[Potopis]: Iz Puerto Montta v Puerto Natales (Chile)

CHILE (E-mail from Punta Arenas)

Ponovno sem na kopnem. Obe nogi se držita trdnih tal pod nogami, pa mi ne pomaga ravno preveč, ker se mi v glavi še vedno vse ziblje. Če bi moja stopala imela zobe, bi se zagrizla v zemljo. Vendar manjkajočim zobem navkljub, mi nekaj še kljub temu manjka. Nekako ga kar pogrešam... morje in zibanje.
Včeraj zvečer, ko sem se zazrl v zvezde tu v Punta Arenas, so bile nesramno na miru. Stale so mirno kot strumni vojaki. Nič gor, dol, levo in desno.
Čudno.
Kako to?
Zvezde se vendar zibljejo... vsaj mislim tako... po tejle vožnji z Navimag-ovo ladjo po Čileanskem morju sodeč.

Pot je totalno nora! Breathtaking!

Vodi preko kar parih nacionalnih parkov. V glavnem se ladja na svoji poti drži mirnega morja ob obali in med otoki, ki jih je za kar nekaj prstov Kitajcev. Tako je ladja večji del zaščitena pred masami Pacifika. Fjordov je toliko, da bi jih lahko začeli resno izvažati... pa naj se potem v Unseco-tu bunijo kolikor hočejo! V enako ogromnih izvozniških številih vidiš tudi morske leve, pingvine, delfine, dočim kondorjev in ork je le dovolj, dovolj...

Del poti pa vendarle vodi tudi čez Pacifik. Tam, je divje, tla pod nogami se ti ves čas izmikajo in se čisto zares majejo brez, da bi pogledal, kaj šele spil kapljico alkohola. Gorenjcem bi bilo to zelo všeč, da o Škotih ne govorim. Žal nobeden od potnikov ni bil pripadnik teh dveh narodov in so se zato večinoma zatekli k morski bolezni, tako kot to naredijo normalni ljudje. Za Gorenjce in Škote bo potrebno še preveriti. Nekateri so tudi izdatno "bruhali". Moje izrečena modrost, ki me jo je naučil še za svoje dni moj že preminuli dedek: “Kozlati, se pravi rit goljufati.” ni prav nič zalegla. Pravzaprav so mi nekako kar zamerili moje modrovanje.
Ah, ljudje!
Meni, staremu mornarju Jugoslovanske Ratne Mornarice, ni bilo nič. Oziroma skoraj nič, če izvzamem malenkostni near-miss z morjem. Imel sem neke skakalne popadke na terasi ladje. Najbolj verjetno sem se nekaj nalezel od Blaža v
tistih dneh v Bailbrooku in potepanjih po njegovi okolici. Ura je bila okoli polnoči in jaz sem lepo čakal na val, da bo zabil kljun ladje navzgor. Potem sem mu še dodatno pomagal s svojimi nogami in skoki so bili podobni tistim astronavtskim na luni. Jep, od nekdaj sem si želel poizkusiti skakanje na luni, pa sem pozabil na malenkost, da ne luni ni takšnega vetra. Veter, ni želel slišati za nikakršen simulator mesečeve hoje in me je lepo odpihnil drugam kamor sem želel pristati sam. Tako sem se znašel zraven varovalne ograje!
"SI!"
Par centimetrov in bi neprostovoljno postal "El Hombre in Agua", pa niti vedel ne bi nihče, ker je bilo temno in zapuščeno. Prav nikjer nikogar. Seveda sem takoj odnehal s svojimi skakalnimi podvigi... Zvrnil sem se na hrbet in nekaj časa namenil opazovanju plešočega neba. V parih minutah nisem več vedel katere zvezde so prave in katere so nastale "umetno" z mojim trkanjem glave ob kovinski pod terase. Vrtele so se tako vse.
Zato sem se raje podal v podpalubje do svoje postelje. Natančnejši opis bi bil pograd, še natančnejše: Foker-tri-deker. Nekako japonskih ožin in višin, za male potovalce tesno, za nas rahlo razpotegnjene pa bolj raziskovanje kako se človek počuti v kovinski krsti. Da, tudi pogradi so bili metalni.
V prostorih so že ležali vsi zeleno ksihtoglavci... Samo zalegel sem se na moje ležišče in užival zibanje do naslednjega dne. Ja, vrnil sem se v otroštvo, v zibelko in moram reči, da sem spal zelo, zelo dobro. Prav naravnost pohvaliti se moram kako dobro mi je spanec tisto noč šel od rok. Morda so mi pripomogle tiste umetne zvezde, kdo ve? Skoraj popolno skratka. Le zjutraj sem pogrešal dudo in te stvari. Zelo sem pogrešal tudi pleničke. Zaradi odsotnosti le teh sem moral vstati in oditi na stranišče, kar je pri konstantnem nihanju tal kar težko. Skorajda nemogoče pa je izpraznitev mehurja izpeljati precizno, v hitrih rafalih, ko se približuješ nihajni ravnovesni legi. Ritmično opravljanje male potrebe mi ni ravno po volji, zato sem se zadeve lotil po žensko. Salomonska rešitev.

Oceana smo se čez nekaj ur znebili. S tem pa je svobod gibanja ponovno zajela ude Zeleno-ksihtoglavcev, ki so sedaj izgledali malce bolj zdravo: bledo belo. Za nagrado vsem smo dobili pogled na vse te nore otočke, fjorde, zalive, polotoke, drevesa, gore, nepregledne gozdove, skale, čeri, ki so bili vsepovsod okoli nas. Celo razbitina se je našla vmes. Še preden sem se začel globlje spraševati, sem hitro dobil odgovor kaj nasedla ladja, katere edini trenutni prebivalec in potnik je rja, tam počne. Stvar je v malenkostih. V detajlih. Naj torej za detajl povem, da je bila naša ladja dolga 108m. Zakaj je to zdaj naenkrat pomembno?
Ja, slalom med otočki in mimo fjordov po kanalih namreč lahko pluje le ladja z dolžino do 120m!!! Ker bi ob metru več, lepo z "repom" (pravilno rečeno krmo) mahala po kopnem. Menda je kopno ob takšnem "mahanju" tako zelo besno, da udari nazaj in počasi je ladja vedno krajša ali pa si za svojo osebno dekoracijo izbere izgled švicarskega sira: Emmentalerja.
"A si ti Emmentaler?" je bilo pogosto vprašanje učiteljice kemije na srednji gradbeni šoli. Ponavadi je bilo postavljeno takrat, ko si z organsko formulo, s katero si navigiral po šolski tabli, nasedel. Točno to se je zgodilo omenjeni razbitini. To, da je nasedla, ker težko verjamem, da je bila naša učiteljica na tem koncu sveta, ali morda?

Na trenutke je bilo prav divje, in mi je obraz in stavek "kemarce" ponovno risal pred oči, še posebno na Beli ožini, kjer smo imeli na obeh straneh do kopnega le par metrov, takole na uč ocenjeno: nekje med 7 do 10m. Do kje pa je segala dovolj globoka voda, ne bi vedel. In tudi v prihodnje ne želim vedeti.
Vse potnike nas je kapitan ladje pred vsako ožino s ponosom preko zvočnikov sklical na krov ladje, kjer smo lahko občudovali njegove in njegove posadke manevrske sposobnosti. Dihanje med temi manevri ni bilo potrebno.
Sem pa si zaželel, da bi tudi v naši službi imeli takšno možnost. S tem mislim na zvočnike, ko bi se promet resnično zagustil, bi poklical nadnamce, da bi lahko opazovali kaj je naše resnično delo. Ni dvoma, da bi poželi enak aplavz, kot ga je posadka ladje za vsako uspešno slalomiranje med ožinami.

Izlet toplo priporočam vsakemu izmed vas, ki se bo kdaj odločil prepotovati Chile. Dežela je izredno varna, za turiste in tudi ostale. Cene so enake našim domačim.
Kaj vse sem med potjo še videl?
Preveč je vsega... in k sreči sem prinesel s seboj fotoaparat, ki je ujel nekaj teh trenutkov.
Jožici najbolj mili trenutek pa je bil tisti, ki sem ga jaz poimenoval kar: "My personal Titanic".

Drugo noč na morju smo namreč pripluli na področje ledenikov in v morju se je naenkrat znašlo trume mini ledenih gora. Le te so na svojo prisotnost opozarjale na dva načina.
Prvi je bil ta, da so ves čas pridno trkala na ladjo, a jih k sreči ni nihče spustil noter. Trkanje je bilo zvočno zelo uspešno saj je kot sem že omenil večina konstrukcije ladje sestavljala kovina. Tudi v postelji si se počutil kot sredi koncerta potrkovalcev.
Drugo opozarjanje je bilo kar vizualno: barvno. S svojo nesramno belino so se nam ves čas režale na vse zobe. Spati tako ali tako ob takšnem trkanju ni bilo mogoče. Koncert je bil preglasen.
No, prisotne sem opozoril, da ni večje nevarnosti, ker nisem na ladji nikjer videl Leonarda DiCaprija ali Kate Winslett. Zato smo se družno strinjali, da jih bomo, če jih le zagledamo družno vrgli v vodo... tja namreč tudi sodita!!!
Zarosenih šip osebnih vozil pa je bilo tudi brez njiju dovolj, saj je ta vodna pot edina, ki vodi iz Puerto Montta v Puerto Natales. Kopenske poti ni. Cesta namreč vodi le preko sosednje države Argentine. Ravno tako je bilo zaljubljanja bolj malo. Na tej poti nas je varovala sebičnost. Vsi smo hoteli ostati suhi, celi in topli do koncu poti. Celine Dion naj skratka “pjeva” komu drugemu.
Nekje sredi poti smo se zaustavili "bogu iza ledja" v zalivu. Tako plitvem, da nismo mogli niti pristati.
Pristan nosi enako ime kot naša ladja. Postali smo za zelo kratek čas, da so člani posadke pretovorili tovor v čolne, ki so pribrzeli k naši ladji iz vseh koncev.
Iz čolnov so še prišli domačini, ki so ponujali svoje izdelke in kože morskih levov in tjulenjev. To so bili miniaturni dlakavi kanuji – natančne kopije pravih, večjih, bobni in razne rezbarije.
Seveda so bile cene tu nekajkrat nižje kot tiste, ki sem si jih ogledoval v Punta Arenas in Santiago de Chile-u.
Edina veza teh ljudi s civilizacijo je ravno ta ladja, ki jih enkrat tedensko obišče, enkrat na poti navzdol, drugič navzgor.
Pri tem se opravičujem našem učitelju geografije Golobu, ki je lepo povedal, da v vesolju ni nič spodaj-zgoraj.
Še en dogodek je vreden omembe na tej poti. Pristanek. Puerto Natales leži na ravnini, čisti ravnini in v ozadju lahko vidiš Torres del Paine.

Na kopnem smo. Toda stvari še vedno tečejo narobe, voda v lijaku se vrti v napačno smer in cikloni tudi. Pa ne da bi to sam opazil, so mi povedali na ladji.

Tierra del Fuego

"Kakšna je razlika med novembrom in aprilom?"
"Vem, kaj hočeš reči, toda v novembru dež pada ves teden!"
"Prav, bom štel dneve, ko bo padal dež..."
"Ja, toda v novembru vse umira... aprila se svet ponovno rojeva!"
"Torej sem jaz specialist za umiranje in ti za rojstva?"
Takole nekako gre moj večni dvogovor z aprilskimi bitjeci...

Kadar boš imela temnejše dneve, če jih pač imaš... se spomni, da si kot april... tak muhast, hiter... sončen, deževen... vse naenkrat... Psihiater Lunaček, je rekel en zelo zanimiv in zeloooo resničen stavek:
"K psihoterapiji ne hodiš zato, da bi bil srečen."
Zdaj moraš zamenjati besedo psihoterapija z življenjem... in imaš življenjsko resnico, ki ti jo pove vsak starček, ki sedi zunaj na klopci... Tako kot tisti na ognjeni zemlji... Tierra del Fuego... večji del Argentinski, tisti na katerem stojim sam je v Čilu. In je res vse rdeče, zemlja, rože... samo strehe hiš so takšne modre barve... obratno kot pri nas... kot, da bi kdo namerno zamenjal barve in zamešal običajno slovensko zaporedje od tal do neba... in tu na klopci rdečkasto, rumenega zaliva sedi ta star gospod... takšen prijazen... je Američan... mehkih oči...mi razlaga... meni vedno razlagajo samo starejši ljudje... imam očitno tak čuden pogled ali kaj...
"... zato nosim fotoaparat s seboj... fotografiram... tele čudovite barve okoli sebe... vse kar vidim, poslikam... samo ne mislite, da sem kak čuden japonski turist... ne, nisem... veste, ko sem bil mlad, nisem imel denarja... nisem mogel potovati... a sem si ves čas želel... videti svet.. skupaj z ženo sva želela potovati... a takrat je bilo drugače, takrat ni bilo tako kot danes, ko si lahko takoj kupiš avto... hišo... ne takrat ni bilo tako... takrat je bilo ravno med obema vojnama in srečen sem bil, kadar sva lahko jedla... veliko se je zgodilo in pred leti sva z ženo resnično lahko potovala... saj veste, otroci, šole... predno sva bila resnično prosta in sva tudi finančno zmogla, je bilo že pozno... in šele kot upokojenca sva začela potovati..."
"In kje je vaša žena?" ga vprašam.
"Letos je prvič, da ne more potovati z menoj..." je malce postal otožen in mi razlaga naprej... na nek način srečen, da je tu sredi ognjene zemlje... sredi barv, ki jim sam tako rad rečem: moje... sedaj vem, da so tudi njegove... bil je srečen, ker je to videl... in je bil nesrečen, ker ni njegove žene poleg... malce izgubljen... kot da nima kje spočiti svojih oči, ki so ves čas bežale k njeni fotografiji, ki jo je držal sedaj v roki in mi jo ponujal v pogled, trdno jo držeč s svojimi grčastimi prsti...
"...je noge ne držijo več... in potem ji doma pripovedujem... o vsem, kar sem videl in doživel..." šele sedaj opazim droben zvežčič v njegovih nogah.... fotografijo je že pospravil v žep najbližji njegovemu srcu... tam, kjer je tudi fotografija njegovega brata, ki je umrl že dolgo tega v drugi svetovni vojni... ko je osvobajal nas... v Evropi... sem pomislil, sam tega ni izrekel.
"... bi mi lahko povedali, kaj o sebi... mladi mož... bi lahko še zapisali svoj ime in od kod prihajate..." mi je sedaj molil predse tisto polno beležko v rahlo tresočih dlaneh.... Vzel sem jo in začel pisati moje ime... in kraj... sem mu omenil, da se me ne bo težko zapomniti... sem iz edine dežele, ki v svojem imenu vsebuje besedo ljubezen: Slovenija = s-LOVE-nija.
"Uuu... to moram zapisati... veste moj spomin ni več tisto, kar je bil... in moja žena bo tako vesela... ko bo to slišala..." se je smejal sam sebi, ko je sedaj s svojimi rokami pod moje ime in državo začel zapisovati pravkar povedano... in ves čas najinega pogovora je bilo tako... njegov pogled je drsel po pokrajini in potem nazaj v beležko.. prav tako ob mojih besedah... potem me je nenadoma vprašal, zakaj sem žalosten... sem se mu sprva izmuznil s tem, da sem rekel, da smo Slovani vedno rahlo otožni, da je to v naši krvi in da znamo to potem hitro prepoditi z alkoholom...
"Potem vi tudi pijete?"
"Ne... prav hecno... nikoli... toda ga je že moj ded toliko spil, da moja abstinenca ne bo pokvarila povprečja..." nasmehnil se je moji domislici in me pogledal v oči:
"Jaz tudi ne... nikoli... vsi ostali so po delu hodili v gostilno... jaz sem šel raje domov. So mi vsi govorili, da sem copata..." je rahlo umaknil svoj pogled, kot da bi sedaj dobival slike iz tistega časa...
"A se nisem prav zelo sekiral... seveda sem včasih vseeno šel z njimi do gostilne, saj so bili moji prijatelji... toda še večkrat sem šel domov k ženi... ker jo imam rad... in sem to tako tudi povedal..." je za hip ponovno pogledal v moje oči, da me je kar zaskelelo v srcu in so mi stopile solze v oči.
"...a so me v gruči vedno zbadali... in mi je bilo kljub temu vseeno, ker sem tako čutil... vedno sem rad prišel k njej domov..." je malce obmolknil...
"Vaša žena tudi kuha?" me je prijel za roko, ko me je spet pogledal v oči.
"...moj sin ima eno redkih takšnih... je prej imel drugo... ni nič kuhala, samo obleke so jo bile... sem bil tako srečen, ko je našel sedanjo... prav zares... ja, sedaj so časi drugi... imaš lahko več... žena... nisi zadovoljen in se kar obrneš in izbereš drugo... kot obleko... ja, ko sem bil jaz mlad je bilo drugače... mojo prvo obleko imam še vedno... samo ne tale..." se je prijel za svojo bež oblačilo "Ta je nova... je bolj priročna za na pot... tisto prvo, ki sem si jo kupil za prvo plačo, še vedno imam... in ženo tudi... in vedno je bilo tako lepo... priti domov... še na ograji sem zavohal, kaj je skuhala za večerjo... in je bil tu še njen poseben vonj... iz nobene druge hiše ni prihajal... samo iz njene... potem me je še ona včasih zbadala, zakaj nisem z ostalimi v gostilni..." je spustil pogled... " a je vedela zakaj... nikoli nisem bil dolgo brez nje... Veste letos prvič potujem sam..." je bil spet popolnoma izgubljen... tako kot sva bila tudi sama na nek način... Klopca, par deset metrov nižje morje... na drugi strani zaliva tista peščeno rdečkasta barva... takšna čudne vrste puščava... če ne bi bilo na drugi strani hiš in cvetočih dreves, bi pravzaprav sedela na drugem planetu... nikjer nobenega človeka.
Tudi sam sem delno potoval sam. Z ladjo sem priplul iz Punta Arenas samo za dan, da pogledam tole Ognjeno zemljo... in sem jo videl zelo malo... večino dneva sem bil s tem ostarelim Američanom, ki je imel doma ženo, ki je noge več ne držijo... ne pustijo, da bi z njim okušala drugačnost sveta... a jima to ni onemogočilo potovanj. Potoval je on... ji pripovedoval... fotografiral... on je bil njene oči.. ko je bil tu, je gledal tudi za njo... daleč stran... daleč stran od nje... za kogar že celo življenje bije njegovo srce...
"... nisem nikoli letal za drugimi krili..." je rekel... tako iskreno in mirno, da sem mu verjel... ga poslušal naprej in potem je želel še kaj slišati od mene... povedal sem mu zgodbo o balonu in ptici... položil mi je roko na mojo desno ramo... in rekel...
"...potem pa kar na pot, mladi mož... jaz mojo ptico imam doma... in sedaj bom malce za njo gledal pokrajino in zapisoval... brez zamere... samo rad bi bil z njo... v mislih... sva si tako obljubila..."
"Prav, gospod... lepo ji pripovedujte... sedaj in potem, ko pridete domov... nasvidenje."
"Nasvidenje... mladi mož... včasih je več lepote v tem, česar ne moreš, kot v tistem, kar lahko..." mi je še rekel in se poslovil s toplim stiskom rok...
Sem odšel... mimo rož in hiš... ki so imele sedaj čisto drugačen vtis kot prej... in vsak dom je imel drugačen vonj. Vsak.

Svet se vrti tako kot se... nima se smisla razburjati, zakaj je tako. Je pač tako... on, starček z beležnico si ni izbral druge, samo zato, da bil lahko potoval v dvoje... niti si ni izbral videokamere... da bi doma kazal filme... je imel raje fotoaparat in beležko... staromodno in njemu podobno... in jaz?
Nasmehnil sem se... imel sem mali fotoaparat, za bolj udobno potovanje in manj skrbi, takoj poleg sem imel tisto turkizno modro beležnico, za katero sem imel mini Odisejado med prodajalkami, ko sem jo kupoval v Moskvi... pol leta nazaj... počasi se polni z zgodbicami... in vtisi... mogoče, samo mogoče bom tudi sam lahko nekoč sedel na kakšni klopci na koncu sveta... razlagal kakšnemu paru mlajših oči, o skrbeh, bolečini in lepoti vsega kar sem doživel... in bom imel morda enako mehak glas, ko bom govoril o ljubezni... tako kot je on... z drugačnimi besedami, kot običajno govore pesniki in poeti... drugače, kot slikajo življenje slikarji in filmarji... vsi ti iščejo... on je imel... in zato veliko dal... se odrekal marsičemu... se kregal... a ve, da je bilo vredno. Trpeti, se veseliti... potrpeti... živeti.
In sedaj?
Zavrgel sem fotoaparat... ugotovil sem, da mi slike ne povedo nič... tisto, kar sem zapisal vse... zato nosim s seboj samo mali prenosni računalnik... dlančnik, v katerega ves čas kaj zapisujem... za spomin... za čuteno... za doživeto...

Sem hotel kar takoj zamenjati z njim... s starčkom.... pa sem se spomnil, da življenje ni shopping center, kjer si lahko kar kupiš spomine... kjer si lahko kar izbereš... zamenjaš... ne, življenje je takšno kot tale kamnita puščava zunaj, počasi se spreminja... in šele s časom vzklijejo rože... lesene, pisane hiše... barve... življenje skratka.. če hitiš... nič ne vidiš... moraš počakati, se usesti... potem vse pride... in iz Puerto Monta v Punto Arensa sem potoval... dolge štiri dni in tri noči... ves čas sedeč na palubi... držeč v roki beležko... in v žepu kremo s faktorjem 32... sonce pač ni prijatelj moje kože. Pihal je veter, bilo je sončno... med poznim poletjem in jesenjo... tu doli na južni polobli... zgoraj pri nas se je začela pomlad... Pri nas je pravi april... tu je pravzaprav november... vsak na svoji strani planeta... a vendar na nek način skupaj.