vir: Pxfuel
Zavezništvo je nastalo leta 1976, ko so se povezale Nemčija, Švedska in Danska (slednja je bila pobudnik), da bi laže dešifrirale sporočila na satelitskih zvezah. Dve leti pozneje se je pridružila še Nizozemska, Francija pa je vstopila leta 1985. In v takšni obliki je skupina ostala aktivna vse do danes. Ena izmed ključnih sestavin zavezništva je bilo švicarsko podjetje Crypto AG, katerega lastnika sta bila ameriška CIA in nemška BND. Ne da bi ostali člani Maximatorja vedeli, od kod Nemcem informacije, so Nemci združbo zalagali s podatki iz Crypto AG. Ta pa je prodajal šifrirno opremo po celem svetu, le da je imela luknje, ki so jih poznali Američani in Nemci. Podjetje je ustvarjalo milijonske dobičke samo iz rednega poslovanja, tako zaželeni so bili njihovi izdelki, hkrati pa so Američani in Nemci tako po vsem svetu puščali trojanske konje. Projekt Thesaurus/Rubicon je tekel od leta 1970 do 1993.
Maximator se imenuje po - lokalnem bavarskem pivu, ker so na nekem sestanku v Nemčiji pač potrebovali ime, pa so pogledali v pivsko karto (oziroma na svoje kozarce). V zgodovini so se združenju želele pridružiti še druge države, a so jih zavrnili. Za tovrstno sodelovanje sta potrebna zaupanje in visoka stopnja združljivosti pri sodelovanju. Na primer: med francoskimi in nemškimi inženirji to gre, med francoskimi in britanskimi pa bo težav več, predvsem zaradi političnih razlogov na vrhu hierarhije. Norvežani, Španci in Italijani pa v klub niso mogli, ker niso imeli dovolj znanja in izkušenj, Belgija pa opreme. Med članicami Maximatorja so že pred tem začetkom delovanja skupine obstajali bilateralni dogovori o sodelovanju.
Učinki Maximatorja so se izkazali denimo v vojni za Falklandsko otočje, v kateri so Argentinci uporabljali opremo Crypto AG. Nizozemci so tedaj svetovali Britancem, kako naj berejo komunikacijo Argentincev, kar je imelo pomembno vlogo pri končnem porazu Argentine. Da so Britanci brali argentinske komunikacije, je bilo znano. Sedaj pa vemo, da so jim to omogočili Nizozemci s poznavanjem opreme Crypto AG. Podobnih primerov je bilo še več, denimo oprema za Turčijo. Aroflex je bila nizozemska oprema za šifriranje sporočil, ki jo je razvil Philips in so jo uporabljale članice NATA. Za komercialno rabo pa so razvili malce prirejeno verzijo (Beroflex), katere komunikacije je bilo možno dešifrirati s posebnim dodatkom, ki ga je članicam Maximatorja in ZDA prodal - Philips. Turki so uporabljali verzijo, ki bi bila varna, če ne bi reciklirali šifer. In tako je turško komunikacijo lahko bral skorajda vsakdo (turi Nizozemci). Ko pa so Turki želeli kupiti novo opremo od Crypto AG, sta se lastnika (ZDA in Nemčija) sprla, ali naj prodajo naluknjano verzijo ali originalno. Na koncu so dobili naluknjano verzijo, kar so želeli Američani.
Maximator in Petero oči nista edini tovrstni omrežji. Nekatera nastajajo projektno, denimo zavoljo vojne v Afganistanu, ko se je združilo štirinajst držav (poleg članov obeh skupin še Belgija, Italija, Norveška, Španija), druge so bolje stalne.
