Koliko vam resnično pomenijo slovenski izdelki?

m0LN4r je 16. dec 2020 ob 11:36 izjavil:

Saj smo mi tudi hotli zravn nase parcele dokupiti zapuscen sadovnjak, pa se lahko jebes. Deda je umrl, parcelo si delijo stirje bratje in ena sestra, vecina jih je v tujini, za enga sploh ne vejo kje je in tisti delez, ki pripada sestri meji direkt na naso parcelo, ta pa noce prodati, ker je trda in zabita francozinja in sanja, da bo njena vnukinja nekega dne prisla sem v to vas in tu zidala. ITAK. No in tako je ta parcela zapuscena ze odkar se jaz spomnim od vrtca.
Taksnih primerov in parcel, je se na tisoce prinas.

Točno tak, tu maš povsem prav... potrebovali bi zakon, kjer bi kmetijske površine MORALE BITI OBDELANE ali pa preidejo v last države v kolikor sosednji kmet s predkupno pravico ne kupi za "sindikalno ceno" to bi bil dober korak na poti očiščenja

Drugi koristen zakon bi bil, da se kmetijskih površin več ne more dedovat procentualno ampak vedno celovito... torej ali dobi en dedič CELO kmetijo oz. kmetijsko površino ali pa prevzame to država za sindikalno ceno če ne kupi sosednji kmet.

Cilj države bi moralo bit, da postane celo dravsko ptujsko polje v lasti 2 kmetij oz. najemu... in ti dve kmetiji bi potem bili koristni... ajde mogoče treh če že... bi bilo veliko bolj smiselno.

Samooskrba pa naj ostane na nivoju posameznih družin z vrtovi!

Še sreča, da ti vse vidiš in vse veš. In, da so kmetje zate navadni beboti, ker ne morejo rešiti neke zatečene situacije iz danes na jutri.

Dokler lahko ti žreš denar in plastiko pa res ne rabiš kmeta, ne slovenskega in ne evropskega, to pa imaš prav.

Očitno si slabo prebral kar sem zapisal zgoraj. Ni težava v samih kmetih, oziroma, če gremo gledat čisto tehnično je, ker si tistih nekaj na vrhu, ki so povezani z oblastjo vsakih nekaj let razdeli položaje in skrbijo, da se drži enaka situacija še naprej. Kdorkoli skuša kaj spremeniti ga zatrejo v kali.
Tehnično gledano je tudi Peter Vrisk
kmet, ima traktor, njive in menda tudi bike, pa je vseeno s svojim delovanjem skozi leta spravil kmetijstvo na kolena. Sedaj ga na zadnjih volitvah niso niti izvolili v svet kgzs, pa se je vseeno vrinil notri kot član strokovne komisije (čeprav nima nobenih osnov za strokovnjaka), dočim so dejanski strokovnjaki kot so Miša Pušenjak, Marija Klopčič, Hohler in podobni ostali pred vrati. Tako je to, dokler eni drugim štango držijo jim ne moreš nič. Država je z zakonom določila obvezno članstvo vseh kmetov in to je to, zapečatena situacija.

Podobno situacijo smo imeli leta nazaj tudi sami, ko smo skušali menjati zadrugo pa nam je direktor le te grozil, da nas bojo uničili, če gremo. In to je spet organizacija, ki jo zakonsko po članstvu sestavljajo kmetje, dejansko pa jo vodijo direktor in zaposleni, kateri pa zopet gledajo le na svoje lastne interese. Naša lokalna zadruga je 30 let nazaj imela celo letovišče na morju. V vseh teh letih so uspeli vse razprodati in porabiti za plače zaposlenih, do dejanskih kmetov, članov ni prišel niti euro. Na koncu je zadruga seveda propadla in pustila veliko finančno luknjo, katero so seveda spet morali z dvojnimi deleži pokrivati kmetje, ker je takšen pač zakon.

Ali pa, ko sem javno objavil odkupno ceno mleka in sem praktično instantno dobil grožnje iz strani takratne direktorice mlekarne zaradi tega (imam še danes shranjeno).

Zdaj me pa vseeno zanima, kako bi ti rešil tako situacijo. A se bo kaj rešilo, če se zbere nekaj 100 kmetov in blokira vse ceste? Po mojem mnenju to ne reši ničesar, ker so vsi ti grabežljivci zasidrani tako globoko v sistem, da niti generalni reset in ukinitev obveznih članstev ne bi rešil situacije. Vsi se držijo svojih položajev kot klopi, v sistem, da bi naredil spremembe pa enostavno ne prideš, ker te ne spustijo. Nazadnje je nekaj takega poskušal urednik Kmetovalca, bil je izvoljen v kgzs a so ga na ustanovni seji, ko so izbirali upravni odbor enostavno postavili na stran, nekam, kjer ne bo mogel vplivati na odločitve. In sedaj mu ne preostane drugega kot to, da je glasen, drugega ne more, ker zakon je pač vseeno na strani grabežljivcev.

Mato989 je 17. dec 2020 ob 12:19 izjavil:

Daniel, grunt ima prav, marsikateri kmet jamra, pa ne naredi nič da bi izboljšal, se povezal itd... vsi kmetje vlečete na svojo stran, sodelovanja ni itd...

Greš v katerokoli kmečko skupino na FB (enkrat sem odslužene, neuporabljane stroje prodajal)... 90% odgovorov je eno samo jamranje in pritoževanje kako niso cenjeni, da brez njih vse jutri propade... o napakah ki jih delajo (onesnaževanje cest ker jim je težko po njivski poti vozit, pa razne fore o tem kake marže majo trgovci da oni ne morjo na veliko po taki ceni prodat, z govedorejo se pretirava, večinoma se prideluje samo silažna koruza, neprimerne dejavnosti za lokalni teren...) slišat nočejo in te takoj napadejo.

Še en povzetek Andreja Goloba, urednika Kmetovalca:

Razmišljanje ob Odprtem pismu

Med kmeti je ta teden precej veselja povzročilo Odprto pisno, ki ga je kopica nevladnih organizacij naslovila na Vlado RS in slovenskim trgovcem. Odziva v nekmetijski javnosti ni bilo nobenega. S stališča PR je to pismo precej diletansko pripravljeno. Ni mi jasno ali zaradi neznanja ali pa je to načrtna sabotaža nekaterih, ki se bodo trkali na prsi kako se trudijo za slovenskega kmeta, dejansko pa se jim gre le za ohranitev sedanjega stanja in bodo s takšnim pristopom kmetu naredili več škode kot koristi. Na to kaže tudi podpis Zadružne zveze Slovenije, ki ima v praksi precej več moči za ureditev razmer na trgu kmetijskih pridelkov, kot pa vlada.

Pa k zahtevam:
Masne bilance in sledljivost
Mnogi v teh bilancah vidijo čudežno rešitev vseh problemov. Dejansko je to prazen up, kar lahko vidimo na primeru govedoreje, kjer imamo absolutno sledljivost zagotovljeno že dolga leta, tudi masne bilance so na voljo, a kaj ko to nikogar ne zanima. Kmetje imajo s tem kar nekaj stroškov (številčenje živali, koristi zaenkrat nobene). Z uvajanjem sledljivosti tudi na druga področja kmetijstva bomo kmetom samo povečali stroške. Da bi zaradi tega bile odkupne cene kaj višje je iluzorno pričakovati. Že sedaj so odkupne cene v Sloveniji praviloma pod EU povprečjem in kmetje niso vzrok za visok delež tujega blaga v trgovinah, niti ni za to vzrok lastništvo trgovin. Vsak trgovec stremi k čim večjemu zaslužku, in jasno bo kupoval tam kjer je ceneje in prodajal tam kjer lahko dražje. Tu bi se morali vprašati kako je mogoče, da izdelki iz surovin slovenskega porekla (ki so praviloma cenejše) v trgovinah težko konkurirajo tujim. Očitno se na poti od kmeta do skladišča trgovine cena tem dvigne bolj kot pa tujim. Krivda za to je v Zadrugah kot glavnem odkupovalcu v Sloveniji in nekonkurenčni predelovalni industriji. O tem sem že večkrat pisal pa še enkrat: ta teden je zaokrožila novica o združitvi trebanjske in novomeške zadruge. V oči mi je padel podatek o skupnem prometu (cca 65 milijonov €) in 265 zaposlenih ter 1000 članih. Torej mora ena kmetija (članica) ,,rediti" malo več kot 1/4 zaposlenega v zadrugi - pomislite kakšna obremenitev je to. Drugače rečeno: en zaposleni v tej zadrugi ustvari letno 245 tisoč € prometa, dobro desetino gre za njegovo plačo. Ob vseh drugih stroških je jasno, da mora biti odkupna cena za kmeta nizka, reprodukcijski material pa drag, če hoče takšna zadruga preživeti. Na drugi strani imamo recimo GPZ ali MZP, kjer na zaposlenega ustvarijo 2 ali celo 4 milijone prometa, desetkrat več torej, kljub višjim plačam zaposlenih, jim ostane dovolj za boljše plačilo kmetom. Velike specializirane zadruge imajo tudi močnejšo pogajalsko pozicijo nasproti predelovali industriji in trgovini. Nenazadnje dokler so odkupne cene pri nas pod evropskim poprečjem ni posebno težko naših pridelkov izvoziti, kadar doma ni dovolj povpraševanja. Seveda mora vodstvo zadruge za to tudi kaj storiti, ne pa samo čakati, kaj ti bodo drugi ponudili. Prej omenjeni mlekarski zadrugi sta dokaz, da je mogoče tudi brez vlade kaj narediti. V vseh zadrugah sedijo v upravnih odborih kmetje, ki naj bi določali politiko zadrug, očitno v večini zadrug samo sedijo.

Učinkovit nadzor nad poreklom
nadzor nad neupoštevanjem pogodbenih obvez
Nadzor že sedanja zakonodaja povsem omogoča, težava je le, da kjer ni tožnika ni sodnika. Malokdo se želi izpostavljati in iti v tožbo z odkupovalcem, poleg tega so že pogodbe tako sestavljene, da ima kmet predvsem obveznosti, a le malo pravic. In te pogodbe so sestavljale zadruge.
Večino kupcev zanima predvsem cena, poreklo je drugotnega pomena. To so ugotovili že v Nemčiji, pri nas je zaradi slabše kupne moči stanje verjetno še slabše.
So pa to zahteve, ki jih politiki z veseljem zagrabijo, saj ponujajo možnost ustanovitve neke agencije ali organa v sestavi ministrstva, ki bo zaposloval odslužene politike, naredil pa nič. Lep zgled imamo v Varuhu odnosov v prehranski verigi, za katerega se je ravno tako zdelo, da je nujno potreben za izboljšanje položaja kmetov. Kot sami vidite si je izboljšal samo svoj položaj, kmetom gre navkljub Varuhu vse slabše.

Lokalno hrano v javne zavode
povsem razumen argument in če se ne motim je že sedaj to upoštevano. Uresničljivo vse dokler bo cena lokalno pridelane hrane konkurenčna tržni. Tisti, ki mislijo, kako bodo v javne zavode prodajali po bistveno višjih cenah, se krepko motijo, ker se bodo temu hitro uprli financerji javnih zavodov, če bodo ti skušali strošek prenesti na uporabnike, se bodo uprli ti.
Prepoved zavajajočega oglaševanja
To že ureja Zakon o nelojalni konkurenci in če bi ga striktno upoštevali bi bilo tudi oglaševanje lokalno pridelane hrane precej omejeno. Glede škodljivosti retro-romantike sam opozarjam že nekaj let, a tovrstno prakso očitno vzpodbujata tudi KGZS in MKGP.

Zahteve do trgovcev se lepo slišijo, a z njimi ne bo uspeha. S trgovci se je potrebno pogajati s trdnimi argumenti ne pa apelirati na neko pravičnost. To pomeni na eni strani združiti ponudbo, ne pa imeti 50 zadrug, ki druga drugi zbijajo cene nasproti 5 trgovcem. Koliko bo ponudbe slovenske hrane je odvisno samo od tega koliko je bo zahteval kupec. Če ta po kakovosti in ceni ne bo konkurenčna tuji, nam noben zakon ali kontrola ne bo pomagala.

Kaj torej storiti?
Star pregovor pravi: Lačnemu pomagaš trenutno, če mu daš ribo; za vedno, če ga naučiš loviti ribe. Odprto pismo me bolj spominja na zahtevo po ribi. Četudi bi bila ta zahteva uslišana, bi bili kmetje v letu ali dveh spet v enakem položaju. Potrebno je iskati rešitve, ki bodo slovenskemu kmetu omogočile preživetje v daljšem obdobju.
Od vlade lahko zahtevamo, da nam omogoči kmetovanje pod takšnimi pogoji, da bomo konkurenčni kmetom drugod po EU. Simbolično rečeno oblast nam mora pomagati oziroma ustvariti takšne pogoje, da bomo čimbolj uspešno lovili ribe. Žal se pri nas pogostokrat ukvarja predvsem s tem kako nas bi omejili in nadzorovali. Kot je iz Odprtega pisma možno razbrati to podpisniki pisma celo zahtevajo.
Raje zahtevajmo čimbolj enostavno ureditev možnosti za predelavo in neposredno prodajo pridelkov na kmetiji. Na ta način bomo pritisnili trgovce v kot in zaslužek, ki ga sedaj poberejo predelovalci in trgovina bi ostal na kmetiji. S tem bi omogočili preživetje kmetij, ki so premajhne (in takih je v Sloveniji večina), da bi lahko konkurirali velikim kmetijskim obratom v tujini. Še zlasti ker je slovenska zakonodaja na tem področju praviloma ostrejša od tuje. Npr.: omogočimo kmetom, ki se nameravajo lotiti dopolnilne dejavnosti, neko prehodno obdobje (npr. 5 let) v katerem bo obvladal predelavo, si uredil prostore, nabavil potrebno opremo, raziskal trg oziroma pridobil stranke. Pa naj to dela na kuhinjskem štedilniku ali v domači garaži, plača naj pavšal, prodaja na stojnici ob cesti (! to namerava kmetijski zakon prepovedati), ... Ne pa, da mu nabijemo komunalni prispevek v višini 10 tisoč €, ko namerava obstoječo garažo predelati v sirarno, še preden bo naredil prvi sir. Šele po tem prehodnem obdobju mu začnemo težiti z računi in davčno blagajno, velikostjo črk na etiketi, barvo ploščic, višino na kateri ima gasilni aparat, ....
Na splošno je birokracija pri nas zelo zahtevna in draga in tu res lahko vlada takoj, tudi na dopisni seji, ukrepa. Ne vem zakaj nihče od podpisnikov tega ne zahteva. In predloga popravkov Zakona o kmetijstvu in Zakona o kmetijskih zemljiščih sta spet polna prepovedi in omejitev za kmete. Zgleda, da to nikogar iz organizacij podpisnikov pisma ne skrbi. Bodo o tem pisali, čez leto ali dve, ko bodo občutili posledice?

Spet nekaj zgledov:
pred nekaj dnevi je po spletu zakrožila Odločba s katero je kmet bil obveščen, da mu ne pripada podpora za OMD v znesku 381 €, ker je povprečni znesek na ha nižji od 25 €. Tak je pač odlok, vendar iz denarja, ki se "kao" namenja kmetijstvu, so bili plačani: svetovalka za pripravo vloge, Agencija za obdelavo, tiskar za tisk odločbe, pošta, mogoče še kdo; le kmet ni dobil nič. In to se zdi nekaterim samoumevno?

Papirji za gradnjo objektov na kmetiji (gradbeno dovoljenje in že omenjeni komunalni prispevek) stanejo slovenskega kmeta od 10 do 100x več kot kmeta, ki je od Ljubljane oddaljen kakšnih 150 km. Poleg tega mu pridobivanje teh vzame vsaj nekaj mesecev, pogosto tudi let, medtem ko v tujini za to običajno zadošča nekaj tednov.

Nesmiselno je preveč ozko predpisovati, kaj je lahko dopolnilna dejavnost na kmetiji. Glede na majhnost slovenskih kmetij in terenske značilnosti, je povečevanje kmetij marsikje nemogoče. Po drugi strani tudi na takšnih kmetijah živijo ali bi lahko živeli visokoizobraženi ,,kmetje", ki kot dopolnilno dejavnost lahko opravljajo tudi čisto nekmetijsko delo (npr. računalniško programiranje, finančno svetovanje, projektiranje,...). Zakaj jim to preprečujemo?

Nedostopnost fitofarmacevtskih sredstev in zdravil registriranih v EU in neregistriranih v Sloveniji. Zakaj je potrebna dodatna registracija za pripravek, ki je že registriran v EU?

Zakaj so določeni zakoni in pravilniki ostrejši pri nas kot v EU, kar vse slabša konkurenčnost slovenskih kmetov? Npr. v tujini določena zdravila lahko kmet sam uporablja (in ima na zalogi v priročni ambulanti), pri nas samo pod nadzorom veterinarja, kar zdravljenje za cca 10x podraži. Ravno tako so pri nas karence daljše - komu na čast?

Akuten problem so tudi črna odlagališča odpadkov na kmetijskih zemljiščih. Sedaj je zanje odgovoren sicer nič kriv lastnik zemljišča. Četudi odlagalca zaloti pri dejanju, nima nobenih pristojnosti ukrepati, še če ga bo fotografiral bo lahko ovaden zaradi poseganja v zasebnost. Kljub temu je kmet dolžan odpadke na svoje stroške odstraniti. Pa imamo organe, ki imajo tudi pooblastila in nas davkoplačevalce drago stanejo, in bi lahko odlagalca izsledili ter ga ustrezno kaznovali, pa ti svojo delo s pomočjo zakona kar prenesejo na pleča kmetov.

Takšnih primerov bi lahko naštel še celo vrsto. Vsem je skupno, da bi jih lahko vlada rešila, a to nihče ne zahteva od nje. Dajmo se problemov lotiti pri koreninah. Od vlade zahtevati to kar lahko stori in od zadrug to kar lahko storijo one, ne pa vse mešati.

No tukaj pri zavarovanju so bili neki predlogi, da bi se to kar avtomatsko odbijalo od subvencij ampak sam nisem navdušen nad to idejo. Kar se mene tiče je dosti bolje, da država enostavno ne da ničesar za škodo in kdor preživi pač preživi, kdor ne, pa pač ne. Težava je predvsem v tem, da se tukaj pogovarjamo o ogromnih premijah, ki jih že sedaj v nekje 50 odstotkih (nisem 100%) financira država, ker so enostavno previsoke. Potem se pač zgodi, da ti recimo toča uniči del pridelka. Koruza recimo še stoji ampak se sčasoma pričnejo ustvarjati toksini. Pridejo iz zavarovalnice, najprej izveš, da je npr. 20% odbitne franšize. Če ti že kaj izplačajo je to na koncu manj, kot si plačal za premijo. Te stvari sem si že davno preračunaval in po moje je bolje, da ti ne dajo nič, kot pa, da plačuješ obvezno zavarovanje naslednjih 50 let, od tega ti bo morda 5x toča uničila ali poškodovala pridelek.

Tole kot si napisal, zakonsko zapisati, da mora zemlja biti obdelana pa ima spet luknje, saj tudi če travo samo mulčiš je to še zmeraj obdelava, strošek pa je minimalen. Seveda s tem prav nič ne pripomoreš k samooskrbi. S kakšno metodo boš kontroliral donos parcele? Z ostalim se strinjam.

Ne samo kmetijska zemljišča in stanovanja, ves kapital je treba "prislit", predvsem gotovino in kriptovalute, ane mato.

V Jugoslaviji subvencij niso poznali pa so kmetije laufale... kako to da danes brez subvencij ne gre več ?

Raptor F16 je 19. dec 2020 ob 21:45 izjavil:

V Jugoslaviji subvencij niso poznali pa so kmetije laufale... kako to da danes brez subvencij ne gre več ?

Zato ker kupci niso imeli drugega ponudnika kot njih.
Danes pa Kitajci in ostali konkurirajo. Ljudje pa raje vedno vzamejo najcenejše.

Zato pa ima tudi globalistična elita tako moč.

Če vrjamete v Great Reset (ne vem zakaj ne bi, glede na to, da so vsi zahodni voditelji že poljubili prstan Schwaba), potem je kupovanje lokalnih izdelkov edini možen način boja proti njim.
Kupujte slovensko, ne zato ker bi bili patrioti, ampak ker drugače vas bodo vpregli v korporativistični fevdalizem.

I'm not even kidding.

gruntfürmich je 20. dec 2020 ob 11:12 izjavil:

Raptor F16 je 20. dec 2020 ob 09:18 izjavil:

Daniel je 19. dec 2020 ob 23:32 izjavil:

Aha, slovenski kmetje so neuki bedaki

Naj te opomnim, da so to tvoje besede.

to je zgodovinsko dejstvo.
če kdo misli da niso (v povpreču seveda), potem meni da smo vsi ostali bedaki in slovenski kmetje pametni.
kaj je potem sedaj res?

Tvoje mnenje tukaj ima ravno toliko teže kot moje, če rečem, da si ti bedak. Ampak meni zraven tega pritrjuje še tvoj avatar. Nekaj jih je hinavcev, ki gledajo samo nase in nekaj zgolj navadnih kimavcev, bedake boš pa težko našel.

Lekcija zgodovine iz tvoje tipkovnice nima teže, dokler ne predstaviš še kakšnih oprijemljivih dokazov.

Odg. na naslov teme: večinoma precenjeno za ponujeno (zame s prevec dodanega sladkorja) kvaliteto. Pač športnik stremim k bolj KETO prehrani (imam takrat boljše rezultate) zato velikokrat žal PASS drugače bi z veseljem.

Dekameron je 22. dec 2020 ob 22:53 izjavil:

Kot zanimivost: Perutnine Ptuj prav to možnost na svojih premium izdelkih že ponujajo.

Pa Celeia, pa mlekarna Planika...

m0LN4r je 23. dec 2020 ob 16:28 izjavil:

Perutnine Ptuj prav to možnost na svojih premium izdelkih že ponujajo.

To je prevec za navadnega potrosnika. Za navadnega potrosnika, bi moralo to pisati jasno crno na belem na embalazi z berljivo velikostjo pisave.
Krava vzrejena na Madzarskem pasniku, zaklana v Avstriji, zapakirana v Sloveniji.
Tisto z bchaini pa naj majo inspektorji, ko delajo kontrolo, sicer pa tudi te danasnje sisteme se na stare nacine da prelisiciti na sredini poti.

To na embalaži seveda lahko piše vse in še več. Sigurno je preveč opravka, če za vsak izdelek preverjaš izvor s pomočjo skeniranja. Tehnologija je zamišljena bolj za za tiste izdelke, kjer ti je izvor res pomemben. Predvsem, ko govorimo o izvoru recimo kakega kvalitetnega vina, dragocene kozmetike, oblačil ali pa tudi to, da je jogurt iz pomurskih mlekarn res od slovenskega kmeta. Takrat ti lahko potem blockchain omogoča eno višjo stopnjo zagotovila, kot značka na etiketi.

Sploh, če govorimo še o implementaciji senzorjev in IoT tracking naprav, kjer je ponavadi za prelisičenje na sredini poti več muke kot koristi.

Že preden sem se lotil dela, sem vedel, da večina ljudi za večino izdelkov tega ne bo uporabljala. Jaz imam tudi svoje razloge, zakaj tega v večini primerov osebno ne bi uporabljal. Namen ankete je zato tudi takšen in vprašanja so tudi tako spisana, da potem lahko mogoče ugotovim, kaj so torej razlogi, zakaj kupci tega ne bodo uporabljali oz. "zakaj pa to je preveč za navadnega potrošnika".

Morda pa ljudjem postaja vse bolj vseeno kaj kupujejo in iz kje izhaja. Tudi to bi lahko bila zanimiva hipoteza za kdaj drugič.

Pa hvala za tvoj komentar