Test mišk

• Mato Žgajner :: 24. mar 2005

Ob nakupu novega računalnika se vsi najbolj posvečamo drobovju. Kako hiter bo procesor, kakšna bo kapaciteta pomnilnika in koliko milijonov trikotnikov bo znala premetavati grafična kartica so ponavadi poglavitna vprašanja, ki se nam podijo po glavi, redkeje pa se vprašamo o ostalih komponentah. Najbolj je na udaru monitor, katerega v zadnjem času sicer že malce bolj kritično izbiramo, spregledani komponenti pa sta velikokrat tudi tipkovnica in miška. Tako kot dober monitor lahko tudi dobra miška naredi naše delo z računalnikom lažje in bolj produktivno. Da bi vam pomagali pri izbiri, smo na Slo-Techu izvedli test optičnih mišk višjega razreda.

V zgodovini računalniških glodalcev je bila prelomnica prav gotovo izum optičnih mišk. Do takrat se je miške ocenjevalo bolj ali manj glede na ergonomijo in lepoto dizajna, saj so bile razen redkih eksotičnih izjem vse enako natančne. S kroglicami in valjčki je pač težko narediti kaj revolucionarnega, prihod optike pa je vse obrnil na glavo. Uporabniki so se razdelili na dva tabora, eni so zagovarjali praktičnost uporabe in enostavno vzdrževanje optičnih naprav, na drugi strani pa je bilo še dosti tistih, ki so se trudili z močnejšim potiskanjem in občasnim čiščenjem krogličnih mišk, saj so za to dobili večjo natančnost. Roko na srce, prvi primerki optičnih mišk so bili primerni zgolj za pisarniško delo, saj je kazalec na ekranu ponorel ob vsakem hitrejšem gibu ali bolj pisani podlagi. Stanje pa se je bliskovito izboljševalo in tako danes prav redki uporabljajo kroglične miške, na stran optike so stopili tudi tisti, ki potrebujejo veliko natančnost in/ali hitrost. Med te izbirčneže štejemo predvsem ljudi, ki se trudijo s kakršnimkoli računalniškim oblikovanjem (grafični oblikovalci, arhitekti, inženirji, ...) in pa seveda igričarje, med katere sodim tudi sam. Tako mi je pripadla čast opraviti testiranje najboljših glodalcev, ki se jih da kupiti na sončni strani Alp, za začetek pa, kot vedno, malo teorije o delovanju optičnih mišk.

Vsi, ki ste si kdaj lastili sedaj že staromodno miš s kroglico, ste jo od časa do časa gotovo razstavili in očistili. Pri tem ste dobili tudi malenkosten vpogled v notranjost naprave, ki je razkrival enostavnost delovanja. Kroglica, obložena z gumo, se premika po podlagi skupaj z miško. Pri tem se zaradi oprijema kotali in obenem vrti dva majhna valjčka v notranjosti, od katerih je en odgovoren za horizontalno, drugi pa za vertikalno gibanje kazalca. Nič pretirano zapletenega, kajne? Z optičnimi miškami je malo drugače, le redko imamo priložnost videti njihovo notranjost, pa še takrat si lahko s tem, kar vidimo, bore malo pomagamo, če želimo pojasniti njeno delovanje. Vse, kar večina ljudi pozna, je majhna rdeča lučka na spodnji strani, ampak mi nočemo ostati nevedni, zato si bomo pobliže ogledali delovanje.

Glavni sestavni deli optične miške so trije: svetlobni vir (običajno LED dioda, v novejših miškah tudi laser), optični senzor in mikročip. Svetlobni vir osvetli podlago, ki se nahaja neposredno pod miško. Svetloba se nato odbije od podlage skozi zbiralno lečo nazaj v miško, kjer se nahaja optični senzor. Ta v zelo kratkih intervalih (več tisoč krat na sekundo) zajema sliko in rezultate pošilja do mikročipa, ki izvede vso potrebno procesiranje. Mikročip Opravi analizo vzorcev podlage na sprejetih slikah in ugotavlja kaj na sliki se je premaknilo in v katero smer – posledično lahko s pomočjo algoritmov izračuna v katero smer in kako daleč je uporabnik premikal miško. Izračunani podatki se nazadnje po žici ali preko brezžične zveze pošljejo do računalnika in prikažejo kot gibanje kazalca na zaslonu.

Testiranje

Izdelki, ki smo jih dobili na test, so prišli iz tovarn dveh proizvajalcev. Prvi je dobro znani Logitech, ki izdeluje kakovostne miške za vse segmente trga. Preizkušali smo njihovega paradnega konja na žici – miš MX510 ter trenutno najdražji izdelek – MX1000, sicer brezžično miško, ki pa obljublja karakteristike, boljše od ožičenih bratrancev. Drugi proizvajalec, katerega izdelke smo testirali, je Razer. Mnogi imena ne poznajo, saj se omenjeno podjetje posveča precej bolj ožjemu delu trga kot Logitech – zahtevnim igričarjem. Na test smo dobili starejši izdelek – Razer Viper in nedavno izdanega Razer Diamondbacka.

Na žalost miške ne sodijo v isti predal kot procesorji, grafične kartice in podobna strojna oprema. Kar se tiče testiranja in ugotavljanja kaj je boljše in kaj slabše, so bolj podobne zvočnikom, saj jih lahko ocenimo le subjektivno. MouseMark 2005 pač ne obstaja in tudi najboljši ocenjevalec težko odloči, katera miška bo povprečnemu uporabniku najbolje sedla v roke. Nakup novega glodalca naj bo podoben nakupu monitorja, obvezno se odpravite v trgovino in ga preizkusite, da boste videli, če je primeren za vašo velikost roke in če se vam zdijo gumbi dovolj dostopni.

Torej, ergonomije se ne da izmeriti, vseeno pa obstajajo določene specifikacije pri vseh miškah (ali bolje rečeno, njihovih optičnih senzorjih), ki jih lahko mirne duše primerjamo med sabo. Glavne trije takšni podatki so:

• velikost slike senzorja: Kot sem že omenil, je optični senzor miniaturna kamera, ki mnogokrat v sekundi zajema posnetke osvetljene podlage, na podlagi katerih se kasneje izračuna premik. Načeloma drži, da večja kot je ta slika, hitrejše premike lahko zaznava miška, če je čip v miški sposoben dovolj hitro procesirati večjo količino podatkov. Tipične velikosti slik senzorja se gibajo od 16x16 do 30x30 slikovnih točk.
• osveževalna frekvenca: Večja kot je, manjši so razmaki med posamezno zajeto sliko in hitrejše je sledenje miške. Običajno miške zajemajo 1500-6000 slik na sekundo.
• ločljivosti – ne smemo enačiti z zaslonsko ločljivostjo, pove nam koliko točk optični senzor zazna pri premiku za 1 palec, enota za merjenje ločljivosti pa je CPI (counts per inch) ali DPI (dots per inch). Ločljivost je odvisna od velikosti optičnega senzorja, ki smo jo že omenili, in od kakovosti ter povečave leče, ki se nahaja pred optičnim senzorjem. Da se jo povečati tudi z gonilniki, vendar takšno programsko izboljševanje specifikacij je podobno povečevanju slik z interpolacijo - ne prinaša pravih rezultatov.

Obstaja še ogromno drugih podatkov, ki jih proizvajalci navajajo (največji pospešek in hitrost, ki jo miška prenese, hitrost procesiranja v megapikslih na sekundo, ...), a so v veliki meri sestavljeni iz zgoraj navedenih treh vrednosti in se uporabljajo zgolj za boljše razumevanje, pogosto pa tudi za prikrivanje realnih specifikacij in boljše trženje.

MX510

Prvi vtis

Miško sem dobil v originalni embalaži, ki je precej inovativno zasnovana, saj nam dopušča, da glodalca zagrabimo kar na polici v trgovini, brez da bi ga jemali iz škatle. Po odprtju iz precej velikega kartonastega telesa pade sama naprava, cd z gonilniki, pretvornik USB->PS2 in nekaj pamfletkov z navodili in reklamami. Nič kaj posebnega, a vendar po pričakovanjih, saj nas bolj zanima sama miška. Dizajn je v nasprotju s serijo 300 (pri prehodu na MX310 so miš popolnoma preoblikovali) ostal enak kot pri starejšem izdelku, od MX500 loči nov izdelek barva, ki ni več kovinsko-siva, ampak holografsko (Logitech®) rdeča ali modra (na testiranje sem dobil prvo). Miška je tako še zmeraj uporabna le za desničarje, onstran luže pa se dobijo tudi izvedbe za tiste, ki pišejo z levo roko.

Specifikacije

Glede na specifikacije je MX510 trenutno precej dobra miška, čeprav ne najboljša med testiranimi. Uporablja optični senzor podjetja Agilent (enakega kot MX310 in MX1000), ki proizvaja drobovje za vse večje proizvajalce mišk. Ime senzorja je S2020, razvit je bil posebej za Logitech, zato je njegove specifikacije težko najti. Ponašal naj bi se z 6445-herčno osveževalno frekvenco, slikami v velikosti 30x30 pikslov in ločljivostjo 400 DPI. Logitech sicer trdi, da je zadnji podatek dvakrat večji, a 800 DPI so dosegli s pomočjo gonilnikov, ne pa z direktno strojno podporo.

Ergonomija

Že omenjena oblika za desničarje iz ciljne publike sicer izloči manjši del uporabnikov, tistim, ki so ostali, pa ponuja dodatno ugodje. Osrednji del miške je iz svetleče plastike, ob strani pa je prekrita z nekakšno gumijasto maso, ki omogoča dober oprijem. Na obeh straneh se nahajata tudi vdolbini, na levi večja, v kateri počiva palec, na desni pa manjša za mezinec. Miška ima 8 gumbov, poleg običajnih dveh in kolesca nad palcem ležita dva gumba, ki sta odlično postavljena, saj ju lahko v vsaki situaciji enostavno in hitro dosežemo. Tega pa ne bi mogel trditi za ostale dodatne gumbe, ki se nahajajo pod in nad kolescem. Zgornji je še nekako dosegljiv, spodnja dva pa je nemogoče uporabiti zanesljivo v kratkem času, torej ju lahko med igranjem kar pozabimo. Glavna dva gumba sta na nek način skrita, saj sta iz istega kosa plastike kot osnova in se meja med njima in zadkom miške ne opazi, kolesce pa je malce trše, srednje veliko in ima stopnje.

Uporaba in gonilniki

Podporni programi, ki jih dobimo z MX510, se imenujejo MouseWare in so precej uporabni. Vsaki tipki lahko nastavimo funkcijo, na izbiro pa jih je res ogromno, kar me je navdušilo. Kljub temu pa so izostale kakršnekoli napredne funkcije, pa tudi s samim sledenjem se gonilniki po besedah mnogih precej poigravajo, tako da se različne anomalije pogosto prikradejo v premikanje kazalca, zato je za zanesljivo sledenje priporočeno uporabiti kak trik.

Sicer pa se je miška med uporabo obnesla dobro, po krajšem nastavljanju sem bil zadovoljen s sledenjem, pa tudi nastavljivost dodatnih gumbov me je pozitivno presenetila. V igrah pri hitrem premikanju nisem opazil preskokov ali zaostajanja, prisoten je bil le negativni pospešek, katerega se da z določenimi triki izničiti. Čeprav sta bila od petih dodatnih gumbov dva neuporabna, so trije še vedno prišli prav in so večinoma zadovoljili moje potrebe po bližnjicah na miški, odlična ergonomija pa je pripomogla k temu, da po maratonskem fraganju nisem imel neprijetnih občutkov v rokah.

Ocena 8/10

Plusi:

• natančno sledenje
• obilica dobro nastavljivih gumbov
• ergonomija

Minusi:

• negativni pospešek
• samo za desničarje
• nedosegljivost nekaterih gumbov

MX1000

Prvi vtis

Podobno kot ožičena sestrična je tudi najnovejša logitechova miška prispela v dobro ustvarjeni embalaži, ki dopušča preizkušanje oprijema brez odpiranja škatle. Dodatne opreme je bilo tokrat več, saj gre za brezžično miško – v škatli so poleg miške bili še: polnilna postaja (obenem predstavlja tudi radijski oddajnik/sprejemnik), vsi potrebni kabli (USB za priključitev na računalnik in električni kabel za napajanje) in že dobro znana člana – cd z gonilniki ter pretvornik USB->PS2. Ob prvem stiku sem bil presenečen nad dizajnom, ki je dodatno izboljšan, razočarala pa me je (seveda neizogibna) višja masa miške, ki jo povzroča litijev akumulator. Miška se od starejših razlikuje tudi po barvi in določenih detajlih – spremenjena je bila postavitev nekaterih gumbov in dodan indikator stanja baterije. Najbolj od vsega pa so me pritegnili bleščeči napisi na škatli in obljube z različnih internetnih strani, po katerih bi naj bil nov izdelek ustvarjen za igranje, kljub temu da je brezžičen, saj uporablja logitechovo patentirano tehnologijo Fast RF in laser namesto led diode kot vir svetlobe. Ta bi naj omogočal do 20x višjo natančnost od običajnih optičnih mišk, tehnologija Fast RF pa bi morala izenačiti odzivnost brezžičnih mišk z repatimi. Bomo videli.

Specifikacije

Tehnični podatki so skorajda identični tistim pri MX510, saj se v miški topi že znan Agilentov senzor S2020. Osveževalna frekvenca je tako 6445 Hz, resolucija 400/800 DPI in velikost slik, ki jih zajema senzor, 30x30 pikslov. Vseeno pa je del evolucije nov izvor svetlobe – laser, ki po proizvajalčevih besedah 20x poveča natančnost, posebno na pisanih in svetlečih površinah, ki jih starejše miške ne obvladajo. Kakšna je zadeva v praksi, bomo izvedeli kasneje, Logitech pa jo predstavlja nekako tako:

Ergonomija

Oblikovalske smernice miške so ostale iste, kljub vsemu pa je oblika malenkostno spremenjena in miška posledično toliko bolje sede v roko. Dodatnih gumbov je zopet 5, od tega je prestavljen tudi najbolj nedosegljiv dodatni gumb (eden od dveh pod kolescem), ki so ga dodali dvema nad palcem, kar ga je res naredilo bolj dostopnega, obenem pa je otežkočilo uporabo ostalih dveh, saj sta po novem enoten sklop in se zna zgoditi, da pritisnemo kaj, česar nismo hoteli. Dodali so tudi možnost horizontalnega premikanja po dokumentih in spletnih s straneh s premikanjem kolesca levo in desno, opcijo, ki jo poznamo že z Microsoftovega IntelliMouse Explorerja 4. Že v uvodu sem povedal, da me je motila prevelika masa miške, saj naredi hitre gibe težje in utrudi roko pri dolgotrajnejši uporabi (igranju).

Uporaba in gonilniki

Iz meni neznanih razlogov MX1000 ne uporablja gonilnika MouseWare, ampak SetPoint. Zanimivo pri stvari je predvsem to, da se razlikujeta praktično le po uporabniškem vmesniku, medtem ko so vse ostale nastavitve skorajda identične. Spet lahko nastavljamo poleg običajnih zadev (občutljivost, pospeševanje, ...) še funkcijo vsakega posameznega gumba (iz ogromnega seznama), dodatnih bonbončkov pa ni, ogledamo si lahko le stanje baterije, ki je tako ali tako vidno že na miški sami.

Kar se tiče praktične uporabe, sem bil neizmerno razočaran. Takoj, ko sem zgrabil glodalca, sem začutil ceno brezžičnosti, saj sem 5 minut prej v roki imel ožičeno miško. Na zaostanek sem se sicer hitro navadil, a vseeno grenak priokus ostaja in prednost mišk z repom je še vedno vidna. Tudi tako hvaljene višje natančnosti zaradi laserja nisem opazil, saj ni bilo preskakovanja in glodalec je bil enako odziven kot vsi ostali na testu, tako da težko rečem, če gre resnično za 20 kratno izboljšanje. Najbolj pa me je motilo obnašanje pri dvigovanju miške. Očitno zaradi varčevanja z energijo laser preneha delovati, ko napravo dvignemo, in potrebuje kratek čas, da se spet vrne v delovanje, ko miš odložimo. To je izredno slabo v hitrih igrah, ko miš pogosto dvigujemo in premikamo proti sredini podlage, saj je zamik dolg četrtinko do pol sekunde (ne sliši se tako grozno, a verjemite, prekleto veliko je). Gumbi in ostala področja so bila dokaj dobro dodelana, a če osnova škripa, dodatki niso pomembni, zato je bil moj skupen vtis slab.

Ocena: 5/10

Plusi:

• laser
• indikator baterije
• odlična ergonomija
• dovolj gumbov

Minusi:

• brezžičnost in zamik
• teža
• ugašanje pri dvigovanju
• superiornost laserja le v teoriji

Razer Viper

Prvi vtis

Očitno je Logitechov način pakiranja postal popularen tudi pri drugih proizvajalcih, saj uporablja Razer enak sistem, pri katerem je miška razstavljena za kupca, tudi ko je še zaprta v škatli. Ta je bila malce manjša in enostavnejša, krasili pa so jo citati iz različnih recenzij in člankov. Ob prvem otipavanju sem takoj začutil, da se pri Razerju potegujejo za igričarski del trga, saj so dodali mnogo drobnih pozornosti, ki lahko rešujejo življenja. Ena od njih je recimo kabel, ki je tanjši in mehkejši od običajnih kablov, ki jih uporabljajo drugi proizvajalci in se ga pri uporabi skorajda ne opazi. Tudi njegova dolžina je nadstandardna, kar lahko na lanpartyjih, kjer je včasih treba ohišje oddaljiti od monitorja, zelo uporabno, poleg tega pa je USB konektor na koncu kabla tudi pozlačen. Zadnji detajl se mi je sprva zdel precej luštkan, a sem se kmalu tolkel po glavi in nisem mogel verjeti, da sem spregledal dejanske stike, ki so v USB konektorju na notranji strani in zato pozlačena zunanjost ne igra prav nobene vloge (hvala TribesManu, ki je mojim očem odkril bistvo). Sicer pa paket ni presenetil (miška, navodilo in gonilnik), izostal je le USB->PS2 pretvornik.

Specifikacije

Razer Viper je, kar se tiče senzorja, precej čudna zadeva. V napravo je vgrajen dokaj star Agilent ADNS-2051, ki ga najdemo med drugim tudi v Logitechovem MouseManu dual optical. Ta kos elektronike je že malo zastarel, ponuja velikost slike 16x16 točk in osveževalno frekvenco 2300 Hz. Pri ločljivosti pa se zatakne, saj so se Razerjevi inženirji malce poigrali z vso zadevo. Senzor v osnovi ponuja 400 DPI, v Viperju pa leži posebna optična leča, ki sliko poveča in tako dvigne resolucijo do 1000 DPI (tako vsaj trdijo), to pa s sabo prinaša vrsto ostalih težav in zato omejuje miško, o čemer bom spregovoril kasneje.

Ergonomija

Na ergonomskem področju sem bil pri Razer Viperju v dilemi, saj je bil za moje šape premajhen. Navajen sem igranja z MX500, ki je precej velik, zato sem se moral navajati na novo obliko, česar pa miški ne smem preveč zameriti, saj je stvar popolnoma subjektivna. Glavna gumba sta odlično izvedena, saj sta iz dokaj oprijemljive gumijasto-plastične umetne mase, zelo velika in imata tudi rahle vdolbine, tako da prsti kar sami najdejo pot vanju. Kolesce je večje in trše kot pri prejšnjih dveh testiranih miškah, ob robovih miške pa sta nameščena tudi dva gumijasta trakova, ki izboljšata oprijem. Do tu je bilo vse v redu, nato pa sem opazil, da ni na miški nameščenih nobenih dodatnih gumbov. Tako je, samo dva klasična in kolesce, standardna razporeditev, ki jo poznamo že več let, za izdelek višjega razreda, kot je Razer Viper, pa se po mojem mnenju ne spodobi. Pokaral bi tudi stabilnost miške, ki je precej slaba, saj ima na dnu za razliko od večine samo 3 majhne nožice, tako da se pogosto lahko neprijetno ziba.

Uporaba in gonilniki

Pri gonilnikih se lahko še enkrat prepričamo, da Razer s svojimi miškami cilja na igričarje. Nastavljanje funkcij gumbov (da, vseh treh) je izvedeno dobro, čeprav seznam možnih funkcij ni tako ogromen kot pri Logitechu, opazimo pa še več dodatnih nastavitev. Občutljivost miške je posebej nastavljiva po X in Y osi, kar se da izjemno uporabiti (bolje rečeno zlorabiti) v strelskih igrah, zelo zanimiva pa je tudi funkcija On-The-Fly sensitivity. Ta nam dopušča, da kar med igro spreminjamo občutljivost, in sicer tako, da kolesce pritisnemo navznoter in ga obenem vrtimo. Tudi grafična oblika samega uporabniškega vmesnika je na precej visokem nivoju, tako da sem bil zelo zadovoljen s programskim paketom.

Potem pa je prišla na vrsto uporaba in vse me je minilo. V Windowsih sem se počutil dobro, na velikost sem se počasi privajal in čas je bil, da poženem kakšno igro. Akcija, prvi obrat in kazalec preskakuje. Najprej nisem popolnoma razumel situacije, poskusil sem se še enkrat počasi obrniti in vse je delovalo, potem pa spet, hiter premik in miška preskakuje. Zaprl sem igro, se odpravil na Google in kaj kmalu ugotovil, da ima miška zaradi zgoraj omenjenega starejšega senzorja in večanja ločljivosti s pomočjo leče velike težave. Razerju je stvar znana in zato miš prodaja kot izdelek za igričarje z visoko občutljivostjo, kar jim dam za prav. Pri izjemno majhnih gibih je miška zelo dobra, natančna in nanjo nimam nobenih pripomb, vseeno pa sam ne sodim med tiste, na katere izdelek cilja in tudi če bi, bi štel omejitev na tako ozek del trga miški v zelo velik minus.

Ocena: 6/10

Plusi:

• zanimiv dizajn
• bonbončki
• natančnost

Minusi

• slabo sledenje pri hitrem premikanju
• pomanjkanje gumbov
• nestabilnost

Razer Diamondback

Prvi vtis

Ko sem že mislil, da bo naslov najboljše miške pripadel Logitechu, mi je poštar prinesel še Razerjevo najnovejšo mojstrovino, Razer Diamondback. Očitno sem dobil testni primerek, saj glodalec ni bil v originalni škatli, tako da sem moral gonilnike sneti z interneta. Paket je bil podoben Viperjevemu, pozlačeni kontakti in dolg ter tanek kabel niso izostali, dodan je bil še USB->PS2 pretvornik, ki sem ga pri Viperju pogrešal, češnja na torto pa je bila priročna torbica za zaščito pri prenašanju. Velikost mi je tokrat bolj ustrezala, ker je Diamondback nekje med MX510 in bratom Viperjem, tako da sem se hitreje prilagodil na novo obliko. Vtis je bil torej zelo dober, vse pohvale, ki sem jih v pričakovanju prebral na internetu, so se zaenkrat izpolnile.

Specifikacije

Superiornost so potrdile tudi tehnične značilnosti miške. Čarovnije z lečami, ki so jih uporabili pri Viperju, so sedaj preteklost, saj Diamondback povozi konkurenco z golo močjo. V napravi se skriva Agilentov najnovejši senzor, A3070, katerega specifikacije še niso znane in jih je težko najti, ampak glede na testiranja se miška celo približa obljubljenim 1600 DPI, ki se bohotijo na škatli, vsekakor pa deluje brez najmanjšega problema pri 800 DPI, kar brez goljufanja ni uspelo še nobeni miški do sedaj. Kljub vidnemu izboljšanju raje ne bom preveč govoril, počakajmo na uradne podatke iz Agilenta. Poleg izboljšanega senzorja so pri Razorju poskrbeli tudi za širšo podatkovno pot, ki je pri večini mišk 8 bitna (zato jo lažje zapolnimo pri hitrih premikih, kar privede do negativnega pospeška), pri Diamondbacku pa je 12 bitna, obenem pa so dodali še zanimivo funkcijo always on. Zadeva v bistvu ne naredi ničesar drugega kot to, da ne ugaša led diode za razliko od običajnih mišk. S tem postane glodalec bolj zanesljiv, a porabi več električne energije.

Ergonomija

Po obliki se miška razlikuje od Logitechovih, s katerimi jo primerjam v tem opisu, saj ima nižji profil in je malce manjša. Dobavljiva je v dveh barvnih izvedbah, Chameleon in Magma (jaz sem testiral drugo) in ima podobne značilnosti kot Viper. Vse pozitivne lastnosti – gumijasti trakovi za boljši oprijem in velika, dobro oblikovana glavna gumba, so ostale, rešili pa so se večjih napak. Dodatni gumbi so sedaj kar štirje, dva na levi in dva na desni strani miške in čeprav je ena od dveh strani (za desničarje desna in za levičarje leva) težje dosegljiva, to še vedno pomeni izenačenje z Logitechom, saj pri MX510 lahko v igrah brez težav uporabljamo prav tako le dva gumba. Miška je narejena tako za levičarje kot za desničarje in s svojo simetrično obliko še vedno nudi dovolj ugodja, da nas po dolgotrajnem igranju ne boli roka. Rešen je tudi Viperjev problem nestabilnosti, saj so noge miške na spodnji strani preoblikovane in jo dobro podpirajo.

Gonilniki in uporaba

O podpornih programih ne bi rad izgubljal preveč besed, saj sem se razpisal že pri opisovanju Viperja, še vedno so tu lepo oblikovani gonilniki, ki dopuščajo mnogo opcij za nastavljanje gumbov (malo manj kot MouseWare), pa tudi na on-the-fly sensitivity niso pozabili. Skratka – pohvalno.

Pri uporabi me Diamondback ni pustil na cedilu. Sicer bi težko ocenil, če je kakovost sledenja v skladu s specifikacijami, lahko pa povem, da nisem opazil nikakršnih negativnih ali pozitivnih pospeševanj, niti ni miška preskakovala. Gumbi so prišli prav, čeprav niso vsi dosegljivi, tako kot pri MX510 in MX1000, kabel me ni oviral pri igranju in pri uporabi sem resnično užival.

Ocena: 9/10

Plusi:

• najsodobnejši senzor
• ogromno bonbončkov
• gonilniki
• tako za desničarje kot levičarje

Minusi:

• nedosegljivost nekaterih gumbov

Zaključek

Za absolutnega zmagovalca sem se v tem testu teko odločil. Od štirih mišk sta dve sicer takoj odpadli, MX1000 in Razer Viper, prva je samo dokazala, da brezžične miške zaradi različnih omejitev (še) niso primerne za resno igranje iger, druga pa je žal le pogojno uporabna, če sodite v krog ljudi, ki v igrah uporabljajo visoko občutljivost. Ostali sta še Logitech MX510 in Razer Diamondback. Z obema sem bil zadovoljen, saj nista imeli težav pri sledenju (morebitni negativni pospešek se da relativno enostavno izničiti) in sta ponujali dovolj dodatnih gumbov, tako da sta v osnovi obe trenutno najprimernejša izdelka za igranje iger pri nas. Razerjev izdelek prevlada zaradi dodatne opreme, z njim dobimo torbico, odlične gonilnike, boljšo strojno podlago in druge bonbončke (on-the-fly sensitivity, always on, 2m dolg kabel), tako da ga moram proglasiti za zmagovalca tega testa, vseeno pa se ne glede na to pred nakupom prepričajte o tem, kateri izdelek bolj odgovarja vašemu prijemu in velikosti roke.

MX510 nam je za testiranje posodili Cool-PC, vse ostale miške pa BOF, za kar se jima najlepše zahvaljujemo.