Slo-Tech - Dvakrat letno izide nova verzija najpopularnejše Linuxove distribucije Ubuntu, kar ima tudi temno stran. Načeloma je vsaka izdaja aktivno vzdrževana le devet mesecev, kar je za domače uporabnike morda še sprejemljivo, za podjetja pa seveda ni. Zaradi tega vsaki dve leti izide tako imenovana verzija LTS (long-term support), ki ima pet let podpore. To pa je že dovolj, da podjetja lahko normalno načrtujejo cikle nadgradnje. Razen kadar ni. Ubuntu je danes razveselil z vestjo, da bosta Ubuntu 14.04 in 16.04 po novem podprta deset let. Prvi pet let bo podpora običajna, nato pa se bo začelo obdobje ESM (Extended Security Maintenance). V tem času bo Canonical še vedno nudil vzdrževanje infrastrukture z varnostnimi popravki in posodobitvami jedra. ESM ne bo zastonj, temveč bo treba naročiti Ubuntu Advantage (UA). Cene niso zelo visoke, segajo pa od 25 dolarjev za namizni računalnik z osnovno podporo do 225 dolarjev za fizični strežnik.
Hm, ali je 10 let podpore res potrebno? Pred desetimi leti še Windows 8 ni bil izdan. Ubuntu je bil 11.04. Sploh pa Linux (sedaj tudi Windows) ni tako boleče posodabljati.
Update je eno, support je drugo in v vecjih sidtrmih je bolj pravilo, kar dela, ne pipaj in tu je govora o kriticnih in security podpori. Ce delas update je velikokrat potrebno zadeve daljsi cas sprobavat, certificirat itd, da nov hw dela kot treba na novem sw. S tem, ce je dosti mocan hw se vedno, je podpora ciato lepo logicna iz vecih strani.
Ce eksplicitno ne odgovorim osebam PNG ali PR,..I dont care about your opinion.
Za lenobo vem da je idealno čim dalj, ampak dvomim da je varno po toliko letih. Recimo ranljivost se lahko popravi kot navadne buge. Kdo bo sedaj vse to vedel kaj je treba popraviti.
V normalnih IT okoljih so tako stari sistemi res greh, izven ITja pa najdeš svašta, npr. industrijski stroji ali znanstveni inštrumenti. Pri nas je še vedno en mikroskop, ki laufa na IBM PC in DOS 3.3 ... Dokler so to standalone zadeve, še nekako gre, ko pa so omrežene, pa postane njihovo vzdrževanje zabava čisto drugih dimenzij.
V normalnih IT okoljih so tako stari sistemi res greh, izven ITja pa najdeš svašta, npr. industrijski stroji ali znanstveni inštrumenti. Pri nas je še vedno en mikroskop, ki laufa na IBM PC in DOS 3.3 ... Dokler so to standalone zadeve, še nekako gre, ko pa so omrežene, pa postane njihovo vzdrževanje zabava čisto drugih dimenzij.
Ne razumem tega stališča. Ravno v IT-ju imajo mesto take dolgo živeče naprave, za katere je zaželeno, da imajo dolgo podporo in na katerih dejansko sloni infrastruktura, vsaj v nekem delu.
Primer, folk zdaj npr. vidi "oblak", kratko živeče servise, in se sploh ne zaveda, da "oblak" stoji na nečem precej manj volatilnem, česar se nočeš preveč dotikat, kaj šele premontirat vsakih par let.
Tako da ja, 10+ let podpore je res potrebno. Zelo zelo olajša življenje v IT-ju. V praksi tako ali tako ne boš postavil dolgo živečega sistema ravno v trenutku, ko OS izide, in pogosto ga tudi ne boš držal do konca življenjske dobe OS, ampak bo vse skupaj nekje vmes.
No... v praksi naletiš tudi na kup sistemov s pretečeno, že itak dvakrat podaljšano in raztegnjeno življenjsko dobo... ampak kaj čmo.
Ampak dajmo malo pogledat konkurenco. IMHO je v primerjavi z Ubuntu LTS še vedno boljša izbira RedHat Enterprise Linux s svojo 10 oziroma 12 do 14 letno podporo.
Potem pa so tu še njegovi v celoti brezplačni kloni, npr. AlmaLinux ali Rocky Linux, nasledniki CentOS-a (RIP).
Mnogi potencialni uporabniki tudi ne vedo za backporting. Vidijo npr. vanilla kernel 4.18 in RHEL kernel 4.18.0-305.19.1.el8_4 in mislijo, da je zaradi osnovne verzije to eno in isto. Pa ni! In razlika ni le v varnostnih popravkih, pač pa tudi v backportanih novostih.
In potem so tu Application Streams, s katerimi so znotraj iste različice RHEL na izbiro npr. nginx 1.14, 1.16, 1.18, ... s prilagojeno življenjsko dobo.
Kaj sploh ima Ubuntu LTS, kar RHEL / AlmaLinux / Rocky Linux nimajo bolje urejeno?
To backportanje featurjev je sploh meni ena čudna reč. Sliši se kakor "rad bi imel nove funkcionalnosti ampak brez novih bugov". Saj razumem, da izberejo samo določene manj nevarne stvari. Ali imate kakšne izkušnje s tem? Se pogosto kaj pokvari? Ko rečem pogosto moram reči da sem imel tudi z Arch Linux redko kakšne buge. Je pa treba včasih kak config popraviti ali pa te preseneti kakšna sprememba. Pravzaprav bi lahko celo trdil da ima Arch Linux manj bugov. Se redno pojavljajo, ampak izginejo najkasneje v parih tednih. Pri Fedori in Debianu živiš z istimi bugi tudi do naslednje izdaje.
Imamo mi stranke, ki raje vzamejo slabše preizkušen popravek kot novo verzijo programa, zato ker ne smejo menjati verzij.
Namen backportanja je vpeljevanje novosti brez povzročanja nekompatibilnosti z obstoječim stanjem. Izbirajo aktualne tehnologije, kaj kar pomembne stranke zahtevajo, pa da je hkrati izvedljivo. In tudi ne pretiravajo s tem.
Če zelo poenostavim - kar bo kdo razvil in stestiral na RHEL platformi, bo naslednjih N let delalo brez prilagoditev, brez novega testiranja, četudi bodo morda vmes v OS kako funkcionalnost tudi dodali in marsikaj popravili.
To zmanjša stroške razvoja in vzdrževanja, zmanjša poslovna tveganja. Bolj predvidljivo postane vse. Potem pa še proizvajalci certificirajo HW prav za RHEL, pa je vse skupaj zaokroženo. Komot maš N let mir in sploh ne razmišljaš preveč, da se bo karkoli zgodilo.
To backportanje featurjev je sploh meni ena čudna reč. Sliši se kakor "rad bi imel nove funkcionalnosti ampak brez novih bugov". Saj razumem, da izberejo samo določene manj nevarne stvari. Ali imate kakšne izkušnje s tem? Se pogosto kaj pokvari? Ko rečem pogosto moram reči da sem imel tudi z Arch Linux redko kakšne buge. Je pa treba včasih kak config popraviti ali pa te preseneti kakšna sprememba. Pravzaprav bi lahko celo trdil da ima Arch Linux manj bugov. Se redno pojavljajo, ampak izginejo najkasneje v parih tednih. Pri Fedori in Debianu živiš z istimi bugi tudi do naslednje izdaje.
Imamo mi stranke, ki raje vzamejo slabše preizkušen popravek kot novo verzijo programa, zato ker ne smejo menjati verzij.
Sambo so pri archu vsaj uspeli pokvariti. Datoteke kopirane preko sambe so bile na drugi strani pokvarjene.
To backportanje featurjev je sploh meni ena čudna reč. Sliši se kakor "rad bi imel nove funkcionalnosti ampak brez novih bugov". Saj razumem, da izberejo samo določene manj nevarne stvari. Ali imate kakšne izkušnje s tem? Se pogosto kaj pokvari? Ko rečem pogosto moram reči da sem imel tudi z Arch Linux redko kakšne buge. Je pa treba včasih kak config popraviti ali pa te preseneti kakšna sprememba. Pravzaprav bi lahko celo trdil da ima Arch Linux manj bugov. Se redno pojavljajo, ampak izginejo najkasneje v parih tednih. Pri Fedori in Debianu živiš z istimi bugi tudi do naslednje izdaje.
Imamo mi stranke, ki raje vzamejo slabše preizkušen popravek kot novo verzijo programa, zato ker ne smejo menjati verzij.
Torej, ne gre niti za to, da bi imeli nove funkcionalnosti, pa ne bi delali nadgradenj.
Gre za določene "sistemske" programe, kot je apache httpd, Python, java, jetty. Potem pa imaš recimo nek softver, kot je Zoneminder (ttps://zoneminder.com/), ki se ga da sicer upgradati kot takega, samo v določenem trenutku ti javi, da nima pogojev za upgrade (tipično Python verzija). Potem si na razpotju:
a) pustiš vse tako kot je, če pač delaš (pa imaš recimo probleme z novimi kamerami) b) narediš upgrade Linux (kar za NVR ni enostavno, če imaš terabajte diskov) c) začneš kaj hekati (naložiš si svojo verzijo Pythona, pogledaš, katere knjižnice manjkajo, pa sam kaj nalagaš) d) vprašanje je, če je interna instalacija ali je treba storitve zaračunati (oz. ni plačljivega vzdrževanja)
Potem se pa pač odločaš, kaj je v danem trenutku najbolj optimalno. Jaz tipično grand-scale nadgradnje pustim za kake praznike ali se serverji prenavljajo.
Zato so v RHEL v prejšnji verziji dodali AppStreams, tako da imajo uporabniki na voljo novejše različice posameznih ključnih programov.
Trenutno je npr. v RHEL 8 osnovna verzija Pythona 3.6, v AppStream pa se dobi tudi Python 3.9 (in vse vmes). Niso pa vse te kasnejše različice podrte celo življenjsko dobo RHEL-a, verzije iy AppStreama so praviloma podprte krajši čas, nekaj let, odvisno.
Verjetno je logika taka: kdor hoče ostati na eni podprti verziji, bo vseh 10-12 let na isti verziji Pythona, 3.6. Kdor pa hoče sledit novim verzijam Pythona, pa bo tudi vsake 2-3 leta moral preiti na naslednjo. Še vedno je pa tudi tu bonus, da imaš lahko statičen preostanek OS-a, komur to ustreza, pa vse te novejše verzije bodo konkretno stestirane in podprte.
Tako da zdaj RHEL omogoča nekaj iz obeh svetov: da imaš statične verzije, s popravki in backporti, in sprotne, kdor rabi kaj konkretno novejšega...
(eh, smo pa kar off-topc, bolj sem si predstavljal, da bi se kaj razpravljalo o razlikah med Ubuntu LTS in RHEL, pa zaenkrat ni zaživelo...)
V normalnih IT okoljih so tako stari sistemi res greh, izven ITja pa najdeš svašta, npr. industrijski stroji ali znanstveni inštrumenti. Pri nas je še vedno en mikroskop, ki laufa na IBM PC in DOS 3.3 ... Dokler so to standalone zadeve, še nekako gre, ko pa so omrežene, pa postane njihovo vzdrževanje zabava čisto drugih dimenzij.
In kaj manjka eni tajnici na win7, razen varnostnih popravkov oz. security feature-jev?
Na pamet bom rekel, da je na win 10 večini produktivnost padla.
Poleg neizbežnega učenja novega interface-a še eklame v menijih, napol dokončan interface, kjer pol stvari rabi klik ok, pol jih pa ok možnosti sploh nima, zajebavanje z varnostnimi vprašanji, skrivanje kreiranja normalnega userja, zahteva po ročnem nastavljanju FF za default browser ter podobne oslarije.
In kaj smo dobili v zameno?
Where all think alike, no one thinks very much.
Walter Lippmann, leta 1922, o predpogoju za demokracijo.
Ki ne povecujejo produktivnost. Pisarniska produktivnost je ista kot 20 let nazaj. Ok, lahko tudi izven officea dobis sporocilo. To je ves napredek v zadnjih 20 letih.
