Deda Zmrz svetuje

• Sergej Berišaj Janez Nučič Igor Livakovič :: 27. dec 2002

Pozdravljeni, otroci moji! Leto je naokoli in jaz se vesel vračam, ker bom lahko spet obdaril vse željne računalniških komponent. V zadnjem letu se je veliko spremenilo, kar pomeni, da morate prebrati, kar vam priporočam kot izkušen stari maček v nakupovanju v času božičnega vzdušja. Verjamem, da si velika večina vas želi dobiti nov računalnik; in to ne kakšnega serijsko narejenega, ampak takega, pravega, katerega boste prejeli po komponentah ter polni božičnega razpoloženja sestavili doma. Zatorej preberite ta članek, da boste pripravljeni na pisanje seznama, ki ga boste dali staršem v vednost, preden se pošlje meni na severni tečaj. Odrinimo!

Gibki diski

Izraz "gibki disk" je še iz časov, ko sem bil mlad. Pod to kategorijo spadajo naprave kot so disketniki, CD-ROMi, DVD-ROMi, ZIP enote in podobno. Ah, kar nostalgija me daje, ko se spomnim, da so mi moji pridni škratje kupili "mali" disketnik, ki je bil toooliko hitrejši od tistega starega, 5,25". Ker so se časi spremenili, sedaj ne kupujemo več disketnikov (če ga nujno potrebujete, pač enega izberite), temveč vrtilnike takšnih in drugačnih ploščkov. Ker so pekači (CD zapisovalniki) zadnje čase tako zelo poceni, pa tudi cene DVD enotam so tako nazarensko padle, svetujem da me zaprosite za en DVD in en CD-RW vrtilnik. Zakaj priporočam to, namesto že možnih kombinacij med sukalnikom DVD in hkratnim pekačem za CDje? Ker boste tako lahko kopirali CDje leteče - "on the fly". DVDje sem testiral za Slo-Tech in od takrat se kaj posebno novega ni zgodilo. Kak Pioneer ali Teac bi morala dobro opraviti delo. Predvsem Teac je zanimiv, ker zelo dobro vrtinči CD medije, kar je pomembno za hitro kopiranje. Cena šestnajstih tisočakov pa tudi ne bo tako velik zalogaj zame.

Kaj pa pekač? Na voljo so sicer že pekači z 52-kratnim pečenjem, toda sam vam bom raje priporočil 48-kratnika. Zakaj? Ker imajo CDji že pri 48-kratni hitrosti probleme s kvaliteto zapisa. Seveda je odvisno, kaj boste večinoma pekli. Takole bom rekel: Plextor je predrag, Philipsa se ognite na daleč, Aopen podpira le 12x prepisovanje, tako da nam v bistvu ostanejo Teac, Liteon in Yamaha; Teac s 16-kratnim prepisom ter Liteon z 12-kratnim prepisom -- ta je seveda tudi precej cenejši. Morda se ne bi bilo slabo ozreti za Liteonovim 52-kratnikom prav zaradi hitrosti prepisovanja (24x), a svoje mnenje sem izrazil že malce višje. Yamaha je zanimiva zaradi istega razloga ter funkcije izrisa logov na sam plošček), a ima le 44-kratno pisanje in branje. V tem delu se boste morali odločiti sami glede na to, kako zelo bi me radi oskubili in kako močno zaupate podjetju Liteon (stare enote so se precej kvarile). Odvisno od tega, kako skromni boste, bom za ta kos opreme odštel od 23 pa vse do 50 tisoč slovenskih tolarjev.

Za DVD pekače je še malce prezgodaj, saj so še predragi, pa tudi ne vem, če bi jih izkoristili. ZIP pogoni in USB prenosni ključki so izbira manjšine, tako da to prepuščam vam, znalcem in računalniškim navdušencem. :)

Zvočne kartice in zvočniki

Za vaša ušesa bi predlagal Audigy prve generacije, a le pod pogojem, da na matični plošči še nimate kakega precej kvalitetnega (6.1 ali 5.1) zvočnega čipa. Audigy2 v primerjavi s svojim starejšim bratom ne prinaša tako velike razlike, da bi se ga splačalo kupiti, prišel pa je ravno prav, da je svojemu bratcu znižal cene, ki se sedaj vrtijo tam okoli 20 tisočakov. Precej dobra in predvsem poceni izbira je še vedno Live! 5.1, a če bi želeli igrati 7-kanalni zvok in THX, si boste le morali omisliti Audigyja 2 za skoraj 40.000SIT. Profesionalne zvočne kartice bom zopet raje pustil pri miru, da ne bo kdo užaljen, češ kaj se pa stari, napol gluhi ata spozna na muziko. Še enkrat vam polagam na srce: ne prosite me za drage kartice, če pa imate na matični plošći že super 6-kanalni umotvor.

Kaj pa sedaj na vse te vhode navesiti? -- 6-kanalni 5.1 sistem Creative Inspire 5.1 5300 za 28.000 SIT ali pogojno Logitechov Z-640. Za 7-kanalov se boste morali potruditi sami. Če boste posedovali le-tega, potem že veste, kaj morate kupiti: kvalitetne zvočnike za 100 tisočakov in več. Tega vam sam ne bom prinesel, četudi ste bili celo leto pridni kot angelčki.

Ohišja

Zelo pomemben del računala je seveda ohišje. Primarni namen je sicer pospraviti zgoraj našteto z mize, nekam pod mizo in v škatlo, da nam domače živali, kot so na primer jelenčki in zobne miške, ne pogrizejo vsega. A Slo-Techerju ohišje pomeni veliko več. Nekaterim je to objekt, nad katerim se lahko znašajo in tako nastanejo različne modifikacije, nekaterim nadomešča pručko, da si lahko na njem spočijejo noge itd. (Nekaterim predstavlja oltar s sakralno vrednostjo. -Ziggga)

Ker vemo, da izbira ohišja vpliva na to, kako hladen in razširljiv bo naš sistem, se splača malce pomisliti. Kot najboljšo izbiro bom navedel kar dobrega starega Chiefteca. To ohišje je doživelo malo morje izboljšav in modifikacij (tako tovarniških kot tudi osebnih) in danes lahko to ohišje najdete v taki ali drugačni obliki z veliko ali malo dodatki ter posebnimi lastnostmi. Oglejte si izdelke podjetij Antec, Chieftec ter ThermalTake in se odločite glede na svoje želje in potrebe. Izberite vsaj srednjo velikost, priporočam pa celo veliki stolp, saj je to najprostornejša in najelegantnejša rešitev. Tovrstna ohišja cenijo od 17.000 SIT do 43.000 SIT. Odločite se glede na ceno in potrebe.

Seveda spada k ohišju tudi dober, kvaliteten napajalnik, ki naj nima samo visoke nazivne moči, temveč tudi zadovoljive tokove pri kritičnih napetostih (+12V za diske in CD-ROMe ter ventilatorje ter +5V in +3,3V za procesor in plato...). Predvsem hvalijo napajalnike podjetja Enermax. Za 350W napajalnik (kar bi moralo zadostovati) hočejo po trgovinah od mene tam okoli 20 jurčkov, medtem ko so 460W Enermaxi skoraj 30 alešev (ups, jurčkov). Zanimiva je tudi Antecova serija TruPower, saj so njihovi napajalniki zelo tihi in imajo možnost deljenja moči, kar pomeni, da lahko napajalnik vso svojo električno moč, ki jo ima na razpolago, dinamično razporeja čez vse voltaže. Cene se vrtijo že od 12.000 SIT za najbolj oskubljeno verzijo in naprej vse do 26 tisočakov.

Grafične kartice

Če pogledamo na celotno stvar iz širše perspektive, se boste z menoj zagotovo strinjali, če povem da ni panoge s hitrejšim napredkom kot pri grafičnih karticah. Če smo lahko prejšnje leto ob takem času govorili o nabavki Radeona 8500 ter Geforcea3 Ti200, sta danes ti dve kartici že na smetišču računalniške zgodovine. Na čislanem mestu -- a vseeno -- dejstvo ostaja. V zadnjem letu nam je nVidia postregla z dvema družinama grafičnih kartic: Geforce4 MX ter Geforce4 Ti. Ni nam treba biti genij, da po testu presodimo, da Geforce4 MX za svojo ceno ponuja definitivno premalo. Ostane nam tako le še serija Geforce4 Ti, iz katere lahko takoj odpišemo model Ti4600, saj je njegova cena navkljub dejstvu, da je kartica najhitrejša iz družine, enostavno previsoka. Če se spravite k branju novembrskega testa grafikulj ne bo trajalo dolgo preden ugotovite, da sta Ti4200 in Ti4400 res dobri grafični kartici. Sicer pa je nVidia, skladno s svojo politiko prenove procesorjev na 6 mesecev, ter tudi zaradi dejstva, da GeforceFX malo zamuja, prenovila svoj nabor Geforce4 Ti čipov. Dodala jim je podporo AGP 8x, jim nadela novo ime ter jih poslala partnerjem. Teh kartic v Sloveniji še ni. A preden se odločimo, poglejmo malo konkurenco.

Matrox in SiS sta ga pobiksala. Z izdajo Parhelie je Matrox res imel dobre namene, saj je po njihovih besedah prvi izdal kartico s podporo DirectX 9 (kar ni res -- berite test :)), podporo 30-bitnim barvam ter vgrajenim 256-bitnim cevovodom, ki naj bi pomnilniku dal tako veliko pasovno širino, da bi se vse ostale konkurenčne kartice pred njo skrile. Kot veste ni bilo ravno tako -- ravno obratno. Že res, da je Matrox drzno izdal procesor, katerega se ne bi sramovali v grafičnih studiih, a grafikulja za tako ceno povprečnemu igričarju ne bo ravno koristila. SiS je, po drugi strani, hotel narediti ravno obratno kot Matrox. S proizvodnjo cenovno ugodnega čipa, ki podpira DDR pomnilnik ter se z njim sporazumeva preko štirih 128-bitnih cevovodov ter čeznje v sekundi spravi kar 8 GB podatkov, je SiS hotel pljuniti nVidii v skledo, rekoč "na, tle maš, nizka cena, dobre zmogljivosti, skrij se, GF4 MX". Žal tudi njim ni uspelo, saj je kartica enostavno premalo dodelana.

Ostane nam ATI. Kanadsko podjetje, ki je novembra 2001 z izdajo Radeona 8500 dodobra zamajalo prestol nVidii, je svetu dalo vedeti, da misli resno. Smrtno resno. Z izdajo polnega Radeona 8500 smo videli, kako se obnaša hitra kartica, ki podpira DirectX 8 ter ima hkrati še izjemno lepo sliko. Vse, kar so ji nasprotniki lahko očitali, so bili nedodelani gonilniki, katere je ATI izboljševal ter dodelal do te mere, da je argument enostavno zbledel. Žal je Radeon 8500 (po mojem mnenju neupravičeno) že izven ATIjeve proizvodnje, tako da si oglejmo, kaj imate možnost kupiti od kartic na zalogo dandanašnji. Če gremo številčno navzdol, imamo na voljo Radeon 9700 PRO, Radeon 9700, Radeon 9500 PRO, Radeon 9500 ter Radeon 9100, Radeon 9000 PRO in Radeon 9000. Prva, najmočnejša kartica, je zadala močan udarec kalifornijskemu proizvajalcu iz Santa Clare. nVidia namreč napoveduje svoj GeforceFX, a vsi vemo, da bodo testi prodajne verzije objavljeni nekje na začetku februarja, da ne omenjamo dneva, ko bo ta kartica pripotovala v našo deželico. Dejstvo ostaja -- Radeon 9700 PRO je močna ko hudič, podpira DirectX 9, a ima svojo (izjemno močno zasoljeno) ceno. Radeon 9000 in 9000 PRO sta (klik!) za svojo ceno zgledno močni kartici, ki pa ne zmoreta spodrezati krila seriji Geforce4 Ti. Ravno zato je ATI z nekajmesečnim zamikom po izdaji R9700 PRO izdal še tri verzije, temelječe na čipu R300: Radeon 9700, Radeon 9500 PRO ter Radeon 9500. Test teh treh kartic lahko na Slo-Techu pričakujete v kratkem, a ker jih še nisem pretestiral, ne morem reči, katero od teh vzeti.

Ergo: Geforce4 Ti4200 je cenovno ugodna kartica, ki se jo da naspidirati vse do hitrosti Ti4600, če imate srečo. Ti4400 je priporočilo za tiste, ki želijo kakovost, BGA pakiranje pomnilnika ter visoko hitrost brez navijanja. Tisti, ki hočete de facto najboljšo kartico ne glede na ceno, hitro po Radeona 9700 PRO. Če pa ste finančno omejeni, kupite Radeona 9000 PRO. Glede še neopisanih treh ATIjevih modelov: počakajte še dva tedna in vedeli boste .

Procesorji

Vsakič, ko se napravim pisat sestavek, kjer ljudem priporočim kaj kupiti, se mi na licu utrne solza, saj vem, da bom z vsakim opredeljevanjem med pristaši prvega in drugega podjetja zanetil pravo malo vojno. Zatorej si pred uvrščanjem ter sojenjem oglejmo dejstva. Če kliknete semle, boste ugledali AMDjev načrt razvoja procesorskih tehnologij za konec leta 2002 ter leto 2003. Enako ima narejeno tudi Intel.

Katere namizne Intelove procesorje lahko kupimo danes? Podjetje že dolga leta forsira vejitev svoje ponudbe na dva dela: cenovno dostopnega ter dražjega-a-kakovostnejšega. Z ukinitvijo proizvodnje Pentiumov 3 ter 0.13-mikronskih P3 Tualatinov je Intel dosegel, da njegove stranke za močne namizne računalnike kupujejo Pentiume 4. Od slednjih imate na voljo modele hitrosti od 1.8 do celih 3.06 GHz. Prva dva modela, 1.80 ter 2.0 gigaherčni Pentium 4, še vedno delujeta na Quad-pumped 100 MHz zunanjem vodilu. Izvedenke od 2.40 GHz do 3.06 GHz delujejo na 133 MHz Quad-Pumped vodilu, kar znese 533 MHz, za kar potrebujete čipovje, ki tako hitrost zunanjega vodila podpira. Od cenejših Celeronov imate na voljo izumirajoče Tualatin-Celerone ter Celerone, bazirane na jedru procesorja Pentium 4 s podnožjem Socket-478. Gledano s stališča, da je cena teh Celeronov ugodna, da imajo sicer manj predpomnilnika, a da še vedno delajo dobro, se Celeron ponuja kar samo od sebe. Ampak...

Ampak potem pridemo na ponudbo podjetja AMD. Zanimivo je, da se nam Duronov, kolikor jih lahko še dobimo na policah naših trgovin, sploh ne splača več kupiti. Najcenejši Athlon XP z 256 KB sekundarnega predpomnilnika, model 1700+, ki tiktaka pri 1466 MHz ter se mirno kosa s Pentiumom 4 1800, katerega cena je kar trikrat višja. Čeprav AMDju tržni analitiki zaradi težav z Opteronom, Bartonom ter tehnologijo SOI napovedujejo slabo prihajajoče leto, vam, če se boste spravili v nakup procesorja, Intelovega modela še ne morem priporočiti. Če želite cenovno ugoden računalnik, kupite Athlon XP 1700+. Modeli procesorja, ki so še vedno grajeni na starem, 0.18-mikronskem jedru, segajo vse tja do modela 2100+. Če ste se odločili, da ste za vaš procesor pripravljeni odšteti več denarja, lahko kupite 0.13-mikronsko različico, narejeno na jedru Thoroughbred. V Sloveniji najhitrejši model, katerega lahko kupite brez prednaročila, je Athlon XP 2600+, ki deluje na 2133 MHz.

Da, danes je še vedno dobro kupiti AMDjev procesor, definitivno. Skrbi pa me dejstvo, da lahko po celem preteklem letu priporočim ENAK procesor znova (Athlon XP 1700+). AMD se prekleto dobro zaveda, da ga namerava Intel prehiteti po celi črti, če ne bo kaj kmalu naredil velikega skoka naprej. Začasna rešitev se ponuja v inkarnaciji jedra Barton, 0.13-mikronski zverini s 512 KB predpomnilnika. Nekatere hardverske strani so že dobile na test Barona 2800+, a je sam AMD priznal, da so z masovno proizvodnjo tega jedra težave. Če še pomnite, je AMD nekje sredi leta obljubljal, da bo Barton že grajen na SOI, a je načrt padel v vodo. Čeravno pride do tega, da AMDju z Bartonom uspe, je to le korak, ki ga lahko primerjamo s 3dfxovo izdajo Voodooja3 3500. AMD potrebuje novo uspešnico, ki ga bo izstrelila med zvezde. Vsi naši upi so z Opteronom.

Osnovne plošče

Če je procesor srce računalnika, bi lahko rekli, da je osnovna plošča telo le-tega. Kot taka je najpomembnejši del vsakega računalnika, saj si brez kakovostne osnovne plošče ne znamo predstavljati hitrega računalnika. Kot se za bralce Slo-Techa spodobi, nam je osnovna plošča osnovno orodje pri navijanju in iskanju še zadnjega stabilnega MHz vsake od komponent. Tekom leta se je dokončno uveljavil DDR pomnilnik ter postal standard, saj vsaka nova osnovna plošča že podpira ta tip pomnilnika. K razširitvi popularnosti DDR pomnilnika ima poleg AMDja veliko zaslugo seveda Intel, saj je za vse svoje bodoče osnovne plošče izbral prav ta tip pomnilnika ter s tem zabil zadnji žebelj v krsto podjetju RAMBUS ter njegovi pomniliški tehnologiji, ki se zaradi visoke cene in nekaterih lasnosti nikoli ni zares prijel. Vloga Intela je pomembna predvsem zaradi napovedi prihoda procesorjev z 200 megaherčno hitrostjo zunanjega vodila oziroma podporo DDR PC3200.

Tudi AMD je že napovedal procesorje, ki bodo delovali na 200 MHz, to pa pomeni, da lahko pričakujemo, da bo ta pomnilnik postal v prihodnjem letu zelo popularen in vse bolj razširjen. To je seveda pomemben podatek pri izbiri nove osnovne plošče. Kot ste lahko videli, je v veliko testih, tako na Slo-Techu, kot tudi po ostalih internetnih straneh, trenutno najboljša izbira plošča na osnovi nForce2 vezenga čipovja. Ima zagotovljeno podporo PC3200 DDR, kar pomeni, da bodo na njej delovali tudi najnovejši AMD SocketA procesorji, ki še prihajajo. Tu bi priporočal ploščo proizvajalca Epox, za vse ki radi navijajo, ter Asus, ki ponuja malo bolj opremljeno osnovno ploščo na nForce2, ter visoko kakovost. Abitove plošče zaenkrat ne morem ravno priporočiti, saj spada v razred plošč za navijalce -- s trenutno revizijo se ne more primerjati z Epoxom, ne smemo pa pozabiti tudi Leadteka, ki je cenejši ter ponuja vse lasnosti nForce2 osnovnih plošč, manjka mu le nekaj možnosti v BIOSu.

Če rečemo, da nForce2 pokrije najvišji razred AMD osnovnih plošč, potem se mora največji izdelovalec veznih čipov za procesorje tega podjetja trenutno zadovoljiti z drugorazredno vlogo. Hitrostna krona je trenutno v roki nVidie, to pa ne pomeni, da so plošče na osnovi VIA Kt333/400 nekaj, česar ne smemo upoštevati ob nakupu. Zaradi ugodne cene in še vedno zelo konkurenčne hitrosti so plošče na teh dveh čipovjih še vedno zelo dobra izbira. Nekateri KT400 modeli pa ponujajo prav neverjetne razširitvene možnosti, kar trenutno ne omogoča nobena od plošč na čipovju nForce2. Med predstavniki plošč na KT333 ter KT400 gre še vedno računati na sledeče plošče: med navijaškimi ploščami sta razred zase še vedno Abit in Epox, med bolj opremljenimi ploščami pa težko najdete kaj boljšega kot Epox 8k9a2+. Kmalu pa lahko začnemo nestrpno pričakovati tudi odgovor VIE na nForce2 v obliki čipovja KT400a, tako da bo stvar zagotovo še zanimiva. Sis lahko s svojima 735 in 745 veznima čipovjema išče kupce samo med najcenejšimi ploščami, glede zmogljivosti pa trenutno kar veliko zaostajata za Nvidio ter VIO.

Pri osnovnih ploščah za Intel procesorje je izbira malo lažja. Najbolj popularne so plošče na Intelovem veznem čipovju 845 in njenih različicah -- najbolj primerna je seveda izbira najnovejše inačice z imenom 845 PE, saj podpira tudi najhitrejše procesorje P4 3.06 GHz ter večnitenje (hyper-threading). Za strastne navijalce P4 sistemov je najboljša izbira Abit BE7, če pa želite imeti maksimalno opremljeno ploščo, pa brez oklevanja izberite Abitovo IT7 max2v2. Tudi ostale znamke so večimanj zelo dobre, saj so Intelove vezna čipovja zelo stabilna in že sama po sebi zelo hitra, tako da je izbira proizvajalca skoraj osebna odločitev, kateri znamki bolj pripadate, ter kako opremljeno plošče želite. Tudi Asus, Epox, Msi in Gigabyte so poskrbeli za odlične P4 plošče, s tem da sta prva dva -- tako kot Abit -- zelo primerna tudi za navijaške podvige. Za razliko od AMD platforme pa je SiS našel v Pentiumu 4 svojo priložnost in jo odlično izkoristil, tako da so plošče na osnovi Sis 648 veznega čipovja odlična alternativa Intelovim čipovjem, saj ponujajo za nižjo ceno zelo dobre zmogljivosti.

Skratka -- tudi P4 se da sestaviti za zelo ugodno ceno, pri čemer zmogljivosti ne trpijo. Najvišji razred pa po novem zasedajo plošče na osnovi novega Intel Granite Bay E7205 dvokanalnega DDR veznega čipovja, vendar so plošče na tej osnovi še izredno drage, torej so zanimive samo za tiste, ki želijo najvišje zmogljivosti ne glede na ceno. VIA se je dolgo borila za svoj prostor pod soncem med Intelovimi osnovnimi ploščami, vendar ji je ta s tožbami glede patentov njihovega P4x333/400 čipovja onemogočal uspešen prodor na trg. Pred nedavnim je vrhovno sodišče razsodilo v korist VIE, tako da lahko v prihodnjosti pročakujemo še zanimivo dogajanje tudi med ploščami za Intel procesorje. V vsakem primeru bo, tako na AMD kot tudi na Intel platformi, v prihodnjosti še zelo zanimivo.

Pomnilniki

Tukaj ni dosti manevrirnega prostora za filozofiranje. Kot ste lahko prebrali že v zgornjih odstavkih, tako AMD kot Intel forsirata kombinacijo njihovih procesorjev z DDR pomnilnikom. Če odmislimo zastarelo Elitovo ploščo K7S5A, na trgu dejansko ni več plošče za AMDjeve procesorje, ki bi se sparila s SDR pomnilnikom. Tudi na ploščah za Pentiume 4 boste dobili optimalen izkoristek med ceno in zmogljivostmi, če se boste odločili za DDR sistem. Kateri pomnilnik torej izbrati? Koliko njega kupiti? Če ne mislite navijati, je izbira dosti jasna. Kupite pomnilnik, za katerega veste, da bo zagotovo deloval na frekvenci zunanjega vodila vašega procesorja. Če vaš mlinček deluje na zunanji frekvenci 133 MHz, kupite PC2100 DDR pomnilnik, če deluja na 166 MHz, kupite PC2700. Moje mnenje je, da se nakup pod 256 MB pomnilnika ne obrestuje, saj ploščica tega pomnilnika stane okoli 20 tolarskih tisočakov.

Če nameravate vaš računalnik uporabljati za resno delo (ter zelo zahtevne igrice :)), si kupite dve 256-megabajtni ploščici. Malo večja dilema nastopi pri izbiri proizvajalca, v primeru da želite vaš računalnik tudi naviti. Proizvajalcev kakovostnega pomnilnika je zelo dosti -- naštel bom le nekaj najbolj znanih: Corsair, Mushkin, Micron, Samsung, Simple, Kingmax, Kingston,... Če želite vedeti, pri kakšni frekvenci bo pomnilnik zagotovo deloval, poglejte numenklaturo na čipu ter razberite vrednost dostopnega časa. Le-ta je merjen v nanosekundah -- manjši kot je, hitreje vam bo deloval pomnilnik. Če ste razbrali vrednost dostopnega časa ter bi želeli izračunati hitrost v megahercih, uporabite to formulo: 1000 / dostopni čas v nanosekundah = hitrost vašega pomnilnika. Res je pa tudi to, da proizvajalci t.i. PC3200 modulov nanje ne bodo prispajkali 4 ns čipov, ampak bodo vzeli najboljšo serijo 6 nanosekundnih pomnilnikov, ter jih prodali kot čipe, "stabilne na frekvenci 200 MHz". Najbolje je, da spremljate debate na spletnih forumih. Tako boste vedno obveščeni, kateri pomnilnik je stabilno dosegal visoke končne frekvence, lahko pa vam povem, da z nabavko pomnilnika z imenom ne morete prav dosti zgrešiti.

Zaključek

Božič je že mimo, a novo leto se nevzdržno približuje. Če še niste izkoristili bonusa božično-novoletnega darila ter ste si rekli, da bo treba malo nadgraditi vaše računalo, si kar hitro natisnite pričujoči članek ter ga pomolite staršem ... ekhm ... vašemu lokalnemu Dedku Mrazu pod nos. Če bo sreča mila, bo vaše novo leto hitrejše, 3D pospešeno, s podporo DirectX 9 ter z več spomina. Srečno 2003!