Komunikacija med jedri v procesorjih, ki jih imajo več deset, hitro postane omejujoč dejavnik hitrosti izračunavanja. Medtem ko procesorji z majhnim številom jeder za povezavo med njimi poskrbijo z enotnim vodilom, do katerega dobita ekskluziven dostop jedri, ki zanj zaprosita, pri večjem številu jeder to postane neizvedljivo, ker bi jedra večino časa potrošila za čakanje namesto za izračunavanje. Raziskovalci z MIT-a zato predlagajo sistem mini interneta, kjer bi imelo vsako jedro svoj usmerjevalnik podatkov, ki bi skrbel za učinkovito pogovarjanje s sosedi. Za razliko od klasičnega vodila bi v tem primeru povezali jedra le s sosedi, kar bi po eni strani omogočilo večje število hkratnih povezav, po drugi strani pa vzpostavilo redundanco, saj bo do nekega jedra na drugem koncu čipa več poti.
Ta rešitev pa prinaša dodaten problem. Kadar imamo eno samo vodilo za medsebojno izmenjavo podatkov, ni težko zagotavljati ažurnosti podatkov v registrih in lokalnem predpomnilniku vsakega procesorja. Kadar pa je povezav več in so lokalne narave, je težko zagotoviti, da ima vsak procesor ažurno kopijo podatkov iz globalno dostopnega predpomnilnika. MIT je razvil rešitev, ki jo imenujejo vohljanje (snoopy). Kadar jedro potrebuje podatek, ki ga drugo jedro še ni poslalo v skupen predpomnilnik, pošlje poizvedbe po celotnem čipu, nanjo pa odgovori jedro s podatkom. Za sinhronizacijo po celotnem čipu pa potem poskrbi sekundarno omrežje povezav, ki ne počne nič drugega, kot vodi evidenco komunikacij po primarnem omrežju.
Ekipa z MIT-a bo sedaj na prototip naložila prilagojeno verzijo Linuxa in preverila, kakšna je hitrost v resničnem življenju.
