Preden pa bomo dočakali procesorje s tisoč jedri, morajo Intelovi inženirji rešiti še nekaj problemov. Eden izmed njih je koherenca predpomnilnika (angl. cache coherency), saj arhitektura predvideva, da vsako jedro pomnilnik vidi enako. Z dodajanjem jeder se povečuje tudi presežek v protokolu (protocol overhead), tako da se slej ali prej zaletimo v zid koherence, ko dodajanje števila jeder ne odtehta več povečanega presežka.
Mattson pravi, da bi problem najlaže rešili tako, da bi ga enostavno odpravili. Če bi se znebili koherence predpomnilnika in dovolili, da si jedra podatke pošiljajo neposredno med seboj, bi odpadla ta težava. Zato zadnje delo temelji na razvoju sistema za direktno komunikacijo jeder.
Tako so v sklopu TeraScale Research Programa izdelali eksperimentalni čip, koder jedra komunicirajo drugače. Zgrajen je v 45 nm-tehnologiji iz 24 ploščic, ki ima vsaka po dvoje jeder. Ker je šlo za koncept in ne zmogljivost, so uporabili kar dizajn Pentiuma iz leta 1994. Vsako jedro ima poseben del (mesh interface component), ki razvršča podatke v paketke, ki se posredujejo vgrajenemu usmerjevalniku, ta pa ji pošilja na naslove pravih jeder. Vsak par jeder ima tudi 16 KB RAM-a, ki služi kot predpomnilnik za pošiljanje sporočil (message-passing buffer). Z implementacijo protokola TCP/IP na nivoju podatkovne povezave so uspeli na vsakem jedru pognati svojo kopijo Linuxa. Šli pa so še dlje in napisali vmesnik za programiranje aplikacij (application programming interface) RCCE. Pokazali so, da je komunikacija prek RCCE lahko enako hitra kot v Linuxovi gruči s TCP/IP.
