vir: NASA
Venera je Zemlji najbližji sosednji planet. Toda zadnjo odpravo s strani Američanov je videla leta 1989, ko je raketoplan Atlantis proti njej poslal sondo Magellan. Šlo je za orbiter, medtem ko so v samo atmosfero Venere pri Nasi pokukali še dlje nazaj, s sondo Pioneer 13 leta 1978. Vse odtlej je bila vroča soseda v Nasinem proračunu močno zanemarjena; nekaj več pozornosti je prejela s strani Evropejcev in Japoncev, s sondama Venus Express leta 2005 in Akatsuki deset let pozneje. Vse od Magellana so zagrizene ekipe znotraj Nase skušale prodreti z različnimi iniciativami, toda vodstvo je raje pogledovalo proti Marsu. Razlogi so v bistvu očitni: Venera je še za stopnjo bolj neprijazno okolje od marsovske pustinje, saj tam vladajo peklenske razmere s temperaturami v okolici 500 stopinj Celzija in zračnim tlakom prek 90 barov! To ni resna prepreka zgolj za pošiljanje živih ljudi na planet, temveč celo za stroje. Naprava z najdaljšim stažem na Venerinem površju je z dobrima dvema urama sovjetska sonda Venera 13.
Lani pa je raziskovalna ekipa pod okriljem Royal Astronomical Societyja objavila, da je v Venerinem ozračju zaznala fosfin, kar bi lahko kazalo na prisotnost živih organizmov. Revizije študije in meritev so sicer pokazale, da sklepi niso tako trdni, kot so upali, toda ljudje so se zopet zavedli, da o Veneri spričo njene nepredirne atmosfere v bistvu vemo presneto malo. Ni na primer povsem jasno, ali ima dejansko delujoče vulkane in tektonske plošče. Prav takšne odgovore naj bi dali Nasini misiji DAVINCI+ in VERITAS, ki naj bi ju proti Veneri poslali med letoma 2028 in 2030. Agencija jima je namenila po 500 milijonov dolarjev in obenem pravi, da razvpiti fosfin pri izbiri ni igral nobene vloge. Je pa pomenljivo, da sta obe sodelovali že v prejšnji fazi programa Discovery, ko sta ju prehiteli asteroidni odpravi Lucy in Psyche. Mimogrede, tokrat sta izviseli misiji proti Jupitrovi luni Io in Neptunovi luni Triton.
Čeprav gresta obe plovili proti isti tarči, pa imata različne cilje obravnave, s čimer bomo dobili bolj celostno sliko planeta. DAVINCI+ bo osredotočeno na ozračje, v katerega se bo pognalo na glavo in skušalo med spustom izmeriti sestavo plinov. Obenem bo posnelo geološka območja, imenovana tesere, ki bi lahko bila analogija Zemljinim tektonskim ploščam. Morda bodo uspeli razbrati, ali je imel planet nekoč res oceane; vseobsegajoče vprašanje, ki najbolj tare znanstvenike, pa je, zakaj je planet, ki je bil verjetno nekoč precej podoben Zemlji, postal ekonom lonec. Pri tem bo pomagal tudi orbiter VERITAS, ki se bo osredotočal na geološke posebnosti. Z naprednim topografskim radarjem bo kartiral površje v treh dimenzijah, medtem ko bodo s senzorjem infrardečega sevanja skušali razbrati sestavo kamnin. To napravo bo dostavila nemška vesoljska agencija, medtem ko pri radarju sodelujeta francoska in italijanska. Zanimivost na Veritasu bo tudi najnatančnejša atomska ura na vesoljskem plovilu doslej, katere testiranje je ključno, če želimo zagotoviti zanesljivo delovanje robotskih misij v oddaljenih delih osončja.
