» »

Pentium 4 3,2 GHz

Intel je, kot veste vsi, ki pridno berete naše novice, 23. junija predstavil svoj najnovejši umotvor, Pentium 4, ki tiktaka pri 3,2 GHz. Zadevščina se seveda predaja vsem trenutnim modnim smernicam in tako ima Hyper-Threading z zunanjim svetom pa se najraje pogovarja pri 800 MHz. V kolikor ne spremljate dogajanja, ob omembi 800 MHz vodila verjetno začudeno pogledujete okoli sebe češ, saj Intel nima nobenega ustreznega nabora. Iz mojega dolgovezenja ste, upam, že razbrali, da seveda takšen nabor obstaja, še več, kar dva nam vrli Intel ponuja, i865 in i875, ki slišita tudi na ime Springdale oziroma Canterwood (na srečo opisovalcev širom sveta se Intel poslužuje jezik-lomečih imen le za jedra procesorjev). Naj vas zaustavim še preden pridete do drugega g v Google, ti novi nabori so prva stvar, v katero se bomo poglobili v pričujočem članku.


Springdale in Canterwood

Nabora imata skupnega še mnogo več onkraj dejstva, da gre za karseda obskurne kraje v Ameriki, namreč bolj ali manj gre v osnovi za isto zadevščino. Z osnovo merim na proizvodnji proces, ki je isti za oba. Do razlikovanj pride šele v zadnji fazi, ko vse novorojenčke stestirajo na še za navijalce visokih frekvencah v karseda neugodnih razmerjih. Tiste, ki teste prestanejo z odliko, proglasijo za Canterwoode (i875) in nagradijo s 1005 nožično BGA oblekico, proleteriat pa čaka 932 nožic Springdalea (i865). Resda se razlike povsem ne kočajo pri kozmetiki, a kar ostane, je tako tesno povezano s PAT obenem pa dokaj zamotano, zato nestrpnim predlagam, da skočijo na podpoglavje PAT, ostale pa bom najprej zdolgočasil z nekaj specifikacijami. Trenutno je Canterwood na voljo le v eni izpeljanki in sicer i875P, za pestrost ja tako odgovoren Springdale s svojimi trojčki i865P, i865PE in i865G. Glede na PE, je P rahitičen bratec, saj so mu odvzeli podporo 800 MHz FSBju, G pa slikoviti, saj se v njegovem drobovju skriva grafični pospeševalnik, skromno poimenovan Intel Extreme Graphics 2. Pri vseh je še vedno v uporabi klasična delitev na 2 čipa MCH in ICH5, povezana preko Intel Hub arhitekture (če kaj, je potrebno priznati Intelu, da mu zvenečih imen nikoli ne zmanjka). Podpora dvokanalnemu pomnilniku je še toliko bolj dobrodošla, saj zaradi Quad pumped frekvence vodilo ne omejuje prepustnosti in se lahko, v nasprotju z AMDjevimi sistemi, nadejamo kar precejšnje pohitritve ob njega uporabi. Dovolj specifikacij. Ako še nisem potešil vaše radovednosti, si lahko napasete oči ob pričujoči sliki:

i865P ne podpira 800 MHz FSBja

i865P ne podpira 800 MHz FSBja

vir: Intel

PAT

Še ena v dolgi vrsti krilatic (ako vas morda zanima, se njeno ime v vsem svojem blišču glasi Performance Acceleration Technology) s katerimi nas obmetava Intelov oddelek za marketing, a hkrati tudi najbolj kontroverzna. Če se vrnemo k izdelavi Springdaleov oziroma Canterwoodov, na mesto kjer pride do delitve. Ta je posledica neustreznega obnašanja pri velikih hitrostih. Intel, perfekcionističen kot je, si seveda ne more privoščiti tveganja, zato dostopu do pomnilnika (ta poteka preko cevovodov), ko frekvenca doseže 200 MHz, primakne še dva izravnalna (buffer) koraka, ki zagotovita, da vse poteka kot bi moralo. Dokaj na mestu bi bila analogija z zakasnitvami pri pomnilniku.

Bodimo banalni in začnimo z opazko, da je ime zgrešeno. Bolj ustrezno bi bilo kaj v smislu Preformace Degradation Technology, ampak kaj bi tisto. Za nas, bando ušivo, ki hoče z navijanjem prikrajšati Intelove inženirje in hordo komercialistov, ki stojijo za njimi, za težko prislužene goldinarje, je pomembno predvsem to, da se to čudo tehnike vklopi šele pri 200 MHz, torej ne gre za neko fizično razliko med obema naboroma, kot to hoče prikazati naš najljubši proizvajalec. Recept kako to storiti sicer še ni znan širši javnosti, je pa uspelo inženirjem vseh večjih prozvajalcev matičnih plošč. Laskavi naslov prvega gre tokrat ASUSu, opozoriti pa vas moram, da boste zaman iskali napis PAT med specifikacijami teh oplemenitenih Springdaleov. Vrli Intel je namreč registriral oznako PAT, tako da jo je moč uporabiti le v povezavi s Canterwoodom, ampak nič ne de, ostali so že pokazali, da prav nič ne zaostajajo za Intelom, ko gre za pompozna imena, tako se kar pripravite na čudesa kot je HyperPath in podobno. Sledeče sicer bolj kot ne ugibam, saj so mi (večkrat) zelo nedvoumno zabičali, da ne smem sposojene opreme seznaniti z mojim spajkalnikom, ampak verjetno bi zadostovalo, da bi ponaredili (spremenili) signal na procesorjevi nožici BSEL. Ta dvobiten signal, podan na pozitivni amplitudi PWROK signala (uporabljen med incializacijo procesorja sporoči, da je napajanje ustrezno), namreč izrazi procesorjeve želje glede frekvence zunanjega vodila (100 MHz, 133 MHz ali 200 MHz), ampak le-to na dejansko frekvenco nima vpliva. Torej lahko vrednost BSEL poljubno spreminjamo, s čimer dosežemo le, da bo MCH živel v zmotnem prepričanju glede frekvence. Natanko to pa moramo storiti, da mu preprečimo zatekanje k izravnalnikom.

Ne dvomim, da se vsega ne bi dalo postoriti tudi z BIOSom, ampak bi verjetno zahtevalo precej več truda. Dozdeva se mi, da bodo tovrstne modifikacije ostale v domeni tistih, ki so se nasmolili pri nakupu, saj vse več proizvajalcev vključuje "tehnologijo, ki sumljivo spominja na PAT" v svoje BIOSe.

Ni pa vse tako rožnato kot se zdi. Namreč vsaj do neke mere (kolikor proizvodnje ne pogojuje povpraševanje) drži, da so Springdalei manj kvalitetni od Canterwoodov, vsaj pri višjih frekvencah, kar pa je za vse nas, ki si obetamo navijanje, vse prej kot nepomembno. Mnoge tuje strani sicer zatrjujejo, da ni nikakršnih razlik, s čimer pa se na podlagi naših testov ne morem strinjati.


Novi nabori pod Linuxom

Eden od preizkusov je bil tudi podpora Linux okolju in preizkus (ne)priloženih gonilnikov.

Na začetku je na sistemu domovalo zadnje stabilno jedro 2.4.21, ki je bilo prevedeno s podporo za SMP. S prepoznavanjem Hyperthreading ni bilo nobenih težav saj je sistem pravilno zaznal, da ima sedaj dva procesorja in se je temu primerno obnašal. Če je to optimalno si preberite malo nižje, pri opisu Hyperthreading tehnologije.

Vse matične plošče so imele priložene gonilnike za on-board mrežno kartico. Nekateri so bili samo kot izvorna koda, medtem ko so bili drugi prikladno pripravljeni kot rpm paketki. S priklicom v življenje nismo imeli nobenih težav. Treba je samo slediti priloženim navodilom. Intelov e1000 pa je celo v jedru, tako da je potrebno samo naložiti gonilnik.

Z on-board zvočnimi karticami je bilo več težav. Podjetje C-Media prilaga gonilnik, ki se vključi v jedro. Nažalost pa nam ga ni uspelo usposobiti do te mere, da ne bi sesuval računalnika. ADI po drugi strani prilaga gonilnike za sistem ALSA (Advanced Linux Sound Architecture), ki pa nam jih ni uspelo preizkusiti.

Ko smo vse to usposobili je sledil še zadnji korak - usposobitev AGP 3.0 in s tem 3D pospeševanja grafične kartice. Na naše veliko 'veselje' 2.4.21 še nima podpore zanj tako, da je bil potreben poseg po nečem bolj drastičnem. Razvojno jedro 2.5.72 je izgledalo kot zanimiva rešitev in kaj kmalu smo lahko občudovali 3D pospeševanje. Vendar pa nam na žalost niso več delovali gonilniki, ki so prirejeni za 2.4.x jedra.

Pozitivna je novica, da bo menda AGP 3.0 podprt v prihajajočem 2.4.22 jedru tako, da bo kmalu vse delovalo brez večjih težav. Še posebaj pa, ker bodo največji proizvajalci (RedHat, SuSe, ..) v prihajajočih novih različicah poskrbeli za podporo tudi novejšim matičnim ploščam. Torej se za podporo v (bližnji) prihodnosti ni bati - za sedanjost pa zahteva uporaba Linuxa v tem strojnem okolju malo spretnosti in potrpljenja ob branju navodil.


Pentium 4 3,2 GHz

Kaj več onkraj v uvodu zapisanega težko povem, morda le še to, da gre za novo stopničko (stepping) D-1. Na testu smo imeli inženirski primerek, kar pomeni, da je bil množilnik odklenjen, nasmešek se nam je še dodatno raztegnil ob napisu CONFEDENTIAL na procesorju samem. Drugače pa je tak kot vsi njegovi vrstniki, le da nad njim visi temna senca. Pri 3,2 GHz namreč hodimo že zelo po robu 0,13-mikronskega proizvodnega procesa in kaj lahko se zgodi, da je to zadnji predstavnik svoje vrste. Na tovrstno razmišljanje nas kaj lahko napelje tudi dejstvo, da se je procesor vse prej kot bleščeče navijal, pičlih 400 MHz nad privzeto nam ga je uspelo spraviti, kar je le 12,5% navitje, če pomislite na prve Coppermine, ki so zlahka pospešili korak za polovico, vam bo jasno, da tu ni vse tako, kot bi moralo biti.


Hyper-Threading

Ena izmed bolj opevanih lastnosti novejših štiric je Hyper-Threading. Če zelo poenostavim gre za navidezno dvoprocesiranje, oziroma zmožnost izvajanja dveh niti hkrati. Ako morda ne veste, nit programa je del programa (podprogram), ki deluje samostojno, torej je sposoben obdelati enega odjemalca. V domači uporabi je korist manjša, ker imamo poredko več človeških odjemalcev in je zato omejena le na druge programe, ki so odjemalec danega programa, kar pa v časih vse bolj razrasle večopravilnost niti ni tako nenavadno ali redko. Toliko kot imamo procesorjev, toliko niti (ni nujno, da so vse instance istega programa) lahko teče druga ob drugi (če jih je več, se izmenjujejo pod sojem žarometov). Hyper-Threading omogoča nekaj podobnega, le da za to potrebuje samo en procesor. Namreč pogosto se zgodi, da nit trenutno v obdelavi ne izkoristi procesorja do konca. Možje v belem so prišli do bistre ugotovitve, da bi lahko tudi preostanek izkoristili s tem, da mu podtaknemo še kakšno nit. Vse, kar preostane, je poiskati ime, ki sublimirano ponuja izpolnitev vseh želja in zagotovili smo si nov porast prodaje. Spet moram igrati vlogo Bedanca v tej Intelovi pravljici o uspehu. Kot prvo je potrebno poudariti, da Hyper-Threading ni enako učinkovit kot dvoprocesiranje, kajti obe niti si morata stvari kot je sklad in prostor v drugonivojskem predpomnilniku deliti, kar niti kanček ne pripomore k boljšemu rezultatu. Druga nevšečnost pa je, da mora operacijski sistem to čudo tehnike podpirati, v kolikor je ne, Hyper-Threading obvezno izklopite, saj neupoštevanje precej odločno kaznuje. Na moje veliko začudenje ni na seznamu podprtih nobena izmed izpeljank Oken 2000 ali NT (oba večprocesiranje drugače podpirata), kar pristriže krila njega uporabnosti za resno delo. Četudi imamo ustrezno osveščen operacijski sistem, še vedno nismo povsem na konju, kajti v kočni fazi so programi tisti, ki se morajo nititi, česar pa mnogi žal ne počno.

Kako se uporaba Hyper-Threadinga v operacijskem sistemu, ki ga ne podpira kruto kaznuje si oglejte na spodnjih grafih.

Uporaba Hyper-Threadinga v operacijskem sistemu, ki ga podpira (Linux) na Epox 4PCA3+ z P4 2.4Ghz, ki je bil navit na 2.64Ghz. V računalniku je bilo poleg tega še 1GB DDR400 pomnilnika ter disk, ki se je vrtel pri 7200 obratih in je bil priključen na PATA100. Prevajal sem jedro 2.5.72. Sam sistem pa je uporabljal jedro 2.4.21 s SMP podporo in vključenimi optimizacijami za Pentium 4.

Z '-jN' parametrom v MakeFile datoteki sem nastavljal kako naj se jedro prevaja. Jedro sem prevajal z gcc-3.3.1

  HT brez-HT
Prevajaj z dvema procesorjema 4min 59.316s 5min 35.060s
Prevajaj z enim procesorjem 7min 31.513s 6min 52.680s
Uporabi vse kar lahko 4min 56.475s 5min 45.428s

Navijanje

Kot sem že omenil, nam je malčka uspelo naviti le za 400 MHz, kar je naneslo frekvenco 3600 MHz. Za ta podvig je bilo potrebno zvišati napetost iz privzetih 1,55 V na 1,5875 V, pri čemer je treba upoštevati, da Pentiumi 4 nikoli niso bili pretirano pogoltni, prej alergični, če pomislimo na sindrom nenadnih smrti, velja pa vse tovrstne grozote, da ne rečem kar zarote, vzeti na znanje z več kot le ščepcem soli.

Spočetka smo hlajenje zaupali kar hladilniku, ki ga primakne zraven Intel. Nikar ne zamahujte z roko! Bolj kot je proizvodnji proces prignan do skrajnosti, mogočnejše hladilnike Intel prilaga, tale zlahka konkurira mnogim "nadstandardnim" rešitvam, pohvali se lahko celo z bakrenim vložkom v dnu stične plošče. Če smo pikolovski, bi se lahko obregnili ob dejstvo, da ta vložek ne prekriva celotne površine stika, glede na kvadratasto obliko razširjevalnika toplote (heatspreader), je vprašljiva tudi njega okroglost. Morda sem preveč naiven, ampak pri dodatku k procesorju za $700 bi pričakoval nekoliko več preudarnosti.

Privzeto hlajenje kar nekako ni besedna zveza na katero človek pomisli ob navijanju, zato smo se ozrli naokoli po čem konkretnejšem (vodno hlajenje mi je bilo izrecno prepovedano). Najboljše, do česar smo se lahko prigrebli, je bil Zahmanov CNPS7000 AlCu, ki pa kljub impresivnemu izgledu težko opraviči svojo ceno, saj je bila pridobitev napram Intelovemu hladilniku zanemarljiva. Ker nisem ravno avtoriteta na področju zračnega hlajenja, dopuščam možnost, da je že tovarniški hladilnik prav pesjansko dober, kljub vsemu smo se odločili za uporabo Zahlmana, če že drugega ne, s tem bolje poskrbimo za tiste, ki v člankih "preberejo" le slike.


Matične plošče

Z vsem povedanim sem vas nedvomno tako navdušil, da ste že na pol poti v trgovino, sprašujete se le, katera matična plošča bi se najlepše podala zraven. Skrbeti nikar, preizkusili smo tudi petero matičnih plošč, dva Canterwooda in trije Springdalei.

ASUS P4P800 Deluxe

ASUS slovi po hitrih in dokaj navijalsko osveščenih izdelkih in tudi tokrat se ni izneveril slovesu. Plošča je zasnovana okoli i865PE, oplemenitenim s HyperPathom, ASUSovo ustreznico PAT. Razporeditev komponent je dokaj standardna, celokupno podobo kazi le dejstvo, da so pomnilniške reže tako blizu AGP reže, da je ob menjavi pomnilnika potrebno izruvati tudi grafično kartico. Zna se zgoditi, da se bo tudi pritrditveni mehanizem hladilnega rebra na MCHju izkazal za nadvse nepremišljenega, ali bolje, neprijaznega do nadgradenj hlajenja, kajti po novem je zataknjen v štiri zanke, ki so prispajkane na ploščo podobno kot nožice mostičkov.

Poleg vse krame, ki jo s sabo pripelje ICH5R, ima P4P800 Deluxe vgrajen še dodaten VIA 6410 RAID krmilnik, ki preko dveh priključkov (izmed katerih je eden nadvse nenavadno postavljen na rob plošče) doda podporo za še štiri ATA diske, delujoče v načinu RAID 0, RAID 1, RAID 0 + 1 ali RAID JBOD. Če vam 4 USB 2.0 priključki na zadnji strani in 4 v notranjosti ne zadostujejo, se lahko poslužite še dveh IEEE 1394, za katerih dobrobit skrbi VIA 6307. Gigabitna mrežna kartica je 3Comova, njen RJ-45 izhod, pa je uporniško oranžno razsvetljen (oranžna sicer, vsaj mene, prav nemarno spominja na nekaj nedelujočega, ampak ne smemo biti preveč konzervativni). Ušesom prijetne zvoke pa iz zvočnikov (lahko tudi preko vgrajenega S/PDIF izhoda) izvablja ADi AD1985. Kot da to ne bi bilo dovolj ASUS dodaja paleto AI čudes, ki bi naj olajšala rokovanje s ploščo preko BIOSa, a se izkažejo za povsem neuporabne, da ne rečem kar nadležne. Njih najsvetlejša plat je, da se jih da izklopiti ali se jim vsaj izogniti.

Če še nikoli niste posedovali ASUSove plošče, boste imeli spočetka nekaj težav z ureditvijo AMIjevega BIOSa, a ne dajte se zastrašiti, skriva preveč dobrot, da jih ne bi zlorabili kot se le da. Tako lahko nastavljamo FSB v območju med 100 MHz in 400 MHz, razpon napetosti procesorja je takisto razkošen, čeprav priročnik zatrjuje, da gre le do 1,6 V. Če plošča, ko jo kupite, slučajno ni tako radodarna, poskusite s kakšnim novejšim BIOSom. Manj udaren je nabor napetosti pomnilnika. Tu lahko v korakih po 0,1 V nastavljamo na območju med 2,55 V in 2,85 V. Akoravno ne zveni malo, je treba upoštevati, da izhajamo iz 200 MHz, le malo je potrebno naviti in pomnilnik ima lahko težave. Resda se lahko poslužimo kakšne asinhrone nastavitve, ki so za razliko od sistemov AMDjevim naborom EV6 učinkoviti in zatorej smiselni, ampak 5:4 pomeni, da moramo naviti procesor za vsaj 25%, da nismo na izgubi pri hitrosti pomnilnika. Na BIOS, ki bi to nevšečnost odpravil, pa tudi ne računati, saj gre za omejitev regulatorja. Zavoljo celovitosti naj omenim, da se da spreminjati tudi napetost AGP vodila, o koristi tega pa raje ne bi izgubljal besed. Pomnilniku lahko nastavimo tudi nekaj parametrov, ki jih ne vidimo pogosto, kot so burst length, idle timer in refresh mode, kar kaže na napadalnost plošče. Frekvenci AGP in PCI vodil sta stalni, izbiramo pa lahko med 66/33, 72/36 in 80/40, hudobne SCSI kartice se lahko tako obrišejo pod nosom za povzročanje težav.

Kako pa se stvar obnese v praksi, porečete? Ne ravno bleščeče, že pri 280 MHz smo imeli težave s stabilnostjo, četudi smo izklopili čisto vse mogoče pohitritve. Očitno je to krvni davek Springdalea. Po drug strani pa je treba poudariti, da je 280 MHz kar precejšen zalogaj in kaj lahko se zgodi, da bo procesor odpovedal pred ploščo. Nenazadnje pa kak megaherc zaostanka v hitrosti zunanjega vodila več kot nadoknadi z izjemno hitrostjo, saj je bila daleč najhitrejša plošča na testu.


Intel D865GBF

Intelove plošče so živo nasprotje ASUSovih, ne slovijo ne po hitrosti, ne po navijalskem potencialu, če smo natančni se jih sploh ne da navijati. Edina plošča na testu, ki ima integriran tudi grafični pospeševalnik, ki pa zadovolji le najnujnejšim potrebam in nikakor ne pristoji sistemu s trenutno najzmogljivejšim procesorjem na trgu. Če ste pozorno brali podpoglavje o naborih že veste, da je potemtakem osnovana na 82865G, ki ga dopolnjuje ICH5, kar pomeni da se za RAIDom lahko obrišete pod nosom. Pravzaprav se lahko obrišete pod nosom za kakršnekoli dodatke onkraj zvočnega CODECa, spet udejanjenega kot ADi AD1985 in gigabitne mrežne kartice, ki jo Intel prispeva kar iz lastnih hlevov.

Vse napake v razporeditvi elementov, ki smo jih očitali P4P800, veljajo tudi za D865GBF, le še v večji meri. Lahko bi celo rekli, da je to eno izmed področij, kjer plošča blesti. Hladilno rebro je nepreklicno pritrjeno na PCB, pritrditveni mehanizem AGP reže (s katerim se spopadete vsakič, ko hočete zamenjati RAM) pa tako genialno zasnovan, da vam je pri njega sproščanju na poti kopica kondenzatorjev. Čemu tako, mi je uganka, saj plošči prostora ne primanjkuje, prej ga ima preveč, saj je kar obsežna zaplata PCBja popolnoma neposeljena.

Kar dviguje vse Intelove plošče nekoliko iz sivega povprečja je odličen, njim samosvoj BIOS. Nastavitve FSBja ali napetosti boste sicer zaman iskali, ima pa zato dve drugi zelo uporabni lastnosti. Kot privzete si lahko shranimo lastne nastavitve, kar pride lahko zelo prav, ko si enkrat ponastavite vse kot vam je drago, še boljša zadevščina pa je beleženje napak, do katerih je prišlo med POSTanjem.

Iz čiste otroške radovednosti (ki je gonilo napredka, se ve) smo storili zlo CMOSu in si zadevo ogledali v praksi in moram priznati, da me je navdušila, še vedno sicer ne seže do kolen EPoXovemu razhroščevalnemu LED zaslončku, je pa kljub temu navdušujoča.


Intel D875PBZ

Na pogled je to ploščo nemogoče pripisati Intelu. Velikansko 60 mm hladilno rebro, ki prav nemarno spominja na kakšen starejši model Alphinih hladilnikov, črn PCB. Krasotica!

Plošča za ljudi, ki vedo kaj hočejo. Namesto, da bi zmožnostim ICH5R še kaj dodali, nima vgrajenega niti zvočnega CODECA, se pa lahko zato pohvali s kar 6 USB režami, mrežna kartica je ponovno Intelova, BIOS takisto. O nepremišljeni razporeditvi ni ne duha, ne sluha. Edina izmed testiranih je imela kar tri temeraturne senzorje in štiri priključke za ventilatorje, ali če smo natančni, tri in enega namenjenega "pametnim" napajalnikom, ki zato nima speljanega dovoda elektrike.

Moram priznati, da me je D875PBZ zelo prijetno presenetila, saj se je tudi na hitrostnih preizkušnjah dobro obnesla. Če ste prepričani, da ne boste nikoli navijali in ne potrebujete čudes kot je firewire ali vgrajen zvok, oziroma imate boljše namenske razširitve, je to kaj lahko plošča za vas.


EPoX 4PDA2+

4PDA2+ bi sicer lahko poimenovali šibkejša izmed EPoXov, s čimer pa bi ji delali veliko krivico. i865PE z ICH5R na področju ATA naprav dopolnjuje Highpointov HPT372 RAID krmilnik, ki doda podporo za še štiri diske delujoče v RAIDu 0, 1, 0+1 in 1, 5, dvema SATA kanaloma pa sta preko Silicon Image 3112a dodana še dva dodatna, ki takisto uživata popolno RAID funkcionalnost. Ko smo ravno pri SATA velja omeniti nadvse nadležno lastnost, če vklopite SATA kanala, vgrajena v ICH5R, boste izgubili osnovna ATA kanala. Resda je priključkov dovolj skoraj za vsakogar, ampak nevšečnosti se tu ne končajo. BIOS je presenetljivo lesen in zahteva, da najprej nastavite prekrivanje, resetirate, šele potem bo postal SATA disk viden. Sicer me obhaja dvom kolikim izmed vas je dejansko v pomoč, če tukaj deklamiram posamezne čipe, ko je vse to zapisano na proizvajalčevi strani, ampak naj bo. Za zvok tokrat skrbi CMedia CMI9739a, mrežna kartica je Broadcomova, dodan pa je tudi Agerejev FW323 IEEE1394a, ki pa se ga lahko poslužujete le preko priloženega razišritvenega zatiča. Naphanost plošče z dobrotami dostojno zaključi nepogrešljiv LED razhroščevalni zaslon, na katerem se tekom POSTanja izpisujejo različne kode, ki nam pomagajo dognati vzrok napake, v kolikor je do te prišlo, pa tudi ko smo enkrat v operacijskem sistemu ni neuporaben, z njim lahko namreč prikazujete dva poljubna šestnajstiška znaka.

Postavitev komponent je relativno dobra, motita edino mostiček za izbris CMOSa, ki je težko dostopen zaradi bližine drugih komponent in eden izmed priključkov za ventilator, ki je takisto postavljen preblizu razhroščevalnega LED zaslona. Hladilnik MCHja je pritrjen podobno kot pri ASUSovi stvaritvi. Vse kaže, da se bomo na to morali kar privaditi.

Kot vse EPoXove plošče tudi ta kar kliče po navijanju. Zunanja frekvenca je tu nastavljiva na intervalu od 100 MHz do 350 MHz, napetost je s trenutnim BIOSom omejena na 1,6 V s korakom 0,0125 V, kar je še bolj neugodno kot sicer zaradi dejstva, da plošča precej odločno podnapaja. Testnemu procesorju, je tako določila 1,475 V, namesto želenih 1,55 V, a tudi pri tej znižani napetosti se čisto dobro je počutil, še celo na frekvencah kanček večjih od predvidenih. Nikar pa ne obupujte, na voljo so že beta BIOSi, ki to "napako" odpravijo in omogočajo dvig vse tja do 1,85 V. Zato pa je toliko več možnosti pri napetosti pomnilnika, saj je v skokih po 0,1 V moč doseči 3,3 V, kar je že nevarno na strani pretiravanja. Podoben razpon ima tudi napetost AGP vodila, ki pa je bolj ali manj neuporabna, zato ovacije niso na mestu. Tudi tu vam spanca ne bo tratilo PCI vodilo, ki ves čas veselo klopota pri 33 MHz, medtem ko lahko AGP, podobno kot pri nForce2 ploščah, poljubno nastavljate na frekvenco med 50 MHz in 80 MHz, glede na to, da nekatere grafične kartice brez težav prenesejo tudi 100 MHz, bi si morda želeli še malo več, ampak sedaj sem že pogolten. Vse našteto bi bilo le potrata denarja, ako bi ne omogočalo poštenega navitja, zato so vse oči uprte v WCPUID. Žal tudi to ploščo pesti nekoliko manj bleščeče poreklo, saj smo naleteli na nepremostljivo prepreko pri 290 MHz. Zaradi zelo bogatega razpona napetosti pomnilnika smo si lahko privoščili dokaj visoke frekvence pri zelo agresivnih zakasnitvah, žal pa BIOS ne omogoča toliko fines kot tisti pri P4P800.

Ako vas pri navijanju zanese in spravite računalnik v nedelujoče stanje, pogosto zadostuje, da pritisnete tipko INSERT med POSTanjem in sistem se naloži s safe defaults. Druga takšna uporabna igračka je EZ boot. S pritiskom na ESC se vam, namesto da bi se pričelo iskanje zagona sposobne naprave kot je nastavljeno v BIOSu, prikaže priročen meni, v katerem lahko sami določite, katero napravo se naj najprej preveri za možnost zagona.

Hitrostno 4PDA2+ ni, navkljub vztrajnem samovoljnem zviševanju zunanjega vodila za 1 MHz, ravno blestela, tako da, v kolikor se boste odločili za nakup, obvezno poglejte za kakšen novejši BIOS, ki jo bo še malo pospešil. Maneverskega prostora je še dovolj.


EPoX 4PCA3+

Najslajše sem si prihranil za konec. 4PCA3+ je najboljše kar trenutno lahko ponudi EPoX lastnikom Pentiumov 4. Kot takšna seveda posega po Canterwoodu z ICH5R. Po opremljenosti se od svoje šibkejše sestrice razlikuje po tem, da ima namesto dodatnih SATA kanalov boljši PATA krmilnik (Highpoint HPT374 RAID), ki omogoča priključitev kar 8 naprav v načinu RAID 0, 1, 0+1, 5 ali JBOD. A tudi ta, že kar strašljiva, kopica priključkov ne more odtehtati že omenjenih okornosti pri delu s SATA. Začuda pri EPoXu to pot niso primaknili še podpore za IEEE 1394, ki pa jo, bodimo odkriti, po večini tako ali tako izklapljamo.

Postavitev se ravno dovolj razlikuje, da odpravi težave pri uporabi enega izmed priključkov za ventilator, nevšečnosti z mostičkom za izbris CMOSa pa ostajajo. Po podrobnejšem pregledu smo ugotovili, da je tudi bolj gosto posejana s kondenzatorji, kar obljublja še boljše navijanje.

BIOS ponuja nekaj več nastavitev, tudi to ploščo pesti pomanjkanje višjih napetosti procesorja in njega podnapajanjem, ki pa jih k sreči odpravi ali vsaj omili ta beta BIOS.

Že pri privzetih nastavitvah razmeroma hitra stvarca, ki pa samo čaka, da jo navijemo. To je edina plošča, kjer nas je omejeval procesor in ne zmožnosti plošče, tako smo se morali zadovoljit z zunanjo frekvenco 300 MHz, pri čemer je pomnilnik nekoliko zaostajal v razmerju 5:4, kar nanese 240 MHz pri zakasnitvah 2/2/3/6 in pomeni fantastično pomnilniško prepustnost.

Kako nas je lahko omejeval procesor, če smo imeli odklenjen procesor, porečete. Žal se je izkazala plošča za prepametno in je glede na BSEL signal in podatke v mikrokodi omejila razpon mnogokratnikov na 12 do 16.

Verjemite mi, ko rečem, da se mi srce trga, pomnilnik je preizkušeno zmogel tudi 260 MHz pri CAS 2, vse je kazalo tako dobro, da so se mi že začeli porajati upi na 350 MHz. Vsekakor izjemna plošča!


Testiranje

Razen navedenih se komponente niso spreminjale. Povsod smo uporabili inženirski primerek Pentiuma 4 3,2 GHz, dve 256 MB ploščici Kingstone HyperX pomnilnika z zakasnitvami 2/2/2/6, HISovega Radeona 9800pro, katerega procesor privzeto deluje pri 375 MHz, RAM pa pri 350 MHz, Segateovo Baracudo V s 7200 obrati na SATA vodilu in Chieftecov 420 W napajalnik.

Vsako matično ploščo smo v BIOSu ponastavili kot se je dalo, BIOSov samih pa nismo posodabljali. Vse razširitvene naprave, ki niso bile nujno potrebne za delovanje, smo izklopili. Za operacijski sistem so se udinjala Okna 2000 Profesional, z nastavitvami katerih se nismo ukvarjali. Gonilniki nabora so bili 5.00.1012, grafične kartice pa ob pomoči DirectXa 9,0 Catalyst 3,4. Vse postavke v le-teh so bile nastavljene na "High Preformance".

Pri rezultatih navitega sistema je treba upoštevati, da smo bili primorani nekoliko zrahljati zakasnitve na 2/3/3/6, zunanja frekvenca je bila 277 MHz, mnogokratnik pa 13, poleg napetosti so vse ostale nastavitve v BIOSu ostale nespremenjene. Da bi se izognili nepotrebnim nihanjem napetosti smo vse ventilatorje priključili neposredno na napajalnik. Ker ne moremo iz svoje kože, je tudi Radeona doletela tlaka pri nekoliko odločnejšem tempu kot ga je vajen. GPU je tako okušal sladkosti življenja pri 462 MHz, pomnilnik pa pri 360 MHz.

Vse teste smo izvajali pri privzetih nastavitvah. V igrah Comanche 4 in Unreal Tournament 2003 (obe sta bili demo verziji) je bila ločljivost nastavljena na 640x480, zvok pa izklopljen, v želji da izločimo vsa ostala ozka grla. Za program POV-Ray smo uporabili priloženi test in nastavitve kakršne najdemo v datoteki benchmark.ini.


Zaključek

Vedno se veselim, ko šarim po kakšni novi stvari in treba je priznati, da ja Intel tokrat poskrbel, da sem se zadovoljno smehljal še v spanju. Nekaj po AMDjevi predstavitvi Bartonov, ki so razočarali, imamo pred sabo odličen nabor s fantastično pomnilniško prepustnostjo, opremljen sodobneje kot katerikoli drug, ki je trenutno na voljo. Kot da to še ne bi bilo dovolj, se navija kot pesem. Kaj mi, revežu, preostane drugega, kot da vam zaupam, da že brskam po svojih predalih za izgubljeno nalepko "Intel Inside".

Zahvaljujemo se Intelu za procesorja in matični plošči, Acordu-92 za ASUS-ovo iznajdbo, Mlacomu za EpoXovi plošči ter podjetju JAE za posojo Radeona 9800 PRO in hladilnika.

Pentium 4 Extreme Edition

Pentium 4 Extreme Edition

AMD je izpljunil svoje Athlone64, Intel pa nič. Njihovo edino železo v ognju je dobesedno to. Razbeljeno. Prihajajoči Prescotti so tako vsem najbolj poznani po naravnost fantastičnih količinah proizvedene toplote. Je velikan končno dobil zaušnico? Daleč od tega. ...

Preberi cel članek »

Deda Zmrz svetuje

Deda Zmrz svetuje

Pozdravljeni, otroci moji! Leto je naokoli in jaz se vesel vračam, ker bom lahko spet obdaril vse željne računalniških komponent. V zadnjem letu se je veliko spremenilo, kar pomeni, da morate prebrati, kar vam priporočam kot izkušen stari maček v nakupovanju v času ...

Preberi cel članek »

Test P4 EE s 1066 MHz FSB

Test P4 EE s 1066 MHz FSB

Nedavno so nas za rokav pocukali fantje iz Intela ter nam pod nos pomolili veliko rjavo škatlo, v kateri naj bi se nahajalo trenutno najboljše, kar lahko Intel ponudi. Gre za procesor Pentium 4 Extreme Edition 3,46 GHz z novim 1066 MHz (4*266 MHz) quad pumped vodilom in osnovno ploščo ...

Preberi cel članek »

FX5900 vs. R9800

FX5900 vs. R9800

Nove grafične kartice prihajajo na tržišče kot gobe po dežju, na nas, ubogih parah, pa je, da jih dostojno spljuvamo, hočem reči opišemo. Namesto da bi podil ovčke po okoliških travnikih, sedim zaprt v sobi in se prepuščam žarkom neonskih ...

Preberi cel članek »

Test A64 Osnovnih plošč

Test A64 Osnovnih plošč

Eno leto je že minilo, odkar je AMD predstavil novo generacijo procesorjev, imenovanih Athlon 64, vendar se ti med uporabniki kar nekako niso hoteli prijeti. Glavni razlog je bila najbrž cena procesorjev, ki jo je AMD nastavil tako, da sledi cenam primerljivih Intelovih Pentium 4 procesorjev. Zmeda ...

Preberi cel članek »