj to je podobno, kot, ce bi otroku razlagal, kaj je to ljubezen in sex. Pac nekaj kar ni se okusil ne mora razumeti. Ko je otrok dovolj zrel in to spozna, potem lahko to bolje razume, prej pa ne. Zato tudi ljudje sedaj ne morajo razumeti, kaj je to svoboda in demokracija, ker je niso se okusili.
(\__/) This is Bunny. Copy and paste bunny
(='.'=) into your signature to help him gain
(")_(") world domination.

digitalcek ::

Po dolgem času (po nekaj mesecih, mogoče letos prvi) analitičen, kvaliteten, kredibilen članek, neobremenjen z "zastonjkarsko" miselnostjo širokih ljudskih mas - plebsa. Bravo!

Zgodovina sprememb…

Fritz ::

digitalcek je izjavil:

Po dolgem času (po nekaj mesecih, mogoče letos prvi) analitičen, kvaliteten, kredibilen članek, neobremenjen z "zastonjkarsko" miselnostjo širokih ljudskih mas - plebsa. Bravo!

Ja, plebs je itaq en nebodigatreba, da ne rečem kaj hujšega, od katerega ni nobene koristi. Sicer ta plebs dela za to, da se ti lahko prehranjuješ, prevažaš, da živiš v relativno varni državi itn. a gnide tudi snemajo avtorska dela na razstavah, koncertih..kopirajo kupljene CDje in DVDje in počno razna druga grozodejstva nad avtorji. In ja, ta plebs celo plača vstopnice za avtorske performanse...je pa res, da se upira plačevanju nečesa kar lahko neomejeno kopiraš v nedogled. Spet, po tvoji logiki bi za digitalne kopije Mona Lise morali plačevati bajne vsote, anede?

L.J. Kučić nam poda predvsem dobro bero teoretične podlage za tiste, ki se želijo poglobiti v svet medijev. Kar se mi zdi najbolj bistvenega (vsaj meni) je to, da pove, da koncentracija medijskega lastništva in prevlada kapitala onemogočata vlogo medijev kot nadzornega mehanizma v družbi, na trgu itn. Takšnih medijev pa jaz ne mislim podpirati. Kako iz te zagate, ne vem zagotovo. Kot pristaš rešitev na ravni skupnosti bi določen davek/prispevek, kot ga plačujemo za RTV, namenil za neodvisno novinarstvo (z zagotovljeno neodvisnostjo od političnih in gospodarskih elit, za razliko od trenutnega stanja). A tako kot večina državnih služb bi tudi tukaj lahko zagotovil spodobne ne pa tudi v nebo segajoče plače novinarjev. Seveda bi trg bil še vedno odprt za zasebno produkcijo.

Ne rečem, da tudi zdaj ni dobrih novinarjev v javnih ali zasebnih medijih vendar pa se upam trditi, da je njihova avtonomija omejena in da en posamezen novinar oz. novinarka težko preživi trk z establishmentom pa četudi ima pravico na svoji strani.

PaX_MaN ::

z zagotovljeno neodvisnostjo od političnih in gospodarskih elit, za razliko od trenutnega stanja

Morda si pa novinarji ne želijo biti neodvisni? Morda jih zanima, tako kot delavce za tekočim trakom, le da imajo na koncu meseca denar za hrano in položnice?
Sicer pa - bili naj bi "nadzorni mehanizem v družbi" a hkrati ne znajo(nočejo?) raziskat kdo je zares ta, ki si trenutno lasti medij/se ga hoče polastitit? Teh lolz! Jaki novinarji.:))
Neresno trolanje JS @ https://github.com/paxman/ZDIJZovanje
Za tenorista me imajo: BSi, Policija, MF.
Kar pogreje me pri srcu!

Gregor P ::

Meni je zanimivo, kako se je avtorju uspelo popolnoma izogniti zgodovini "našega novinarstva" po drugi svetovni vojni in je vse skupaj praktično zgolj kritika zahodnega "kapitalističnega" novinarstva, kjer je praktično itak vse jasno, zakaj in kako in to že najmanj desetletja (pišejo knjige, poučuje na šolah, univerzah, še celo mi tu razpravljamo o tem itn.).

Bolj bi me zanimalo, zakaj je pri nas novinarstvo takšno kot je (no saj verjetno je tudi avtorju jasno, le izognil se je teme, že sam ve zakaj:8)), torej servilno politiki (off the record pogovori ipd.), ne pa da kar preskočimo vse skupaj na "post-socialistične" države in začnemo od nule naprej in potem prevalimo vso krivdo na zahodni kapitalizem:|
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Jupito ::

LOL. @digitrolcek spet ustreli v temo (opazi samo, da mediji rabijo denar za delovanje in je že čist happy, koga je*e, kaj je bistvo članka).

Mediji nikoli niso bili pasivni prenosniki informacij, kakršen bi moral biti internet...

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Jupito ()

Isht ::

Če bi sodil novinarstvo po slovenski sceni, bi rekel, da so novinarji:
a) pristranski
b) neetični in nemoralni
c) lažnivi

Pri nas je toliko informacij v medijih zapisanih iz konteksta, napačno, zavajajoče, pomanjkljivo ali načrtno izmišljeno, da jaz osebno novinarjem verjamem približno toliko, kot verjamem reklamam za pralne praške. Novinarstvo se je izrodilo v blamažo, ki nima nobene podlage več v resničnem svetu - ni več pomembno nepristransko podajanje informacij, ampak je pomembno, kako z zgodbo pritegneš čim več bralcev, da boš ob tej zgodbi potem čim dražje iztržil oglasni prostor.

metalc ::

A rubrika Članki je ukinjena??? PMSM bi tole spadalo tja, sem pa kratka najava.

NSA Agent ::

Isht +1

Se strinjam. Kar poglete to novico. (Nekdo na RTV SLO ima 250 metrov debelino lasu)
http://www.rtvslo.si/znanost-in-tehnolo...

Bistri007 ::

Po drugi svetovni vojni je v te svobodnejše medije pritekel še svež in razmeroma nedolžen oglaševalski denar, zato mediji niso bili več odvisni samo od naročnin. Uredniki, ki jim še ni bilo treba »poslovno razmišljati«, so ta denar uporabili po uredniško: najemali so zanimive pisce, naročali reportaže in krepili vsebine. Te vsebine so imele precej odjemalcev, saj sta dve desetletji povojnega industrijskega kapitalizma precej povečali kupno moč medijskih občinstev in ljudem prinesli več prostega časa, za katerega je začela tekmovati vse močnejša »kulturna industrija« – mediji, marketing, glasbene založbe in filmski studii. Tedanja sedanjost se je zdela svetla in je obveljala za nekakšno zlato dobo novinarstva, za katerim se nostalgično ozirajo številni novinarski kolegi in medijski teoretiki: obdobje gonza, globokega grla in drugih velikih novinarskih zgodb.

Osemdeseta leta so radikalno prelomila z »zlato dobo« prejšnjih desetletij, saj so številne družine zaradi davčnih zakonov, deregulacije in drugih ukrepov, ki so jih sprejemale neoliberalne vlade prodale svoja medijska podjetja, ki so postale običajne delniške družbe. Želja po dobičku je krepila moč oglaševalske industrije in povečevala njen vpliv na vsebine, hkrati so medijska podjetja začela radikalno krčiti stroške poslovanja – odpuščati novinarje, ukinjati dopisništva in spodbujati honorarne oblike dela. To obdobje je zelo pomembno predvsem zato, ker razbije zelo nevaren mit, ki ga danes širijo zagovorniki plačljivih vsebin – da je tisto, kar je dobro za medijsko industrijo, dobro tudi za novinarstvo in javnost. Medijska podjetja so bila namreč v osemdesetih in devetdesetih letih ena izmed najbolj donosnih legalnih gospodarskih panog, a so bili ukrepi za zniževanje stroškov novinarskega dela ravno tedaj najhujši.

Pa ne v Jugoslaviji ali drugod po Varšavskem paktu. To je nekritično prepisano od kakega zahodnoevropejca.

in jo je izdala Založba Krtina (2007)
Knjižnica revolucionarne teorije je v 80 letih imela na navedeno problematiko čisto drugačen pogled...
Največja napaka desetletja je bila narejena 4. novembra 2008
Oni so goljufali in Alah je goljufal, Alah je najboljši prevarant. (Koran 3:54)
Citiraj svetega očeta Benedikta XVI. in postani "persona rudis"...

Manu ::

Vprašanje, ali sta načeli wiki-sodelovanja in odtekajoče (>>leaking<<) odprtosti pozitivna ali negativna pojava, ni tako preprost, kot včasih radi zapišejo ideologi absolutne svobode informacij. Nedavni slovenski primer, ko so se na videoportalu youtube znašli posnetki neformalnega pogovora predsednika vlade z izbranimi novinarji, je lepo razgalil nekatere zagate, ki so jih prinesle nove komunikacijske tehnologije. Je tehnologija omogočila javnosti vpogled v zakulisje delovanja notranjepolitičnih redakcij in poslušanje necenzuriranih misli slovenskega premiera? Je pokazala, da je danes že sama ideja neformalnih in >>off-record<< srečanj zapisana preteklosti, ker >>skrivnosti<< ni več mogoče zadržati v zaprtem krogu posvečenih novinarjev?



Seveda je pomembna novinarska etika (tako, kot v vsakem poklicu). Pomembna pa je tudi dolžnost informiranja o pomembnih dogodkih.

Razlika med Wikileaksom in med tem dogodkom pri nas, ko je nek novinar (snemalec) objavil posnetek neformalnega govora predsednika vlade je v tem, da pri Wikileaksu obdelajo informacije zelo natančno, premišljeno in objavijo informacije za katere so prepričani, da so pomembni (tudi, če se motijo), medtem, ko pa je bil ta naš primer kar neka nepremišljena objava videoposnetka.

Razlika je ogromna. Kot noč in dan.

Če pa novinarji ne znajo ločiti med tema primeroma in razumeti kaj se gre Wikileaks in kaj tale naš snemalček, potem bolj slabo kaže našim medijem.
Sredi spečih in nepazljivih je modrec buden in pazljiv -
po poti gre kot hiter konj, ki je prehitel šibko kljuse.

Matheeew ::

Gregor P je izjavil:

Meni je zanimivo, kako se je avtorju uspelo popolnoma izogniti zgodovini "našega novinarstva" po drugi svetovni vojni in je vse skupaj praktično zgolj kritika zahodnega "kapitalističnega" novinarstva, kjer je praktično itak vse jasno, zakaj in kako in to že najmanj desetletja (pišejo knjige, poučuje na šolah, univerzah, še celo mi tu razpravljamo o tem itn.).

Bolj bi me zanimalo, zakaj je pri nas novinarstvo takšno kot je (no saj verjetno je tudi avtorju jasno, le izognil se je teme, že sam ve zakaj:8)), torej servilno politiki (off the record pogovori ipd.), ne pa da kar preskočimo vse skupaj na "post-socialistične" države in začnemo od nule naprej in potem prevalimo vso krivdo na zahodni kapitalizem:|


Praktično vse, kar te zanima je zapisano v knjigi: "Sandra Bašič Hrvatin in Lenart J. Kučič: Monopoli"
Edino škoda, ker je malo starejša letnica knjige in se je vmes še marsikaj zgodilo, kar knjiga ne zajema. Sem prebral pred kratkim in priporočam. Je pa (za moje pojme) zahtevno branje. Sploh začetni deli.

Za občutek še dva linka:
http://mediawatch.mirovni-institut.si/e...
http://mediawatch.mirovni-institut.si/b...

murmur ::

Super branje. Hvala.

NeDiCaprio ::

@GregorP
Tematiki "našega novinarstva" se v zadnjih desetih letih nisem ravno izogibal ;) Če želiš, ti lahko pošljem pdfje nekaterih knjig iz zbirke Mediawatch.
bolje ispast' glup nego s' aviona ...

NeDiCaprio ::

@Bistri
Res je, medijske študije so večinoma zelo zahodocentrične, saj le redki raziskovalci poznajo razmere v, kot praviš, varšavskem paktu. Še redkejši se zavedajo, da je bilo stanje medijev po državah zelo različno, zato ne moremo govoriti o nekem enotnem "socialističnem novinarstvu".

Več o tem v knjigi De-Westernising Media Studies:
http://books.google.com/books/about/De_...

ki jo je uredil James Curran, ki sem ga imel srečo poslušati med londonskim študijem.
bolje ispast' glup nego s' aviona ...

Gregor P ::

Sem se lepo osredotočil na zgornje pisanje, kjer bi moralo biti jasno izpostavljeno, da se članek nanaša izključno na zahodne medije in ne na naše; namreč opazil sem, da večina komentatorjev dejansko zmotno misli, da zgornje besedilo opisuje tudi naše razmere oz. da si sedaj lahko razlagajo, zakaj je pri nas tako kot je; to je vse:)
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Ales ::

Verjetno je bilo vsaj tisto "v Jugoslaviji ali drugod po Varšavskem paktu" mišljeno ironično. Vsaj upam.
http://www.modronebo.net
Domene, gostovanje, strežniki, design

NeDiCaprio ::

@GregorP
Res misliš, da smo tako neznansko posebni, da poznavanje "zahodnokapitalističnega" novinarstva ne pomaga razumeti tudi slovenskih razmer? Vzameš znane mehanizme trga, jim odvzameš varovalke, cepiš na lokalne posebnosti in .... marsikaj postane precej bolj razumljivo. Samozagledanost je del tega problema ;)
bolje ispast' glup nego s' aviona ...

Zgodovina sprememb…

NSA Agent ::

@NeDiCaprio

Vzemeš motor mu odrežeš gume, pa dodaš neki lesa pa je to še vedno motor ane?

edit - odstranjen nedelujoč YT link

Zgodovina sprememb…

  • spremenilo: gzibret ()

Gregor P ::

Ne, govorimo o (ne)zavajanju bralcev; v članku se npr. avtor začne spraševati tudi o težavah pri nas, nato pa praktično izključno govori zgolj o "zahodnokapitalističnemu" novinarstvu (ki je kot rečeno povsem zadovoljivo izpostavljen kritiki že desetletja) in tako sploh ne pridemo do odgovora, zakaj je pri nas tako kot je (do česar bi lahko prišli predvsem, če bi nam nekdo tudi razložil, kaj vse se je dogajalo pri nas po drugi svetovni vojni oz. tudi malo pred tem seveda); namesto tega avtor vse to lepo preskoči in preide "elegantno" zopet na "zahodnokapitalistične" težave novinarstva (nočem dajati dela v nič, to sploh ni moj namen).

Tako so si komentatorji ustvarili napačno sliko in sedaj menijo, da lahko kar enostavno "zahodnokapitalistično" novinarsko problematiko aplicirajo na naše novinarske težave. Sam pa menim, da je to pač bežanje od resnice in da jim tako nikoli ne bo uspelo razumeti, zakaj je pri tako kot je (ta ista "napaka" se počne tudi na vseh ostalih področjih).
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Gregor P ()

NeDiCaprio ::

@GregorP
Nedicaprio = avtor članka. Prastari S-T niknejm pač.
bolje ispast' glup nego s' aviona ...

Gregor P ::

Vem, vendar ta kritika ni na osebnem nivoju, torej med dvema članoma ST-ja, ampak čisto taka brezosebna bolj nekako v sorazmerju avtor članka in pa "navadni" dobronamerni komentarji pod člankom, ki jih lahko avtor upošteva, prebere, ali pa tudi ne; imam rad zadeve profesionalno ločene he he:D
The main failure in computers is usually located between keyboard and chair.
You read what you believe and you believe what you read ...
Nisam čit'o, ali osudjujem (nisem bral, a obsojam).

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: Gregor P ()

SkipEU ::

spamer je izjavil:

Vecina ljudi sploh ne ve, kaj pomeni demokracija in svoboda, ker je niso nikoli okusili. ZDA je samo en zmazek ne vem cesa, ker oni nimajo ne svobode ne demokracije, temvec samo neki glumijo.

Nekoc, ko bodo ljudje svobodni in ko bodo okusili pravo demokracijo in svobodo se ne bodo vec vrnili nazaj in se bodo smejali, kako so nekoc ziveli kot suznji.


Dvomim. Namreč vse več odraslih ljudi je mentalno na stopnji otroka, ki rabi konstantnega vodiča skozi življenje. Hkrati je vse več ljudi zaradi dolgočasja obsedenih z življenjem drugih.

Veliko ljudi bi svobodno uživali tisto, kar je njim všeč in prepovedali tisto, kar jim ni. Golota nikomur ne škodi in vendar je prepovedana. Uporaba drog ne vpliva na druge ljudi in spet je prepovedana. Da ne omenjamo raznih popolnoma zasebnih stvari, kot so poroke, oploditve, nošnja čelad itd.

Večina ljudi noče svobode, ampak hoče otroški vrtec. Zaradi tega imamo vse več prepovedi in ne vse manj. Npr. v Španiji je bila golota legalna 30 let in zaradi tega ni nihče umrl ali zbolel. In vendar so jo prepovedali.

Zgodovina sprememb…

  • spremenil: SkipEU ()

Matthai ::

Tule se vidi, da je avtor prebral kar nekaj o novinarstvu (jup, tuje literature) in ve kaj so njegovi problemi.

Po drugi strani imamo kup furumskih in parlamentarnih "strokovnjakov", ki kar brez poznavanja zgodovine, prakse, itd. medijev vedo vse o medijih. In si v svoji nevednosti drznejo postavljati medijske zakone.
Zloraba oblasti, avtokracija in tema nikoli ne pridejo hipoma, vedno je vmesno
obdobje mračenja, ko se dan preveša v noč; biti moramo pozorni opazovalci
okolja in varuhi luči, da ne postanemo nemočni ujetniki teme. --W. Douglas

spamer ::

SkipEU je izjavil:

spamer je izjavil:

Vecina ljudi sploh ne ve, kaj pomeni demokracija in svoboda, ker je niso nikoli okusili. ZDA je samo en zmazek ne vem cesa, ker oni nimajo ne svobode ne demokracije, temvec samo neki glumijo.

Nekoc, ko bodo ljudje svobodni in ko bodo okusili pravo demokracijo in svobodo se ne bodo vec vrnili nazaj in se bodo smejali, kako so nekoc ziveli kot suznji.


Dvomim. Namreč vse več odraslih ljudi je mentalno na stopnji otroka, ki rabi konstantnega vodiča skozi življenje. Hkrati je vse več ljudi zaradi dolgočasja obsedenih z življenjem drugih.

Veliko ljudi bi svobodno uživali tisto, kar je njim všeč in prepovedali tisto, kar jim ni. Golota nikomur ne škodi in vendar je prepovedana. Uporaba drog ne vpliva na druge ljudi in spet je prepovedana. Da ne omenjamo raznih popolnoma zasebnih stvari, kot so poroke, oploditve, nošnja čelad itd.

Večina ljudi noče svobode, ampak hoče otroški vrtec. Zaradi tega imamo vse več prepovedi in ne vse manj. Npr. v Španiji je bila golota legalna 30 let in zaradi tega ni nihče umrl ali zbolel. In vendar so jo prepovedali.


Ja nekaj je res hudo narobe z to naso druzbo, ker ljudje so vse bolj zafrustrirani in psihopatski, namesto, da bi uzivali v zivljenju, predvsem v svojem zivljenju, uzivajo z tem, ko drugim unicujejo zivljenje, samo, da bi druge spravili v taksno bedo, kot so sami, da bi se polj pocutili bolje, oziroma na nek nacin si zelijo zvisati svoje samospostovanje ali ne vem kaj.

Ce ljudje nebi bili take svinje, bi se lahko vsi imeli lepo, samo, ce bi drug drugemu privoscili da uzivamo.
(\__/) This is Bunny. Copy and paste bunny
(='.'=) into your signature to help him gain
(")_(") world domination.

donfilipo ::

Tudi jaz bi hvalil, pa so me na žalost efikasnejši že prehiteli. Zato na vse hvale +1.

Lenart Kucic (č ali c?) resno mi je Kucic nekako tuje.

Ime, ki zanj šlogam, da bo še krojilo novinarstvo v Sloveniji.

Svaka čast.
In times of Universal Deceit, telling the truth
becomes revolutionary act. Orwell


Vredno ogleda ...

TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
TemaSporočilaOglediZadnje sporočilo
»

Domače branje: novinarstvo

Oddelek: Novice / Domače branje
263601 (2528) donfilipo
»

Uredniki ali biki? (strani: 1 2 )

Oddelek: Problemi človeštva
531523 (1523) jype
»

Strah

Oddelek: Problemi človeštva
421572 (650) borchi
»

Zasebnost osumljencev vs. rumeno, ki te ljubim, rumeno

Oddelek: Problemi človeštva
271482 (712) opeter
»

Slovenski mediji in kultura (ne)nasilja

Oddelek: Loža
282646 (2256) kuglvinkl

Več podobnih tem