[Potopis]: Moskva

MOSKVA od A do Ž (leta 1998)

A

Aerodrom. Glede na količino letal, ki so se prerivala ob terminalu, je sam potniški del presunljivo majhen. Še posebno tisti del v katerem sedi carina in podobne birokratske stvari. Ah, saj res. Če ne bi bilo premalo ljudi, ki delajo poglobljeno počasi, kje bi potem bile pregovorne ruske vrste? Tako je! Brez čakanja v vsaj eni takšnih vrst ne grem iz Rusije!
Prvič se mi ta želja uresničili že ob prihodu in to večkratno. Zakaj se mi ne uresničijo tudi kakšne druge želje?
Vreme je oblačno. Okoli mene so na letalu Rusi in nekaj slovenskih poslovnežev. Najprej naredimo en "go-around", verjetno zato, da lahko občudujemo Dume - vikende novih rusov. Sledi pristanek in ljudje ploskajo? Čakamo že 20 minut na taxiwayu, ker je naš parkirni prostor zaseden. To je moja prva izkušnja z ruskim dojemanjem časa. Čas ni pomemben!
Mimogrede sem se znašel v novi vrsti: pregled potnih listov. Za okencem moje vrste dela simpatična Rusinja. V vsakogar se zazre po minuto dolgo nato za pol minute v potni list in ponovno nazaj. Začuda ugotovi, da ima potni list več strani. Hja, vse od začetka... minuto pogleda v obraz, pol nazaj v potni list! Večino časa poskuša držati smrtno resen obraz, vendar ne more vzdržati dolgo. Po petih minutah steče k sosednjem okencu. Z manjšimi zamahi krili z rokami in vdanim poslušanjem besed starejše kolegice, ki držanje strogo resnega obraza že obvlada do popolnosti. Njen ledeno hladni KGB pogled te v trenutku spremeni v krivega. K sreči ne stopi na mojo stran, ker bi takoj priznal vse moje grehe in zločine zoper ljudstvo!
Končno sem na vrsti tudi sam. Izročim ji potni list in potrdilo o cepljenu proti davici.
Ja, za vstop v Rusijo moraš biti cepljeni proti davici! Stvar ni tako nedolžna, dve leti nazaj je prav divje razsajala po bivšem cesarstvu. Po zlomu komunizma se je zlomilo tudi zdravstvo. Tako, da preventivnega cepljenja skoraj ni! Zdaj tu najdete vse tiste stare in nove bolezni za katere misliš, da so izumrle.
K okencu priskoči še moj prijatelj, ki doda "Pismo povjere", to je pismeno povabilo v katerem se gostitelj zavezuje, da bo kril vse stroške in morebitno škodo nastale z mojim bivanjem v Rusiji. V nasprotnem primeru si moraš priskrbeti vizo.
Moja mlada carinica sedi v senci temne luči, napol se obrne proti meni in nekaj vpraša v ruščini.
"Ne razumem... Do you speak eanglish? Sprechen Sie Deutch?"
Njen resni obraz preleti val ogorčenja. Kaj sploh govorim! Tu si vendar v Rusij! Govori naši!
K sreči priskoči Zlato, ki takoj začeblja nekaj v ruščini in ona nazaj.
"Sprašuje te, če si Erik Mrak..." mi prevede.
"Kaj? A resno?"
"Ja, resno."
"Ja, sem Erik Mrak" se zdaj obrnem k njej in hitro popravim:"Da, jaz sem Erik Mrak.". Ona ponovno ponovi isto vprašanje in jaz ji še enkrat odgovorim isto. Prisežem, da niti v drugo ne zasledim niti trohico zvena mojega imena niti priimka.
Sledi še neko vprašanje.
"Si se cepil proti davci?" mi prevede Zlato.
"Seveda, tu je !" pokažem s prstom proti zdravstveni knjižici, ki sem jo priložil potnem listu.
Nejeverno pogleda tisto stran s potrdilom. Vzame ponovno v roke potni list in me gleda, pogleda nazaj v potni list in ponovno vame. Seveda se tudi pri meni spomni, da ima potni list več strani. Zgoraj omenjena procedura se zdaj vrši na moji lastni koži.
Prebije se do moje švicarske in avstrijske vize... To je preveč! Odskaklja do že prej omenjene starejše sodelavke.
"Izgleda je nova" se sklonil k meni Zlato:"v ostalih vrstah obdelajo po tri v istem času!"
Mala carinica privihra nazaj in kar nemalo se ustrašim, da ob teh ogromnih epoletah na ramenih ne poleti. Mojemu strahu navkljub varno pristane nazaj v svojem stolu in mi vrne dokumente.
"Dobrodošel v Rusiji!" me zdaj pozdravil Zlato. "Zdaj morava malce počakati, ker pričakujem še profesorja in direktorico iz Slovenijalesa. Veš, imaš srečo, ker se bomo lahko peljali z njihovim kombijem."
Profesor in poslovna ženska kmalu pristopita in po kratki predstavitvi se odpravimo proti avtomobilu. Napet pričakujem še kakšen ostrejši pregled, vendar vsebina moje potovalne torbe nikogar ne zanima.
Usedemo se v Volkswagnov kombi, jaz zadaj, ostali spredaj. Zdaj že zagledam reklame in napise v ruski cirilici. No, sem jih že poprej na aerodromu, vendar so jim tam družbo delali podnapisi v angleščini. Tu zunaj pa nič.
Uporabim moje znanje srbske cirilice iz petega razreda osnovne šole in se nekako prebijam čez besede na plakatih. Čisto nič zabavno. Ponovno se počutim kot prvošolček, ki se je ravno naučil brati. Napisi prehitro švigajo mimo mene, da bi jih uspel prebrati do konca, kaj šele razumel.
"Uau!!" Si rečem olajšano, ko preberem "Pepsi" in malce kasneje "Coca-cola" v ruščini. Še znam brati!
Potem šok.
"Gorenje"
Meni nič tebi.... Gorenje in tam zadaj Vegeta! Uf! Saj je to tako kot doma!
Napisi mi gredo težje od rok. Zato preusmerim pogled na cesto. Polno Moskvičev, Lad, Volg, in seveda Mercedesov, ogromnih Jeepov in ameriških ladij, sem in tja kakšna Škoda. Nikjer Renaultov, Fiatov, Oplov, Alf... ali Yugov, Fičkov...
Naših pet pasov je polnih do konca. Kmalu ugotovim zakaj. Na vsake toliko časa obstane kakšna Lada. Okrog nje se sukajo njeni lastniki z izvijačem v eni in kladivom v drugi roki in popravljajo. Ne vidim točno katero roko večkrat uporabijo.
V Moskvi so avtomobilski servisi redki, ker ljudje vse popravljajo kar sami. Kako naredijo tehnični izpit se nisem spraševal, ker mi je Zlato ravno začel razlagati, da tu večina ljudi nima vozniškega izpita in da naj se pazim, ko bom hodil po cestah. Rdeča luč še ne pomeni, da se bo kdo zaradi tega ustavil.
"Večina voznikov je namreč izpit kar kupila. Potem se usedejo za volan in se učijo praktično na ulici in v prometu" je razložil Zlato.
"Zakaj jaz tega nisem vedel že prej? Sam sem se moral matrati tam doma, tu bi ga lahko kar kupil. A se da kupiti tudi izpit za letalo?"
"Tega ne vem. Toda za pravo ceno bi se verjetno dalo pogovarjati..."
Sam tu onemim, ker šele sedaj ugotovim, da ni ograje med obema nasproti vozečima pasovoma. Namesto ograje, ki sem jo navajen iz naših krajev, je tu dodaten asfaltni pas označen z neprekinjeno belo črto.
"Ti, kaj pa je to? Zakaj ni ograje?"
"Ha, ha... Tole je politični pas. Po tem pasu se politiki dovažajo iz Kremlja na letališče ali na svoje Dače. Tako so hitreje na cilju."
"Pa ga smejo uporabljati samo oni? Kaj če kdo zavije na nasprotno smer?"
"Ja, naj bi ga uporabljali samo oni. Vendar se je po padcu komunizma marsikaj spremenilo."
Kot nalašč takrat naš voznik zapelje na ta pas in urno prehiteva ostala vozila, ki skoraj stojijo na ostalih petih desnih pasovih. Že poprej se mi je zdel način njegove vožnje malce divji, zdaj začnem kar sam z desno nogo bremzati. Zobe trdno držim skupaj, da mi ne uide kakšen krik. Podobno kot takrat nam, učencem Bailbrooka, ko nas je avtobus iz Heathrowa ves čas peljal po napačni strani ceste!
Razlika med Moskvo in Anglijo se kmalu izkaže za nepomembno. Znajdemo se na napačni strani avtoceste! Voznik zdaj že vozi po nasprotno vozečem pasu, ker je tudi tisti "politični pas" zabasan!
"Veš, rusi so blazno praktični ljudje" mi poreče Zlato, ko vidi da si z roko pokrivam oči:" izkoristijo vse potencijale, ki so jim na razpolago. Zdajle se vsi vračajo z Dač, v smer iz Moskve pa skoraj ni prometa. Zato mi, ki gremo v mesto preprosto zasedemo nepotrebne pasove nasproti vozečega prometa. Praktično, kaj?"
"Praktično že, toda ne bi se rad že prvi dan zaletel zaradi praktičnosti!"
Ura je 21h zvečer in sonce se ne pusti motiti.
V Moskvi bije ura dve uri naprej od naše v Sloveniji. V resnici bi morala le eno, vendar se je to Stalinu zazdelo premalo in je razmiku dodal še dodatno uro. Pa naj še kdo poreče, da nismo pred gnilim zahodom!

Ž

Ženske. Verjetno tisto kar vas vse najbolj zanima. Vnaprej sem bil opozorjen na to, da so Rusinje zelo lepe. Seveda nisem verjel. To ljudje pač kar tako govorijo, sem si mislil.
Prve dni sprehoda po Moskvi sem bolj gledal samo Moskvo kot njene prebivalce. Lahko mi verjamete na besedo, hodiš lahko tako dolgo, da ti odpadejo noge! In ne samo noge: roke, glava, trup... vse ti odpade!
Ustavim se na Arbatu in si naročim pijačo, ko me doleti.
"Kje so zdaj te Rusinje?" sem vprašal kolega, ki je tako kot jaz prišel iz Ljubljane.
On samo skomigne z rameni in pove, da so mu na letalu govorili, da so zelo strastne in divje.
Pogovarjava se tako nekaj časa o drugih rečeh. Ura odbije šest popoldne. Ravno tisti čas, ko ubijalska vročina sonca jenja. Takrat ljudje pridejo iz služb in stanovanj na promenado.
"Uf! To much!" zine kolega, ki v tem trenutku najbolj spominja na psa, ki je ravnokar pretekel 27km. Jezik do tal in izbuljene oči.
"Hej! Kaj ti pa je?" ga vprašam malce zaskrbljeno, ker pomislim, da je nemara spil kaj strupenega. Vsaj tak vtis mi daje njegov pogled.
"Ne, ne..."
"Kaj ne, ne..."
"Poglej to..." obrne glavo na levo proti začetku Arbata...
Malce krožim z očmi po zraku in zgradbah v pričakovanju, da pristaja najmanj NLP. Potem zagledam tisto. Nekaj visokega, vitkega, gracioznega... neizmerno lepa ženska drsi navzdol po ulici. Dah življenja zapihlja nad asfaltom ulice... Kot, da bi se naenkrat znašel ne stepi polni marjetic... in to še ni vse... bile so tri... nejeverno pogledam mojo piksno Fante. Skrbno prebiram napise in iščem kakršnokoli sled o alkoholu ali kakšni drogi.
Nič.
Pogledam zopet navzgor.
"Ni čudno, če si Rus, ti ob takšnem pogledu ne preostane drugega, kot da postaneš pesnik ali pisatelj" pomislim na glas.
"Ali pa še raje Novorus... bogat! Potem si lahko vse te bejbike privoščiš!" se je razgrel kolega.
"Ah, daj no daj! Saj denar ni vse!"
"Vseeno bi lažjega srca stopil do njih!"
"Ah, saj to ni res! Boš videl, pojdi greva... jih ogovorit!"
"Ne..."
"Zakaj ne?"
"Ne zdaj..."
"Kako?"
"Tja..." je začel gledati v tla... "Sram me je..." je začel mencati z nogami, podobno kot Obeliks..."veš, imam te kratke hlače in se bo vse videlo čez..."
Približajo se. On še vedno strmi v tla in se koncentrira, da bi se lahko pomiril in hkrati preklinja zakaj si ni kupil kakšne anti-Viagre.
Jaz jih občudujem. Gledam kot nikoli... tako nekako kot gledaš sončni zahod ves odprt v svoji notranjosti... gledam v te nezemeljske angele, ki se me dotaknejo kot nevidna dlan, ki te razreši spon med telesom in dušo.
Pogleda me... ne umaknem pogleda... obrne se... in še hip in najina pogleda se srečata... pogled... nasmehnem se ji in jo še vedno gledam... pravzaprav kar občudujem... ganjen...
Spomnim se kaj je rekel Rudolf Valentino: "Ženske so ali lepe in s tem čudo tega sveta ali pa niso in takrat so ženske. Ta razkol nas moške uničuje."
Ona takrat vrne nasmeh... in še vedno ne zmorem umakniti pogleda. Spraševati se začnem, če nisem preveč vsiljiv, ko dvigne dlan in mi pošlje poljub...
BADABUUM!
Za tribiljone svetlobnih let dolgo sekundo ali dve me zanese nevarno blizu srčnega napada!
Hej!
Kaj je zdaj to?
Sem mar na Švedskem ali kaj?
Na pol avtomatično se izmažem s pomočjo Woodya Alena... filma Vojna in mir... v njegovem stilu ji povrnem poljub...
Zasmeje se... zatrese se ji vse telo in Mišo lahko še bolj skloni glavo proti tlem... Med smehom nagne glavo nazaj, da so svetli lasje odgrnili pogled na njen zapeljivi vrat... snežno bel vrat.
Nekaj v meni se zgane, želim planiti tja in ji zasaditi zobe v ta njen rajski vrat... Hočem videti vsaj kapljico njene krvi, ki bi polzela v počasnem tempu po njeni neokrnjeni belini...
K sreči ali morda tudi ne, prevladajo v meni geni malega slovenčka in tisti levček v meni hitro izgubi moč... Njena kri ne steče po pločniku... vsaj danes ne.

Od kar sem bil v Rusiji temnolasih žensk ne opazim več. Ne vidim jih!

Kot zakrknjen proceduralec, se mora ženska potruditi čez nekaj vstopnih točk do mojega srca. Ne v Rusiji! Tu je edino mesto na zemlji, kjer sem se pripravljen poročiti kar vizualno!


NIGHT FLIGHT

Nočni klub, ki se mu po domače reče: mesnica. Vstop v klub te stane točno 20$. Tudi pijača ni ravno poceni. Pivo, ki ga naroči švicarski kolega stane 60 rubljev, kar je 10$ ali 1800 SIT!!
V klubu je običajno maksimalno do 50 moških in vsaj nekaj sto žensk, v glavnem profesionalk in polprofesionalk!
Z Marcelom, ki sem ga srečal na črnem trgu CD-plošč v parku Fili, sva se za nocoj zmenila za "Metzgerei Nacht", meseno noč po domače.
Ne sediva dolgo sama. Veliko pred natakarjem z pijačo prisedeta dve. Azijatinja se prisede k Marcelu, druga bolj slovanskega porekla k meni.
Obrnem se k moji in ji začnem razlagati, da izgublja čas... Marcel pa se nagiba z več naklonjenosti k svoji azijatinji:
"So, what is your name?"
"I'm Ines..." se nasmehne aziatinja, ki ima od zdaj naprej tudi ime.
"Oh, c'mmon, that's not realy your name..." se nejeverno zaziblje Marcel, ko ga jaz presenetim z njemu neznanim jezikom:
"Ne daj se Ines!"
"What did you say?" se zdaj obrne malce v strahu, da ga morebiti ne prehitim pri njegovi lepotici z nepoštenim in nefer poznavanjem slovanskega jezika.
"Oh, nothing, Marcel... It's just a song of ours..." ga potrepljam po rami in se nagnem naprej proti tako imenovani Ines: "I must agree with my friend here, your name can not be Ines!"
Najin skupni pritisk nikakor ne omaje njeno vero v svoje ime, ki v nobenem primeru ni pravo. Me prav zanima, kaj bi na mojem mestu porekel Rade?
Ker se oba bolj ukvarjava z Ines, moja soseda neopazno oddrsi stran. Marcel pa že zavije v bolj nevarne vode in jo začne spraševati po cenah.
"No, no, me only. Forget about my friend!"
"150$!" izstreli Ines.
Marcel še nekaj časa poskuša zmehčati njeno postavljeno tarifo. Vendar ona ne popusti. Njeno ime in tarifa sta trdni kot diamant. Marcel nikakor noče pristati na njeno vsoto, saj se samemu sebi zdi že dovolj popustljiv glede imena, če je popustil tam, tu ne bo! Njegova vztrajnost pa damico zdolgočasi. Dvigne se in odziba na način, da bi ji dal človek vse samo, da bi bil urico z njo. Obrne se z porogljivim nasmeškom in reče:
"No money, no funny!!"
"Fuck, professionals!" se oglasi Marcel "She would turn Crist as well..."
"Well, it's not so hard to get him", ga opomnim "he's nailed on a cross!"
"Why don't I have enough money... Why don't I have enough money... " presliši mojo opazko.

Jep! Ta stavek si v Rusiji lahko kar naprej ponavljaš. Vendar denar ni edina pot do Rusinj. Naslednjič vam povem kako.



MOSKVA od A do Ž

B

Boršč. Z velikimi narodi je že tako, da je dolgočasnost in pustost njihove prehrane premo sorazmerna z njihovo "velikostjo". Vendar je tu boršč izjema, je okusna jed in spada med tiste "must try". Vendar nisem tu z borščem začel zgolj zaradi njega, ne, še zdaleč ne.
Preden sem se seznanil z borščem, sem moral zapustiti Moskvo, pa si ni potrebno misliti, da mora temu vedno biti tako. Odpravili smo se 70km proti vzhodu proti samostanu iz katerega prihaja tudi sedanji patriarh in v prav isti samostan se je Peter Veliki zatekel pred "strelci".
Za vstop je potrebno plačati vstopnino, ki ni bila drastično visoka, ker bi se v nasprotnem primeru celo zapomnil kolikšna je bila. V samem samostanu ni vedno omogočen dostop do vseh objektov, kar je bilo na žalost tudi tokrat, ko sem vstopal vanj jaz. V samostan ne spuščajo ljudi v kratkih hlačah, navkljub temu, da je to pravzaprav moški samostan. Po moji logiki naj bi jih delno gole noge ne motile, pa je mojo logiko takoj dohitelo, da ženske noge niso edino, kar bi zanimalo menihe.
Najlepši del lahko obiščeš le pod vodstvom duhovnika, ki to postori le za večje skupine in mi trije seveda nismo šteli za skupino. Čeprav sem počasi dobival občutek, da je skupina zelo širok pojem v Rusiji. Šteje pa se v rubljih.
Ves čas občudovanja samostana, se je po dvorišču širila glasba. Šele, ko sem bolje prisluhnil, mi je uho razložilo, da so to angelski glasovi. Angeli? Nak. veren na tem mestu že ne bom postal. Nekaj časa se niti nisem kaj prida oziral na to, potem pa me je melodija vedno bolj vlekla, toda kam?
Oči so mi drsele po na krepko debelo prebarvanih belih zidovih in zlatih kupolah cerkva in oči so se mi ustavile na mali cerkvici desno od vhoda v samostan. Desno le takrat, ko v samostan vstopaš, v trenutku gledanja je bila to bolj leva stran. Vstopil sem.
Mala cerkvica polna ikon. V njej se neprestano poje, majhen ženski zbor tu poje nabožne pesmi neprestano 24 ur. Ha, pa so Američani mislili, da so oni izumitelji non-stop 24 urnih zadev!
Nope! Rusi so si to izmislili pred njimi. In kako pojejo. Rečem vam, če bi ostal še nekaj minut dlje kot sem, bi postal resnično veren. Glasbo že tako obožujem, tega mini pevskega zbora pa se nikakor nisem mogel naposlušati. Iz cerkvice sem prišel le zato, ker sta me oba moja vrla sopotnika zvlekla ven, kot kakšnega Odiseja. In resnično sem se počutil natanko tako. Kot Odisej. Glasovi siren od sedaj naprej ne bodo več neznani mojim ušesom.
Ko sta me oba takole vlekla ven sem opazil zgradbico, pred katero so v vrsti stali ljudje z plastičnimi posodami.
"Zlato, kaj je pa to? Zakaj tu vsi stojijo s temi plastenkami?"
"Ah, tu si lahko natočiš sveto vodo, ki je bojda zelo zdravilna. Iz vseh koncev Rusije sem prihajajo ljudje po to vodo. Včasih iz kake vasi pošljejo le enega človeka, ki mu naložijo nalogo, da za vse, ki potrebujejo pomoč te čudežne vode, prinese le to v zadostni količini."
Znova sem pogledal in opazil, da je sama zgradbica velika, kot sem ji že preje rekel, nekako kot kapelica. Rahlo napihnjena kapelica. Dovolj velika, da v njeni notranjosti lahko stoji vsaj šest ljudi v krogu brez, da bi se gnetli v njej.
"Lahko si tudi sam natočiš malo te vode." mi je še rekel Zlato.
Sam sem šele sedaj opazil, da je na sredini neke vrste vodnjak. Ker sem stal zunaj pod soncem in ker je bila v notranjosti relativna tema, sem šele po nekaj korakih proti izviru čudežne vode opazil, da voda pravzaprav ne prihaja iz vodnjaka, kot sem mislil. Ne. Prihaja po cevi, ki je postavljena nad kamnito mizo, ki sem jo zmotno zamenjal za vodnjak. Voda je tekla v šibkem in počasnem ritmu. Da si napolnil litersko steklenico ali plastenko si moraš vzeti kar nekaj časa. Verjetno je to le eden izmed testov, če si vodo pravzaprav zaslužiš. Obenem pa lahko med točenjem premisliš komu vse jo boš še odnesel ali pa se spominjaš svojih grehov. Nekako tako.
"Ne hvala. Bom raje pustil ljudem, ki čakajo in verjamejo v njeno moč, da si jo natočijo."
"Potem predlagam, da se povzpnemo na stolp." je kazal s prstom Zlato proti skrajno levem delu samostana.
"Ni slaba ideja" je rekel Mišo in že smo bili na poti proti oz. na njega. Na obzidje smo prišli relativno hitro in brez ovir, pred samim vhodom v stolp pa so nas pričakali z ponovno vstopnino.
Vzpon je v nasprotju z mojim pričakovanjem trajal kar nekaj časa. In ko sem na koncu zasopihan prilezel na vrh sem bil dodatno nagrajen z vetrom, ki me je zelo osvežil v vročini tistega dne.
Pogled s stolpa je naravnost fantastičen. Predstavljal sem si, da bom zagledal neskončno Rusko stepo, ravna tla do kamor seže pogled. Ravnine ni bilo. Je bilo pa veliko rahlo valovitega terena, gričev. Teh je bilo kamorkoli si pogledal v izobilju.
Takoj sem v pogledu na prostranstvu zavohal horde konj in njihovih jezdecev. Pred mojimi očmi so se zrisali konjeniki, huzarji, Kozaki... Silne vojske so z razobešenimi plapojočimi zastavami dirjale po stepi.
Rusija je velika. Pogled s stolpa je dajal vtis, da je še večja.

Ogled samostana smo zaključili z Zlatovim pripovedovanju o notranjosti prostorov, ki si jih tokrat nismo mogli ogledati. Tako smo zavili ven. Pred samostanom nas je namreč čakal dogodek dneva: boršč.
H boršču sem si naročil še "Chiken Kiew", ker mi radovednost ni dala miru. Preprosto moral sem ga poskusiti tu v nedrjih matere Rusije. Saj nam je bila v Bailbrooku to ena izmed edinih užitnih jedi, ki so nam jih servirali College-ovi "kuharji".
Po naročilu, je Mišo odšel čez cesto, ker je hotel zamenjati nekaj denarja. Želel si je kupiti nekaj nacionalnik pijač, med njimi Meduho in Kvas, ki ju je pred tem poskusil v pivnici.
Nazaj ga ni bilo rekordno dolgo. Medtedm sva midva že uspela pojesti odličen Boršč in še izvrstnejšega Kijevskega piščanca. Ravno sva se začela ozirati za policijo, ko se je pogrešani le pojavil na obzorju. Roki sta bili zasedeni z vrsto belih plastičnih vreč, noge pa še toliko bolj. Pravzaprav so izgledale noge bolj 'zasedene' kot roke, čeprav niso ničesar držale. So pa poskušale zadržati ravnotežje telesa, ki ga je metalo sem in tja kot barko sredi nevihte.
Do najine mize se je nekako prebil in ves vesel razglašal v pol žlubodrajščini, da so Srbi super.
"Kako srbi? Mi smo v Rusiji?" sva se čudila. Nekako mu je skozi alkoholne hlape uspelo razložiti, da so ga vsi častili in da nikakor ni mogel priti nazaj. Celo kopijo svete Ikone so mu dali v znak prijateljstva. Nekaj časa je tudi sam bil nadpovprečno navdušen nad Rusi in Srbi. Potem pa ga je zvilo. Moral je odbrzeti na stranišče. Slabost, ki ga je obšla, je sedaj zamenjala tudi ploščo v njegovi glavi. Sedaj je Ruse in Srbe samo še klel. Ko je končno prišel dovolj k sebi in se je zavedel, da je v Rusiji in da je sam kriv, če je spil preveč pa je vprašal:
"Ti zakaj so me nenehno klicali Nemec?"
"Ha, ha... Nemec pomeni v ruščini vaškega neumneža, tistega, ki ne razume. Za Germane se je to ime oprijelo, ko je Peter Veliki pripeljal iz Nemčije / Germanije kot ji rečejo Rusi obrtnike, ki jih je potreboval za modernizacijo Rusije. Tisti ljudje so znali govoriti le Germansko in niti pikice rusko in ljudje so jih začeli klicati Nemci. Takrat se je tako pravilo tudi ostalim tujcem, a ker so ti obrtniki postali večina, so tudi Germani postali sedaj Nemci."
Mišo ni uspel pričakati konca zgodbe, ker ga je medtem mešanica pijač, ki jo je zvrnil skupaj s svojimi novimi brati prisilila na hiter taktičen umik na WC.
"Uf! Tale je bila pa huda."
"Ja, so ga morali kar naliti."

Z

Zakjluček. Zanj sem si moral izbrati kar našo letalsko kompanijo:
Adria Airways.
Kadar pomislim na našega nacionalnega letalskega operaterja iz smeri Moskva-Ljubljana, se zrak okoli mojih oči kar rahlo potemni. Nikoli v življenju me ni bilo tako sram, da sem iz Slovenije kot na tem letu. Stevardese so ravnale s pretežno ruskimi potniki kot z živino. Z Rusi, ki so znali biti tako odprti in veseli tebe tujca, se zdaj odpravljajo na dopust v Slovenijo in prvi vtis, ki ga dobijo so kisli obrazi stevardes. Vse skupaj ni ostalo le pri skisanih obrazih, tudi zadirčnost v polomljeni angleščini je bila tu. Ko se je ena izmed njih približala z vozičkom do mojega sedeža, se nisem mogel zadržati:
"Gospa, če jim rečete vino, pomarančni sok ali jabolčni sok, vas bodo zelo dobro razumeli, imajo besede v ruščini enak pomen. Juice jim nasprotno ne pomeni čisto nič!"
Začuda jo je moj komentar premaknil. Vendar so preostale ostale neizprosne. Pa to ni problem zgolj stevardes. Ne še zdaleč ne, to je odnos vseh Slovencev, ki sem jih srečal v Moskvi ali na poti v in nazaj, tistih, ki je še nikoli niso niti videli in tistih, ki tudi brali niso ničesar o njej. Slovenci si ob besedi Rus preprosto nadenejo kraljevsko krono zveličanja, le ta jim daje instantni občutek več vrednosti. Podobno kot sem že rekel zakaj so Slovenci tako pogumni pri Rusinjah in ne pri Slovenkah. Imajo se za nekaj več in tako se jim lastni mali ego napihne. Le tako imajo dovolj "korajže", da si k ženski pravzaprav drznejo pristopiti. In tako sem že pri drugem delu črke Z mojega poročanja iz Moskve od A do Ž.


Z2

Zenska. Hej! Kaj pa tale tu piše? Pravilno je vendarle: ženska. To je sicer res, vsaj kar se tiče pravopisa. Vendar sem tu le poudariti fonetiko. Kako bi vsak navaden moški izrekel besedo ženska ob pogledu na Rusinje: zenska. Tista strešica nad črko ž kar nekam izgine. Izgine zato, ker ti sila videnega tako stisne grlo, da vsi šumniki izginejo. Sam se nisem poglabljal v razlago ali je to res le stisk grla ali nemara padec možganskih funkcij. Baje se nam moškim ob določenih trenutkih, vsa kri preseli nižje. Tako možgani postanejo premalo prekrvavljeni in izginotje šumnikov naj bi bilo le prvo znamenje.
Druga verjetnost je trda zima, ki ti v čeljusti nažene takšen mraz, da šumniki izginejo.
Naj si bodi karkoli že Rusinje puščajo za seboj posledice. Očitne.
Bil sem tudi opozorjen, da je še bolj mamljiva zima. V mrzli zimi pri nekaj deset minus stopinj Celzija si ves zavit v tople obleke, čez glavo imaš poveznjeno obvezno kučmo. V teh ledeno mrzlih dnevih Rusinje hodijo naokoli v dolgih plaščih in takrat se lahko zgodi.
Za kratek hip iz plašča pokukajo dolge noge. S hitrostjo strele in z enakim učinkom te zadane. Vročina se prelije po celem telesu. To je posebne vrste vročina, vročina, ki jo lahko začutiš le ob pogledu na Rusinje. Vem. Sem videl. In se ne čudim tistemu vročinskemu valu, ki je dan ali dva po mojem odhodu dobesedno opustošil Moskvo. Rusinje so preverjeno vročinski val. Preiskusite še sami - preverite.

Zlato mi je povedali tudi zanimivo zgodbo. Pozimi v Moskvi ni prav veliko početi. Zunaj pritiska divji mraz. Če slučajno pozabiš doma kučmo, ti bo žal takoj, ko zapiha veter in ti ušesa dobesedno odpadejo pri minus štirideset. Veter piha tako rekoč vedno. Ena izmed stvari, ki jih tako lahko počneš pozimi je ogled muzejev, galerij, gledališč, oper, baleta... Se pravi, da je kar nekaj vredno početja, če te to seveda zanima.
Tako se je nekega dne tudi on odločil, da si ogleda kakšno galerijo s slikami. V začetku si je ogledoval slike, potem pa je opazil, da pred nekaterimi slikami stojijo ženske in nekaj kracljajo v beležko. To ga je pritegnilo in je začel bolj pozorno opazovati. Opazil je, da si za vsako sliko nekaj zapišejo. To mu ni dalo miru in je naslednji dan vprašal sodelavce:
"Kaj te ženske pišejo in zakaj? Resnično si ne morem predstavljati kako si lahko zapišeš tisto kar si videl. Fotografiranje bi razumel, to pa je že preveč."
Sodelavci so se sprva smejali in mu kasneje razložili. Razmerje med moškimi in ženskami je v Rusiji 1 proti 3. Se pravi na enega moškega pridejo tri ženske. To je posledica alkohola, nesreč, političnega režima in zadnjih vojn. Tiste ženske v galeriji pa ne zapisujejo nič pomembnejšega, temveč želijo impresionirati moške. Nekakšne vrste lov torej. V Rusiji je pač naravno ravnotežje porušeno in zato so ženske tudi malce agresivnejše kot ponavadi. Zakon preživetja in sposobnosti najti si partnerja.
K sreči ta razmerje pri mlajši generaciji ni tako drastičen in sem sam odnesel celo kožo. Nisem se poročil, pa sem preživel v Moskvi celih devet dni.
Tako sem eden redkih, ki mi je uspelo neporočenemu uiti iz objema ZENSK.

To pa ni bil uspeh, še zdaleč ne. Klel sem vse svetnike, ki jih poznam, ker ne znam francosko. Svetnika ne poznam nobenega, tudi osebno ne. Zato je bila moja kletev tiha in brezimna.

Spomladi me bo še odneslo v Moskvo. Zakaj spomladi? Zato ker takrat ven pridejo prekrasna dekleta v lahkih poletnih oblekah in en sam pogled nanje te pogreje za celo mrzlo zimo. Na tak način preživijo v sibirski zimi tudi Rusi in zakaj bi zgolj njim puščal to veselje?

---

V Moskvo se od takrat še nisem vrnil. Viza je sedaj obvezna. Mislim, da stane 100 U$.
Ostale črke potopisa še niso v primerni obliki :)
Vsebuje pa marsikaj, od mojega poskusa telefoniranja v javni govorilnivi, Gruzijski restavraciji, monstruoznih spomenikih iz II SV, novih cerkvah... in kebabu. :)

Stepni Volk we need more, more.....!

stepni tole je blo pa užitek brat! res super!

Je problem... moram jih pretipkati iz beležke v katero sem takrat kracal... dokaj zahtevno delo.
Celo učiteljica slovenščine me je vedno poklicala v kabinet, da sem ji dešifriral spise. Na koncu sem vedno fasal 2 ali 3, tako, da ne vem, zakaj sem ji pravzaprav bral?
O.K. v 3 in 4 letniku smo dobili sestro od Staneta Dolanca, takrat so ocene poskočile za 2 do 3 mesti... in še prebiti se je znale iz mojih skropucal :)

Upam, da bom imel v prihodnjih tednih kaj časa in se jih bom polotil. Medtem bom brskal po ostalih potopisih, ki sem jih spisal za interno glasilo naše službe...

URSZP, potem preimenovan v URSCL. :)