V tej stavbi na Davčni 1 v Ljubljani bodo pripravljali seznam prepovedanih spletnih strani.
vir: DURSTakšen je torej odgovor na vprašanje, ali Direktiva EU o elektronskem poslovanju s tem, ko v 15. členu državam članicam prepoveduje, da ponudnikom interneta naložijo splošno obveznost filtriranja posredovanih vsebin, vseeno dovoljuje nekatere omejene, cenejše, manj zlobne (beri: konkretne) obveznosti filtriranja.
Zadevni operater, avstrijski UPC, se je namreč branil, da ne, saj da s sporno piratsko stranjo, ki naj bi se jo blokiralo (zdaj že pokojni kino.to) nimajo nobenega poslovnega odnosa. Če naj se torej komu izdaja odredbe (oz. obsodbe), naj bo to ponudnik te spletne strani. Sodniki so takšno obrambo zavrnili, rekoč, da nek poslovni odnos pa že je, saj UPC v končni fazi za kino.to zagotavlja prenos spornih vsebin do končnih uporabnikov. Če UPC torej kuje dobiček od tega prenosa na račun založnika, naj še kaj (malega) naredi tudi za zaščito interesov slednjega. To je prva od treh točk izreka. Ostali dve sta bolj zanimivi, saj zadevata pogoje za odredbo takega ukrepa. Druga tako določa, kako se ne lotiti blokade, in sicer prepoveduje, da bi se operaterju kar na splošno prepovedalo, da omogoči dostop do določene piratske spletne strani, brez da bi se določilo konkretne ukrepe za takšno blokado. Kar zapovedati mu, "tvojim uporabnikom ne sme več biti omogočen dostop do xy.com", bi operaterju namreč naložilo preveč dela in stroškov, da ne rečemo, vzpostavilo splošni sistem filtriranja internega prometa, kar pa bi bil nesorazmeren poseg v dobro filmske industrije. Kot pravi tretja točka, je treba določiti konkretne ukrepe blokade, pri čemer pa lahko to stori le sodišče, po previdnem tehtanju pravic vseh udeleženih strani. Pri tem lahko določi tudi takšen ukrep, ki ga bo moč zaobiti brez posebnega tehničnega znanja (a še deluje zoper večino uporabnikov) in ki operaterju povzroča neke nezanemarljive stroške.
Kaj zdaj to pomeni za države članice?
- Operaterju se ne sme preprosto prepovedati, "da bi še naprej omogočal dostop do določene spletne strani",
- namesto tega mu je treba zapovedati nek konkreten ukrep, npr. hijackanje domene na lastnem DNS strežniku,
- tak ukrep lahko odredi le sodišče, in ne upravni organ (policija, UNPIS,...).
In konkretno za nas? Vsekakor je ta odločitev prišla v zelo zanimivem času. Naše Ministrstvo za finance namreč zaključuje delo na predlogu novega Zakona o igrah na srečo (ZIS-1). Predlog seveda vsebuje tudi člen, ki na novo ureja blokiranje nezakonitih tujih stavnic in konkretno določa, da njihov nadzorni organ (DURS), sam, brez odredbe sodišča pripravi seznam spletnih strani, ki jih je treba blokirati.
O tem smo že precej pisali. Spomnimo, vlada (takrat še preko drugega ministrstva) je l. 2010 sprejela sporno novelo ZIS-C, ki je takratnemu Uradu za nadzor prirejanja iger na srečo (UNPIS) podelila možnost, da z upravno odločbo vsem slovenskim ponudnikom interneta zapove blokado nezakonitih tujih stavnic. UNPIS je nato takoj prvi dan po začetku veljave novele (28.2.2010) vsem večjim ISP-jem prepovedal dostop do štirih tujih stavnic. Kasneje jih je dodal še nekaj, med njimi bwin.com. Operaterji so odločbo izvedli tako, da so v svoje DNS strežnike za sporne domene vpisali IP naslov od domene infounpis.si. Tako je uporabnika ob poskusu obiska prepovedane stavnice v resnici pričakala spletne stran UNPIS.
Blokade so bile sprejete s precej nejevolje. Operaterji so na Upravno sodišče vložili zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zadržalo oz. odpravilo odločbe UNPIS. Sodišče jih je zavrnilo, je pa potem zakonodajalec še isto leto v ZIS ekspresno dodal novi 107.a člen, ki je vse nadaljnje blokade pogojil z odobritvijo Upravnega sodišča (o kateri mora slednje odločiti v roku 7 dni). UNPIS je potem vse obstoječe odločbe pro forma pretvoril v odredbe in kot take veljajo še danes.
V čem je torej zdaj problem? Blokirani ponudniki so si uredili alternativne domene, npr. www2.bwin.com, za katere bi bila po tekstu zakona potrebna še ena odredba. Kar je zamudno in ne vedno uspešno.
MF zato predlaga, da se blokiranje spletnih strani zopet vrne v roke upravnega organa. V novem ZIS-1 je 115. člen, ki določa, da morajo ponudniki interneta "onemogočiti dostop" do spletnih strani, na katerih potekajo igre na srečo brez dovoljenja vlade. DURS bo pripravil "seznam takih strani", ga po potrebi "dopolnjeval" in potem poslal operaterjem, po spisku iz registra pri AKOS. Operaterji bodo po prejemu svežega seznama imeli 24 ur časa, da vse omenjene spletne strani preusmerijo na posebno spletno stran DURS. Če jih ne bodo, jih bo AKOS oglobil za 10 do 70 tisoč evrov, najbrž kar za vsak dan zamude. Odredba Upravnega sodišča več ne bo potrebna.
Se pravi:
- MF predlaga rešitev, ki je povsem v nasprotju z že popravljeno prakso v obstoječem ZIS,
- in ki je hkrati v nasprotju z določbami prava EU, kot jih je v četrtek pojasnilo Sodišče EU.
Ali povedano malo drugače - vlada si želi imeti lasten seznam spletnih strani, ki ne smejo biti dosegljive slovenskim uporabnikom interneta. Seznam bodo pripravili in potem dopolnjevali sami. Zaenkrat bodo na njem samo nezakonite internetne stavnice, a že jutri...
