Pentium 4 2,2 GHz

• Sergej Berišaj :: 1. feb 2002

Glede ekskluzivnosti moramo tudi mi kdaj biti na prvem mestu, mar ne? Tokrat nam je dobesedno padla sekira v med, saj smo prvi v Sloveniji na test dobili popolnoma delujoče računalo, v katerem je svoje urne takte izvajal 2200 MHz Pentium 4, grajen na jedru Northwood. Seveda smo si rekli, da moramo procesor temeljito pretestirati, poslikati, pokomentirati novosti ter priporočiti ali odsvetovati nakup te zverine. Je Intel z novim Northwood jedrom res naredil velik korak naprej v popularizaciji Pentiuma 4? Kaj je sedaj z DDR pomnilnikom? Kako se procesor izkaže?

Uvod

O tehnologiji Pentiuma 4 ne bom razpravljal, saj smo se o njej dodobra razpisali v drugem delu testa procesorskih tehnologij. Kot veste, so Pentiuma 4 pestile mnoge, skoraj nebrojne težave, katerim so se tekmeci kar posmehovali. Da, Pentium 4 je že res tekel na visokih frekvencah, ampak prosim vas! Dvajsetstopenjski cevovod, ki mora ob vsaki napaki v računanju opustiti vse stopnje ter računsko operacijo začeti znova, majhen L1 predpomnilnik, manjek L3 predpomnilnika ter ostale cvetke so botrovale dejstvu, da se je 1.8 GHz Pentium4 lahko enakovredno kosal z frekvenčno mnogo manjšim AMDjevim 1.2 GHz Athlonom. Če prištejemo še dejstvo, da se je Intelova politika ekskluzivnosti uporabe pomnilnika dobesedno zarotila proti njemu ter ga potisnila daleč v povprečje, je jasno, da je moral Intel ukrepati situaciji primerno. Rambus pomnilnik je bil v primerjavi z prominentnimi DDR moduli preklemano drag, a ni ponujal tako velike razlike v hitrosti. Kaj storiti? Intelu je preostalo samo čakanje na to, da bo njegova pogodba z Rambusom potekla, da bo lahko začel izdelovati čipovja ter osnovne plošče, ki bodo podpirale SDRAM ter DDR SDRAM module. A Intel ni ostal samo pri izdaji i845 čipovja, ki podpira DDR pomnilnik. Prenovil je družino P4 - ter začel procesorje izdajati na novem jedru.

Northwood

V čem točno se Northwood razlikuje od starega Willamette jedra? Procesor je, kot tudi nekateri od novejših Willamettov, prenešen na novo, 478-pinsko, podnožje ter grajen v 0.13 mikronski tehnologiji. Za razliko od 423-pinskega procesorja, grajenega v 0.18 mikronski tehnologiji, je površina procesorja Northwood mnogo manjša, 3.5 x 3.5 centimetra, za razliko od 5.34 x 5.34 cm. Zaradi dejstva, da je grajen v 0.13 mikronski tehnologiji, porabi tudi veliko manj energije ter je posledično enako manj odda kot toploto v ozračje. Medtem ko najhitrejši 0.18 mikronski P4, ki teče pri dveh gigahercih, porabi kar ogromnih 96 W, je Northwood dosti manj požrešen, saj v ozračje odda le nekaj več kot 50 Wattov. Zaradi nove tehnologije gradnje procesor ni več tako potreben voltaže ter deluje na zmernih 1.5 V. Okej, tehnikalije, si rečete, kje pa je tukaj kaj zanimivega? Poleg dejstva, da je Intel opustil povezovanje z aluminijem ter presedlal na baker, kar je ogromen korak, katerega je Intel napovedoval že od daljnega 1994 ter dejstva, da je jedro namesto 217 mm² zasede le 146 mm² (posledica 0.13 mikronske gradnje ter bakrenih povezav), ima procesor na sebi kar dvakratno količino drugostopenjskega predpomnilnika, kar je zelo hvalevredno dejanje. Če upoštevamo dejstvo, da je sedaj pomnilnika kar ogromnih pol megabajta ter skromni fakt, da dotični pomnilnik teče na popolnoma enaki frekvenci kot procesor (predstavljajte si - 2.2 gigaherčni pomnilnik), bi morali do sedaj uvideti, da so Northwoodi nekaj, zaradi česar bi se moral Athlon počasi začeti bati. Bo Intel, upoštevajoč stare slabosti ter nove prednosti, začel pridobivati v vojni z AMDjem?

Foto sekcija

Pritrjevanje na ploščo se ni spremenilo še iz časov starih Pentiumov 4, saj tukaj, za razliko od patenta pri Athlonih ter Pentiumih 3, hladilnika ne pritrdimo direktno na ležišče, ampak okoli procesorja vidimo plastično podnožje, na katerega se izjemno lahko zatakne priloženi hladilnik. Preostane nam še pritrditev zatičev ter - voila - hladilnik je nameščen. Ostale fotografije vam le potrdijo zgoraj napisane trditve - 3.5 x 3.5 cm ter 478 nožic (ako se vam da šteti ;)).

Testirni računalnik

Vse teste sem poganjal na tem sistemu:

• Procesor Intel Pentium 4 2.2 GHz
• Osnovna plošča Intel i845D
• Pomnilnik 256 MB Kingston PC2100 DDR
• Grafična kartica Inno3D Geforce3 Titanium500
• Operacijski sistem Windows XP

Identične teste sem izvedel za primerjavo še na AMD-osnovanem računalu:

• Procesor AMD Athlon XP 1700+ (1466 MHz)
• Osnovna plošča EPoX 8KHA+
• Pomnilnik 256 MB Kingmax PC2700 DDR
• Grafična kartica Inno3D Geforce3 Titanium500
• Operacijski sistem Windows XP

Ker se na Intelovi referenčni osnovni plošči ne da spreminjati zunanje frekvence, procesorja žal nisem mogel naviti, zato sta oba sistema tekla na nominalnih hitrostih.

Kako sem testiral

Ker sem hotel v čimvečji meri zaobjeti dejansko delovanje Pentiuma 4, sem na njem pognal 3D Mark 2000, 3D Mark 2001, Serious Sam, SiSoft Sandro 2001, SiSoft Sandro 2002, 3D Studio Max ter doma napisani testirni program. Naj vam razložim izbiro. Najbrž že vrabci na strehah čivkajo, da se 3D Mark 2000 uporablja kot pokazitelj delovanja sistema v današnjih igrah. 3D Mark 2001 izkoristi novosti grafične knjižnice DirectX 8.0. Serious Sam pokaže, kako se obnese igranje OpenGL igric. V 3D Studiu MAX sem meril čas renderiranja scene na ločljivosti 1024x768 točk. Sedaj vas najbrž zanima, zakaj sem za testiranje uporabil oba programa podjetja SiSoft, tako staro Sandro 2001te kot tudi novo Sandro 2002. Odgovor leži samo in le v testu hitrosti pomnilnika. Če ste se že ubadali s testiranjem s programom Sandra ter primerjanjem rezultatov, je jasno razvidno, da so v verziji 2002 rezultati prenosa po pomnilniku znatno višji od tistih v inačici 2001te. Ves "catch" je samo v tem, da so pri SiSoft hoteli pokazati rezultate testiranja pod drugačnimi pogoji. V verziji 2001te se je test pomnilnika izvajal nekako takole: "beri, piši, beri, piši, beri, piši, beri, piši", kar se je, razumljivo, poznalo tudi kot precej velik udar na hitrosti. AMD je nato svetoval podjetju SiSoft, naj si malo preberejo njihove optimalizacijske datoteke ter naj uporabijo pisanje v pomnilnik v blokih, kar izgleda tako: "beri, beri, beri, beri, piši, piši, piši, piši, beri, beri,...". Da ne bo prihajalo do konfliktov in svetih vojn med Slo-Techerji, sem zato v rezultate vključil oba testa pomnilnika.

Testi

Prvo moram reči, da so me rezultati testiranja kar prekleto presenetili, in to striktno v negativnem smislu. Naj ponovim - Athlon XP 1700, ki teče na dejanskih 1466 MHz, ni bil navit. Na obeh računalnikih so tekli sveže nameščeni Windows XP z enako verzijo nVidiinih Detonatorjev (27.10). Računalnika sta celo brala z istega diska, tako da je razlika temeljila dobesedno striktno na procesorju, plošči ter pomnilniku. A še vedno, kot lahko vidite na zgornjih slikah, Pentium4 2.2 GHz ni kos cenovno precej ugodnejšemu AMDjevemu procesorju. V 3D Marku 2000 XP 1700+ vedno minimalno zaostaja, v najzahtevnejšem od treh testov pa povede - sicer minimalno, a grenak priokus ostaja. 3D Mark 2001 ponudi z istimi rezultati, le da je prednost v ločljivosti 1600x1200x32 le še višja. 3D Studio MAX v3 mi je tudi služil kot večna neznanka, saj sta oba procesorja sceno zrenderirala v enakem času! Serious Sam, igra, ki naj bi pokazala tisto pravo razliko med procesorjema, vrne še najmanjše razlike. Je to mogoče - 1466 MHz Athlon bok ob boku 2200 MHz Pentiumu 4, ki ima, poleg vsega, še dvakrat več sekundarnega predpomnilnika? Da. Sicer pa sintetični testi končno pokažejo tisto razliko, s kakršno bi moral tudi v vsakdanjem delu voditi dvaceladvagigaherčnik. V vsem testiranju sem bil presenečen le nad izjemno visokimi vrednostmi prenosa pomnilnika. Pomislite - Rambus DRAM se ceni in bo zdaj zdaj imel enako ceno kot DDR pomnilnik, kateremu se bo cena v naslednjih mesecih še dodatno podražila. Intel bi lahko zavedel ter umetno znižal hitrosti prenosa DDR pomnilnika, kar bi prepričalo uporabnika v Rambus (kar kmalu ne bo več slaba ideja, če se le plošče malo pocenijo). Navkljub dejstvu, da pomnilnik na Intelovih ploščah deluje s frekvenco 100 MHz (računajte - P4 ima zunanjo frekvenco 400 MHz na quad (4x) pumped vodilu), je hitrostno zadeva hitrejša od 133 MHz CAS2 Turbo pomnilnika na čipovju VIA KT266A.

Intel, Intel...

Jah, navkljub vsej svoji ekskluzivnosti testa vas moram grenko razočarati ter reči, da procesorja ne smete kupiti. Cena tega procesorja v ZDA je kar kolosalnih $530, kar ob ugodnih razmerah pri nas znese dobrih 130 tolarskih tisočakov. Torej, točno tega modela ob točno tej ceni - ne smete kupiti. Samo poglejte, še vedno menim, da ima Intel možnosti pred AMDjem. Prvi faktor je vodstvo v megaherčni vojni. Drugi je podpora DDR pomnilnika ter veselo sprejetje tega dejstva s strani proizvajalcev osnovnih plošč. Tretje dejstvo govori (nikoli si nisem mislil, da bom to izustil) v prid Rambusu, saj stane 256 MB RDRAM pomnilnika danes le 29.000 SIT. Potem vzemimo še to, da je Intel že presedlal na 0.13 mikronsko tehnologijo, česar AMD ne bo naredil še nekaj mesecev - menim, da bo Thoroughbred na vrsti zgodaj poleti, a lahko se tudi motim. Če vzamemo v obzir tudi to, da je, navkljub vsemu, Intelov procesor uporabniku prijaznejši od AMDjevih (heat spreader ploščica, vgrajena delujoča termalna dioda ter avtomatsko spuščanje hitrosti ob odstranitvi hladilnika), bi si upal reči, da bo Intel poleti s Pentiumi 4 uspel tudi med širšo, a hkrati računalniško osveščeno množico. Mogoče.

Posebna hvala gre podjetju Anni d.o.o., Podutiška 92, 1000 Ljubljana za to, da nam je malo zverinico posodilo na test. Tega jim nikoli ne pozabimo ;).

Intel Pentium 4 2.2 GHz
Plusi	Minusi
majhna poraba elektrike 512 KB L2 predpomnilnika 0.13 mikronska tehnologija delovanje z DDR pomnilnikom	cena izjemno slabo razmerje zmogljivost/cena procesor take zmogljivosti lahko dobimo že za 45.000 SI