Francoski NON

Jaz načeloma sem za EU. Ampak samo za takšno brez Turčije.

Tisti levičarji, ki zagovarjajo vstop Turčije v EU so v bistvu največji razbijalci Evrope. Zadnja leta EU socialisti zagovarjajo celo vstop Maroka in Tunizije in drugih arabskih držav.

Francoski referendum je padel predvsem zato, ker imajo Francozi že sedaj 5 miljonov muslimanov. Sedaj pa jim nekateri hočejo priključiti še Turčijo in Maroko.

Zaradi mene lahko k EU priklučijo Novo Zelandijo ali pa Bahamske otoke nikakor pa nočem živeti v isti državi z Turčijo in Marokom.

Sej Francozi se tud ne.Le zemljišče imajo nekoliko ugodnejše postavljeno od nas

Naj države kr izpolnjujejo pogoje EU, Mojih pogojev marsikatera še dolgo ne bo...Hrvaška, Turčija, in vse kar je vmes. Vsakič ko se peljem po slovenskih cestah proti južnim krajem mi je to bolj jasno, ko se gasterbajteri vračajo dol...nemške tablice, balkanska kultura. Komaj čakam kakšen tak referendum

Zakaj pa so pol volitve? Jaz nism, ti nisi, vsi skupaj pa smo. In za turčijo bo odločal folk, vsaj v nekaterih državah. Morda tudi za hrvaško.
Pa sej ni važno, lahko živimo skupaj, rad jih pa ne rabim met.

Ni sile. Še zdaleč pa to ni nobena katastrofa, kot poskušajo prikazat določeni politiki.

Po prvih podatkih vzporednih volitev je večina Francozov glasovala proti evropski ustavi. "Non" je obkrožilo 55 odstotkov Francozov, ki so se udeležili referenduma; 45 odstotkov jih je bilo za potrditev ustave.

Jaz sem tudi proti ustavi. In več je takšnih, prej bodo spremembe na obzorju.

Pred časom sem dobil en prevod eseja iz francoščine (prevod je sicer zelo slab) o razlogih proti Evropski ustavi.
Tukajle bom pastal samo delček tega besedila, brez opomb, ki so čisto foo... vsekakor ima besedilo point.

Étienne Chouard
Slaba ustava, ki razodeva rak naše demokracije

Marseille, 25. marca 2005

1. Ustava mora biti berljiva, da omogoči ljudsko glasovanje: to besedilo pa je neberljivo.
»Ustavna pogodba« je veliko predolga1: 852 strani A4, okvir in pol. Ta dolžina je za ustavo enkratna na svetu, zaradi nje je preprosto neberljiva.
Ta dolžina onemogoča kritiko. Je vse, le podrobnost ne.
70 % tistih Špancev, ki so potrdili to besedilo, enako kakor 60 % tistih, ki so se vzdržali, ga ni prebralo: ne ministri ne parlamentarci, ne profesorji ne časnikarji, ne državljani, ki imajo drugo delo: le kdo ima materialen čas, da prebere 850 strani A4? Dovolj je, da to vprašanje zastavimo samim sebi: nič drugačno ni pri drugih.
Ti državljani tako jemljejo nase velikansko tveganje, zase, a tudi za svoje otroke in vnuke, da bodo prepozno odkrili to, česar ne morejo več spremeniti.
Seveda je treba prebrati in razumeti, kar podpisujemo. Ali pa nočemo podpisati.
Tudi če bi bilo tako dolgo besedilo preprosto (kar pa ni), ne bi omogočalo, da ga presodimo z razmislekom.
Pa je kljub temu treba imeti mnenje. Kaj storiti, da bi imeli mnenje o besedilu, ki ga ne moremo prebrati? Tako, da se ravnamo »po drugih«, pomirimo se kakor Panurgove ovce.
Ta ekstravaganta dolžina je že sama zase nedemokratična: tako odženemo radovedneže. V teh časih opažamo, kako ta stara obskurantistična tehnika dobro deluje: obdajajoča nas enodušnost temelji na nesporazumih, ki jih omogoča neberljivo besedilo.
Ustava je temeljni zakon, mora biti taka, da jo lahko berejo vsi, da jo lahko potrdijo ali zavržejo ob poznavanju stvari.
Ali ni poslanstvo profesorjev prava, a tudi časnikarjev, da to pojasnijo državljanom, mladim in starim?

2. Ustava mora biti politično nevtralna: to besedilo pa je pristransko.
Demokratična ustava ni ne desničarska ne levičarska, ni socialistična ali liberalna, ustava ni pristranska: omogoča politično razpravo, je nad politično razpravo.
V nasprotju s tem ta »ustavna pogodba« hoče ob tem, da določa pravila igre, določiti samo igro!
To besedilo zato, ker v vseh delih1 (I, II in zlasti v III) uveljavlja liberalne prisile in reference, ni politično nevtralno, za zmerom vsiljuje izbire ekonomske politike, ki morajo očitno biti odvisne od vsakdanje politične razprave, ki se spreminja glede na razmere.
Predvsem pa to besedilo potrjuje, da se Evropa sama za vselej odpoveduje trem glavnim gospodarskim vzvodom, ki omogočajo vladanje vsem državam na svetu: ni monetarne politike (neodvisne centralne banke, katere edino ustavno, nedotakljivo poslanstvo je boj zoper inflacijo, nikakor pa ne zaposlovanje ali rast2), ni proračunske politike (pakt stabilnosti3) in ni industrijske politike (prepoved kakršnegakoli oviranja konkurence4, se pravi, prepoved pomoči nekaterim nacionalnim akterjem).
Tako je institucionalizirana in za dolgo časa vsiljena politika gospodarske nemoči.5
To besedilo infantilizira državljane Evrope: jemlje nam sleherni interes za to, da bi premišljevali o alternativah. Le zakaj naj bi nadaljevali s politično razpravo, ko pa je sleherna dejanska alternativa izrecno prepovedan v vrhovnem besedilu?
Če pustimo vnemar sovjetsko ustavo (ki je tudi vsiljevala eno politiko, kolektivizem), je ta pristranska ustava enkraten primer na svetu.
Ali ni poslanstvo profesorjev prava, a tudi časnikarjev, da to pojasnijo državljanom, mladim in starim?

3. Ustava mora biti taka, da jo je mogoče revidirati: to besedilo pa je zapahnjeno z zahtevo po dvakratni enodušnosti.
»Ustavno pogodbo« je pretežko revidirati1: da bi spremenili vejico v tem besedilu, je najprej potrebna soglasje vlad, da se bodo uskladile o projektu revizije, nato je potrebno soglasje ljudstev (parlamentov ali referendumov), da revizijo ratificirajo.
Pri 25 državah je ta postopek dvojne enodušnosti pravo jamstvo za nedotakljivost za privržence imobilizma. To besedilo je okamnelo že ob nastanku.
To je nesprejemljivo pri ustavi2 in tudi to je enkratno na svetu.
Poudariti besedo »pogodba«, da bi se pretvarjali, da je enodušnost normalna (kar je res, kadar gre za pogodbe), je nepošteno: to sleparstvo z oksimoronom (retorična figura, pri kateri sta postavljeni v zvezi besedi s protislovnega pomena) »ustavna pogodba« tako z igro besed omogoča ustvariti novo normo, ki je nad vsemi nacionalnimi normami, hkrati pa se znebiti težkega ustavodajnega postopka.
Pogodba iz Nice je začasna (najdlje do 2009). »Ustavna pogodba« pa je namenjena rabi brez omejitve trajanja3, njena pravna moč pa je večja kakor vse naše nacionalne norme (uredbe, zakoni, Ustava) in tudi kakor vse naše pogodbe.4 To besedilo očitno ni zgolj pogodba kakor tiste, ki so bile sklenjene pred njim. Goljufija bi bila, če bi se pretvarjali, da je.
V zvezi z revizijo, zvezano z vstopom Turčije, je omemba obveznega referenduma ob vstopu neke države v Unijo limanice za tepce: naša Nacionalna ustava postaja z »ustavno pogodbo« besedilo, ki je na nižji stopnji od sleherne evropske uredbe in nas ne varuje več pred ničemer na nobenem izmed področij, na katerih je Evropa prevzela oblast, to se pravi, skoraj povsod.5
Poleg tega tisti, ki jih pomirja enodušnost, ki jo zahteva pogodba za vstop nove države v EU, pozabljajo, da to ni enodušnost ljudstev, vprašanih prek referenduma: to je zgolj enodušnost 25 zastopnikov vlad6 (med katerimi je veliko takih, ki niso bili izvoljeni, nihče pa ni bil izvoljen z mandatom za odločanje o tej zelo pomembni zadevi), kar je nekaj zelo drugačnega.
Potemtakem s to »ustavno pogodbo« nič ne more jamčiti, da bodo v tej turški zadevi ali v prihodnjih zadevah ljudstva neposredno vprašana. Nasprotno, vse kaže, da šteje za tiste, ki vladajo, volja ljudstev čedalje manj.
Nedavni začetek pogajanj s Turčijo, pri tem da številna sondiranja kažejo množično nasprotovanje tej integraciji, dobro kaže, kako malo se ljudje na oblasti menijo za javno mnenje, kadar ne morajo polagati računov. Zunaj jamstva vrhovnih besedil sploh ni nobenega jamstva.
Ali ni poslanstvo profesorjev prava, a tudi časnikarjev, da to pojasnijo državljanom, mladim in starim?

4. Ustava varuje pred tiranijo z ločevanjem oblasti in z nadzorom oblasti: to besedilo organizira parlament, ki je brez moči pred vsemogočno in povsem neodgovorno izvršno oblastjo.
Duh zakonov, ki ga je opisal Montesquieu je nedvomno najboljša ideja v vseh zgodovini človeštva: vse oblasti naravno, mehanično težijo k zlorabi moči. Da bi zavarovali ljudi pred tiranijo, je potemtakem najpomembnejše najprej ločiti oblasti, nato pa organizirati nadzor nad oblastmi: ni mešanja oblasti in ni oblasti brez nasprotnih oblasti.
Tako ljudstvo pravi: »Ti delaš zakone, a jih ne izvršuješ. Ti pa zakone izvršuješ, vendar jih sam ne moreš pisati.« Tako nobena oblast nima sama zase sredstev, da bi postala tiran.
»Poleg tega lahko ena izmed oblasti, če oceni, da je vedenje druge nesprejemljivo, to drugo oblast odpokliče: skupščina lahko zruši vlado, vlada lahko razpusti skupščino. V obeh primerih se tedaj prepustijo arbitraži (volitvam) ljudstva, ki mora ostati edini vir vseh oblasti.«
Prav to je najboljša zamisel na svetu, globoki vir naše vsakdanje spokojnosti.
S tem, da »ustavna pogodba« tepta ta temeljna načela demokracije, v nasprotju z njimi potrjuje prispevek vseh oblasti k eksekutivi Ministrski svet + Komisija: to je tako, kakor da so zakonodajna oblast (evropska eksekutiva ima izključno pravico do zakonskih pobud!1), izvršna oblast in sodna oblast (izvršna oblast namreč sproža ali ne sproža pravosodne procedure, da bi dosegla spoštovanje Ustave2) v istih rokah.
Z mešanjem oblasti se nam je izmaknil prvi okop zoper tiranijo!
Z določeno koherentnostjo besedilo jemlje tudi Evropskemu parlamentu elementarne in najpomembnejše moči, čeprav mu jih tradicionalno podeljuje izvoljenost na neposrednih univerzalnih volitvah: Evropski parlament nima zakonske pobude.
To pa je hiba, zaradi katere ne more delovati in o kateri se nikakor ni mogoče pogajati. Če dovolimo, da se to sprejme, smo nori.
Evropski parlament nima niti nobenega resnega sredstva za nadzorovanje in spreminjanje politike, ki jo izvaja izvršna oblast. V najboljšem primeru soodloča pri dajanju zakonov.3 Obstaja pa celo cela vrsta tem, ki mu v celoti uhajajo!4
Veliko je »odgovornih« iz evropske eksekutive, začenši s komisarji5, zlasti pa Ministrski svet, ki ustvarjajo prisiljujoče norme, ni pa jim treba položiti računov nikomur v Parlamentu. Velikanska oblast brez nasprotne oblasti.
Evropski parlament ne more postaviti pod vprašaj kakega komisarja, lahko le odpokliče komisijo en bloc, in to zgolj s kazenskimi razlogi, ne pa zato, da bi sankcioniral politiko komisije, kar precej omejuje njegov vpliv. Evropski parlament ne more zrušiti Ministrskega sveta, ki je potemtakem absolutno neodgovoren.
Zgled za vsemogočnost komisarjev: komisar, zadolžen za mednarodno trgovino, je edini zastopnik Unije na vseh mednarodnih pogajanjih (STO – Svetovna trgovinska organizacija in drugih). Ta človek je v sebi zgostil vrtoglavo oblast. S tem naslovom se pogaja za OSTS (Obči sporazum o trgovini s storitvami, svetovna različica Bolkensteinove smernice) v imenu vseh Evropejcev, vendar v največji tajnosti: nikomur v Parlamentu ne polaga računov o pogajanjih, ki jih izvaja o sporazumu, ki bo vendar globoko spremenil življenje vseh Evropejcev, Parlament pa mu tega ne more naložiti.6 Potemtakem lahko že zdaj opazujemo otipljiva znamenja deviacije tiranske vrste. »Ustavna pogodba« za dolgo časa fiksira institucionalno neravnovesje, ki jo omogoča.
Oslabitev parlamentarnega nadzora je že drugi bistven okop zoper tiranijo, ki je izginil.
To je tisto, kar šolski priročniki za študente političnih znanosti že dvajset let sramežljivo imenujejo »demokratični primanjkljaj« EU. Precej blag izraz za označitev dejanske izdaje ljudstev, preveč zaupljivih do tistih, ki so jih izbrala za to, da jih branijo.
Vsi pogovori državljanov bi morali analizirati to nazadovanje demokracije, ta rak demokracije: med evropskimi institucijami sta Parlamentu, edini instanci, ki je nosilka ljudske suverenosti prek delovanja neposrednih univerzalnih volitev, odvzeti normativna oblast in nadzorna oblast, medtem ko je do najnevarnejšega mešanja oblasti prišlo v rokah zelo neodgovorne eksekutive.
To so na stežaj odprta vrata za samovoljo.
Le kako lahko analitiki in komentatorji zdrsnejo čez to, kakor da bi to bilo nekaj drugotnega? Gre za Evropo za vsako ceno? Za kakršnokoli Evropo? Celo nedemokratično? Mar nimamo pravice o tem govoriti, ne da bi nas označili za nasprotnike Evrope?
Pravijo nam: »to besedilo je boljše kakor prej, morate že biti idiot, da zavračate napredovanje«. To je prikrivanje tega, da s tem besedilom nikakor ne napredujemo: strjujemo, blokiramo, utrjujemo, krepimo, prvič bi dali ljudsko jamstvo avtorjem besedila, ki so doslej shajali brez njega, vidimo za kakšen rezultat.
Čeprav je predlagano besedilo boljše kakor prej, je absolutno nesprejemljivo, zelo nevarno.
Montesquieu se najbrž obrača v grobu.
Privrženci pogodbe kot velik napredek predstavljajo dejstvo, da bo Parlament poslej, s tem besedilom, glasoval o proračunu.7 Ali se zavedajo resnosti položaja? Evropski parlament danes niti glasuje ne o proračunu! Zapomniti si je treba: če je šibek parlament, so šibki državljani.
Napredovanje (dejansko) pri proračunu je manever, ki ne sme maskirati nesprejemljive šibkosti: če sami državljani ocenjujejo, da njihov Parlament nikakor nima zakonske pobude, politično delajo harakiri.
Klavrn paradoks bi bila ta ljudstva, ki bi, slabo informirana, sama sprejela nazadovanje parlamentarnega nadzora, to se pravi, glavnega okopa, ki jih varuje pred nepravičnim zakonom močnejšega.
Tedaj bi za državljane postalo odveč imeti refleksijo in politično mnenje, kakor hitro bi izginil prenosni jermen Parlamenta (edini, ki naša individualna politična mnenja spreminja v odločitve in obče pravne norme).
Tisti, ki trobijo o nastanku referenduma o ljudski pobudi na pobudo enega milijona državljanov8, so ali lažnivci ali pa ne znajo brati: pogodba opredeljuje zgolj bedno pravico do peticije brez sleherne prisilne moči za Komisijo, ki je zgolj povabljena, naj razmisli in ki lahko mirno in brez opravičila vrže predlog v smetnjak.9
Prav tako lepa obča in velikodušna načela, ki so raztrobljena povsod, nimajo prisiljujoče moči in tako ustvarjajo iluzijo.
Povsod je to besedilo iluzionistično, da bi prikrilo bolezen, smrtno za demokracijo: nacionalne eksekutive, tako desničarske kakor levičarske, se bodo, s tem da ob nastanku Evrope brez sramu uveljavljajo nasprotno, postopoma in skrivoma v petdesetih letih otresle parlamentarnega nadzora.
Politiki na oblasti pa vendarle niso lastniki ljudske suverenosti, ki jo utelešajo zgolj začasno: ne vlada ne parlament ne moreta od nje odstopiti (ali jo zaseči): to more edino ljudstvo samo ob poznavanju stvari.
Iz tega zornega kota so številne vlade, ki so raje dale ratificirati to besedilo svojim nacionalnim parlamentom10 kakor svojim ljudstvom (referendum), podpisale resnično izdajo : ljudstvom teh dežel je hkrati vzeta razprava in neposredno izražanje, ki bi jim omogočila, da bi se uprla nazadovanju parlamentarne kontrole, ki jih nezmotljivo izpostavlja prihodnjim tiranom.
To je upravičen vzrok za vstajo.11
Ta prezir do ljudstev in njihovih dejanskih izbir jasno razkriva nevarnost, ki narašča v največji diskretnosti: naše elite, tako desničarske kakor levičarske, ne zaupajo demokraciji in nam jo hote, postopoma in potuhnjeno jemljejo.
Ali ni poslanstvo profesorjev prava, a tudi časnikarjev, da to pojasnijo državljanom, mladim in starim?

5. Ustave ne oktroirajo mogočneži, vzpostavi jo samo ljudstvo – prav zato, da se zavaruje pred samovoljo mogočnežev – prek ustavodajne skupščine, ki je neodvisna, izvoljena prav zato in nato odpoklicana: to besedilo pa potrjuje evropske institucije, ki so jih v petnajstih letih napisali oblastniki, ki so tako hkrati sodniki in stranke.
Ustave ljudstvu ne podeljujejo mogočneži. Opredeli jo samo ljudstvo prav zato, da se zavaruje pred samovoljo mogočnežev.
Narobe pa evropske institucije (že 50 let) pišejo politiki na oblasti, ki so potemtakem očitno sodniki in sojeni: tako desničarski kakor levičarski; ko ti funkcionarji so sami določali prisile, ki bodo motile vse dni, jih to vodilo v nevarno pristranskost, kar je sicer človeško, je pa tudi predvidljivo.
Tudi to je za demokrata enkratno na svetu.
Rezultate pa opazujemo kot karikature tega, čemur bi se morali izogibati: vsemogočno eksekutivo in marionetni Parlament, videz demokracije z iluzijami povsod, vendar dejansko in globoko nazadovanje parlamentarnega nadzora, suverenosti ljudstev in jamstva zoper samovoljo.
Edina zaupanja vredna pot za ustvarjanje uravnovešenega in varovalnega temeljnega besedila je ustavodajna skupščina, neodvisna od trenutnih oblasti, izvoljena za to, da izdela Ustavo, in za nič drugega kakor za to, in nato odpoklicana.
Na državljanih je, da uveljavijo ta postopek, če se ga že politični funkcionarji skušajo znebiti.
Precej raznoliki sestavek Giscardove ustave ni zadosten argument: ta konvencija je slaba parodija, na tisoče kilometrov smo od Ustavodajne skupščine: člani te konvencije niso bili izvoljeni s tem mandatom, njeni člani niso bili vsi neodvisni od trenutnih oblasti, niso imeli pooblastil, da bi napisali uravnovešeno in demokratično besedilo: le potrdili in kompilirali so lahko (rahlo modificirana) besedila, ki so jih pred tem napisali hkrati privrženi in pristranski akterji.
To, da so oblastniki na oblasti skoraj leto, odkar je Konvencija podala svoj predlog, na novo pisali besedilo, je iz ustavnega zornega kota še ena grozovitost.1
Vse antidemokratične napake »ustavne pogodbe« nedvomno izhajajo iz centralne zmote, zagrešene na začetku, v zvezi z virom temeljnega prava, ki je lahko zgolj neodvisna ustavodajna skupščina, izvoljena zgolj s tem mandatom.
Ali ni poslanstvo profesorjev prava, a tudi časnikarjev, da to pojasnijo državljanom, mladim in starim?



Sklep

Navsezadnje je ta »ustavna pogodba« detonator, razkrivalka, ki postavlja na svetlo nekaj, kar se že dolgo diskretno prede.
Nekako je volk prišel iz gozda in državljani lahko naposled vidijo veliko nevarnost in se uprejo.
Ena izmed velikih zmot je bilo postaviti gospodarsko pred politično, se pravi, zaupati vladanje gospodarstvenikom, čeprav bi ti morali ostati v skladiščih in omogočati delovanje motorja.
Liberalni gospodarstveniki se s tem, da namesto bratstva pridigajo svobodo kot vrhovno vrednoto, s tem da uničujejo regulacijo države, varuhinje občega interesa, in postavljajo regulacijo trga, vsote partikularnih interesov, lotevajo temeljev demokracije, da bi glavne gospodarske odločevalce odtegnili slehernemu nadzoru.
Sistematična deregulacija, ki jo izvajajo v Evropi (institucije, politika in zapah Ustave), bolj na splošno pa na vsej zemlji (STO, OSTS, APILT), je nazadovanje civilizacije, vračanje v barbarstvo zakona močnejšega.1
Moderna ljudstva zaradi lahkovernosti, zaradi ravnodušnosti dopuščajo da peša njihova najdragocenejša dobrina, zelo redka na tem planetu, tista, ki je pogoj za njihovo vsakdanjo spokojnost: različne zaščite pred močnimi od osrčja podjetij (socialne pravice) do domovine (demokratične institucije, nadzirane in preklicljive).
Demokracija ni večna, je celo skrajno krhka. S tem da mislimo, da je neranljiva, smo na tem, da pustimo, da se izgubi.
Celo po zavrnitvi tega besedila se bo treba boriti za njeno ohranitev in se bojevati, da svoje zastopnike prisilimo, da zgradijo drugačno, preprosto demokratično Evropo.
Toda ta iluzionistično temeljno besedilo je državljanom predstavljeno skozi razpravo, ki je tudi sama iluzionistična.2
Številni časnikarji s tem, da enačijo nasprotnike besedila z nasprotniku Evrope, delajo nepošten amalgam: dvojna enačba (»Da za pogodbo = da za Evropo, Ne za pogodbo = ne za Evropo« je žaljiva laž, sprevračanje dejanskosti, nikoli dokazan varljiv slogan, narejen, da bi zapeljal tiste, ki niso brali pogodbe in ki niso preučili zelo krepkih argumentov tistih, ki nasprotujejo tej pogodbi prav zato, da bi obvarovali perspektivo demokratične Evrope.
Odgovornost časnikarjev je tukaj zgodovinska: ali ne bo v Franciji nobenega poštenega novinarja, ki bi enakovredno povzel obe proevropski stališči, da in ne?
Ali ne bo v Franciji nobenega časnika, nobene oddaje, ki bi organizirala protislovne razprave, nujno potrebne za to, da si ustvarimo razsvetljeno mnenje?
Ta trenutek je Internet, ki je najbolj demokratičen in necenzuriran medij, najboljše orodje za upiranje. Če se vam sporočilo zdi koristno, ga hitro razpošljite po svojih lastnih mrežah in mimo Interneta na papirju.
Ne rodimo se državljani: to postanemo.
Ali ni poslanstvo profesorjev prava, a tudi časnikarjev, da to pojasnijo državljanom, mladim in starim?
Čemu ob uri tako zelo pomembnih, težavnih in nevarnih sprememb, kakršne so tiste, ki utemeljujejo ustavo, rabijo novinarji?

Čemu rabijo profesorji prava?

Da, padle pa bodo samo, če bomo še imeli Francoze. Slovenski parlament je zadevo lepo mirnosprejel... referendum kao ni bil potreben, od poslancev pa močno dvomim, da si je kdo zadevo sploh temeljito prebral.

Sicer pa je prvo vprašanje ali si želimo nekakšno superdržavo EU? Naj bo to feredaracija, konfederacija ali kaj tretjega?

In ko bo to razrešeno, si lahko za osnovo vzamemo evropsko konvencijo o človekovih pravicah, zraven prilepimo del, ki bo govoril o ureditvi države in političnih pravicah in je zadeva rešena.

Tukaj pa temeljnega premisleka sploh ni bilo - vsaj javnega ne.

P. S. Če zna kdo francosko, lahko pošljem originalni tekst in prevod v slovenščino... mogoče bi bilo dobro ta tekst urediti v berljivo knjižno slovenščino.

Kakšen rasizem... Mogoče pa je niso sprejeli le zaradi Turkov, Maročnaov, itpd... ampak zaradi NAS - vzhodjaških opic - evropskih ciganov - cenene delovne sile. Nekateri izmed vas se očitno že dodobra vidite v vlogi aristokratskih večvrednih evropejcev - hja nacizem in fašizem sta spet na pohodu - to se že en cajta govori. Realnost pa je seveda malo drugačna. Po moje je padla ustava zaradi tega ker je spolh nihče (oziroma zelo malo) ni prebral. Tudi jaz je nisem, zato se niti ne opredeljujem za/proti, ampak vseeno mislim, da če se že gremo "dunajske kočjaže" (ali če hočete ameriške nigre/latinoamerikace), je bolje da se gremo do konca - v tem pogledu sem za. Pa še to je - Evropska unija bo brez te ustave šla rakom zvižgat slej ko prej na račun USA in Kitajske.

Tako je. Thomas je "pravilno" ""ugotovil"", da gre spet za boj med komunisti, ki prikrito napadajo in poštenimi kapitalisti, ki bi celi Evropi radi zagotovili napredek.

Neumnost. Res je, da je del dileme tudi ta, ali naj bo Evropa socialna, ali najtorej zagotavlja pravice delavcem in potrošnikom, ali samo korporacijam.
Vendar je bistveno to, da EU po tem ustavnem predlogu ni demokratična ustanova. Delitev oblasti ne deluje kot bi morala, moč se prenaša na imenovane birokrate, itd. Nobenega komunizma ni tukaj - samo želja po transparentnosti in demokratičnosti ureditve.

Francoskemu socializmu gre vsak dan slabše, hvalabogu. Čas je da se Stara Evropa strezni in neha z neumnostmi. 80% podpora francoskemu "njet" med volilci levice in "le" 30% med volilci desnice je pozitivna iz treh razlogov.

Ker bolj slaba ustava je zdaj mrtva.

Nemčija se bo na volitvah obrnila proč od Francije in socializma in skušala postati osrednja (konzervativna) EU sila, v zavezništvu z Britanijo.

Tretjega razloga še ne povem.

> če Shroeder preživi, se zna vse zasukat v bolj novo smer

TO se ne strinjam. Ta ne sme in ne bo preživel. CDU-CSU bosta prevzeli oblast in naredili potrebne reforme, da bo Nemčija spet gospodarska sila.

Francija in kar predstavlja, nej gre pa kar malko navzdol.

Joj, joj, joj, Internacioanala. Ja, potem pa so res samo komunisti proti nedemokratični EU ustavi. Dajmo hitro McCartizem nazaj uvest...

Če za hip pustimo ob strani argumente sociale - dejstvo je, da vseh prej navedenih 5 točk popolnoma drži. in zaradi njih ustava ne bi smela biti sprejeta. Ko bo to poštimano, se lahko sploh pogovarjamo naprej...

Sej kle so tud vsi za kapitalizem, pa (skoraj) so vsi v delavskem razredu. Kompleks dunajskih kočjažev.

Zanimivo razmišljanje nekega novinarja.

Aha! Bora Djordjevic - Bajaga torej ni ena oseba!