X-37B ob lanskem pristanku
vir: Ars TechnicaX-37B v raketi Atlas 5
vir: Ars TechnicaS koncem hladne vojne je količina supertajnih vojaških naprav precej upadla, toda nekaj jih je še vedno mogoče najti. Na ameriški strani je letalnik, ki zadnje čase najbolj buri duhove, eksperimentalni vesoljski raketoplan X-37B OTV (Orbital Test Vehicle). S slabimi devetimi metri dolžine je precej manjši od čolničev Space Shuttle in je obenem brez posadke. To pa ima tudi vrsto prednosti: poleg nižjih stroškov lansiranj in vzdrževanja ima zmožnost v Zemljini krožnici ostati zelo dolgo. Njegova zadnja in doslej najdaljša misija, zaključena lanskega oktobra, je trajala nekaj manj kot 780 dni. Letalske sile imajo dva primerka plovila, ki ju je zanje napravil Boeing in sta naloge pričela opravljati pred desetimi leti. Vojska mini čolničev ne more prehvaliti, saj ima z njima platformo, ki lahko eksperimente popelje tja, kamor jih ISS ne more. Obenem je X-37B tudi sam zase eksperiment, saj so z njim na primer dodelali avtonomno vračanje plovil iz orbite mimo potniškega letalskega prometa.
V nedeljo je s Cape Canaverala X-37B poletel šestič. Petič je bila njegova nosilna raketa Atlas 5, medtem ko je prejšnja misija odpotovala na Falconu 9. Preden je polet uspel, so se kar nekaj dni mučili s slabim vremenom. A tisto, kar to misijo loči od prejšnjih, je pripravljenost vojske, da o njej nekaj pove tudi navadnim smrtnikom, kar je bržkone povezano s trudom po približevanju novoustanovljenega rodu vesoljskih sil javnosti. Tokrat je raketoplan še posebno nabasan s tovorom, saj njegov notranji prostor, kamor lahko spravi satelite velikosti večjega hladilnika, ni zadoščal, zato ima na zadku še dodaten kontejner velikosti pralnega stroja s satelitom FalconSAT 8, ki so ga sestavili kadeti Akademije ameriških letalskih sil.
Osrednji preizkus naj bi zadeval pretvorbo sončeve svetlobe v usmerjen mikrovalovni snop, s katerim bi bilo mogoče energijo pošiljati na Zemljo. Koncept takšne sorte elektrarne je v znanstveni fantastiki prisoten že dolgo in tudi ameriški inženirji se z njim ukvarjajo že vsaj dve desetletji. Morda pa jih je pri tokratnem preizkusu malo spodbudila še najava, da v tej smeri raziskujejo tudi Kitajci. Ob tem je dva eksperimenta primaknila še NASA; gre za testiranje vpliva kozmične radiacije na različne zlitine in pa rastlinska semena. Seveda ne vemo, ali je to ves spisek nalog, ki so jih zadali plovilu, kot tudi ne, kdaj ga nameravajo vrniti na tla.