Reuters - Fotografije, ki jih lepimo po internetu, niso brezplačno vsem na voljo za kakršnokoli uporabo, četudi jih objavimo na družabnih omrežjih, je v petek razsodilo ameriško sodišče. Gre za fotografije uničujočega potresa, ki je prizadel Haiti leta 2010. Tedaj je bil na prizorišču fotograf svobodnjak Daniel Morel, ki je posnel nekaj fotografij in jih objavil na svojem računu na Twitterju.
Tam jih je našel Lisandro Suero, ki je bil v času potresa v Dominikanski republiki, in jih objavil pod svojim imenom. Pod tem imenom jih je potem našla tudi tiskovna agencija AFP, ki jih je pobrala s Twitterja objavila z napačnim imenom, hkrati pa so jih prek storitve Getty objavili še številni drugi mediji. Skupno so bile fotografije uporabljene več kot tisočkrat v različnih časnikih in drugih medijih.
Morel je zato tožil AFP in Getty. Očital jim je namerno kršitev avtorskih pravic, zaradi česar je zahteval trikratno odškodnino. Morel je trdil, da sta AFP in Getty širila fotografije, ki sta jim spremenila podatke o avtorstvu in čeprav sta vedela, da je njihov avtor Morel. Ko je njegov odvetnik poslal zahtevek o odstranitvi fotografij, je AFP potrebovala dva dni, da jih je odstranila s svojih strani, medtem ko so enake fotografije z lažnim avtorstvom na njihovi straneh ostale. Morel je dokazal, da sta AFP in Getty vedela, da so fotografije njegove, a se zato nista menila. Vincent Amalvy, ki je v AFP urednik za fotografije, bi bil moral izvesti potreben pregled in ugotoviti, od kod slike prihajajo, pod kakšno licenco so objavljene in ali jih lahko uporabijo, pa tega ni storil. Andreas Gebhard, ki za Getty v New Yorku ureja fotografije, je Morelu kmalu po potresu celo poslal elektronsko sporočilo, v katerem je izrazil navdušenje nad kakovostjo fotografij.
Obramba je poskušala dokazati, da so ravnali napak, a ni šlo za namerno ravnanje ali veliko malomarnost, temveč zgolj za pomoto. Ravnali naj bi v dobri veri. Porota se s tem ni strinjala in je Morelu prisodila 1,2 milijona dolarjev odškodnine, kar je bil najvišji možni znesek. Pomembna ugotovitev razsodbi je, da Morel z objavo fotografij na Twitterju ni izgubil materialnih avtorskih pravic.
Pravilno. Twitter in Google nista avtorja fotografij, avtorji so fotografi, ki pa so očitno premajhni, da bi lahko uspešno branili svoje pravice. Žalostno je le, da so največji kršitelji ravno tisti, ki se na drugi strani ostro borijo za pravice svojih del (medijske hiše, ...).
Kako je lahko sploh kdo avtor fotografije mi nikoli ne bo jasno. Če slikar nariše sliko je nekako razumljivo, da si lasti avtorstvo, čeprav je slikal pokrajino, ki ni njegova. Če pa nekdo kupi fotoaparat, ki ga ni naredil sam, ampak kupil, in fotografira nekaj kar ni njegovega je vse kar je naredil, da je pritisnil tisti usrani gumbek na aparatu. Nihče me ne bo prepričal, da je tukaj kaj njegovega (fotografovega). Ruševine so delo narave oziroma je še vedno nekdo njihov lastnik. Tista nesrečna zasuta deklica na sliki ima neskončno večjo avtorsko pravico nad to fotografijo, kot pa ta fotograf, ki izkorišča tujo nesrečo. Vse skupaj je navadna svinjarija in degeneracija človeštva. Avtorstvo za pritisnjen gumbek na neki škatlici.
Če pa nekdo kupi fotoaparat, ki ga ni naredil sam, ampak kupil, in fotografira nekaj kar ni njegovega je vse kar je naredil, da je pritisnil tisti usrani gumbek na aparatu.
Res? Ti dojemaš fotografijo kot le nekaj, za kar zadošča nakjučen pritisk na gumb in voila, slika, ki pripoveduje zgodbo, je tu?
Saj pri filmih je isto. Konec koncev tudi za sliko in knjigo avtor samo rise/pise na podlagi tega kar vidi/slisi torej ukradeno. Ja ce ne bi bilo avtorskih pravic bi bilo pa itak bolse za vse.
Assumption is the mother of all fuckups!
"Under Siege 2:Dark Territory"
Saj pri filmih je isto. Konec koncev tudi za sliko in knjigo avtor samo rise/pise na podlagi tega kar vidi/slisi torej ukradeno. Ja ce ne bi bilo avtorskih pravic bi bilo pa itak bolse za vse.
Ni isto. Pri filmih imamo igralce, ki delajo in morajo biti plačani, zato film ne more biti zastonj. Pri knjigi je potrebno precej domišljije in časa, da sestaviš zgodbo in cele mesece, da vse skupaj spraviš na "papir". Potem je pa še tisk in založba. Pri fotografiji, pa potrebuješ samo nek zanimiv dogodek oziroma situacijo, pri kateri nastanku fotograf nima prav nič. Samo postaviti se mora pravilno, da je vir svetlobe za njim vse ostalo pa moderni fotoaparat naredi povsem sam. Dandanes fotografu ni treba niti vedeti kaj je zaslonka, potrebni časi osvetlitve in podobno. Razvijanja filmov tudi ni več. Vse kar ostane je pritisk na gumbek. In ja spoznam se na fotografijo. Lastim si celo nekaj nagrad iz raznih tekmovanj mladih fotografov. In to iz časov, ko smo morali razvijati filme in šele potem izdelovati fotografije.
Saj pri filmih je isto. Konec koncev tudi za sliko in knjigo avtor samo rise/pise na podlagi tega kar vidi/slisi torej ukradeno. Ja ce ne bi bilo avtorskih pravic bi bilo pa itak bolse za vse.
Ni isto. Pri filmih imamo igralce, ki delajo in morajo biti plačani, zato film ne more biti zastonj. Pri knjigi je potrebno precej domišljije in časa, da sestaviš zgodbo in cele mesece, da vse skupaj spraviš na "papir". Potem je pa še tisk in založba. Pri fotografiji, pa potrebuješ samo nek zanimiv dogodek oziroma situacijo, pri kateri nastanku fotograf nima prav nič. Samo postaviti se mora pravilno, da je vir svetlobe za njim vse ostalo pa moderni fotoaparat naredi povsem sam. Dandanes fotografu ni treba niti vedeti kaj je zaslonka, potrebni časi osvetlitve in podobno. Razvijanja filmov tudi ni več. Vse kar ostane je pritisk na gumbek. In ja spoznam se na fotografijo. Lastim si celo nekaj nagrad iz raznih tekmovanj mladih fotografov. In to iz časov, ko smo morali razvijati filme in šele potem izdelovati fotografije.
Čestitam. Jaz imam nagrado za najboljši spis v občini (do 10 let). Lahko zato trdim da bi knjige mogle biti zastonj v digitalni distribuciji? Lej če si ti kot otrok dubu par nagrad še ne pomeni da si ekspert.
Lol? Sej ne da watermarking slik obstaja že odkar pomnim za računalnike in digitalno fotografijo... kar pomeni, da lahko folk sliko kopira in lepi po celem internetu, pa se vedno vidi, kdo je bil originalni avtor brez da se slika prekomerno uniči z watermarkom (če ni ravno tak, da je napis preko cele slike). Torej je prvo vpašanje tle zakaj je avtor ni watermarkal, če mu je tolk pommebno, da se ve kdo je avtor? Ker idiot...
Saj pri filmih je isto. Konec koncev tudi za sliko in knjigo avtor samo rise/pise na podlagi tega kar vidi/slisi torej ukradeno. Ja ce ne bi bilo avtorskih pravic bi bilo pa itak bolse za vse.
Torej filmska/video kamera snema sama in je kamera avtor/režiser filma? Scenarij pa se itak napiše sam. Ga najdeš neko jutro v poštnem nabiralniku. Ali v smetnjaku. Igralci v celovečercu pa so naključni mimoidoči, ki imajo 5 minut časa...
Ojoj. Kaj vse bom še izvedel na spletu.
Včasih smo takim mnenjem rekli: Sveta preproščina!
Torej je prvo vpašanje tle zakaj je avtor ni watermarkal, če mu je tolk pommebno, da se ve kdo je avtor? Ker idiot...
Nisi pomislil, da je želel zaslužiti? Ker pametnjakovič... Glede na ostale, ki "delijo" in jim je vseeno, če se ve, kdo je avtor, kdo pa je "ukradu"...
mene je tudi ze v osnovni soli profesor Mirsad Skorupan (ne samo mene, pac krozek je bil) naucil slikat in razvijat filme in slike... ah spomini...
mislim, pomislite samo na to, kolikokrat smo nejevoljni ce nas slikajo brez da bi nas vprasali, to je nek filing ki ga vsak od nas ima in cuti, ko se ne zelimo slikat. imamo zmozmost empatije: kaj si je otrok mislil o fotografu v tistem trenutku...
bolana je tale stvar o avtorstvu, tu se kregamo o tem, samo da se ne obremenjujemo z realnostjo videnega.
neka alternativa bi bila da se taksne slike (javnih krajev, pokrajin, nesrec, scen kjer se pac samo stisne sprozilec) oznacijo kot neavtorske, ce ze obstajajo neke avtorske slike, kjer jaz posesam in pospravim sobo, zatemnim luci in prizgem svece ter pricakam mojo ljubezen in skupaj s fotoaparatom ovekoveciva najin vecer...
GNU/Linux,
ker si raje lastim svobodni OS,
kot da ukradem tistega ki ni vreden svojega denarja.
Ma fotografi so velikokrat kot hijene. Una boga reva je zakopana in rabi pomoč, pol pa pride en model se postavi nad njo naredi nekaj fotk pol pa odlaufa do naslednjega ponesrečenca in ponovi stvar. Bog ne daj da bi spustil fotoaparat iz rok in pomagal. Me zanima ali bo tudi revi na sliki kaj plačal. Bo ja če bo najela odvetnika in ga tožla.
Hijene so/ste uporabniki. Če se ne bi naslajali nad tujo nesrečo, če ne bi po spletu iskali fotografije in videe obešanj in obglavljanj, za take posnetke ne bi bilo zanimanja.
Kot da nam je kaj lažje, če gledamo/vidimo tujo nesrečo?
Upam, da dočakam dan, ko se bodo pojavili spletni portali, ki bodo imeli razmerje dobre novice:slabe novice 90:10. Upam, da dočakam dan, ko bo spletna patologija, tudi objavljanje fotografij tuje nesreče na spletu, močno obdavčena, mogoče celo kazensko preganjana.
Bolnike, ki uživajo in orgazmirajo ob opazovanju tuje nesreče, pa je treba čimprej začeti zdraviti. V primeru, da vemo, kaj je etika. Na spletu namreč etike ni že vsak desetletje...
Kako je lahko sploh kdo avtor fotografije mi nikoli ne bo jasno. Če slikar nariše sliko je nekako razumljivo, da si lasti avtorstvo, čeprav je slikal pokrajino, ki ni njegova. Če pa nekdo kupi fotoaparat, ki ga ni naredil sam, ampak kupil, in fotografira nekaj kar ni njegovega je vse kar je naredil, da je pritisnil tisti usrani gumbek na aparatu. Nihče me ne bo prepričal, da je tukaj kaj njegovega (fotografovega). Ruševine so delo narave oziroma je še vedno nekdo njihov lastnik. Tista nesrečna zasuta deklica na sliki ima neskončno večjo avtorsko pravico nad to fotografijo, kot pa ta fotograf, ki izkorišča tujo nesrečo. Vse skupaj je navadna svinjarija in degeneracija človeštva. Avtorstvo za pritisnjen gumbek na neki škatlici.
Upam, da si ti tudi samo pritisnil gumbek objavi. Ne bodi pameten na področju o katerem nimaš pojma. Da narediš dobro fotografijo je potrebno precej več kot pritisk na 'gumbek'.
+ danes sem se naučil, da je avtor fotografije oseba, ki je na sliki.
Kako je lahko sploh kdo avtor fotografije mi nikoli ne bo jasno. Če slikar nariše sliko je nekako razumljivo, da si lasti avtorstvo, čeprav je slikal pokrajino, ki ni njegova. Če pa nekdo kupi fotoaparat, ki ga ni naredil sam, ampak kupil, in fotografira nekaj kar ni njegovega je vse kar je naredil, da je pritisnil tisti usrani gumbek na aparatu. Nihče me ne bo prepričal, da je tukaj kaj njegovega (fotografovega). Ruševine so delo narave oziroma je še vedno nekdo njihov lastnik. Tista nesrečna zasuta deklica na sliki ima neskončno večjo avtorsko pravico nad to fotografijo, kot pa ta fotograf, ki izkorišča tujo nesrečo. Vse skupaj je navadna svinjarija in degeneracija človeštva. Avtorstvo za pritisnjen gumbek na neki škatlici.
je tako. razen dela o izdelavi aparata in da je fotografiranje samo pritisk na gumb; ker to ni pomembno.
pomembno je to, da se v 99,9999% slika to, kar ni tvoje oz. nisi nikoli dobil dovoljenja lastnika da lahko to stvar slikaš/upodobiš, in kar je najbolj debilno: te stvari boš tržil kot svoje in tožaril druge uporabnike.
Hijene so/ste uporabniki. Če se ne bi naslajali nad tujo nesrečo, če ne bi po spletu iskali fotografije in videe obešanj in obglavljanj, za take posnetke ne bi bilo zanimanja.
hijene ste avtorji tega digitalnega/analognega sranja, za katerega bi radi še plačilo...
"Namreč, da gre ta družba počasi v norost in da je vse, kar mi gledamo,
visoko organizirana bebavost, do podrobnosti izdelana idiotija."
Psiholog HUBERT POŽARNIK, v Oni, o smiselnosti moderne družbe...
Ne bodi pameten na področju o katerem nimaš pojma. Da narediš dobro fotografijo je potrebno precej več kot pritisk na 'gumbek'.
Sem zgoraj napisal, da sem zelo doma na tem področju in si tukaj verjetno ti tisti, ki nimaš pojma. Današnji moderni fotoaparati so sposobni posneti več deset slik na sekundo !!! Fotograf samo skače naokoli in veselo pritiska. Potem pa ni vrag, da ena ali dve sliki izmed nekaj 100 slik enega samega dogodka nista vrhunski. Tudi slepa kura zrno najde, pravi pregovor. V dokaj povprečnem fotoaparatu pa je danes že cel mini računalnik in vsak trotelj bo danes naredil boljšo fotografijo brez vsakega znanja, kot pa največji profesionalec 20 let nazaj. Takrat je moral s seboj nositi stojalo in za vsak dogodek je naredil 2 ali 3 fotografije, od katerih je ena morala biti vrhunska. Danes stojala ne rabiš več za vsak dogodek pa narediš nekaj 100 slik.
Jah, če govorimo o večini fotografij, je morda res tako, da zadošča slepo pritiskanje na gumb. Je pa nekaj takih, ki so bodisi še kako dobro planirane (seveda za mirujoče subjekte/objekte/pokrajino/...) ali pa posrečeno in neponovljivo naključje, lahko tudi rezultat dobrih refleksov.
Zanimivo, kako zlahka mladi ljudje jemljejo vsa funkcioalna znanja, ne samo tista, ki so potrebna za realizacijo avtorskih projektov.
Kupiš fotoaparat in samo pritiskaš. Kupiš harmoniko in samo pritiskaš na gumbe na levi in desni strani. In že igraš. Da pa v Avstriji poučujejo harmoniko na akademiji, da imamo Slovenci Jurija Torija, Marka Hatlaka, Janeza Dovča pa ni pomembno.
Pa tudi recimo smučarski skoki: skačeš dva meseca in si že svetovni prvak.
Japajade. Pojma nimate!
In 100 let star pregovor pravi: Brez muje se še čevelj ne obuje. Najbrž danes med mladimi skoraj nihče ne ve, kaj je hotel avtor s tem stavkom povedati. Ampak saj ni problema, bomo pa poguglali, a ne?
V dokaj povprečnem fotoaparatu pa je danes že cel mini računalnik in vsak trotelj bo danes naredil boljšo fotografijo brez vsakega znanja, kot pa največji profesionalec 20 let nazaj. Takrat je moral s seboj nositi stojalo in za vsak dogodek je naredil 2 ali 3 fotografije, od katerih je ena morala biti vrhunska. Danes stojala ne rabiš več za vsak dogodek pa narediš nekaj 100 slik.
No, no... vdihni.
Resnica je, da so v "filmskih" časih pravi profiji šli čez kilometre in kilometre filma. Miljon slik na filmu?! Nič takega za kariero fotoreporterja. Mislim, da je enkrat (v času filma) NG objavil, da na zgodbo v povprečju porabijo ca. 800 36exp. filmov (30.000 slik).
Zgodbe o 2 škljocih na event pripovedujejo študentje, ki so bili plačani s sendvičem.
Ne bodi pameten na področju o katerem nimaš pojma. Da narediš dobro fotografijo je potrebno precej več kot pritisk na 'gumbek'.
Sem zgoraj napisal, da sem zelo doma na tem področju in si tukaj verjetno ti tisti, ki nimaš pojma. Današnji moderni fotoaparati so sposobni posneti več deset slik na sekundo !!! Fotograf samo skače naokoli in veselo pritiska. Potem pa ni vrag, da ena ali dve sliki izmed nekaj 100 slik enega samega dogodka nista vrhunski. Tudi slepa kura zrno najde, pravi pregovor. V dokaj povprečnem fotoaparatu pa je danes že cel mini računalnik in vsak trotelj bo danes naredil boljšo fotografijo brez vsakega znanja, kot pa največji profesionalec 20 let nazaj. Takrat je moral s seboj nositi stojalo in za vsak dogodek je naredil 2 ali 3 fotografije, od katerih je ena morala biti vrhunska. Danes stojala ne rabiš več za vsak dogodek pa narediš nekaj 100 slik.
ah, že zgolj da napišeš, da si 'doma' na tem področju, v trenutku postaneš neka avtoriteta in tvoje trditve nulificirajo vse kar drugi rečejo.
Resnica je, da so v "filmskih" časih pravi profiji šli čez kilometre in kilometre filma. Miljon slik na filmu?! Nič takega za kariero fotoreporterja. Mislim, da je enkrat (v času filma) NG objavil, da na zgodbo v povprečju porabijo ca. 800 36exp. filmov (30.000 slik).
To povsem drži za 20 let nazaj. Danes pač ne več.
Ravno fotografija je šla v zadnjem desetletju najbolj naprej od vse tehnologije. Fotoaparat ti avtomatsko izbere najbolj optimalne nastavitve in tukaj se je treba sprijazniti, da program ne dela napak, medtem ko profesionalec dela po občutku in seveda dela tudi napake. Da skoraj ne moreš zgrešiti pa skrbi še cel kup programov, ki popravljajo svetlost, če se napačno postaviš, kompenzirajo tresenje, odpravljajo rdeče oči, ostrijo, stiskajo, prepoznavajo obraze in celo nasmeh na obrazu, ... Potem pa se lahko vse slike obdela, popravi in spremeni še naknadno na računalniku. Po potrebi še kaj dodaš ali odstraniš iz slike.
Ne poveličujte nekaj kar si tega ne zasluži. Fotografirati je dandanes isto kot gledati. Gledati zna vsak. Fotografiranje pa je samo shranitev trenutnega pogleda. Več kot dovolj znanja ima vsak. Svoje oči vendar uporabljamo vse svoje življenje. Kdor trdi, da je to neka znanost ali celo umetnost je ignorantski idiot.
Še huje pa si je lastiti fotografijo. Popolna debilnost. Fotonov, ki so se v nekem določenem trenutku odbijali od nekega predmeta si nikakor ne moreš lastiti, če si jih ujel v škatlico. Ob takih neumnostih vem, da človeštvo z veliko brzino drvi v prepad. Ob takem tempu idiotizmov, ki sem jim priča v zadnjih desetletjih bom verjetno celo doživel, da bom moral plačevati, da bom imel lahko odprte oči. Fotoni se pač stalno odbijajo od predmetov, ki niso moja last in prihajajo v moje oči. To je nujno avtorizirati in zakasirati.
Ob takih neumnostih vem, da človeštvo z veliko brzino drvi v prepad. Ob takem tempu idiotizmov, ki sem jim priča v zadnjih desetletjih bom verjetno celo doživel, da bom moral plačevati, da bom imel lahko odprte oči. Fotoni se pač stalno odbijajo od predmetov, ki niso moja last in prihajajo v moje oči. To je nujno avtorizirati in zakasirati.
Ob takem v nič dajanju VSEGA AVTORSKEGA, od fotografije, preko videa do avtorske glasbe se tudi sam zavedam, da bo šlo zelo verjetno kmalu vse k hudiču.
Zakaj? Tudi zato, ker avtorstvo NI VEČ vrednota, vredna spoštovanja. Ker ni vrednota skoraj več nobena stvar, nobena lastnost, nobeno početje. Ker ni kriterijev, kaj je kvalitetno, kaj pa so smeti.
Zvok v koncertni dvorani se pač odbija in na ta načun pride v moja ušesa. Le zakaj bi mi moral simfonični orkester, ali Adi Smolar to zakasirati?
Dragi Izi, imaš pa dileme in probleme, da te kap sune... Samo, da ni treba nič plačati, kajne? Fotoni, zvočni odboji.press...
Fotoaparat ti avtomatsko izbere najbolj optimalne nastavitve in tukaj se je treba sprijazniti, da program ne dela napak, medtem ko profesionalec dela po občutku in seveda dela tudi napake.
Lol. Stvar je skoraj enako glupa kot pred 20 leti. In tako bo še naslednjih 20 let. Izboljšuje pa se DR senzorjev in zato lahko, če slikaš RAW, četudi metering kiksne exposure za par stopov, še vedno dobiš ven OK rezultat. Enako kot pri negativ filmu.
Ne poveličujte nekaj kar si tega ne zasluži. Fotografirati je dandanes isto kot gledati. Gledati zna vsak. Fotografiranje pa je samo shranitev trenutnega pogleda. Več kot dovolj znanja ima vsak. Svoje oči vendar uporabljamo vse svoje življenje. Kdor trdi, da je to neka znanost ali celo umetnost je ignorantski idiot.
Dvomim, da kdo trdi, da je umetnost zgolj zajet sceno. Dejstvo pa je, da bo vsak slepec ločil tvoje slike od slik kakega mojstra. Tudi ni nujno (ali pa sploh ne), da je tehnična izvedba tista, ki naredi fotografijo dobro.
Še huje pa si je lastiti fotografijo. Popolna debilnost. Fotonov, ki so se v nekem določenem trenutku odbijali od nekega predmeta si nikakor ne moreš lastiti, če si jih ujel v škatlico.
Če tako zbanaliziraš zadevo, je tudi Eifflov stolp in MS Office nekaj kar si nikakor ne more nihče lastiti.
Mogoče smo malo zašli, ampak če strnem. Moje mnenje je, da bi pod dotično fotografijo morala biti navedena ime in priimek tiste deklice na sliki. In če že kdo mora imeti avtorstvo nad sliko jo ima lahko samo ona in prav nihče drug.
Za Daniela Morela nisem slišal nikoli niti me ne briga kdo je sliko posnel. Najbolj odbiti od vsega pa je 1,2 milijona, ki jih je dobil nekdo zato, ker se je na tisto deklico podrla hiša.
To je dovolj denarja, da lahko pusti službo in celo življenje živi brezskrbno in dokaj razkošno. In zakaj si je zaslužil toliko denarja, kot ga večina ne zasluži v celem življenju? Zato ker je brezsrčna baraba, ki je namesto da bi pomagal ljudem v nesreči raje naokoli skakal s fotoaparatom in pritiskal tisti gumbek. Si lahko predstavljam, kako ga tista na pol, zasuta deklica prosi za pomoč in malo vode, on pa samo s ciničnim nasmeškom parkrat pritisne sprožilec na fotoaparatu in odhiti naprej v naslednjo podrto hišo. Deklica pa kmalu zatem omedli od žeje in bolečin...
Mogoče smo malo zašli, ampak če strnem. Moje mnenje je, da bi pod dotično fotografijo morala biti navedena ime in priimek tiste deklice na sliki. In če že kdo mora imeti avtorstvo nad sliko jo ima lahko samo ona in prav nihče drug.
Za Daniela Morela nisem slišal nikoli niti me ne briga kdo je sliko posnel. Najbolj odbiti od vsega pa je 1,2 milijona, ki jih je dobil nekdo zato, ker se je na tisto deklico podrla hiša.
To je dovolj denarja, da lahko pusti službo in celo življenje živi brezskrbno in dokaj razkošno. In zakaj si je zaslužil toliko denarja, kot ga večina ne zasluži v celem življenju? Zato ker je brezsrčna baraba, ki je namesto da bi pomagal ljudem v nesreči raje naokoli skakal s fotoaparatom in pritiskal tisti gumbek. Si lahko predstavljam, kako ga tista na pol, zasuta deklica prosi za pomoč in malo vode, on pa samo s ciničnim nasmeškom parkrat pritisne sprožilec na fotoaparatu in odhiti naprej v naslednjo podrto hišo. Deklica pa kmalu zatem omedli od žeje in bolečin...
Fotoaparat ti avtomatsko izbere najbolj optimalne nastavitve in tukaj se je treba sprijazniti, da program ne dela napak, medtem ko profesionalec dela po občutku in seveda dela tudi napake.
Noben fotoaparat ne bere misli fotografa in ne more vedeti, kaj hoče fotograf doseči.
Da skoraj ne moreš zgrešiti pa skrbi še cel kup programov, ki popravljajo svetlost, če se napačno postaviš, kompenzirajo tresenje, odpravljajo rdeče oči, ostrijo, stiskajo, prepoznavajo obraze in celo nasmeh na obrazu, ...
Ni vse v lepih barvah in ostri sliki. Je treba biti ob pravem času na pravem mestu in vedeti kako nekaj slikati.
avtor -ja m (a) kdor ustvari umetniško ali znanstveno delo: ... kdor kaj izdela, izumi, zlasti na tehničnem področju: ...
Kaj torej? Umetniško delo?
Nastanek umetnine: Kot mrhovinar se potika okrog ljudi, ki jih je prizadela nesreča. Na pragu neke podrte hiše zagleda deklico, ki je ostala sama na svetu, gre do nje, pobere cegel iz tal, z njim udari deklico po glavi, da se zvrne nazaj med ruševine, nanjo nameče še nekaj podrtega materiala in jo iz vseh kotov poslika, nato pazljivo pogleda, če ga ni kdo videl in na hitro odide z načrtom v glavi, kako bo fotografijo javno objavil in potrpežljivo čakal, da se nekdo ujame v past in sliko objavi naprej. Ko sliko končno zagleda nekje objavljeno, z zlobnim nasmeškom odhiti do odvetnika in zasluži toliko, da se lahko preostanek življenja valja v denarju.
In zakaj si je zaslužil toliko denarja, kot ga večina ne zasluži v celem življenju? Zato ker je brezsrčna baraba, ki je namesto da bi pomagal ljudem v nesreči raje naokoli skakal s fotoaparatom in pritiskal tisti gumbek.
Delno se strinjam. Po drugi strani, je morda ravno te slika pripomogla, da je bilo (res da z zamudo) pomoči deležnih veliko več ljudi, kot bi jim lahko v tistem trenutku pomagal fotograf.
v roke vam dam najboljši fotoaparat na trgu pa z njim ne boste zmožni posneti 10% ostrih fotografij
pa to je že smešno..pa taki strokovnjaki
in ne gre se za to, kaj je model slikal, kaj ima to sploh veze...on je bil tam, on je slikal in ne vi, on je določil koompozicijo, on nastavil fotkič, on objavil...on je avtor in pika
in zakaj bi dajal na sliko watermark? če pa je v zakonu, kaj se sme kopirat, objavljat itd itd
skratka tudi če avtor ni imel dovoljenja slikanih oseb, je fotografija še vedno njegova in jo nebi smel kopirati nihče, ljudje s slik pa bi se lahko šli tožarit zarad tega, ker jih je slikal, nebi mu pa nikoli mogli odvzeti avtorstva, nihče
Even more worryingly, to prove a work is "orphan", the would-be user has to show that the original copyright owner cannot be found by carrying out a "diligent search".
V dobi slikovnih iskalnikov, te "diligent search" lahko hitro pripelje do slike na mediju avtorja (blog, facebook, twitter stran).
If an image is used in a newsworthy item then that constitutes an editorial use. In such cases, a person’s rights are evaluated in light of constitutional interests. “Newsworthiness” is a First Amendment, freedom of the press interest and is broadly construed. Courts traditionally have defined public interest or newsworthiness in liberal and far-reaching terms, not limiting it to the dissemination of news in the sense of current events. They have extended it well beyond that to include all types of factual, educational and historical data, even including entertainment and amusement and other interesting phases of human activity in general.
Glede moralnosti novinarjev in fotografov na kriznih žariščih pa le to - odziv in finančna/politična pomoč bogatih držav je sorazmerna z medijsko pokritostjo dogodka. Zaradi Morela in njemu podobnih se je na Haiti zlilo milijarde dolarjev pomoči, vsak izmed nas pozna koga, ki je prispeval denar v ta namen. Koliko ljudi pa poznate, ki so finančno pomagali centralnoafriški republiki ali od vlade zahtevali diplomatski angažma?
Zakaj? Tudi zato, ker avtorstvo NI VEČ vrednota, vredna spoštovanja. Ker ni vrednota skoraj več nobena stvar, nobena lastnost, nobeno početje. Ker ni kriterijev, kaj je kvalitetno, kaj pa so smeti.
Rekordne prodaje različnih digitalnih music in app storov pravijo, da se pošteno motiš. Številke se tukaj sučejo v milijardah (plačljivih) prenosov.
Trg precej dobro sfiltrira dobre stvari od šrota. Problem so avtorji, ki ne znajo ali nočejo razumeti, da po njihovem mnenju vrhunska produkcija pač ni nikomur zanimiva. Namesto, da bi začeli delati kvaliteto, ki jo trg nagradi raje jamrajo po forumih kako je svet krivičen.
V dobi slikovnih iskalnikov, te "diligent search" lahko hitro pripelje do slike na mediju avtorja (blog, facebook, twitter stran).
You're missing the point. Prej je veljalo, da je časopis pred poobjavo tw fotke rabil dobiti licenco. Zdaj mora zgolj pokazati, da je naredil nek "kvazi dilligent search". Kako mu boš dokazal, da je kršil ta dilligence? Kako mu boš dokazal, da so takrat, ko je on iskal podatke o lastništvu, ti dejansko obstajali? Zakaj bi se hotel ti, kot avtor, s tem sploh ukvarjat?
Daj, se dobiva jutri na pivu pa bova skupaj šla do Mladinske knjige. Bova vzela eno knjigo, se delala, da kljub temeljitemu iskanju nikjer ne najdeva podatka o avtorju, ter jo potem nesla domov.
Kako je lahko sploh kdo avtor fotografije mi nikoli ne bo jasno. Če slikar nariše sliko je nekako razumljivo, da si lasti avtorstvo, čeprav je slikal pokrajino, ki ni njegova. Če pa nekdo kupi fotoaparat, ki ga ni naredil sam, ampak kupil, in fotografira nekaj kar ni njegovega je vse kar je naredil, da je pritisnil tisti usrani gumbek na aparatu. Nihče me ne bo prepričal, da je tukaj kaj njegovega (fotografovega). Ruševine so delo narave oziroma je še vedno nekdo njihov lastnik. Tista nesrečna zasuta deklica na sliki ima neskončno večjo avtorsko pravico nad to fotografijo, kot pa ta fotograf, ki izkorišča tujo nesrečo. Vse skupaj je navadna svinjarija in degeneracija človeštva. Avtorstvo za pritisnjen gumbek na neki škatlici.
EM. Sej slikar tudi kupi barve, čopiče, platno, stojalo, ls potrebščine, ki jih ni naredil sam. Don't get your point. Še hujši so pa oni digitalni slikarji, ki kupijo ono tablico, jo priklopijo na računalnik ter si iz neta zastonj potegnejo dol GIMP, Krito ali pa — bohnedej — piratski PS, ko dejansko praktično skoraj nimajo stroškov.
Zakaj? Tudi zato, ker avtorstvo NI VEČ vrednota, vredna spoštovanja. Ker ni vrednota skoraj več nobena stvar, nobena lastnost, nobeno početje. Ker ni kriterijev, kaj je kvalitetno, kaj pa so smeti.
Rekordne prodaje različnih digitalnih music in app storov pravijo, da se pošteno motiš. Številke se tukaj sučejo v milijardah (plačljivih) prenosov. Trg precej dobro sfiltrira dobre stvari od šrota. Problem so avtorji, ki ne znajo ali nočejo razumeti, da po njihovem mnenju vrhunska produkcija pač ni nikomur zanimiva. Namesto, da bi začeli delati kvaliteto, ki jo trg nagradi raje jamrajo po forumih kako je svet krivičen.
Trg sfiltrira eno figo.
Kronski dokaz: miljarda petsto miljonov ogleda spota južnokorejskega lika. Komad/spot je KIČ najslabše vrste (dosti slabše kot Atomik Harmonik, nič boljše kot Damjan Murko), komad, ki se ga NE DA zapomniti. Ker nima melodije, ki bi si jo lahko zapomnil.
Vaš protiargument pa bo zelo verjetno: Le zakaj bi si človek zapomnil kakšen komad, kakšno melodijo...
To je argument, da te kap, pri katerem se križa vsak, ki je končal srednjo glasbeno šolo in ki je pošten do sebe in do muzike. In ki ima nek glasbeni okus.
Tozil je AFP in Getty ker so spremenili podatke o avtorstvu fotografij. Tu je naveden kot avtor. 
