[Potopis]: Istanbul

Kebab, TCAS & lies...

Turčija, zibelka civilizacije... res v Turčiji se marsikaj ziblje. Največ zibanja najdeš na poti do zibelke. Sreča naše trojice je, da smo od ostalih ločeni z mogočno in modro pregrado: zaveso. To je tisto tehnično čudo, ki loči buissnes klaso od najnižje možne kaste: economy class.
Tako vsaj ne moreš s prav vsakim pogledom zaobjeti, kdo in kaj se pravzaprav ziblje z nami v smer Carigrada. Toda tisti radovedni črviček nam ne da miru in se družno obrnemo z glavami nazaj. Odločni pogled zaustavi druga zavesa... dimna zavesa... Zadaj namreč kadijo kot Turki. Hej, konec koncev so tudi v resnici čisto pravi pravcati Turki.
"Hja..." zazeha Blaž.
"Jaz bi tudi kadil..." se z veliko žalostjo v glasu pritoži Igor.
"Ne boš !!!" mu z velikim veseljem zabrusiva z Blažom "Kar pojdi tjale nazaj... pa počni karkoli želiš..."
Ideja Igorju ni tako všeč kot nama, zato ji ne sledi. Okrog nas so tisti maloštevilčni nekadeči Turki, ki so zato toliko bolj speči. Nas pa v rit uščipni hiperaktivnost. Nenehno se režimo in trobezljamo vsemogoče stvari...
Let tako dokaj hitro mine, predvsem po zaslugi našega zapleta s stevardesami, med katerimi je ponovno L.-ova teta, ki nas po njeni navadi zasuje s hrano.

Hvala teta!

Se opravičujem, toda vsi detajli z leta žal niso dostopni širšim množicam, ker sta dva od potujočih stabilna človeka z urejenim družinskim življenjem. Majčkeno drobtinico vam lahko kljub temu navržem... Vse se je začelo, ko smo eno izmed stevardes obtožili, da je sestra našega M. Seveda se našim trditvam ni prepustila in ples se je pričel in tudi končal.
Aja, da ne pozabim, Igor je navkljub vsemu le šel v zadnji del letala. Vendar si "enega prižgati" ni drznil, ponižno je le skočil do prostora, kamor gre še cesar peš.

Istanbul, Konstantinople, Bizanc. Adria se tja nameni v zgodnjih jutranjih urah. Pozno. Prideš pa prerano. Verjetno ima to opraviti nekaj z relativnostno teorijo. Ne vem.

Kar naenkrat se znajdemo v kavarni na turških tleh v avli aerodroma. Ura je štiri zjutraj po lokalnem času. Turki so namreč pred nami... v času... za točno eno uro, če se ne motim. Takrat nekako nam šele potegne, da nemara ne bi bilo slabo malce preveriti v Lonely Planetu, biblijo vsakega zahodnega popotnika, kako se pravzaprav pride do Istanbula...
* Taxi... O.K. to poznamo vsi. Nismo valda prišli sem, da se bomo vozili s taxijem.
* Avtobus... malce bolje... toda prvi odpelje šele ob pol šestih.
* Kombinacija... s taxijem do železniške postaje Yeşelköy, od tam vozi lokalni vlak vsake pol ure.
Nekako podzavestno smo upoštevali prvo pravilo potovanj: potuj v neparnem številu, tako ima demokracija možnost, da vedno zmaga. Vsi trije smo se odločili za zadnjo verzijo.
Pogumno stopimo skozi drsna vrata in že nas napadejo taksisti. Ne rabijo nas dolgo prepričevati, kako s terminala ni avtobusa ali kakega drugega prevoznega sredstva kot taksiji. Vemo, da to žal ni res, kajti po njihovem zatrjevanju so že od časov, ko so tu kraljevali stari Grki taksiji edino prevozno sredstvo. Izberemo enega in se usedemo.

"Yeşelköy train estasion" nekako lomim, ko se skušam prebiti s prsti po zapisanem v Lonely Planetu.
"Istanbuli?" mi odgovori taksist.
"No, Yeşelköy train estasion..." se moram ponovno spopasti s turškimi krajevnimi imeni.
"Istanbuli?" ponovno odgovori taksist, ki si izdatno pomaga s spodbudnim prikimavanjem glave.
"Ne, Yeşelköy..." si zdaj še sam pomagam z glavo in rokami.
" Yeşelköy not good..." nejeverno odkimal naš bodoči voznik, s pogledom usmiljenega vegetarijanca, ki gleda tri ovčice, kako se odpravljajo direktno pod nož. "Istanbuli..."
"No, Yeşelköy !!" se z zadnjih sedežev zdaj oglasita še moja vrla sopotnika. Demokracija navkljub parnemu številu udeležencev v debati prevlada in taksist se vdan v usodo odloči, da je nekaj zaslužka bolje kot nič. Seveda mora med potjo še nekajkrat omeniti rutino: "Direct Istanbuli, very good..."
"Ti, misliš, da on kaj vidi?" me vpraša Blaž z zadnjega sedeža, ko nejeverno opazuje, kako na debelo zamegljeno vetrobransko steklo ima naš rumeni avtomobilček.
"Jaz nič ne vidim, on pa ima izgleda neke vrste radar..." sem mu odvrnil medtem, ko sem se z očmi prebijal skozi malo luknjico čistine, ki jo je nekako uspelo na šipi ustvariti gretje. "... saj veš, midva se učiva le za proceduralce... saj nič ne vidiva... in Blaž... naj te pomirim... smo na cesti... za dodatno tolažbo naj ti povem, da so tiste luči, ki švigajo mimo nas drugi avtomobili, ki imajo ravno tako zarosene šipe..."
Kot, da bi nas nekako razumel, je voznik vklopil brisalce. Saj res... zunaj pada dež. To se skozi tole meglo na steklih nekako ni dalo več videti...
"Ti, Blaž si zdaj pomirjen?" ga vpraša Igor.
"Blazno..." mu odgovori Blaž. "Ta nas bo sigurno vozil v krogu... saj tako nič ne vidimo."
"Ah, ne saj kar gre naprej..." mu odgovorim, ko opazujem mimobežeče znake, ki se med seboj celo razlikujejo. Dokaz, da se ne vrtimo v krogu.
Po petih minutah tema... napol prerijsko zapuščena zgradba... kjer se ustavi naš taksi... na taksimetru mu v rdeči svetlobi reže v temo okoli nas 932'000,00.
"Is this it?" ga vprašam, on pa le dvigne roko in pokaže na pročelje zgradbe, kjer je resnično pisalo: "Yeşelköy", še hitro vržem uč na besedo v Lonely Planetu in se hitro pomirim, ko vidim, da se ujemata. Izstopimo iz toplega taksija, Igor plača taksista in obenem navrže:
"Ejga! Za skoraj miljon se še nikoli nisem tako malo peljal..."
Eh, navaditi se bo potrebno vseh teh odvečnih ničel. Za dvesto mark smo namreč v menjalnici dobili skromnih 276 milijonov turških lir.
Nekako se prebijemo do perona, kjer enako kraljuje samota prepletena s temo. Nikjer nikogar. Vse ograjeno v mrežasto ograjo tako, da na peron ne moreš. Edina svetla točka je kabina za prodajo kart. Približamo se ji v veri, da bo kje visel kak razpored ali celo cenik vozovnic.
"Mogoče pa kdo stopi z vlaka in takrat prodajajo vstopnice?" bolj sebe kot naju vpraša Blaž.
"Ne vem..." mu iskreno odvrne Igor."Izgleda pa, da je tu nek urnik..." se še bolj stisne k šipi in zre v tabelo številk na mizi kioska.
"Fak, pa ta Lonely Planet... tu piše, da vlak pelje vsake pol ure s te postaje. V resnici vlaka ni od 1 ure do 5:56 zjutraj !!!"
"Jebeš Lonely Planet..."
"Kaj nismo šli kar s taksijem do Istanbula..."
"Ne nori... saj je tam tudi vse zaprto..."
"Ejga, fanta... avijoni..." vzklikne Igor.
"Ja, in?"
"Ne, nista razumela: AVIJONI!..." poudari Igor zadnjo besedo.
"Normalno, saj smo vendar zraven letališča..."
"Ne, ne... glejta..." zdaj raje iztegne roko na drugo stran železniške postaje. "Tamle je Sabre in tam F104..."
"A gremo na drugo stran?" vpraša Blaž.
"Seveda." rečemo in že dirjamo po stopnicah navzdol, nato levo in po podhodu na drugo stran. Malce slaloma ob 5h zjutraj nikoli ne škodi, še posebno, če se moraš izogibati miniaturnim niagarskim slapovom, ki se iz nič pojavljajo iz stropa železniškega podhoda.
Tema se ob našem buljenju v razstavljena letala vojaškega muzeja ni čisto nič razredčila. Železniški promet pa se nasprotno ni in ni hotel zgostiti. Bil je ničen.
Zopet smo pri kabini, s čelom tako močno tiščim v steklo kioska, da bom imel kmalu dvojnega. Spored na mizici se zaradi tega ni želel spremeniti.
"Mogoče pa je kakšen vozni red tam..." zamahne Blaž proti hišici sredi perona, zamah je bil zgodaj zjutraj tako silovit, da se je v mreži naredila luknja! In veča se!
"Blaž! Vrata si odkril!" se razveseli Igor.
Brez odvečnih besed se zapodimo proti hišici. Hišo so moje oči takoj razglasile za čakalnico, kar tudi je. Vdremo vanjo.
"Poglej! Tu je en vozni red." Se ozre v zid Blaž.
"Sicer iz leta 1993... toda vseeno vozni red." veselje zbije Igor.
"Uuu... na tej strani imam enega iz 1995!" se razveselim.
"In kaj pravi?" se obrneta moja kompanjona.
"Da bo treba še štirideset minut počakati..." jima obrazložim.
"Fak!"
"Ne, ne Blaž! Faki, faki... veli čip! Only tvu dolals!"
"Kje pa! Poglej sem ! Tu piše 6.55 U$. Toliko sem plačal!" mi z Lonely Planetom pomaha pred očmi Blaž.
"Jah.. nič. Počakati bo treba." se zvrnem na klop.
"A bi se kaj šli?" vpraša Blaž.
"Ja, jaz se grem cigareto prižigat!" zine Igor in se takoj vrže na delo.
Minute od začetka nočejo minevati in ravno, ko jih odide manjši kupček, se v čakalnici pojavi oče s sinom in dva starejša Turka.
"Daj ju vprašaj, če se gre tu za Istanbul... v katero smer." se spomni Blaž.
"Excouse me, please. Which way should we go to Istanbul?"
"?????????????????..."
"Sorry?"
Sporazumevanje brede v vedno globlje vode, ko se zlepa oglasi mali:
"Touristi?"
"Yes!"
"Where do you come from?"
"Slovenija!" vsi trije ponosno izstrelimo iz pljuč. Vendar po pogledu prisotnih zaključimo, da to ni bilo dovolj.
"Jugoslavija..." pomaga Igor.
"Bosna..." doda Blaž
"Croatia..." še vedno nič.
"Tito!" dodam
"Nesvrstani..." mi ne pomaga ravno Igor.
"Ma Burek!" reče Blaž.
Burek je očitno v prenekateri deželi univerzalna komunikacijska beseda. Po tej besedi smo takoj izvedeli v kateri smeri je Istanbuli, kot ga naglašajo oni. Vlak pripelje, plača nihče. O.K. ne bomo lomili lokalnih tradicij, tudi mi ne plačamo.

Končna postaja, izstopimo, zašibamo proti izhodnim vratom, z vzdignjenimi bradami z rokami pripravljeni na... O.K. Nekako tako kot pri obračunu pri O.K. coralu... pademo ven na plano.
Spredaj McDonalds, desno Burger King.
"Hej, kje so kebabi?" se takoj užalosti Igor.
"Morajo biti tu nekje... vem..." mu odkima Blaž. "Če ne drugega vsaj vemo, kje je Burger King... a, Erik?"
"Ma ne, za Anglijo je že bil v redu... tuki tega ne bom mogel prenesti... Kaj ste kaj delali v Istanbulu, Data boys? Ah, nič veste, malce smo v Burger Kingu jedli, potem pa še v Mcdonaldsu... Fanta... NE! To bi bil greh..."
"Jep, izvirni greh..." me popravi Igor.
"Saj imata prav... Kaj pa zdaj?" zavzdihne Blaž, ki prvi izmed nas treh opazi, da zunaj peklensko dežuje in še bolj hudičevo piha veter.
"Pejmo tjale... proti morju..." mi še zdaj ni popolnoma jasno, kdo to izreče. Poleg nas namreč nikjer žive duše. Siv dež pada naprej, medtem, ko si onadva natikata anorake in se jaz spoprijemam z mojim ruzakom, ki mi nekako ne želi povrniti marele. Z izurjenim anti-Digital/Simensovim prijemom Flight Date mi uspe iztrgati dežnik zobem mojega nahrbtnika.

To je torej Istanbul, 12 milijonsko mesto po katerega ulicah se trenutno sprehajajo samo trije nori Slovenci. Nam pade na pamet prejšnja misel malce kasneje, ko še vedno nikjer ni žive duše. Edini vtis živosti dajejo vse tiste divje količine smeti na tleh. In prav vesel sem bil, da je padal dež, ker bi v nasprotnem primeru v tem vetru imel avtomatični izmikalni slalom med letečimi predmeti, nekako podobno naši službi, samo, da bi bilo vizualno. VFR-cem pa ni nikoli za zaupati...
"Sorry mister, all TCAS are rented already..." sem že videl v glavi užaloščenega turškega trgovca, kako obžaluje, da ni naročil več telih Trash Collision Avoiding System-ov "But we have carpets, nice carpets, good carpets..." bi si začel meti roke, ko bi nas vabil na skodelico jabolčnega čaja.
TCAS nam k sreči ni bilo potrebno najeti, je pa zato toliko bolj padal dež, plus, da so v resnici trgovine vse zaprte. Kaj zdaj?
Mi smo prišli na kebab in cilj je potrebno uresničiti z vsemi razpoložljivimi sredstvi.
Čeprav tu ni bilo nikakršne dileme, pot je vodila v eno smer: pod streho. Drugega ti ne ostane v tem dežju.
Streho smo našli, Lonely Planet imamo.


Aja Sofia

Dež je še vedno padal in mi trije smo se sklanjali nad Lonely Planet-om pred enim izmed vhodov v pokriti Bazaar. Naš cilj je bil priti do Kebaba in pri tem vdreti v pokriti Bazar - znamenitost Istanbula.
"Ti, tale Lonely Planet mi je pa vedno manj všeč!" sem se namrdnil.
"Zakaj?" je namršil obrvi Blaž.
"Poglej, najprej tisto, da vlaki peljejo ves čas, zdaj pa še to, da danes Bazaar ni odprt..."
"Kako?"
"In ne samo to! Noben trg ni odprt na današnji dan!"
"Kaj pa Kebab?" se je ustrašil Igor.
"Tu piše, da se odprejo muzeji po 9-ti uri..." je bral Blaž.
"Kaj pa Kebab?" je presunjeno izbuljil oči proti rdeči knjigi Igor.
"Orientalski plesi se začno šele po 21h..." sem bral naprej.
"Kebab?" je žalostno spravil iz sebe Igor.
"Nič pa ne najdem o..." je sedaj prebral Blaž
"Kebaaaaaaaaaa..." je zdaj zvilo Igorja.
"Aha, tule zraven Hagie Sofije bi morale biti dobre restavracije." sem zdrsnil s prstom po knjigi.
"Kebab, kebab?" je globoko začel kimati Igor izbuljenih oči, ki so dajale slutiti neznansko odkritje..
"Jah, nič. Trgi so zaprti, muzeji, mošeje in cerkve se odprejo šele po deveti uri... najbolje bo, da gremo, kaj pojesti..." je sklenil Blaž.
"Ja, drugega nam zdajle ni početi po tem vetru in dežju."
"Fiju, sem mislil, da nikoli ne bosta prišla do tega." je pristavil Igor, ko smo se ponovno prebijali skozi veter, dež in smeti. Blaž je vsake toliko časa preveril na zemljevidu, če ubiramo pravilno smer, sama z Igorjem, pa sva raje pogled usmerjala v tla.
Tla v Istanbulu so namreč izredno čudna. Pa ne samo tla, tudi pločniki, ceste in ostalo, kar naj bi sicer pokrivalo talni del mesta, so nenehno prekinjale cevi, zlobno zamaknjeni robniki in ostali nebodigatreba, ki so na ves glas klicali po odprtem zlomu golenice. Cevi raznih napeljav so prav z neznanskim veseljem vedno znova prebijala pločnik in dajala vtis, da tu živijo gromozanski deževniki.
"Ti, nekam žive instalacije tule delajo, ane?" mi je miselni krog prekinil Blaž, ki je z desno nogo skoraj začel z bližnjim spoznavanjem njegovega obraza s pristnim Istanbulskim asfaltom.
"Ja, raje ves čas gledam dol. Se niti ne upam pogledati navzgor, ker se zna zgoditi, da so zgradbe enako vegaste in se bi znala kaka kar zložiti name." je zabrundal v podbradek Igor in s tem potrdil Blažev sum.
Navkljub vsemu smo se prebili do izvrstne restavracije, katere pomanjkljivost je takrat bila le ta, da tako zgodaj zjutraj še niso imeli Donner Kebaba. So pa zato imeli Shishkebab! In to kakšen! Polizali smo tudi krožnik in v moj trebuh si je že na skrivaj zapomnil vse potrebne koordinate te restavracije. Najti je ni ravno pretežko, je točno nasproti Modre mošeje. Skupaj z Ajo Sofijo tvorijo lepo črko L, če bi človek potegnil v tlorisu črti med njihovimi pozicijami. Zadovoljni in okrepljeni smo se odločili, da je sedaj napočil čas za kulturo.
Z želodci polni dobrote smo prispeli do vhoda v Aja Sofijo. Blaž se je ustavil pred kioskom in si ogledoval cenik vstopnic.
"Koliko?" je vprašal Igor.
"Milijon, pa še nekaj..." je zakrivil z rokami nekakšne ničle v zrak Blaž.
"Uauu... danes se počutim kot milijonar..."
"Ah, ne! Kje pa! Jaz se kvečjemu počutim tako kot pri štirinajstih letih." sem skušal popraviti Igorja.
"Kako to misliš?" se je Blaž začudil Igorju.
"Kako?" se je Igor dodatno obrnil k meni.
"Ja, tako kot milijonar, ne? Pri štirinajstih letih sem bil že milijonar in to v stari Jugi."
"Ah, daj no daj. Saj tisto takrat ni bilo nič vredno!"
"Mogoče petsto mark, toda milijon je pa le milijon! A se lahko še kdo pohvali, da je pri štirinajstih že imel milijon?" sem se postavil v Napoleonsko pozo.
Moji komentarji so bili pospremljeni s težkim godrnjanjem, nekaj o Mrakih itd. Teža godrnjanja nas ni zaustavila pred pogledi na ogromne klade kamnov, ki so ležali na travi pred vhodom v cerkev.
"Tu imajo pa bolj slabega vrtnarja." je skoraj zapel Igor.
"Če bi bilo to v Ameriki bi jih lahko tožil zaradi malomarnosti! Saj se lahko še kdo hudo spotakne." je dodal Igorju Blaž.
"Ja, je blazna nevarnost, da se spotakneš čez dvometrsko skalo." sem jima pritegnil.
"A ti to spet zezaš?" se je Blaž zbudil iz Ameriškega sna.
Moj odgovor ni nikoli prišel, ker smo v tem trenutku vstopili v glavni prostor cerkve. Zadeva je visoka, zelo visoka in če ne bi bilo restavratorskih odrov, bi človek kar malce klecnil.
"Uhuhu... tule bi se dalo dirkati z avtomobili..." je moj prvi vtis.
"Ja, bi se lovili med stebri in se šli zaletavčke... milijonarji smo tako ali tako!" je vrtel naokoli pogled tudi Blaž.
"Ejga, a gremo gor na galerijo?" je Igor usmeril svoj kazalec proti sredini višine cerkve.
"Igor." reče z globokim glasom Blaž.
"Ja?"
"Zelo majhen kazalec imaš."
"Ja, še posebno sedaj, ko ga lahko primerjamo s telim prostorom." sem pripomnil.
"Hvala, hvala... a to pomeni, da gremo?"
"Ja" sva mu v en glas odgovorila z Blažem.
"Tole bi takoj posvojil za svojo dnevno sobo." je sedaj uporabil svoj droben kazalček še Blaž.
"Ah, ne vem, mogoče. Bi moral vedno paziti, da ne povabiš preveč ljudi. Bi se takoj zagužvalo v takšni garsonjerci." je puhtela megalomanskost iz Igorja. Zavili smo po cestici, ki se je vila navzgor na galerijo.
"Uhuhu... tule bi se dalo dirkati z avtomobili..."
"To si že rekel!" me je opozoril Igor.
"Ja, samo ne za ta hodnik!"
"Ja, če bi imel Mini Morrisa..." je rahlo realnejši Blaž, ko pogleda.
"Ja, to bi bil naš Roberto Magnifico vesel..."
"Kdo?" je vprašujoče pogledal Igor.
"Glanz Kopf..." sem zinil jaz.
"Aerodinamikus..." je zinil še Blaž.
"A?" je zazeval Jovo.
"Ma, saj veš... saj smo ga obiskali na stolpu preden smo odleteli..."
"Aja... Zakaj pa ravno on?"
"Ma, gor v Angliji nam je skoz težil z Miniji..."
"Jep, naravnost zaljubljen je v njih..."
"Saj mu ne moreš zameriti, ker so res super..."
"Ja, pa še dirkaš lahko z njimi po Aja Sofiji"
Naše modrovanje je prekinil nenehen vzpon po tej ozki cestici, ki je vodila navzgor, navzgor, navzgor. Končno smo prišli do vrha in dajala nas je rahla vrtoglavica.
"Tale left holding, me je čisto zdelal." Je pojasnil Blaž našo majavo hojo, ki nas je vodila proti ograji. Ko smo prispeli do njenega roba se nam je razprostrl veličasten pogled.
Zevali smo levo desno, gor dol, naokrog... kar nekaj časa skratka in v tem času pokurili kar nekaj zraka.
Pristopicljala je urejena skupinica nemških turistov, ki jim je že na obrazih pisalo, da od rojstva jedo Bratwurst - klobase, po naše. Vodič je začel kazati na strop, na ostanke mozaikov... razlagal je za vsako sliko posebej, kdo je kdo.
"Erik, kaj pravi..."
"Ja, nič... tale na desni je cesarica Konstantinopla, ki je bila kar dvanajstkrat poročena... Še zdaj lahko vidiš, kako so spreminjali mozaik, obraz in napis... njenih mož, seveda... ko so popravili samo del črk... Vse skupaj je narejeno iz zlatih lističev... in nekoč so bili vsi stropi prekriti s takšnim mozaikom... tako, da se je takratnemu obiskovalcu vse bleščalo pred očmi... Žal pa je po koranu prepovedano v svetišču imeti slike, še posebno obraze ljudi... zato so ob zavzetju vse prepleskali in mozaik prekrili z narisanimi vzorci... te ostanke mozaika so odkrili šele v tem stoletju, ko je žalostno stanje cerkve začelo že kar vpiti po restavraciji stropov in ometov..."
"Pismu, so smotani te Turki..."
"Niti ne...enkrat sem na BBC-ju gledal dokumentarec o zavzetju Bizanca... Uspelo jim je preko morja, vsaj mislim tako... Sultan je ponudil kralju Bizanca, da v primeru predaje pustil vse ljudi in cerkve v miru. Seveda je kralj odklonil... Prva stvar, ki so jo naredili Turki ob zavzetju mesta je bila, da so kralja obglavili in njegovo truplo zavrgli... Baje so sedaj njegovo truplo našli zgodovinarji ob mali cerkvici nekje v tem mestu, ko so nekaj prekopavali cesto..."
"Kje ti to vse najdeš?"
"Saj sem rekel...na BBC-ju ali pa na Discovery-u."


Harem
Naše občudovanje te veličastne cerkve je trajalo še kar nekaj časa in vtisov smo se znebili šele kasneje. Takrat, ko smo vstopili v nekdanjo sultanovo palačo.
Ponovno smo se izkazali kot milijonarji in plačali tisto milijonsko vstopnino!!
Naredili smo napako. Najprej smo si ogledali že polovice palače, ko nam je šinilo v glavo, da bi nemara bilo dobro se postaviti v vrsto za Harem. Tam jih žal pod vodstvom vodiča spuščajo le v skupinah po šestdeset.
Čakanje v vrsti za vstop v Harem se je splačalo. Po nekaj minutnem stanju v negibni vrsti smo v skupini vstopili v ta nekdaj prepovedan kraj. Rahel dreget nas je prevzel ob pogledu na lutke evenuhov, ki so tudi ta dan čuvali sultanove zaklade.
"Noro... cela palača v ploščicah... naši evropski gradovi so vsi tako dolgočasno kamniti." je opazil Blaž.
"Koliko ploščic..." je bil navdušen Igor, ki je doma ravno preurejal kopalnico. Z Blažem se nama je zdelo popolnoma čudežno, da sva ga po nočni uspela zvleči v Istanbul.
"Kaj se je dobro imel... tale sultan..." sem se strinjal z Blažom
"Tok ploščic..."
"Daj že mir s ploščicami.." sem ga poskusil zaustaviti.
"Kakšni vzorci..."
"Kaj vzorci... Igor... ženske..." mu je pozornost poskušal preusmeriti Blaž.
"Morda bi se jih še kje dalo dobiti..."
"Koga? Ženske?" zasije upanje za najinega kompanjona.
"Ne, ne... kahlce... Kaj je že rekel vodič, da jih je sultan uvažal iz Nizozemske..."
"Hej, zbudi se..."
"... morda ima vodič še naslov..." je z rahlo blaznim pogledom govoril Igor "ga grem vprašat..."
Igor je dobil pristno kahlično mrzlico. Z Blažem sva se že nekajkrat spogledala, kaj naj narediva z njim.
"Mogoče, če ga klofnem, se bo zbudil..." se je spomnil najstarejšega zdravila Blaž.
"Ne... nekaj mu morava obesiti pred nos, da se zbudi iz tele svoje mrzlice!" poskušam omiliti Blaževo zdravilo, ko smo prispeli na odprto ploščad s pogledom na vrt v katerem je kraljeval ogromen bazen. Tu so se nekdaj sprehajale vse tiste krasne sultanove žene in hčere.
"Bazen... si slišal vodiča..." se je obrnil k meni Blaž.
"Ne, nisem, kaj je rekel?" sem se nekako iztrgal sanjam o tem, kako je izgledal pogled na bazen v tistih starih časih... z vsemi tistimi ženskami tam spodaj.
"Tisti notranji bazen so nekoč napolnili z mlekom..." je Blaž prevedel zadnje besede vodiča.
"Ja, zdaj bi ga sigurno s Coca-Colo." sem dodal.
"Sigurno je bil tudi bazen pokrit s ploščicami." je nazaj prispel Igor.
"Ne Igor! Pokrit je bil z ženskami." je Blaž ostal zvest svoji naravi.
"Me prav zanima kakšne barve so bile?" je posijalo kanček upanja iz Igorja
"A misliš ženske?"
"Tista bitja na dveh nogah?" sem pomagal Blažu.
"Sigurno so bile lepo fugirane.." je sedaj sonce ponovno zašlo Igorju, ker je jasno kazalo, da je poln le še ploščic.
"Tale kopalnica doma, ga je pa kar dobro zdelala..." sva bila enakih mislih z Blažem in sva Jovija pustila njegovim vznesenim pogledom in segajočim rokam. Vsi ostali turisti so ga gledali kar malce s spoštovanjem. Deloval jim je nekako boemsko in so verjetno mislili, da pesni ode haremu in nekdanjim lepotam tega kraja. Njihov pogled na stvari bi se sigurno temeljito spremenil, ko bi vedeli, da so njegovi verzi le kahlce in fuge.
Zdaj smo prispeli tudi do konca ture po haremu, ki je obsegala vsega desetino vseh prostorov in ponovno prišli v normalni del palače. Čudež! Kot, da bi odrezal, se je iz kahličarjenja sedaj zbudil tudi Igor. Edina vidna posledica je bila rahla omotičnost, ki pa ni objemala zgolj njega. Zato smo hitro začeli loviti prostor za počitek.
K sreči so klopi pred vhodom v palačo tako udobno globoke in hkrati visoke, da so nam noge takoj sproščajoče zabingljale prosto v zraku. Po dolgo urnih naporih so noge končno dobile malce časa za odmor.
Z Igorjem sva takoj zaspala - kot dva pred vratna kamnita leva in Blaž naju je zamaknjeno "čuval".

Naslednjič: Kaj po rekel Igor, ko se zbudi?