Argentina

najej se njihove govedine

Bariloche, njihovo verzijo Bohinja z dosti Slovencev okrog si pozabil označit na zemljevidu.

Šele sedaj vidim, da te najbolj zanima prevoz, tako se bom bolj razpisal o njem. Moje informacije so stare nekaj let in lahko se je medtem kaj spremenilo.

* Vlak: ta del bo kratek. Železnice v Argentini so več ali manj v reproduktivnih organih. Kakšen primestni promet okoli B. Aresa morda še deluje, ostalo pa....

* Letalo: najbolj bi priporočal družbo Lan, ki je v čilski lasti (mislim da od aktualnega čilskega predsednika). V skladu s kapitalistično logiko letijo na tržno zanimivejših linijah, ne najpogosteje in so med najdražjimi. Ampak servis je na nivoju, stevardese tudi in stvari kratkomalo delujejo. Aerolineas Argentinas je socialistična državna firma v negativnem pomenu te besede. Že res, da pokrivajo več destinacij in z večjo frekvenco, ampak potnike delijo v tri razrede. Najceneje za Argentince, za tujce je dražje, pri čemer s ceno okrutno kaznujejo tiste, ki so bili tako predrzni, da so si dovolili priti v Argentino kakorkoli drugače kot z njimi. Zamude in zablodela prtljaga so menda standard, čim morajo odpovedati kakšen let, jim razpade sistem. Potem je tu še Lade, ki je najcenejši, leti na jug in je pravzaprav del vojnega letalstva, kar se vidi že po opremi voznega parka. Tudi njihovi vozni redi so kar nekaj (nikakor ne v stilu "vsak ponedeljek"). Buenos Aires ima dve letališči. Mednarodno je Ministro Pistarini (vsak ga pozna kot Ezeiza), za notranji promet pa Jorge Newberry (argentinski Rusjan), bolj znano kot Aeroparque in skoraj sredi mesta. Za lete ven iz države te ekstra očerupijo še z neko takso (cca. 10EUR, nikoli ni všteta v karto, ko jo plačaš, ti na boarding pass prilepijo še eno nalepko s črtno kodo, ki te spusti mimo kontrole), podobno so si izmislili za notranje lete še na nekaterih bolj turističnih letališčih (Ushuaia, El Calafate). Z/na obe prestolnični letališči (in tudi med njima) je najbolje iti z avtobusom firme Manuel Tienda Leon (pripelje te na svoj terminal v središču mesta, nedaleč od postaje Retiro), najmanj pa s taksijem, ki te začopati ob prihodu. Po drugih mestih imaš ali mestni avtobus ali shuttle, ki potnike razkipa po hotelih. Še to, če bi rad menjal denar na Ezeizi, se nikar ne zapodi v prvo menjalnico, ki jo vidiš (Global + še nekaj), ker te tam nategnejo kot bulmastifa. Raje poišči Banco de la Nacion, ki ima precej boljši tečaj in vsaj en šalter dela 24/7/365,25.

* Bus: way to go! V severni polovici države lahko skoraj iz kateregakoli večjega mesta prideš direkt v drugo večje mesto. Firm je dobesedno kot dreka in konkurenca opravi svoje. Kolikor daš, toliko dobiš. Z najcenejšimi bo podobno kot Ko to tamo peva, z dražjim (pa za naše pojme sploh ni drago) pa hitro dobiš sodoben bus s pravim foteljem (komot prespiš noč), s hrano (podobno letalski), neomejenim dostopom do vodo-, kavo-, sokomata itd. Tem višjim razredom se reče "semi cama", "cama", "super cama", ti nazivi se uporabljajo tudi pri dnevnih vožnjah, standarde in obseg storitev pa seveda določi vsaka firma posebej. V vsakem mestu je osrednja avtobusna postaja "terminal" ali daljše "terminal de (omni)buses". Ogromna postaja v Buenos Airesu se po mestnem predelu imenuje Retiro in nekateri prevozniki to navedejo kot končni cilj (toliko da ne boš zmeden). Na postaji pač kakšen dan prej obredeš šalterje (vsaka firma ima svojega) in sprašuješ, če sploh vozijo tja in tja. Marsikje so do tujcev celo toliko uvidevni, da te kar sami napotijo, da vprašaj še pri konkurenci toliko in toliko šalterjev stran. Kot že rečeno, pri nakupu vozovnic dostikrat zahtevajo potni list. Ne vem, ali policijo zanima, da jim ne bi kdo ušel, za vožnje čez mejo je to logično, predvsem na jugu pa so pred mesti dostikrat kontrolne točke, tam jim pač dajo seznam potnikov in ajdemo dalje. Dostikrat na postaji Se?or šofer kar kakšnemu brezposelnemu domačinu prepusti sprejem in oddajo prtljage. Ti ponavadi (tako na začetku kot na koncu) pričakujejo, da jim daš kakšen peso napitnine. Na to lahko gledaš tudi pozitivistično, npr. da nekdo raje pošteno zasluži kaj s podajanjem prtljage, namesto da fehtari po ulici ali se gre kriminal.... V redko poseljeni Patagoniji je stvar drugačna, ker je manj povpraševanja, je bistveno manj konkurence in voženj (lahko samo nekajkrat na teden), busi so ena srednja varianta (nekaj podobnega kot pri nas) in karte kupi čimprej (sploh med sezono), da ne zaglaviš nekje "bogu iza leđima". Na Ognjeni zemlji (Rio Grande, Ushuaia) sploh ni postaj, karte kupiš pri pooblaščeni agenciji (npr. Ashuana v Ushuaii) in ti že povejo, s katerega vogala ali parkirišča odpelje. Na vseh busih ne glede na razred silno radi tudi sredi noči vrtijo filme žnj klase (razne pretepačine in podobno), tako da so zamaški za ušesa obvezni. Pa če med postankom na postaji nameravaš kam skočiti, naj obvezno kdo čaka in po možnosti opozori šoferja, da nekdo manjka. Če se prav spomnim, so pred časom neki prostovoljci na internetu postavili en zasilen portal z voznimi redi Plataforma 9, ampak z voznimi redi je tako, da bus morda še točno odpelje z začetne postaje, kdaj pa zares kam pride, je pe že odvisno do gužve, del na cestah, okvar in celega kupa drugih dejavnikov.

* Avto: najverjetneje to ni mogoče ali se ti ne splača. Bencin je sicer takrat bil natanko pol cenejši kot pri nas, ampak ceste so skoncesionirali med cel kup firm, ki na njih (tudi na obvoznici v Buenos Airesu) pobirajo cestnino, ponekod na vsakih nekaj km, parkiranje v mestnih središčih je nočna mora (ponavadi pri privatnikih, ki (za)kupijo nekaj kv. metrov na kakšnem dvorišču), o prometni kulturi raje ne bi. Da bi pa šel s sposojenim avtom čez mejo, je pa itak no go.

* Mestni promet. Buenos Aires ima metro (kupiš karto, ki te spusti noter, se voziš, dokler ne greš ven) in bus, ki ti ga mora nujno razložiti kakšen domačin. Tam šoferju poveš, kam greš, ta glede na razdaljo vtipka ceno v avtomat, ti pa vanj zmečeš gotovino (samo kovanci!) in ti celo vrne drobiž. Če ne veš, kako je videti tvoj cilj, se pač lociraš nekje poleg šoferja in ga redno gnjaviš, če smo že tam in tam. Tudi druga mesta imajo mestne buse, sistem je povsod drugačen, nekje moraš v trafiki že prej kupiti vozovnico, drugje enostavno plačaš šoferju, ponekod niti ne vračajo drobiža (ali pa ga "nimajo").... V Cordobi tako obvezno kupiš žeton ("cospel") in ga daš šoferju (podobno kot v LJ pred Urbano), v Rosariu kupiš "tarjeta magnetica" in jo v busu potrdiš (in v primeru kontrole pokažeš kontrolorjem), v Posadasu plačaš šoferju, za drugje pa ne vem. V Buenos Airesu obvezno sedi samo v taksi, ki ga sam pokličeš (ali ti ga pokličejo v hotelu ali lokalu) in nikakor ne kar v enega, ki ga nabašeš na ulici.

To je to, kar se prevoza tiče, če je še kaj, pa kar vprašaj.

Hey!

Hvala vama za te predloge, sploh metalc, ki si je vzel čas. Denar ni toliko ovira tako da bomo vrjetno res leteli. Tudi mi ni nek užitek se 50 ur vozit z avtobusom pa če so še tok udobni. V Santiagu je moja sestra tko da je ubistvu must :) Mapo sem naredili pač optimistično kar se je dalo :) Vrjetno bo prišlo do še kar nekaj sprememb ampak človek mora nekje začet :) Tole z leti bomo nekak že skombiniral.

Mam pa še eno vprašanje predvsem za Patagonijo in tiste odročne zadeve, ali je pametno bookirat hostel prej ali se zmeraj kaj dobi za ležat. Ne rabim dost :) ampak zunaj tudi nebi spal :P

Hvala :)

Santiago bo vrjetno zadnja postaja. Potem pa nazaj v Europo. Vidim da bo stvar še zelo zanimiva :)