» »

Dagestan

Welcome to the Stan's, sem si sam pri sebi ponovil naslov BBC-jeve oddaje, ko sem v Mahačkali lezel s kakih 40 let starega Tupoljeva. Simon Reeve je v njej prepotoval države ob Kaspijskem jezeru, ki se jim ime izteče v »stan«, a je zaradi nerazumevanja oblasti izpustil prav Dagestan in Turkmenistan.

Potepuški psi so leno poležavali na letališki pisti v senci parkiranih letal in nihče se ni zmenil za množico ljudi, ki je lahko po domače skozi ograjo prišla napoti svojcem, ki so pripotovali iz Moskve. Za ljubitelje vzhoda so ti kraji še posebej privlačni. A ponavadi te v te divje, bizarne in s prelepo naravo bogate dežele zanese šele potem, ko se naveličaš smogaste Prage, drage Moskve in razuzdane Odese.

Nekaj dejstev

Kar se mene tiče, o Dagestanu nisem prav dosti vedel, razen kolikor o njem občasno pišejo mediji. Da je najjužnejša republika Ruske federacije, da trenutno velja za območje specialnih operacij Ruske vojske, da jim primanjkuje elektrike, da se tu in tam malo streljajo in da je ugrabljanje tujcev nacionalni šport. Potem smo še malo pobrskali po spletu, ki je precej skopo založen s podatki. Ravno toliko jih je, da malce prestrašijo, ker vsi po vrsti odsvetujejo obisk. Wikitravel zapis celo konča z good-luck! Sam sem bolj tak rezerviran, previdne sorte, pred težavami načeloma bežim in na potovanjih rad kolikor toliko udobno spim in kaj normalnega jem. Zato sem sopotnicama, svoji ženi in španski prijateljici Natalii že začel potiho namigovati o kaki drugi destinaciji. Ampak, ko preko prijateljevih prijateljev prijatelja malce povohljamo in povprašamo na ruskem zunanjem ministrstvu, ugotovimo, da vse skupaj ni tako zelo črno. Ob Dagestanu si srčno želimo obiskati še Ingušetijo in Čečenijo. Slednjo je le dva meseca nazaj obiskala žena, a le za kratek čas. Toda na ruskem ministrstvu za zunanje zadeve so neizprosni in nam tik pred odhodom prošnjo za vstop zavrnejo.

Dagestan je zlasti zanimiv zaradi izredne etnične pisanosti. Na ozemlju dvakrat večjem kot Slovenija govorijo kakih 70 različnih jezikov, ki jih med sabo večinoma ne razumejo, zato kot sporazumevalni jezik vsi uporabljajo ruščino. Pod Rusijo so prišli v začetku 18. stoletja, ko jih je Peter Veliki odrešil turške nadvlade. Pred tem, pa so se na tem ozemlju skozi desetletja menjale različne civilizacije. Po poganih so prišli Rimljani, Kristjani, za njimi Huni, Avari, Perzijci, Arabci, Albanci, Turki in še in še.

Čemu je ta kos zemlje tako zelo pomemben? Predstavljajte si obalo morja ob kateri se že po nekaj sto metrih začno hribi, ki takoj preidejo v tudi 4000 metrov visoke gore. Ta ozki prehod ob morju tako predstavlja edino pot na Kavkaz in dalje na zahod. Južneje namreč pot zapirata Črno morje in Sredozemlje. Zato so že pred 5000 leti zgradili prvi zid, ki je ožino varoval pred prišleki, ki so po kratkem nadlegovanju lokalnega prebivalstva želeli nadaljevati pot naprej proti Evropi. Ta zid je še danes viden v mestu Derbent, čigar ime pomeni Kaspijska vrata v, eeeeee, ne spomnim se katerem jeziku.

Razgled na Derbent in obzidje, ki že pet tisočletij varuje pot na Kavkaz

Težko je reči od česa ljudje tu živijo. Večina se jih naslanja na pokojnine iz stare sovjetske države, ženske nekaj šivajo in prodajajo, načeloma pa vsi po malem švercajo. Bodisi paradižnik iz Irana ali kaj dragocenejšega iz Azerbajdžana. Če jih vprašaš, s čim se ukvarjajo je odgovor v 99 %: biznis. Včasih so pridelovali veliko vina in konjaka, a so v času Gorbačovove alkoholne reforme padli skoraj vsi vinogradi. Sicer jih počasi obnavljajo, a zdi se, da je pri moških muslimanskega porekla »biznis« bistveno bolj priljubljen, kot pa vihtenje motike in nošenje brent.

Sicer je Dagestan narava obdarila tudi z izjemnimi zalogami plina in nafte, a zdi se da drugega, kot da plinovod vodi v prav vsako vas in sleherno hišo, od tega nimajo. Energetika in z njo dobički, so tako kot povsod v Rusiji domena Moskve.

Urbani Dagestan

Mahačkala, prestolnica, je v bistvu nezanimivo sovjetsko mesto. Stari razdrapani bloki, veliko ljudi na kupu in gost, smrdljiv promet. Zato ji naklonimo le malo časa. Ker potujem z dvema ženskama, smo si morali iti ogledati tržnico. Kaj za vraga je s temi tržnicami? Že najmanj stokrat sem v časopisu, tam, kjer ob sobotah lovijo ljudi po ljubljanski, prebral izjavo: »Kamorkoli pridem, grem najprej pogledat tržnico.« Ne, vem, a imajo ljudje res radi smrad, gnečo, vpitje in cukanje kramarjev za rokav? No, zdaj ste že ugotovili. Nisem običajen popotnik. Blizu mi je Paul Thoreaux, človek ki potuje, da bi ostro bičal in se rogal običajem, ki so drugačni kot pri njem doma.

Zato se raje nemudoma odpravimo v Derbent. Mesto, ki se kiti z naslovom najstarejšega in najjužnejšega mesta v celi Rusiji. Kakih 100.000 duš in po moji oceni približno enako število potepuških psov. Naš gostitelj je Murat Han, sicer stara komunistična kanalja. Čekist, kot se sam pohvali, celo življenje je delal za KGB. Ko ga malce zaslišujem mi pove, da je delal povsod po vzhodnem bloku, še najdlje pa v Bolgariji. Rad pretirava s svojimi herojskimi vojnimi spomini (o katerih žena ne ve nič), na prigovarjanje pa nekega dne izpod postelje vendarle potegne avtomat, ameriške izdelave (!), ki ga hrani »za vsak slučaj«.

Murat Han in njegovo bogastvo

Ko smo že ravno pri našem Muratu: tisti, ki vas bo zaneslo v te kraje vedite, da denarja praktično ne potrebujete. Dagestanci so strahovito gostoljubni. Ljubeče, naporno in neodvrnljivo gostoljubni. Tako sčasoma ta njihova lastnost začne najedati, ker niti koraka ne smeš napraviti sam. V restavraciji ti oni izberejo hrano, ogledati pa si smeš samo tisto, kar so si zamislili, da bi lahko bilo tujcu zanimivo. Vse kar bi njihovi deželi zmanjševalo ugled pa bodo ognjevito skrivali in zanikali.

Mlade dagestančice

Sramežljiv pogled stran, ko tujec pomeri z objektivom

Najbolj pa po nekaj dneh začneta motiti stara ovčetina, bogato obrobljena z rumeno mastjo, ki ne manjka v nobeni jedi in megalomanske količine vodke in konjaka. Priznam, rad spijem kakšno pivo ali dve in tudi kaj več, toda ko sem nekaj dni zapored med ogledovanjem znamenitosti moral skupaj z gostiteljem in šoferjem Mugtado izprazniti po 4 steklenice vodke in 2 konjaka, sem se uprl. Dosegel pa nič, razen glasnega prigovarjanja, da gost mora piti. Tako sem prve dni redno končeval omamljen na zadnjem sedežu stare toyote.

Derbent se kot rečeno ponaša s slikovito staro trdnjavo, ki sodi med svetovno dediščino Unesca. Utrdba, katere zidovi segajo vse do obale morja ima v zadnjem delu, tudi priročna zadnja vrata, skozi katere so jo Kan in drugi verski šefi mesta pred zavojevalci lahko podurhali v gore.

Seznam "All stars", ki so v zgodovini obiskali trdnjavo v Derbentu. Za tiste, ki jim grabljice ne grejo od oči naj jih nekaj naštejem: Herodot, Tacit, Ptolomej, Marco Polo

Kanovo bivališče trenutno razkopavajo arheologi, še najbolj pa je ogleda vredna njegova kopalnica, prava majhna džamija s kupolami, vkopana v tla sredi hribovske utrdbe.

Kanova kopalnica

Lepega dne se odločimo še za obisk najstarejše mestne mošeje in dagestanskega in tudi ruskega verskega vodje Mahmuda Hadžija. Bilo je nadvse zanimivo, ves čas sem se privoščljivo režal sopotnicama, ki sta pod naglavnimi rutami dobili nenavadno pohlevna obraza. Hodža nas je po začetnih vprašanjih o politični situaciji, odnosu uradne cerkve do skrajnežev začel promptno karati in obmetavati z žaljivko brezverniki. Zadržal sem se, nisem citiral Dawsona in končali smo sklonjenih glav in z zgibanko o minimalnih osnovah za prestop v islam v žepu. Ena od številnih hodžinih žena pa nam je za na pot navrgla še približno desetkilogramsko vrečo lešnikov, orehov in arašidov. Moja religiozna izkušnja se tako niti ni zelo slabo končala.

Na obisku pri spreobračevalno razpoloženem Hodži

V Derbentu si želim izpolniti tudi svojo malo željo in se okopati v kaspijski vodi. A ko se lepega dne vendarle prebijem do obale, me presenetijo gore smeti na plaži in v vodi. Zadovoljim se z namakanjem nog in nekaj fotografijami.

Kasipijske obale na jugu ne pokriva pesek, pač pa školjke ...

... in tako kot praktično ves Dagestan – kupi smeti

Na deželi

Tretji dan potovanja se odpravimo na obisk v majhen zaselek v bližini rojstnega kraja našega gostitelja. Neprijetno smo presenečeni, saj nas z najvišjimi častmi pričaka celoten občinski vrh. Da, celo lokalna televizija s kamero je prišla in želela napraviti intervju.

Na deželo!

Ob tem naj omenim, da sem že prej presenečeno ugotovil, da so vsi Dagestanski politiki in uradniki bivši policaji, vojaki ali špijoni.

Od policaja do župana.

Tudi tu je bilo tako. Naposlušamo se visokoletečih načrtov, z Lado Nivo nas celo odpeljejo na prostor, kjer naj bi čez nekaj let zraslo hotelsko naselje, ves čas pa moramo odgovarjati na vprašanja o svojih vtisih.

Tule bo čez nekaj let hotel. Počakajte samo toliko, da najdem investitorja.

Kajpada smo vljudni in ne povemo, da bi pred zidanjem hotelov veljalo vsaj pobrati smeti, ki kazijo sleherni kvadratni meter zelene pokrajine, ki sicer malce spominja na Logarsko dolino. Dan se konča na kmetiji, kjer nam pripravijo slavnostno kosilo. Z zanimanjem opazujem spretne ženske, ki na ognju kuhajo najbolj lojaste dele govedine in na žaru pečejo ovčje šašlike, kot tu imenujejo ražnjiče.

Dober šašlik se lahko pripravi s samo tako zelo črnimi nohti

Med kosilom se vrstijo zdravice in kljub temu, da se poskušam boriti za pravico do pitja piva, me znova ubijejo z vodko in konjakom. Preden sem omahnil, sem pri obeh sopotnicah požel odobravanje, ker sem se v svoji zdravici zahvalil ženskam, ki so nam skuhale bogat obed, same pa k mizi niso smele, pač pa so v spoštljivi razdalji obedovale zase, brez mize, kar v travi. Na poti domov stojimo še v neki obcestni gostilni, a podrobnosti tega dela dneva so zame ostale žal povsem zamegljen spomin.

V gore

Kot rečeno, pretežni del države zavzemajo visoke gore. Te na zahodu mejijo na Gruzijo in Čečenijo in zaradi težjega nadzora omogočajo živahno izmenjavo dobrin in terorističnih idej med državami.

Zelena meja sega v Dagestanu nenavadno visoko. Divja in neposeljena pokrajina včasih jemlje dih.

Avto komajda premaguje strmo in razdrapano cesto, ko se prebijamo proti Kubačiju, pol tisočletja stari naselbini na skoraj 2000m, ki slovi po tovarni zlatega in srebrnega okrasja. Murat in Mugtada sta malce nejevoljna, saj se ne na noben način želimo ustaviti za požirek vodke. Preseneti me plinska napeljava, ki spremlja cesto tudi na povsem nemogočih nadmorskih višinah. Cevi so speljane po domače, ves čas tečejo ob cesti in jo tu in tam prečkajo. So povsem nezaščitene in le kak meter dvignjene od tal. Na moje vprašanje, kaj se zgodi, če avto zleti s ceste in trči v cevi, naša spremljevalca samo odmahneta z roko, češ nič posebnega.

Primer dagestanskega plinovoda. Praktično, kajne.

V Kubačiju si na hitro ogledamo tovarno, v kateri je zaposleno praktično celotno prebivalstvo kraja, z delom v njej začno otroci že pri petih letih. Tovarna pa je v bistvu dolga hiša z majhnimi celicami po vsej dolžini, v katerih povsem presušeni starčki, rdečelične ženske in tu in tam kakšen najstnik, s kladivi in pilami oblikujejo dragoceno kovino. Ko se naveličamo srebrnih mečev in posodja se povzpnemo še v stari del mesta, katerega znamenitost so terasaste hiše zgrajene kar ena na strehi druge. Navdušeno fotografiram okolico, saj je mesto je obdano s slikovitimi hribi in – kupi smeti.

Stari Kubači.

In peruansko zeleni hribi, ki ga obdajajo.

Na poti nazaj se ustavimo še v enem zaselku in znova nas pričaka občinsko vodstvo. Glava mesta je glej, glej, znova bivši policist. Tudi tu imajo načrtov zvrhan koš, od nas pa po tihem pričakujejo, da poskušamo, kot so se izrazili - v bogati Evropi najti kakega investitorja. Gospod bivši policaj mi v zahvalo obljubi doprsni kip na mestnem trgu. V sicer revnem kraju me kar malo pograbi jeza, saj ima poglavar občine v svoji pisarni 42 palčen LG-jev LCD, na mizi pa Sony Vaio s procesorjem T7600, na katerem pa nam – dokler vmes ne posežem sam - nihče od navzočih ne zna zavrteti niti promocijskega DVD-ja. Končamo z veliko vodke in konjaka in vso pot domov rotimo gostitelje, da si ne želimo več ustavljati in nazdravljati. Brez uspeha.

Med vahabiti

Kot rečeno, je v Dagestanu trenutno malce nemirno. Precej bolj, kot denimo v sosednji Čečeniji, ki so jo kremeljske oblasti z močno prisotnostjo oboroženih sil in petrodolarji v zadnjem času precej konsolidirale. Dagestan se sooča s problemom vseh manj razvitih regij, ki mejijo na kako islamsko državo: vahabizmom. Pojav tega skrajnega islamskega gibanja skušajo ruske oblasti s silo zatreti, a denar islamskih skrajnežev, ki prek gora prihaja v državo, v njihove vrste tu in tam zmami brezdelne mladeniče, ki resnici na ljubo kake lepe prihodnosti v normalnem življenju res nimajo pričakovati. Mati Rusija je neizprosna. Kot povedo sobesedniki, je dovolj samo s prstom pokazati na soseda in izreči besedo vahabit in Rusi pridejo v vas s helikopterji, oklepniki ter brez milosti streljajo. Povsod na mestnih vpadnicah in tudi na cestah v središču mesta so kontrolne točke, kjer se za pol metra debelimi bloki skrivajo ruski vojaki in policisti. Vsi imajo najmanj kalašnikova, tu in tam opazim kako PK strojnico, nekaterim pa čez ramo malomarno visi ostrostrelski Dragunov. En od odročnejših krajev, kjer naj bi bilo središče vahabizma je Gubden.

Gubden.

Ko naše gostitelje zaprosimo, naj nas odpeljejo tja, naletimo na začudenje in zavzeto prepričevanje, da tam ni ničesar za videti in da je kraj neskončno daleč. Gubdenci so namreč globoko verni in, kot govorijo zgodbe, bajno bogati. Že stoletja se namreč ukvarjajo s preprodajo žlahtnih kovin in dragih kamnov. Hkrati pa gre za enega najbolj bogaboječih krajev v Dagestanu.

O Gubdenu govori eden od zapisov na spletu, potem ko sta ga pred štirimi leti obiskali dve poljski novinarki. Njuna izkušnja je šla nekako takole: po prihodu v vas sta se napotili v hrib proti veličastni mošeji, a so ju že po nekaj minutah ustavili policisti v civilu in ju odpeljali s sabo. Tujci namreč v krajih, kjer ruska vojska dela red, niso zaželeni. Sploh, če se jim v nahrbtnikih skrivajo novinarske izkaznice. Ampak. V zgodbi poljskih popotnic je omenjeno tudi dejstvo, da Gubdenke šivajo svilene čeveljce prepredene z zlatimi nitkami in ko gre za čevlje, moje žene ne more ustaviti prav nič. Pa smo šli sami, del poti s kombijem, del s taksijem. V Gubdenu se nekaj minut zvedavo oziramo naokrog, hkrati pa žanjemo zvedave poglede mimoidočih, ki tujcev niso prav vajeni.

Gubdenska Mošeja je največja v dagestanu. In najlepša. Zgradili so jo sami prebivalci.

Po makadamski cesti, ki je obenem tudi mestna kanalizacija, se napotimo proti mošeji in ne mine pet minut, ko se nam natanko ponovi usoda Poljakinj. Ob nas se ustavi rjasta civilna Lada v kateri sedita dva policista. Sprva sta prijazna in nas vabita, da gremo z njima, ko se izmikamo, postaneta odločnejša. Preselimo se na policijsko postajo, ki je prava mala trdnjava s trimetrskim obzidjem in bodečo žico. Ko ugotovijo, da so naši papirji v redu, pa čeprav resnici na ljubo niso bili, se začno trije krogi zaslišanj. Po uvodnih vprašanjih policistov, moramo stopiti še v pisarno vojaškega poveljnika. Čisto na koncu si nas privošči še lepo počesan moški v civilni obleki, z odpeto srajco, ki ga takoj prepoznamo za predstavnika FSB, ruske obveščevalne službe. Svojega imena nam noče zaupati nihče od njih. Ves čas odgovarjamo na samo dve vprašanji, kdo nas je poslal in kakšna je naša naloga. Da, obeh Poljakinj se dobro spomnijo, saj sta bili zadnji turistki v kraju. Po trmoglavem vztrajanju, da smo turisti in da smo prišli gledat lepo naravo in kupit zlate čevlje, nas vendarle izpustijo. Dobimo policijsko spremstvo, smemo si ogledati kraj, a moramo obljubiti, da ga bomo do pete ure popoldan zapustili. Začne se prijetnejši del dneva, saj nas policaj na koncu povabi na čaj k sebi domov. V hiši, ki od zunaj izgleda malce razdrapana, na ravni kakega slovenskega marofa, nas pričaka potrditev zgodbe o bogatih Gubdencih. Rezljan les, svila, zlato okrasje in Sonyjeva elektronika, ki doda pridih sodobnosti.

Bogastvo skrito v hišah Gubdena.

Policaj ima tri sestre, ki se veselo hihitajo, ko jih želim fotografirati. Ne dovolijo, dokler se malce ne uredijo. Ko čakam kakšne pol ure, dve od njih celo pregovorim, da mi pozirata na postelji svoje bogate spalnice. Čeprav sta v povsem spodobnih pozah, mi po glavi rojijo misli, ki Alahu ne bile najbolj simpatične.

Gubdenske sestre. Avtor hrani naslov, če koga mika ženitev z okej doto.

Kasneje se na avtobusni postaji še enkrat srečamo s poveljnikom policije, ki se opraviči za oster sprejem in je voljan povedati malce več o vahabitih. Gubden je za državne organe nevaren kraj. Pogosto prihaja do strelskih obračunov, zadnji je bil le nekaj dni pred našim obiskom. V meni gori vroča želja, da bi se smel malo popeljati naokoli v oklepljenem UAZ-ju, ruskem vojaškem džipu, ki se ga spomnimo iz Operation Flashpoint, a žal ni časa. Dan končam v kombiju, polnem zakritih žensk, ki so na poti na neko poroko. Z eno izmed njih, staro 16 let in s čudovito brezmadežno belo poltjo, ki mi jo njena navzoča mati ne dovoli fotografirati, se sramežljivo spogledujeva. Moja žena niti ni zelo jezna; tudi njej malo godi, da sem padel v oči pol mlajšemu dekletu. Aja, prvič, odkar sem vstopil v državo je ura sedem zvečer, jaz pa neoporečno trezen.

Par nasvetov za konec

Tisti, ki iščete turistično še neodkrite kotičke planeta, Dagestan bo pravšnji za vas. Takih destinacij namreč počasi in zanesljivo zmanjkuje. Na južni pol vas za pičlih 15.000 ameriških dolarjev recimo že nekaj časa zapelje neka kanadska turistična agencija.

Predvidevam tudi, da slovenski turist rad obišče deželo, ki je majhna, ima hkrati gore, morje, nekaj znamenitosti in dva milijona prebivalcev z zgodovino pokončne drže branjenja svojega ozemlja na prepihu zavojevalcev. V Dagestan boste – potem ko ste enkrat že v Rusiji – potovali precej poceni, kakšnih 100 € za letalo in le nekaj manj za udobno kabino v vlaku spalniku. Skoraj gotovo pa boste morali napraviti ovinek preko Moskve, saj v Mahačkalo le od tam letita dva letalska prevoznika.

Won't you take me to, Lada Town?

Ker je prebivalstvo v 99 % islamsko in to v malce bolj konservativni izvedbi, kot je tista v Tuniziji ali Egiptu, je jasno, da tam ne boste jedli pršuta, da se sme ženske fotografirati le z izrecnim dovoljenjem in da je v nahrbtnik nujno vreči tudi kakšno rolo toaletnega papirja. Saj veste, kanglice. Je pa res, da se Dagestan ponaša z zanimivo verzijo islama, večinoma križanega s 50 let življenja pod Sovjetsko zvezo, kar pomeni da džamije sicer so, da v njih hodi bolj malo ljudi in da prebivalci pijejo kot žolne. Četudi boste potovali z ženo, vas bodo nekajkrat na dan preverili, če morda ne potrebujete ženske.

Spomin na slavne čase olimpijskih iger 1980.

Hotelov, razen v Mahačkali skorajda ni. Nam so prenočišče uredili gostitelji, po kakih treh dneh opazovanja policistov, ki so na stopnišču pred sobami pestovali dekline v mini krilih, pa se nam je posvetilo da gre za obcestni bordel. Kljub temu je bila storitev nadvse zadovoljiva, v moji sobi je bil celo plinski kamin in TV sprejemnik. Vse to, za kakih 25 evrov na noč. Ker je dežela mala, lahko ves obisk z lahkoto opravite iz enega samega hotela, z avtom pa se vsakodnevno odpeljete na izlet v kak del države.

Call of Duty 4, anyone?

Preden se napotite, velja imeti veljavno rusko vizo, urejeno registracijo, za vsak slučaj pa se oglasite še na ruskem zunanjem ministrstvu, kjer vam bodo potrdili ali je čas primeren za obisk ali ne. Odvisno od tega, kako kaj razgrajajo vahabiti in kaj počno ruski organi prisile. Kakršnakoli improvizacija z dovoljenji se lahko slabo konča. Z obtožbo za vohunjenje lahko hitro fašete počitnice v neprijetni ruski ječi. Kontrolne točke so povsod in na dan lahko pričakujete najmanj dva temeljita pregleda. Kar se tiče varnosti, ste lahko brez skrbi. Tu in tam sicer vseka podtaknjena bomba, a teroristi ciljajo predvsem na ruske vojake in policijo. Opozoril z wikitravela tako ne gre jemati preveč resno. V državi boste z lahkoto našli kakega domačina, ki vas bo pripravljen spremljati povsod. To po mojih izkušnjah zelo olajša gibanje, če pa je nekoč delal v ruskih varnostnih organih, kot naš Murat, pa boste povsod naleteli na odprta vrata.

Še to: kreditne kartice lahko mirno pustite doma. V trgovinah in gostilanh jih ne sprejemajo, v Derbentu pa je denimo samo en bankomat. In še ta dela le vsak sedmi četrtek v mesecu.

Avtor dela red, potem, ko so mu pivo postregli na 14,8, namesto na 14 stopinjah Celzija.

Ura je deset zvečer in ko se doma potopim v vročo banjo, se v Moskvi še nikoli nisem počutil tako zelo doma.

Hladilniki na kupu II

Hladilniki na kupu II

Lansko jesen smo opisovali najhitrejše in najglasnejše procesorske hladilnike, po treh mesecih uporabe pa smo spoznali, da nam grejo že krepko na živce s svojim neutrudnim brenčanjem in to le zaradi tistih dodatnih 200 MHz. Mnogim je prekipelo in najbolj zagrizeni Slo-Techerji ...

Preberi cel članek »

Slo-Tech na kolesih

Slo-Tech na kolesih

11. maj 2003 je bil dan, ko se je zgodil prvi "Slo-Tech s kolesi čez drn in strn" ali krajše STSKČDS (prav potrudili smo se, da nismo uporabili nobenega samoglasnika). Zbrali smo se na pretežno oblačno nedeljo ob 9.30 pri končni postaji ljubljanskega trolejbusa številka ...

Preberi cel članek »

Slo-Tech LAN -- NEST.2003

Slo-Tech LAN -- NEST.2003

Za devetimi gorami in devetimi vodami je v majhni strežniški sobici bival nihče drug kot Slo-Techov strežnik. Ker je bil neskončno preobremenjen (Če prispevate 2.500 SIT za nov strežnik, dobite zraven še Slo-Tech majico! Ženske za punčke in moške ...

Preberi cel članek »

Sodobna elektronika 2004

Sodobna elektronika 2004

Sedaj že kar nekaj let hodim po tovrstnih sejmih (samo na Sodobni elektroniki sem bil letos šestič zapovrstjo, članek pa pišem tretjič) in splošni trend upadanja obiska in števila razstavljalcev se še kako odraža v kvaliteti in smiselnosti obiska. Če ...

Preberi cel članek »

Plug'n'politix

Plug'n'politix

V četrtek zvečer smo bili s Hrvati zmenjeni pred Kiberpipo. Skupaj smo šli na Connect kongres 1 v Švico. Ob enajsti uri zvečer smo s trourno zamudo končno šli iz Ljubljane. Zagrebčani so imeli kombi, ker je bilo predvideno, da nas bo šlo več. Na koncu ...

Preberi cel članek »