Sodobna elektronika 2003

• Janez Nučič :: 16. okt 2003

Sodobna elektronika se je odvijala od 7. do 10. oktobra, torej od torka do petka. Ker mi šola nekako ni dopuščala obiska sejma prej, sem odpeketal na Gospodarsko razstavišče v petek dopoldan. Ker je parkiranje v Ljubljani drag problem sem se odločil za avtobus. A glej, na postajo se pripelje nek Mariborčan in me vpraša, če vem kje je ljubljanski sejem. Ko sva ugotovila, da greva na isti sejem, sem enostavno prisedel ter tako še privarčeval pri prevozu. Torej, vsi na sejem, na sejmu pa nikogar. Zakaj nikogar, boste vprašali? Berite dalje!

A je to to?!

Srečno sva prispela do sejmišča. Napotil sem se proti vhodu in že računal, da bo moral biti moj ogled precej hiter, saj me je kasneje zopet čakal faks. Vstopnina je znašala 1000 SIT (parkirnina + vstopnica) za običajne ljudi ter 800 tolarjev za otroke od 7 do 16 let, dijake, študente in upokojence. Invalidi s spremstvom so imeli vstop prost. Začel sem na začetku - pri seznamu razstavljalcev.

Prva dvorana je bila polna s stropa visečih platnenih plakatov, na katerih so prikazovali zgodovino elektronike in njen razvoj skozi čas. V vitrinah so razkazovali stare radijske sprejemnike, prve računalnike ter najbolj sodobne kavne mlinčke.

Vse kovinske stvari v tem prostoru so silile k eni sami točki - k diplomski nalogi študenta iz Fakultete za elektrotehniko. Sestavil je namreč pripravo, ki z močnim magnetom (ustrezno zračno hlajenim) lahko v zraku obdrži težke kovinske krogle. Naprava, ki porabi približno 1 kW električne energije, je v zraku brez problema držala tri krogle (1 kg + 2 kg + 0,5 kilograma, če se ne motim). Zadevo smo sicer videli že na InterINFOSu 2002, a super je, če zadevo vidi čimveč ljudi.

V istem prostoru je bilo postavljeno tudi nogometno igrišče za "robobrc" - računalniško krmiljene male elektronske nogometaše, prav tako pripeljane iz Fakultete za elektrotehniko (ah, kako domače sem se počutil :), ki jih verjetno že vsi dobro poznate. Videli smo jih namreč tudi na Sodobni elektroniki 2002.

Takoj, ko sem vstopil v naslednji prostor, sem bil malce razočaran. Dvorana je bila namreč na pol prazna, na oddaljenem koncu je samevala Zveza radioamaterjev Slovenije.

Tu je bilo še podjetje (katerega imena še vedno ne vem), ki je imelo postavljenih nekaj fotografskih luči in nekaj foto-tiskalnikov. Predvsem sta bila zanimiva Hewlett-Packova, pardon Packardova. Oba delujeta samostojno, brez računalnika, in imata veliko lukenj za različne vrste spominskih kartic, firewire in baje celo USB. Manjši je res super, saj je cenovno ugoden tudi za večje množice (35 tisočakov) in glede na majhnost in priročnost dela izjemno dobre slike. Eno smo natisnili tudi z mojega fotoaparata in moram reči, da sem bil prijetno presenečen. Edina stvar, ki je niso vedeli, je življenjska doba kartuš, ki so verjetno precej drage.

Tu je bilo še eno zanimivo podjetje. Ukvarjajo se z dekoracijsko razsvetljavo. Zakaj bi to bilo zanimivo za nas? Prodajajo pleksi vlakna in cevi, s katerimi lahko delamo zanimive svetlobne efekte pri različnih modifikacijah. Vse skupaj za razmeroma malo denarja.

Na drugi, bolj polni strani dvorane, so imeli svoje stojnice še: podjetje z Yamahinimi klaviaturami, podjetje z velikimi LED prikazovalniki in nekje na sredini še tale projecirna krogla:

Tako, sedaj pa malce na zrak in hitro v naslednjo dvorano. Najbolj zanimiva je bila stojnica z bonboni, saj mi je takoj ob vstopu narisala nasmešek na obraz. Iskra zaščite je predstavljala zaščite proti strelam in nihanjem v napetosti. Super zadevice, ki pa imajo majhno pomanjkljivost. "Strokovnjaki" mi namreč niso znali razložiti, kako natančno bi zaščito priklopil. Po njihovem namreč LAN kabel pripeljemo v vtičnico in s tem rešimo problem. Ko pa me je zanimalo kje gre signal ven, iz zaščite, so rekli da kar po istem kablu. Torej bi potemtakem moral na koncu kabla naresti razdelilec?! Ni pomembno. Tukaj so bila predvsem podjetja z industrijsko elektrotehniko in mehanizacijo ter nekaj proizvajalcev tiskanih vezij in podobnega materiala.

V centralni dvorani so si na čuden način prostor delili trije največji - Mobitel, SiOL in Telekom Slovenije. Značilnost te hale so vsekakor plazemski zasloni. Skoraj vsako podjetje v tej dvorani je imelo vsaj enega, pa čeprav na njem niso prikazovali nič pametnega.

Najprej obdelajmo sveto strojico. Mobitel je promoviral NEO WLAN - brezžični LAN z vstopnimi točkami po celi Sloveniji. Zaenkrat je storitev še brezplačna in izgleda, da bo tako ostalo še kar nekaj časa. Zakaj? Ne vedo namreč še niti približno, kako bodo storitev zaračunavali. Super, kajne?!

Telekom je kazal super moderno "telefonsko govorilnico" in nekaj novih modelov telefonov.

Kaj pa SiOL? Slovenija on-line je promovirala SiOL TV, s katerim dobite 110 "novih" programov in še nekaj dodatnih bonbončkov. Na svojem prostoru so imeli postavljeno dnevno sobo prihodnosti - televizor (začuda ni bila plazma) ter računalnik, oboje povezano na isti ADSL priključek, in s tem prikazovali, kako lahko hkrati nemoteno gledamo TV in deskamo po internetu. Moram reči, da sem bil presenečen s kakovostjo slike, zakodirano v MPEG-2. V paketu dobite škatlico, ki jo preko SCART kabla (na drugi strani je samo kompozitni priključek in dva "činča" za zvok) povežemo s TV sprejemnikom ter daljinski upravljalec, ki je ličen in uporaben. Ima pa TV komunikator tudi slabost. Audio signal, ki po ADSL-ju pride do vas, je lahko Dolby ali kakršenkoli drug način zapisa prostorskega zvoka, a vi ga vseeno ne boste slišali. Po kablu namreč pride do TV komunikatorja, saj ga SiOL ne "uniči", težava pa nastane pri tem, da ima škatlica samo stereo izhod in tako se lahko prostorskemu kar zvoku odpovemo. Pravijo, da boste zastonj ali z majhnim doplačilom v prihodnosti lahko zamenjali TV komunikator, ki bo podpiral tudi prostorsko razbijanje. Je to res?

108x programov je res, a večino teh že imate, če imate kabelski priključek, SiOL TV je alternativa za tiste, ki ga nimate. Zanimiva opcija je tudi SiOL kino, ko na zahtevo ob določeni uri na določen dan lahko gledate precej nove filme preko ADSL-ja, a če sem prav razumel, bo storitev plačljiva.

To smo obdelali, sedaj pa na kroženje naprej po dvorani. Tu je bilo še podjetje RAM2 s svojimi Motorolami. Vidim, da je trend današnje mobilne telefonije končno zares postal Bluetooth, saj je bilo na ogled postavljenih veliko slušalk in zanimiva kontrolna ploščica za v avtomobil. Zanimivi so bili tudi mini "Walkie-talkieji", ki so me s svojo majhnostjo, robustnostjo, uporabnimi priboljški in cenovno ugodnostjo precej navdušili.

Tu je še Debitel, ki ni pokazal nič novega, le nekaj telefonov ter Sony Ericsson z zanimivo bliskavico za vse njihove telefone s fotoaparati. Bliskavico priklopite na spodnjo stran mobilnika in ob fotografiranju bo bliskavica s šestimi LED diodami zasvetila. Baje ne porabi veliko baterije, pa še zelo majhna je. Verjetno pa je vseeno zelo draga; saj veste, manjše kot je, dražje je.

Pojdimo dalje. Podjetje s Hitachi domačo elektroniko je imelo razstavljen zanimivo plazmo z okoli 1,06 m diagonale za dokaj ugodnih 1,3 mio SIT. Potem, podjetje Fotona - tehnologija svetlobe, za katere ne vem točno, kaj so prodajali, čeprav so imeli ogromen prostor. Tu je bilo tudi enako stojalo kot lansko leto za visoko kakovostne slušalke Sennheiser.

Za vse navijače in modifikatorje ter trdojedrne™ elektrotehnike je bilo tu podjetje SM elektronika oziroma Mali elektronika z veliko vrstami različnih hladilnih reber, ohišji in ventilatorji ter ostalo elektrotehniško opremo.

Ostalo je še nekaj drugih podjetij, ki pa so za nas manj zanimiva, zato sem se odpravil proti naslednji hali. Na svojem starem mestu je stal Teleray s svojimi Nokiami. Zaradi velike množice šolarjev, ki so se nagnetli okoli pulta in spraševali neumna vprašanja, sem lahko videl le N-gage in še en telefon, ki je že na pol dlančnik, a si ga nisem uspel dobro ogledati, saj se mi je v tistem trenutku ponudila priložnost, da sem se lahko zrinil do enega izmed Nokiinih ljudi. Pobaral sem ga, ako ve, kateri telefoni so bili tisti, ki so eksplodirali, pa mi je odgovoril samo s tem, da so vsega krive slabe baterije in da ne ve, kateri modeli so vpleteni. Tok ljudi me je odnesel naprej v halo, ki jo sam imenujem "industrijska hala".

Tu je bilo začuda stvari, od malih do največjih strojev in strojčkov, do produktov, za katere nisem vedel, kaj imajo z elektroniko sploh kakšno vezo. Multimetri vseh vrst in postaje za cinjenje, ventilatorji, elektromotorji, vodovodni ventili, senzorske tehnike, robotika (dva modra robotka, ki sta zopet nekaj prekladala z neverjetno natančnostjo in hitrostjo) in podobne stvari. Samo za tiste, ki vedo, kaj iščejo. Na enem izmed "štantov" je stala lepa Honda, za katero pa niso točno vedeli, zakaj je pravzaprav tam.

Na poti ven sem se ustavil še v majhni sobici, iz katere so prihajali strašni zvoki. Še dobro, da je bila tako odmaknjena stran od vsega, saj je bila glasnost predvajanega filma na višku. Prestižna domača tehnika za ljudi z veliko pod palcem. Zvočniki v višini človeka in pol, televizor z diagonalo višine Kylie Minogue ter zvočniki z jakostmi nad 5 kW. Tu so bili še ojačevalniki z elektronkami in kondenzatorji velikosti pločevinke, pa še posebno velika ojačevalniška "beštija", ki tehta vsaj 100 kilogramov in zavza prostor manjše televizije. Verjamem, da te stvari niso poceni. Za ceno se nisem upal vprašati, ker ne vem, če moj sistem v glavi podpira toliko ničel.

Da, to je to!

Še ena značilnost tega sejma: Kup šolarjev, verjetno z raznih tehničnih srednjih šol, ki so jih na sejem prignali učitelji in učiteljice. Vsi ti ljudje so se gnetli pri podjetjih z mobiteli, nagradnimi igrami in/ali res na videz in uho hudimi stvarmi. Tako se nisem uspel posvetiti kvaliteti zvoka in slike tistega ogromnega televizorja v avli, nisem se mogel v miru pogovoriti z nekaterimi znanci in seveda nisem videl skoraj nobenega mobilnika brez prerivanja k vitrinam. Sejem bi bil precej zanimiv za ljudi, ki ga obiščejo enkrat na 5 let, za tiste, ki smo tam vsako leto pa ni bilo prav nič novega, le vsako leto več plazem in manj razstavljalcev. Upam, da jim to ne bo prišlo v navado.