Test P4 EE s 1066 MHz FSB

• Babič Gregor :: 18. dec 2004

Nedavno so nas za rokav pocukali fantje iz Intela ter nam pod nos pomolili veliko rjavo škatlo, v kateri naj bi se nahajalo trenutno najboljše, kar lahko Intel ponudi. Gre za procesor Pentium 4 Extreme Edition 3,46 GHz z novim 1066 MHz (4*266 MHz) quad pumped vodilom in osnovno ploščo z oznako D925XECV2, na katero se prilega. Pa poglejmo kako se vse skupaj obnese.

Vezno čipovje 925XE

Že junija letos je Intel predstavil nova vezna čipovja serije 900, ki naj bi nadomestila že skoraj dve leti staro serijo 800. Sprva sta bila to modela 925X in 915X; prvi je namenjen bolj zahtevnim uporabnikom, glavni namen drugega pa je proizvajanje poceni plošč za masovno uporabo. Slednjega lahko dobimo v večih okusih, ki se med seboj razlikujejo v opremljenosti ter prisotnosti integrirane grafične kartice. Vendar kakšne občutne razlike med hitrostjo prejšnje in nove generacije čipovij ni bilo opaziti; razlika je bila predvsem v podpori novim standardom, kot sta PCI Express, DDR2 in migraciji na novo podnožje LGA775. Vsa nova čipovja uporabljajo tudi novi južni most ICH6, ki se lahko pohvali s podporo za novi osemkanalni visoko kvalitetni zvočni kodek, ki ga Intel imenuje High Definition Audio, ter tako imenovani Matrix RAID storage. O vsem tem se bomo razpisali malo kasneje.

Sedaj pa je Intel naredil še en korak naprej s predstavitvijo 925XE. Edina razlika med novim čipovjem in starim 925X je v podpori hitrejšega vodila, ki naj bi ga podpirali bodoči Pentium 4 procesorji izdani v letu 2005. Trenutno to novo vodilo podpira samo en procesor, Pentium 4 Extreme Edition, ki tiktaka z 3,46 GHz.

Torej zakaj novo hitrejše vodilo? Predvsem je razlog za pohitritev nov pomnilnik DDR2, ki ob uporabi starega 800 MHz vodila ni bil izkoriščen do konca, saj je teoretična maksimalna prepustnost DDR2 pomnilnika v dvokanalnem režimu 8,5 GB/s, medtem ko staro 800 MHz vodilo spusti skozi samo 6,4 GB/s. Pa tudi novo vodilo PCI Express je imelo v tem načinu delovanja rahlo pristrižena krila, saj je njegova prepustnost 8 GB/s. Vendar slednje ni tako bistvenega pomena.

Oglejmo si še notranjo strukturo in lastnosti treh trenutno najbolj popularnih vezij za Pentium 4 procesorje:

Razlik je kot vidite kar nekaj - pa opišimo tiste najbolj zanimive.

DDR? DDR2? DDR kwa?

Nov tip pomnilnika, ki ga bomo čedalje bolj pogosto vgrajevali v naše mlinčke je DDR2. Toda kaj je razlika med vsemi temi vrstmi pomnilnika? Stvar je v osnovi dokaj preprosta. Pomnilne celice imajo določene omejitve kar se tiče hitrosti, zato je povečevanje frekvence pomnilnika zelo težavno delo za inžinerje. Pred časom so za to uvedli tako imenovani DDR pomnilnik. Ta tip pomnilnika deluje tako, da pomnilne celice delujejo pri neki osnovni frekvenci, vhodno izhodna enota pomnilnika pa pri dvokratniku osnovne frekvence, kar še ne prinese razlike v hitrosti delovanja. Glavni trik je v tem, da je notranja struktura vsakega pomnilniškega čipa 64 bitna, medtem ko ima vsak čip samo 32 bitno izhodno/vhodno vodilo. Torej smo prenesli enako količino podatkov preko za polovico ožjega vodila. Ker pa imajo današnji računalniki 64 bitna pomnilniška vodila, moramo uporabiti dva taka čipa, da pokrijemo celotno vodilo. Torej imamo z dvemi čipi tudi dvakratno hitrost in dvakrat večjo prepustnost.
DDR2 pa stopi še korak naprej, saj vhodno izhodna enota utripa kar štirikrat hitreje kot same pomnilne celice, na račun tega pa je vhodno/izhodno vodilo vsakega čipa samo 16 bitno, zato moramo uporabiti 4 čipe, da pokrijemo celotno vodilo.

Vendar ni vse tako rožnato, kot se sliši. Na račun take pohitritve pomnilnika se pojavijo dodatne težave, saj moramo vhodno/izhodni enoti dovoliti dovolj časa, da prevede 16 bitni signal v 64 bitnega in obratno. Zaradi tega vsi DDR2 pomnilniki zahtevajo večje časovne zakasnitve (t.i. timinge). Medtem ko smo bili pri DDR pomnilnikih navajeni zakasnitev 2.0-2-2-5, se pri DDR2 pomnilnikih te povečajo na 3.0-4-4-8 ali celo 4.0-4-4-12, odvisno od frekvence in kvalitete samih pomnilniških modulov. Seveda pa večje zakasnitve pomenijo tudi slabšo zmogljivost in predvsem manjšo realno prepustnost pomnilnika. Tako ne smete biti presenečeni, če navaden DDR 400 pomnilnik trenutno prekosi precej dražjega DDR2 533. Prednosti DDR2 pomnilnika se bodo pokazale šele čez čas, ko bomo na trgu ugledali DDR2 667 ali še hitrejše pomnilnike, kjer bo razlika v frekvencah pokrila izgubo zaradi večjih zakasnitev.

PCI Express

Najbolj vidna razlika med starim PCI in novim PCI Epress vodilom je seveda v večji prepustnosti, saj ima že navaden PCI Express 1x 500 MB/s prepustnosti, v primerjavi s PCI-jem, ki je imel samo 133 MB/s. Druga prednost, ki je precej bolj pomenbna, pa je ta, da ima vsako vodilo rezervirano svoj delež pasovne širine, tako si naprave priključene na to vodilo ne bodo odžirale pasovne širine, ampak bo imela vsaka naprava že vnaprej odmerjen prostor, ki je odvisen od hitrosti samega vodila. Trenutno sta na voljo dve obliki vodila. PCIe 16x je namenjen grafičnim karticam in omogoča prepustnost ogromnih 8 GB/s, medtem ko bo PCIe 1x namenjen ostalim razširitvenim karticam, kot so mrežne, zvočne, TV, firewire in podobne.
Predvsem v strežniškem okolju se bosta uporabljala še PCIe 4x in 8x za priklop zmogljivih RAID krmilnikov.

Matrix Storage

Shranjevanje podatkov s pomočjo RAID krmilnikov je zadnje čase zelo popularno. Tudi na vseh novodobnih osnovnih ploščah najdemo podporo vsaj za dva najbolj priljubljena načina RAID 0 in 1. Vendar z uporabo katerega od teh dveh načinov zmanjšamo varnost ali poslabšamo izkoriščenost samih pogonov. Tako je bila idealna uporaba RAID sistema delovanje v načinu RAID 5. Vendar ta način zahteva svoj davek, ki se odraža v ceni namenskih krmilnikov, ali kot visoka obremnejenost sistemskega procesorja, če uporabite krmilnik, ki nima svojega procesorja, ki bi računal pariteto podatkov.

Matrix Storage pa omogoča nekaj, kar si veliko uporabnikov želi že veliko časa. Z uporabo tega sistema lahko na samo dveh trdih diskih postavimo tako RAID 0 kot RAID 1 polje hkrati. Kako je to mogoče? Čisto preprosto. Na prvi del diskov postavimo RAID 0 polje na katerega lahko postavimo sam sistem, ter podatke, ki ne rabijo zaščite. Na drugem delu diskov postavimo RAID 1 polje, na katerem hranimo uporabniške podatke in ostale pomenbne stvari. Tako samo z uporabo dveh diskov poskrbimo za varnost podatkov ter zvišamo hitrost tam, kjer je najbolj potrebno. Poleg tega pa je izkoriščenost diskov boljša kot v primeru uporabe RAID 1. Za boljšo predstavo si oglejte še spodnjo sliko.

High Definition Audio

Po razmahu raznih večkanalnih zvočnih tehnologij, kot sta Dolby Digital in DTS, je AC'97 standard kaj hitro dosegel svoje meje. Zgornja meja standarda AC'97 je šest zvočnikov z vzorčenjem 48 kHz in ločljivostjo 20 bitov. Zato so se pri Intelu odločili, da stopijo v korak s časom in ponudijo rešitev, ki bo zadoščala najnovejšim standardom za predvajanje glasbe z DVD medijev. HD Audio omogoča predvajanje zvoka preko osmih zvočnikov z vzorčenjem 192 kHz, ter 32 bitno ločljivostjo. Tako lahko na računalnik priklopite 7.1 zvočniški sistem in uživate v popolnem zvoku. Poleg tega novi standard podpira tudi Dolby Pro Logic IIx, ki vam omogoča predvajanje vseh dosedanjih stereo posnetkov, od zvočnih datotek do filmov, preko vseh osmih zvočnikov. Druga zanimiva funkcija je multi-streaming, ki vam omogoča, da vsaka aplikacija ki uporablja zvočniški izhod predvaja zvok na drugem paru ali kompletu zvočnikov. Tako lahko hkrati gledate DVD film preko TV izhoda in poslusate 5.1 prostorski zvok, medtem ko na preostalem izhodu predvajate zvoke vaših najbolj priljubljenih domačih viž, brez vpliva na zvok filma. Ali pa igrate igro s 5.1 prostorskim zvokom, s soigralci pa se pogovarjate s pomočjo slušalke in mikrofona. Vsekakor zanimiva funkcija, vendar je dejanska uporabnost vprašljiva, saj redkokdo opravlja taka opravila hkrati.

Osnovna plošča D925XECV2

Zdaj, ko poznamo bistvene lastnosti novega veznega čipovja, si oglejmo še kakšno osnovno ploščo je na osnovi tega uspelo sestaviti Intelu.

Na prvi pogled vsekakor zelo prijetna plošča, nekdo se je očitno zelo potrudil. Ploščo krasi LGA 775 podnožje za Pentium 4 procesorje ter 2 hladilnika za vezno čipovje, zelo je pohvalno, da sta oba hladilnika pasivno hlajena in ne povzročata nobenega hrupa. Vendar mi ni bilo všeč to, da je hladilnik severnega mosta prispajkan na samo ploščo in ga ni mogoče odstraniti, kar zna biti problem, če imamo v sistemu vodno hlajenje procesorja, saj je takrat hlajenje veznega čipovja veliko manjše. Napajalni del procesorja je 3 fazen, vsako fazo pa sestavljajo kar štirje močnostni MOSFET transistorji, kar namiguje na precej visoko porabo Pentiuma 4. Vsi elementi okoli podnožja za procesor so zelo nizki in zato ne ovirajo montaže še tako velikih zračnih hladilnikov.

Na plošči najdemo štiri reže za dodajanje DDR2 pomnilnika, ki so tudi barvno označene, tako da ploščke vedno vtikamo v parih v enakobarvne reže. Funkcionalnost plošče lahko razširimo s pomočjo razširitvenih mest, ki obsegajo eno PCI Express 16x režo za grafično kartico, dve PCI Express 1x reži ter štiri PCI reže.
Elektriko plošči dovajamo preko novega 24 polnega ATX priključka ter dodatnega 4 polnega ATX_12V priključka. V primeru, da nimamo napajalnika, ki bi imel 24 polni ATX priključek, lahko uporabimo tudi navaden 20 polni priključek, vendar moramo v tem primeru na ploščo priključiti še dodaten Molex priključek, ki se nahaja v bližini prej omenjenega ATX_12V priključka.
Za priklop podatkovnih nosilcev lahko uporabimo štiri SATA priključke ter en IDE priključek. Poleg tega je na plošči še priključek za gibke diske, ki kar noče v pozabo. Marsikdo se bo spotaknil ob samo en IDE priključek. Vendar to za uporabnika niti ni tako kritično. SATA diski čedalje bolj izpodrivajo IDE brate, pa tudi cene se počasi izenačujejo. IDE podpora je ostala samo še za priklop optičnih pogonov, ki so z vodilom SATA zaenkrat še zelo redki.

ATX priključni panel obsega dva PS/2 priključka za miško in tipkovnico, štiri USB priključke za priklop vseh novodobnih gizmov, tu sta tudi FireWire in Gigabitni Ethernet priključek. Zvočne sposobnosti plošče iz računalnika izvabljamo preko petih analognih zvočnih vhodov/izhodov ter preko digitalnega optičnega ali koaksialnega izhoda. Na novodobnih ploščah pa še kar vztrajata že več desetletij stara priključka COM in LPT, čeprav se proizvajalci že dolgo trudijo, da bi ju nadomestili z novodobnimi nadomestki, a se vsi poizkusi do sedaj niso najbolje obnesli.

Poleg tega pa lahko nabor priključkov še dodatno razširimo s štirimi USB ter dvema FireWire priključkoma, ki jih najdemo v okolici južnega mosta in jih lahko uporabimo za prikop na sprednje priključke ohišja, ali pa uporabimo razširitvene konzole. Enako lahko naredimo z zvočnim izhodom ter vhodom za mikrofon, saj je na plošči dodaten priključek, na katerega lahko povežemo izhod za slušalke in vhod za mikrofon na sprednji strani ohišja.
Precej nenavaden priključek, ki sem ga na osnovni plošči opazil prvič, pa je dodaten Molex napajalni priključek, na katerega lahko preko plošče priključimo kakšno dodatno napravo, kot je trdi disk, hladna katoda ali ventilator. Paziti moramo samo na to, da tok na tem konektorju ne preseže 1,5 A.

BIOS in navijanje po Intelovo

Definitivno največje presenečenje na tej plošči je bil BIOS. Ponavadi smo na Intelovih ploščah vajeni zelo oskubljenih BIOS-ov z le minimalnimi možnostmi za nastavitve. Ta pa je bil poleg tega, da je omogočal kopico nastavitev, še zelo overclockersko razpoložen.

Že dolgo se je napovedovalo, da bo Intel na svojih osnovnih ploščah začel omogočati t.i. Burn-In delovanje, kjer naj bi v korakih lahko spreminjali frekvenco procesorja in ostalih komponent. Sedaj se je to končno izkazalo za resnično. Ko vklopimo »Extedn Burn-In« imamo možnost nastavljanja frekvence vse do +10 % nazivne frekvence. Druga zanimiva možnost je navijanje pomnilnika in nastavitve le tega. Pomnilnik lahko pripravimo da deluje asinhrono z vodilom procesorja, in mu za bolj stabilno delovanje lahko povišamo napetost iz privzehih 1,8 V na 2,08 V. Tudi nastavitve timingov niso skope, saj lahko nastavimo vse štiri najbolj pomembne parametre pomnilnika.

Zver po imenu P4 EE

Sedaj pa glavna jed na današnjem meniju. Že eno leto nazaj je Intel najavil ekstremno različico svojega Pentiuma 4. V osnovi gre za procesor, ki ga drugače poznamo pod imenom Xeon, rezlika je le v višjih frekvencah in rahlo drugačnem pakiranju. Od navadnega Pentiuma 4 se razlikuje po dodanih dveh megazlogih tretjenivojskega pomnilnika.

Ta procesor je izdelan še v starejši 130 nm tehnologiji in ne temelji na osnovi Prescott jedra, vendar pa mu kljub temu ni bilo prizanešeno z visoko porabo elektrike. Intel na priloženem kosu papirja nič kaj v zadregi prizna, da je maksimalna poraba te zverine 110 W, kar ga uvršča med najbolj požrešne procesorje na trgu. Seveda je treba za visko porabo plačati ceno. In to je v tem primeru zelo velik hladilnik, ki je priložen v škatli s procesorjem. Gre za okoli 300 gramski kos aluminija z bakrenim vstavkom, ki zelo spominja na obliko legendarnih »orb« hladilnikov.

Za idealen pretok zraka skrbi 92 mm ventilator, ki je poleg vsega še temperaturno krmiljen. Za to poskrbi novi štiri polni priključek, ki ga najdemo na novejših ploščah za Pentium 4 procesorje, regulacija pa se vrši glede na temperaturo jedra procesorja, kar nadzira plošča sama.

Montaža hladilnika je silno enostavna: vse, kar je potrebno storiti je to, da namestimo nožice hladilnika v luknje na plašči ter pritisnemo vsako posebej navzdol. Vsaka nožica posebej se zaskoči in nudi enakomeren pritisk hladilnika na jedro procesorja. Razstavljanje je podobno enostavno, le da tukaj vsako nožico samo obrnemo za 90° in mehanizem popusti.

Zmogljivosti priloženega hladilnika vsekakor niso za odmet, to je gotovo eden najboljših hladilnikov, ki je priložen procesorju. Vendar problem ne leži v hladilniku, ta se nahaja pod termalno pasto. Dokler je računalnik zmerno obremenjen z vsakodnevnim pisarniškim delom je vse vredu. Med poganjanjem procesorsko intezivnih programov pa se ventilator na hladilniku hitro razbesni in prej zelo sprejemljive temperature jedra procesorja se hitro povzpnejo nad 60° C.

Montaža in namestitev sistema

Ker plošča in procesor sama nista dovolj za delujoč sistem, smo morali od prijaznih ljudi dobiti še nekaj dodatne opreme, tako da smo sestavili dokaj spodoben testni sistem, ki je vseboval:

• osnovno ploščo Intel D925XECV2,
• procesor Intel Pentium 4 Extreme Edition Q650 Engineering Sample,
• 2x PQI 512 MB DDR2 533 RAM,
• Leadtek PX 6600GT 128 MB PCI Express,
• Hitachi 7k250 160 GB 8 MB IDE,
• Abit Serillel,
• Liteon DVD combo in
• Tagan 480 W napajalnik.

Najprej nekaj besed o izbiri komponent. Vsekakor smo si želeli testirati sistem z boljšo grafično kartico kot je GF 6600GT, vendar na žalost v času testiranja ni bilo mogoče dobiti boljše grafične kartice na PCI Express vodilu.

Druga stvar je trdi disk. Ker smo se bolj pozno spomnili nanj, smo morali poiskati zasilno rešitev. Plošča D925XECV2 ima samo en IDE krmilnik, kar pomeni, da bi morali tako IDE disk kot optično enoto priklučiti na isti kabel, kar pa v določenih primerih seveda pomeni manjše zmogljivosti. Zato sem se odločil za uporabo IDE v SATA pretvornika Abit Serillel. Zmanjšanje zmogljivosti zaradi uporabe pretvornika ne bi smelo imeti vpliva na test, saj trenutno večina SATA diskov na trgu še ne podpira »native« SATA komunikacije, ampak imajo na tiskanem vezju podoben čip, kot je ta v Serillel pretvorniku.

Sestava komponent seveda ni bila problem - novodobni računalniki se sestavljajo kot lego kocke - in temu opravilu je lahko kos vsak. Prvi problem se je pojavil ob instalaciji sistema. Kot sem že omenil, sem disk na računalnik priklopil preko pretvornika, kar načeloma ne bi smelo povzročati težav, vendar se je namestitev Windowsov predčasno sesula, ko je bil disk priklopljen na SATA. Najprej sem problem poizkušal rešiti s posredovanjem gonilnikov za RAID krmilnik med instalacijo, vendar to ni rešilo težav. Zaradi tega sem namestitev sistema izvedel tako, da sem disk priklopil na IDE vodilo, po namestitvi pa sem ga priklopil nazaj na SATA, kjer je potem deloval brez vsakih težav. Omeniti moram tudi to, da je plošča imela precej težav z zaznavanjem naprav na IDE vodilu. V primeru, da niso bile vse naprave nastavljene na »cable select«, je zaznavanje naprav ob zagonu računalnika trajalo več kot dve minuti. Če pa je bila izbrana možnost CS, je vse delovalo.

Po uspešni namestitvi sistema sem se lotil namestitve gonilnikov. Vendar tudi tu ni šlo popolnoma brez težav. Priloženi gonilniki za zvočno kartico so bili očitno neustrezni, ker mi jih ni uspelo namestiti na sistem. Potem sem se odpravil na Intelovo domačo stran in pobral najnovejšo izvedenko gonilnikov za zvok, a kljub temu ni bilo nič bolje. Po dodatnem raziskovanju sem odjadral na domačo stran proizvajalca čipa ALC880, Realtek, ki je na tej plošči zadložen za izvor zvoka. Gonilniki na njihovi domači strani so začuda delovali.

Nadaljna namestitev je vsebovala še Intelova programa za nadzor in nastavitve osnovne plošče. Intel Desktop Utilities je program za nadziranje stanja sistema, predvsem temperatur in delovanja ventilatorjev, drugi program pa je Desktop Control Center.

Ta je namenjen navijanju sistema in spreminjanju določenih nastavitev pomnilnika kar iz operacijskega sistema Windows. Žal je navijanje tukaj bolj omejeno kot v BIOS-u, saj lahko frekvenco povišamo samo za štiri odstotke. Tudi če prej v BIOS-u nastavimo višjo frekvenco in se kasneje igramo s programom, bo vsaka sprememba povzročila nastavitev frekvence na največ štiri odstotke višje od nazivne. Program poleg nastavitev omogoča tudi nadzor posameznih temperatur in vrtljajev ventilatorjev in nadzor nad trenutno obremenjenostjo obeh navideznih procesorjev. Dva navidezna procesorja sta prisotna zaradi Hyper Threading tehnologije. Obstaja tudi možnost ročne nastavitve hitrosti ventilatorjev, vendar to deluje samo na ventilatorjih z novim štiri polnim priključkom. Pa tudi take nastavitve hitrosti ventilatorja procesorja niso nič kaj prijazne temperaturi procesorja, saj se potem rado zgodi, da ob veliki obremenitvi sistem doseže visoke temperature, kar povzroči pojavljanje opozoril, da je temperatura procesorja ali katerega drugega dela osnovne plošče previsoka.
Vendar pa samodejna regulacija hitrosti ventilatorjev tudi ne odpravi vseh težav s pojavljanjem opozoril o pregrevanju plošče. Med delovenjem sistema se mi je večkrat pripetilo, da je program Intel Desktop Utilities javil, da je temperatura v t.i. coni B previsoka. Cona A in B sta točki okoli procesorjevega podnožja, v katerih plošča meri temperaturo. Cona A se nahaja levo od podnožja procesorja, cona B pa nad njim. Težave so bile še toliko pogostejše med hudimi obremenitvami. To sem potem rešil tako, da sem v ohišje dodal še dva ventilatorja. Enega na zadnjo stran, tako da je izpihoval vroč zrak, in drugega na stranico, da je procesorju zagotavljal dovolj svežega zraka. Ta dva dodatna ventilatorja sta mi tudi omogočila stabilno delovanje navitega sistema.

Navijanje

Kot sem že omenil, plošča vsebuje določene overclockerske pritikline, zato sem jih z veseljem preizkusil. Rezultati navijanja niso nič posebnega, saj sem z nastavitvami v BIOS-u lahko dosegel stabilno delovanje sistema z osem odstotkov višjo frekvenco od nazivne, kar je povišalo frekvenco jedra procesorja na 3744 MHz, ter frekvenco vodila na 288 MHz, oziroma 1152 MHz, če upoštevamo da je vodilo Pentiuma 4 »quad pumped«, pomnilnik je deloval pri 768 MHz.

Povsem druga zgodba je pomnilnik. Ta je, iz meni popolnoma neznanega razloga, pri nazivnih nastavitvah sistema deloval asinhrono s frekvenco vodila. Kljub temu, da je bila nastavitev na osnovni plošči označena kot sinhrono delovanje s 533 MHz, se je pomnilnik potil pri 711 MHz. Problem sem rešil tako, da sem frekvenco pomnilnika v BIOS-u znižal za eno stopnjo na 400 MHz in pomnilnik je začuda začel delovati sinhrono. Zato sem se odločil, da sistem stestiram v treh režimih delovanja:

• pri frekvenci procesorja 3466 MHz in frekvenci pomnilnika 533 MHz,
• pri frekvenci procesorja 3466 MHz in frekvenci pomnilnika 711 MHz,
• pri frekvenci procesorja 3744 MHz in frekvenci pomnilnika 768 MHz.

Zakasnitve pomnilnika pri posameznih frekvencah delovanja si lahko ogledate na zgornjih slikah.

Testiranje

Testiranja najmočnejšega Pentiuma 4 sem se lotil podobno kot pred dvema mesecema Athlona 64. Za tak ukrep sem se odločil predvsem zato, da lahko primerjam rezultate iz tega testa z Athlonom 64, ki sem ga stestiral takrat. Vendar kljub temu primerjava ne bo ravno najbolj idealna, saj je bilo v času izvajanja tega testa nemogoče dobiti GF 6800GT na PCIe vodilu. Oziroma: bilo je nemogoče dobiti katerokoli grafično kartico, ki bi bila dobavljiva v obeh izvedenkah, tako PCIe kot AGP. Prve AGP GF 6600GT so prijadrale na naš trg samo nekaj dni po tistem, ko smo zaključili s testiranjem tega kompleta.

Sploh pa je bila večina testov, ki smo jih poganjali, izbranih tako, da čimmanj obremenjujejo grafično kartico. Izjema so 3DMarki in Aquamark 3, ki so uporabljali nazivne nastavitve, ki se precej zanašajo na moč grafične kartice, zato je primerjava v teh primerih samo ilustrativna.

Torej kot nasprotnika Pentiumu 4 EE sem izbral še:

• Athlon 64 3200+ @ 2500 MHz na MSI K8N Platinum,
• Athlon XP 2600+ @ 2500 MHz na Abit NF7-S.

Oba zgornja sistema sta tekla pri povišanih frekvencah, saj bi primerjanje teh dveh sistemov pri nazivnih frekvencah s Pentiumom 4 EE nekako izgubilo na pomenu. Za razliko od Pentiuma 4, ki je uporabljal na testu dve ploščici 512 MB DDR2 RAM-a, sta primerjalna sistema tekla na dveh ploščicah 256 MB DDR RAM-a. Grafična kartica pa je bila GF 6800GT AGP.

Rezultati

Paket SiSoft Sandra je dobro znan vsem uporabnikom Slo-Techa. Gre za uveljavljen testni program, ki izmeri osnovne parametre procesorja in pomnilnika. Velja še omeniti, da je to popolnoma sintetičen test.

Presenetili so me predvsem rezultati prepustnosti pomnilnika, ki so glede na uporabljen tip pomnilnika pri Pentiumu 4 in njegove frekvence zelo nizki. Zato sem se odločil, da izrišem še graf izkoristka prepustnosti pomnilnika.

Kot vidite je izkoristek pri Pentiumu 4 zelo nizek. Za to je predvsem kriv tip pomnilnika DDR2 s svojimi visokimi zakasnitvami. Sploh pa Pentiumi 4 niso bili nikoli znani po tem, da bi do konca izkoristili vso pomnilniško prepustnost, ki jim je na voljo. Athlon 64 je pri tem precej bolj uspešen.

Naslednja skupina testov predvsem močno obremeni procesor in tudi dodobra preveri pomnilniško prepustnost sistema.

Tukaj lahko opazimo, da Pentium 4 zelo dobro deluje v aplikacijah, kjer je zahtevana visoka pomnilniška prepustnost sistema. Predvsem testa v Quake 3 in Doom 3 sta izjemno intenzivna za pomnilnik, saj sta bila izvedena pri najnižjih možnih ločljivostih in z najnižjim nivojem detajlov, tako da grafična kartica ni vplivala na hitrost izrisa. Predvsem tukaj pride do izraza 2 MB tretjenivojskega predpomnilnika.

Stiskanje filmov in zvoka je že od nekdaj operacija, ki se zelo dobro razume s Pentiumom 4. Pa poglejmo kako so se obnesli kandidati v tem opravilu.

Pri obdelavi zvoka vse po pričakovanjih, veliko presenečenje pa je kodiranje videa, kjer Pentium 4 zaostaja za 2500 MHz A64. Ko sem prvič videl ta rezultat me je malo šokiralo, saj so Pentiumi 4 vedno zlahka premagovali Athlone pri kompresiranju videa. Zato sem meritev ponovil celo večkrat, vendar so bili rezultati vedno zelo podobni.

Med procesorsko požrešne aplikacije štejemo tudi programe za obdelavo slik. Tak je naprimer POV-Ray.

Tudi tukaj vidimo, da Athlon 64 zelo uspešno prepoti Pentiuma, saj šele naviti Pentium 4 uspe prekositi nasprotnika iz AMD-jevega tabora.

Sledijo testi, ki so odvisni tudi od hitrosti grafične kartice. To so 3DMark 2001 SE, 3DMark 2003, 3DMark 2005 in Aquamark 3. Primerjava med rezultati posameznih platform tukaj ni mogoča.

Ti rezultati so zanimivi predvsem kot primerjava med grafičnima karticama GF 6800 GT in GF 6600 GT. Vendar vse skupaj jemljite s kančkom soli.

Sklepna beseda

Kot vidimo iz rezultatov novi Pentium 4 Extreme Edition ni nekaj, zaradi česar bi se morale tresti hlače AMD-ju. Res je, da je procesor v večini testov hitrejši od Athlona 64, vendar upoštevajte dejstvo, da je cena testne plošče in procesorja tolikšna, da pri AMD-ju za ta denar dobimo najmanj tri komplete. Če pa upoštevamo še ceno DDR2 pomnilnika, ki je tudi precej višja kot za standarni DDR, pa je vse skupaj samo še slabše. Naslednji problem so PCI Express grafične kartice, saj tako nVidia kot ATI trenutno v Sloveniji ne ponujata ničesar boljšega kot je GeForce 6600GT. Sicer se situacija počasi izboljšuje, vendar dvomim, da bo kaj bolje, dokler ne bo na trg prišel ATI Radeon X850XT.
Tudi nad osnovno ploščo nisem bil preveč navdušen, predvsem zaradi težav ob namestitvi sistema in zaradi precej lesenega BIOS-a, ki potrebuje še nekaj dodelav. Najbolj kritičen del vsega pa je novo podnožje Socket 775, ki je izjemno občutljivo na kakršnekoli fizične poškodbe in tudi Intel zagotavlja samo 20 pazljivih premontaž procesorja, kar pa je za navijaškega navdušenca absolutno premalo.

Druga stvar, ki mi je šla pri vsem skupaj zelo v nos, je poraba sistema - to sem izmeril tako, da sem v napajalni kabel vključil ampermeter, ki mi je izmeril, kakšen tok porablja celoten sistem; napajalnik je bil v vseh primerih enak. Opozoriti velja tudi na to, da je bila grafična kartica v Athlonih GeForece 6800GT, medtem ko je Pentium 4 uporabljal GeForce 6600GT. Seveda ni treba posebej poudarjati, da slednja porabi precej manj energije. Meritev je bila opravljena tako, da sem po zagonu Windowsov pognal še programa Prime 95 in 3DMark 2003, tako da je bil obremenjen celoten sistem.

Intelov sistem je očitno precej bolj energetsko zahteven kot AMD-jeva konkurenta, če bi upoštevali še razliko v porabi obeh grafičnih kartic, bi bilo vse skupaj še bolj opazno.

Torej je zadeva precej jasna. Intel ima zmogljiv procesor, ki pa na žalost nekako ne uspe konkurirati trenutno zelo dobri konkurenci iz AMD-jevih logov. Vse skupaj bo še bolj opazno s prihodom nForce 4 veznega čipovja in s socket 939 Athloni 64 narejenimi na novi 90 nm tehnologiji. Ti procesorji kurijo precej manj elektrike od 130 nm bratov, hkrati pa so njihove zmogljivosti še za odtenek boljše. Zato vam za božično novoletni nakup toplo priporočam nakup AMD-jevega procesorja Athlon 64.

Za konec naj se še zahvalim podjetju JAE d.o.o., ki nam je posodilo grafično kartico Leadtek PX 6600 GT ter dve ploščici pomnilnika DDR2.