DMCA takedown postopek deluje tako, da avtor pod prisego izjavi, da neka spletna vsebina krši njegove avtorske pravice. Gostitelju je ni potrebno odstraniti, a če je ne, prevzame sam odgovornost za nastalo škodo, če se vsebina dejansko izkaže za nezakonito (ni licence, ni zakonite licence, ni proste uporabe). V praksi gostitelji sploh ne razmišljajo. YouTube ima celo orodja za enostavno odkrivanje kršitev (na voljo za velike založbe), tri zaporedne prijave zoper en račun pa ga suspendirajo. Podobno Twitter. Zadeva seveda deluje v obe smeri - par mesecev nazaj je nekdo poslal ponarejene DMCA zahtevke zoper Bieberjevo ponudbo na YouTube/VEVO in milijone fenov za tri dni prikrajšal za njegove mojstrovine.
vir: TorrentFreakŽal so ga potem založniki potem strašno zamočili. Hotfile jim je po vložitvi tožbe omogočil avtomatsko procesiranje DMCA takedown zahtevkov, za kar so dobili poseben interni API in ne zgolj e-poštni naslov tipa dmca@domena.com z ročnim procesiranjem zahtevkov, kot to prav spretno zavlačujejo nekateri drugi. Eden od članov MPAA, distributer Warner Bros., je nato uporabil avtomatizirano orodje, ki je na hotfile.com poiskalo vse datoteke z določeno ključno besedo in avtomatsko zahtevalo njihov umik. Na ta način so odstranili ogromno število datotek, vključno s vsebinami, za katere sploh niso imeli avtorskih pravic, npr. vsebine drugih imetnikov, demo različice računalniških iger in celo odprtokodne programe. Hotfile jih je na kršitve večkrat opozoril, a brez sprememb. Septembra so nato vložili nasprotno tožbo, v kateri so jim očitali ponavljajoče in očitno lažnivo vlaganje DMCA takedown zahtevkov.
Warner je obtožbe priznal. Povedali so, da je obseg piratskih vsebin na Hotfile.com tolikšen, da preprosto nimajo časa ročno preveriti vseh sumljivih vsebin, ampak so primorani uporabiti avtomatizirano orodje. Priznali so tudi, da so nekateri njihovi zaposleni namerno odstranjevali odprtokodne programe, to pa za to, ker so ti programi omogočali izmenjavo piratskih vsebin po p2p omrežjih in so zato škodljivi.
Če hotfile dobi nasprotno tožbo, bodo morali založniki plačati stroge kazni za zlorabo DMCA takedown zahtevkov, po vsej verjetnosti pa bodo izgubili tudi izvorno tožbo. Primer je s tem izjemno zanimiv, ne toliko zaradi izredne bizarnosti, ampak bolj zato, ker tako iskreno ilustrira, kaj se zgodi, če založniška industrija ali katera druga ozka interesna industrija dobi namenske bližnjice, mimo rednega sodnega postopka. Ne smemo pozabiti, da je ista industrija Google prepričala v cenzuriranje določenih iskalnih pojmov v svojem iskalniku - najprej v suggestu, potem potem pa še za običajno iskanje, zdaj pa intenzivno delajo na SOPI (nasledniku PROTECT IP), ki bi pooblastila za brisanje razširil še na DNS strežnike, vse spletne iskalnike in imenike ter ponudnike plačilnih storitev. To bi ponudnike spletnih portalov prisililo v izjemno samocenzuro, ker bi sicer zaradi izredno nizkega dokaznega standarda po SOPI lahko padli na črno listo. Upravitelji športnih portalov so svoje člane že zaprosili za urgenco pri svojem parlamentarcu, ker bi jih lahko že peščica povezav na neuradne spletne streame športnih dogodkov stala internetne pipice.