Umiranje

FrRoSt je 24. feb 2020 ob 16:15 izjavil:

Pred časom sem se srečal z žensko, s katero sva se spoznala v mladosti! Bila sva si naklonjena, a se najine življenske poti niso združile. Še sedaj je taka, kot je bila takrat, kar se tiče tistih, nefizičnih lastnosti.... Odprta, prijazna, dobrohotna in vse ostalo.... Ima dva otroka, starejša že na pragu polnoletnosti, mlajši še v OŠ. Oba neverjetno simpatična. Imajo praktično vse in še več kot to, kar se materjalnih stvari tiče... Tudi nematerialnih! Vse pošlihtano! Tudi dobrega moža! Ko sva se pogovarjala, je omenila, kakšne težave je imla s starejšo, ko jim je umrla domača živalca.... Na koncu ji je morala prepovedati, da vsak večer hodi tja na njen grob na vrtu! In potem niso nabavili ničesar več!? Kako smo lahko tako neprevidni in neodgovorni!? Poskušamo zaščititi otroke pred vsemi neprijetnostmi!? Ali je to nekako bolj MEDVEDJA Usluga!?

Mislim, da ta ženska ni tako odprta kakor misliš, da je. Je pa tako, da se ogromno staršev izogiba govorjenju o smrti, deloma tudi zato, ker se je oni sami bojijo, še bolj pa zato, ker hočejo zaščititi otroke pred "zlobnim svetom".

Moji starši so se recimo prav tako izogibali te tematike, sem moral posečti po dedku, ki je bil na srečo iskren in mi dal misliti. Je pa bil kregan s strani staršev.

Jaz sem si obljubil, da če bom kdaj oče, bom iskren(vsaj večino časa).

Saj je dosti literature na to temo.
Meni je bila pred leti zanimiva tudi knjiga Potovanje duš, samo to je bilo res pred leti.
Nazadnje sem bral Vadim Zelanda, saj so kake stvari zanimive, vendar se knjige vlečejo. Namesto petih šestih knjig bit to lahko napisal v eni.
Mogoče je dobro prebrati celotnega Junga. Zanimiva mi je njegova misel, ki človeško življenje primerja z vzhodom sonca in njegovim zahodom. Ko greš čez zenit, se bi naj počasi obrnil k sebi in naj ne bi več toliko aktivno posegal navzven.

Cruz je 24. feb 2020 ob 16:35 izjavil:

Mislim, da ta ženska ni tako odprta kakor misliš, da je. Je pa tako, da se ogromno staršev izogiba govorjenju o smrti, deloma tudi zato, ker se je oni sami bojijo, še bolj pa zato, ker hočejo zaščititi otroke pred "zlobnim svetom".

Moji starši so se recimo prav tako izogibali te tematike, sem moral posečti po dedku, ki je bil na srečo iskren in mi dal misliti. Je pa bil kregan s strani staršev.

Jaz sem si obljubil, da če bom kdaj oče, bom iskren(vsaj večino časa).

Je kar odprta, vsaj do mene, ... taka je bila, ko sva se spoznala že kot najstnika in taka je bila tudi, ko sva se parkrat dobila! Vsaj jaz to tako jemljem. Čisto komot bi me celo na vljuden način zavrnila ali se mi izognila! Pa se mi ni...

Ne gre za to! Gre za to, da je (sedaj) tudi ona hudo zbolela! Imn mene je postalo kar strah, ko mi je povedalo to svojo zgodbo z domačo živalco!! Ko ti umre, kot otroku, domača žival, je pač hudo! Ko pa ti umre tretja, ali četrta, pa zadevo vseeno malo bolj drugače gledaš! Pa četudi gre samo za kanarčka, hrčka ali kaj podobnega. Gre za neko čustveno izkušenost, zrelost,... morda celo moč ali razumevanje. Tako pri otrocih kakor tudi pri odraslih in starejših ljudeh.

FrRoSt je 24. feb 2020 ob 14:16 izjavil:

Ker so me izvrgli iz teme Koronavirusa, mene pa močno srbijo prsti me zanima, kaj mislite o umiranju!?

Ali ljudje še zanajo umirati!? Ali smo prešli v dobo, ko se oklepamo vsake bilke, da bi bilo naše življenje daljše in se kakorkoli, na vsak način in za vsako ceno izognili smrti!? In na koncu en sam JAMR, jok in stok!? Kakor da bi pozabili živeti skozi celo življenje!? In potem seveda nagrobni spomenik, vreden vsaj 10k€ v spomin in zahvalo!?

Ali pa še obstajajo ljudje, ki ne trepetajo in cvilijo in si Smrti upajo pogledati naravnost v Oči!?

Moja babica ze 20+ let govori, da bo umrla pa da noce vec zivet, naj gre vse u kurac. Pa se kr okopava vrt zuni.
Medtem, ko je druga babica ze umrla pa nikoli ni izrazila te zelje. Umrla pa je v bolnici. Usoda je ful zanimiva stvar. Bila je drugic hospitalizirana, pa so rekli da ne bo dolgo. Pa ji je moja mama povedala, da pridem cez nekaj dni domov. Pocakala me je, moci vec ni imela nobene, ko sem stal zravn nje v bolnici je bila neizmerno vesela, da sem prisel in jo videl, poslovila se je in med mojim dopustom, nas je zapustila, tako da sem celo imel cas za pogreb in vse. Bila je zelo verna, nikoli, ampak res nikoli ni bila sebicna, celo vsak vecer je molila za druge in ta situacija me je res prijela, kot da je zadnje moci sparala, ker je vedla da jo pridem obiskat. Spraseval sem se, ce bi prisel pozneje mogoce ne bi tako hitro umrla.

Pri dedku, ki je pa ze dal tretjo mozgansko kap cez, je delno hrom in se mu vidi, da se iz dneva v dan bori in noce bit breme za nas. Nek manjsi prepir sta imela z babico, pa ko sva bila sama sem videl da je imel solzaste oci, ker se pac ne more vec gibati in ima visok holesterol, je tveganje, da se zadeva spet ponovi zelo visoka in po tretji kapi, ga je vec kot ocitno strah. Nikoli v zivljenju ni jamral, sem pa imel obcutek, ko sem ga gledal v oci, da ga je strah in noce vec trpeti. Jemlje kr ogromno tablet, ene mu redcijo kri, druge spet za odvajanje, do wcja pa spet ne more sam. Tudi vstat iz stola vec ne more.

Meni je najhujsa oblika umiranja za svojce demenca. Sicer ne v tisti obliki, ko se zgubis pa neves kje zivis, ampak ko vec ne prepoznas nobenga, ki ti hoce pomagat.

Je pa tako, razmisljanje in odnos do umiranja, smrti se z leti in s tem kaj se ti zgodi, lahko zelo zelo spremeni.

V nasi vasi je bilo, ce se jaz dobro spomnim, vseskup trije samomori. Poznal sem vse tri, niso bli slabi ljudje ali karkoli. En je bil diabetik, odvzem noge, zivel na kmetiji in pac ni hotel biti dodatno breme na kmetiji verjetno, pa sam vec ni mogel skrbeti za zivali in si je vzel zivljenje. Drugi je bil ze malo starejsi, nasa drzava ga je spravila do beraske palice, clovek ni imel za jesti za kuriti, pa se je enga lepega dne obesil v sadovnjaku. Za tretjega pa sem slisal, da so bili vzroki razni dolgovi, nasilje, groznje iz drugih strani, nasli so ga v porocni obleki obesenga. Tudi ze bil v letih.

call_cry-pto je 24. feb 2020 ob 14:46 izjavil:

Vsako noc ko zaspite dozivite takoimenovano malo smrt! Se zavedate kdaj se sploh zgodi tist switch iz budnega stanja v spanec?

Uff nevem ce glih vsako noc, ampak ene parkrat letno se mi zgodi, da zacutim nek sok, konkretno kot da me nekaj strese in ravno, ko me zmanjka v sanjah samo odprem oci. Potem imam en tak zelo cuden obcutek, kot da sem skoraj umrl, strah, adrenalin, pa nevem od cesa. No po tem dogodku vec ne morem zapreti oci.
A je mozno, da clovek pade tako mocno v deep sleep, da si ze skoraj mrtev, da se potem v telesu sprozi nek obrambni mehanizem in te prebudi?

Na splosno me ni strah, da bom nekega dne umrl, ampak ko se mi to zgodi, me je strah, ampak to ni isti strah, kot ko si v nevarnosti ali nekaj. Ne vem opisat, se najbolj podobno bi bilo, ste ze sigurno imeli situacijo v zivljenju, ko ste mislili zdaj je pa vsega konec, pa ste vseeno preziveli?

nergac je 24. feb 2020 ob 16:59 izjavil:

Zakaj se potem budisti trudijo za nirvano? Saj jo potemtakem vsak doseže, ko umre.
Marsikaj je odvisno od kulture in lokalnih religij, v kateri rasteš (tudi če si ateist).

Ker naj bi to bil končni cilj vsake duše.
Ne greš v nirvano s tem, da umreš.
Ampak tako, da delaš na duhovnem življenju, kar pomeni da meditiraš (čuječnost aka "mindfulness"), dviguješ svojo zavest in odpraviš vse strahove.
Dokler ti tega ne uspe se ob vsaki smrti reinkarniraš v novem telesu.
Vsaj tako si jaz te reči predstavljam.

m0LN4r je 24. feb 2020 ob 17:13 izjavil:

call_cry-pto je 24. feb 2020 ob 14:53 izjavil:

[Michael] je 24. feb 2020 ob 14:51 izjavil:

call_cry-pto je 24. feb 2020 ob 14:46 izjavil:

Vsako noc ko zaspite dozivite takoimenovano malo smrt! Se zavedate kdaj se sploh zgodi tist switch iz budnega stanja v spanec?

Ne, samo naenkrat se zbudiš in če ne bi pogledal na uro, pojma ne bi imel koliko časa si spal.

Jaz verjamem, da je podobno z reinkarnacijo. Le, da je vmesno stanje, ko nisi utelesen.

Druga stvar, ki se mi pa pogosteje dogaja je, da se zavedam da sanjam in se hocem prisilno zbudit pa se ne morem. Dobesedno si v sanjah zelim, da se zbudim pa sem ujet pa ne morem ven. Potem pride tista faza, ko lahko premikam telo, pa se se kr ne morem zbudit. No in potem naredi ta "switch" in se zbudim, cel sem presvican kot konj, utrujen, kot da bi prelaufal maraton.
Da ne bo kdo mislil, da trolam. Trolam res vedno, ampak o teh stvareh pa res ne. Pol mi se na sihtu drug dan recejo, ce nisem nic spal ali sem ga celo noc zural. To se mi zgodi enkrat mesecno, cist na random.

Hehe, prva stvar je, da ne paničariš, ko se zaveš, da si v sanjah. Drugič si povej: "Huh, kul." pa lepo počasi. Če se hočeš zbuditi, pa si daj ustvariti gumb "Zbudi se." in klikni na njega. Mogoče se sliši čudno, ampak deluje. V lucidnih sanjah lahko ustvariš/delaš karkoli, tako da jaz jih ne bi zapustil dokler ne bi vsaj poskusil leteti.

call_cry-pto je 24. feb 2020 ob 17:16 izjavil:

Saj ne mores vedet, da nihce ne ve kaj je po smrti. Kako bos zvedel? Razen po medijih, ki so mocno filtrirani, kar se tovrstnih informacij tice. Govorim za zahodni kapitalisticen svet. Na vzhodu je drugace. Jaz sem zacel o tem zanimat ko sem spoznal ne eno osebo ampak vec oseb, ki so bile mrtve za dovolj dolgo casa, da niso vec bili v bolnisnici s svojim fizicnim telesom.

Ja ravno to sem mislil vprasat, kako je kaj s temi, ki so sli na ono stran in prisli nazaj. Jaz verjamem, da jih je kr nekaj. Vprasanje je edino ali so bili res mrtvi ali pa so mozgani se vedno aktivni, ce bi izmerili.
Na kratko, kaj pravijo, kaksne so njihove izkusnje? So si zgodbe enake? Saj ne verjamem, da je vec opcij po smrti. Gremo vsi po isti poti ali ne?

[Michael] je 24. feb 2020 ob 17:15 izjavil:

nergac je 24. feb 2020 ob 16:59 izjavil:

Zakaj se potem budisti trudijo za nirvano? Saj jo potemtakem vsak doseže, ko umre.
Marsikaj je odvisno od kulture in lokalnih religij, v kateri rasteš (tudi če si ateist).

Ker naj bi to bil končni cilj vsake duše.
Ne greš v nirvano s tem, da umreš.
Ampak tako, da delaš na duhovnem življenju, kar pomeni da meditiraš (čuječnost aka "mindfulness"), dviguješ svojo zavest in odpraviš vse strahove.
Dokler ti tega ne uspe se ob vsaki smrti reinkarniraš v novem telesu.
Vsaj tako si jaz te reči predstavljam.

Sicer bi sam to drugače ubesedil, ampak nekaj takega.

Cruz je 24. feb 2020 ob 17:17 izjavil:

m0LN4r je 24. feb 2020 ob 17:13 izjavil:

call_cry-pto je 24. feb 2020 ob 14:53 izjavil:

[Michael] je 24. feb 2020 ob 14:51 izjavil:

call_cry-pto je 24. feb 2020 ob 14:46 izjavil:

Vsako noc ko zaspite dozivite takoimenovano malo smrt! Se zavedate kdaj se sploh zgodi tist switch iz budnega stanja v spanec?

Ne, samo naenkrat se zbudiš in če ne bi pogledal na uro, pojma ne bi imel koliko časa si spal.

Jaz verjamem, da je podobno z reinkarnacijo. Le, da je vmesno stanje, ko nisi utelesen.

Druga stvar, ki se mi pa pogosteje dogaja je, da se zavedam da sanjam in se hocem prisilno zbudit pa se ne morem. Dobesedno si v sanjah zelim, da se zbudim pa sem ujet pa ne morem ven. Potem pride tista faza, ko lahko premikam telo, pa se se kr ne morem zbudit. No in potem naredi ta "switch" in se zbudim, cel sem presvican kot konj, utrujen, kot da bi prelaufal maraton.
Da ne bo kdo mislil, da trolam. Trolam res vedno, ampak o teh stvareh pa res ne. Pol mi se na sihtu drug dan recejo, ce nisem nic spal ali sem ga celo noc zural. To se mi zgodi enkrat mesecno, cist na random.

Hehe, prva stvar je, da ne paničariš, ko se zaveš, da si v sanjah. Drugič si povej: "Huh, kul." pa lepo počasi. Če se hočeš zbuditi, pa si daj ustvariti gumb "Zbudi se." in klikni na njega. Mogoče se sliši čudno, ampak deluje. V lucidnih sanjah lahko ustvariš/delaš karkoli, tako da jaz jih ne bi zapustil dokler ne bi vsaj poskusil leteti.

Niso to glih lucidne sanje v katerih jaz delam kaj hocem, ampak jaz lahko delam samo to, kar lahko delam in nic vec. Kot duh ujet v telesu, nad katerim nimas kontrole. Vidim se kako spim oz. obcutek kot da imas odprte oci, pa jih nimas in se ne mores premikat, razen malo sem pa tja par cm.

No a res se noben ni sanjal in se zbudil, kot da bi ga nekaj streslo, nato pa ga zmrazi od straha?

nergac je 24. feb 2020 ob 17:20 izjavil:

Sicer bi sam to drugače ubesedil, ampak nekaj takega.

Pa daj...mogoče bo bolj razumljivo za druge, mogoče še jaz kaj novega izvem.

Te reči so zelo zanimive, ampak jaz težko najdem družbo za take pogovore.

m0LN4r je 24. feb 2020 ob 17:19 izjavil:

call_cry-pto je 24. feb 2020 ob 17:16 izjavil:

Saj ne mores vedet, da nihce ne ve kaj je po smrti. Kako bos zvedel? Razen po medijih, ki so mocno filtrirani, kar se tovrstnih informacij tice. Govorim za zahodni kapitalisticen svet. Na vzhodu je drugace. Jaz sem zacel o tem zanimat ko sem spoznal ne eno osebo ampak vec oseb, ki so bile mrtve za dovolj dolgo casa, da niso vec bili v bolnisnici s svojim fizicnim telesom.

Ja ravno to sem mislil vprasat, kako je kaj s temi, ki so sli na ono stran in prisli nazaj. Jaz verjamem, da jih je kr nekaj. Vprasanje je edino ali so bili res mrtvi ali pa so mozgani se vedno aktivni, ce bi izmerili.
Na kratko, kaj pravijo, kaksne so njihove izkusnje? So si zgodbe enake? Saj ne verjamem, da je vec opcij po smrti. Gremo vsi po isti poti ali ne?

Jap, možgani te zabavajo, zelo pridni in dobrosrčni so. Zato tudi vi skrbite za njih in uživajte omega 3 maščobe. :)

m0LN4r je 24. feb 2020 ob 17:21 izjavil:

Niso to glih lucidne sanje v katerih jaz delam kaj hocem, ampak jaz lahko delam samo to, kar lahko delam in nic vec. Kot duh ujet v telesu, nad katerim nimas kontrole. Vidim se kako spim oz. obcutek kot da imas odprte oci, pa jih nimas in se ne mores premikat, razen malo sem pa tja par cm.

No a res se noben ni sanjal in se zbudil, kot da bi ga nekaj streslo, nato pa ga zmrazi od straha?

Ja vem, spalna paraliza. Tudi jaz sem jo imel. Mene je še cel čas strašil lucifer, tako da je bilo pestro. :D Nato sem se naučil kontrolirati svoje sanje(tista fora z gumbom) in je pomagalo. Še en dober tip je to, da prenehaš z dihanjem.

nergac je 24. feb 2020 ob 17:25 izjavil:

Sicer ni nujno da je mora; skratka, enkrat na tri mesece se zavem, da sanjam. Da lahko počnem, karkoli mi srce poželi. Seveda takoj začnem uravnavati svoje sanje in se kmalu znajdem sredi res dobrega skupinskega seksa oziroma bolje rečeno tik pre tem in takrat se zbudim. Ponavadi z otrdelim in polnim mehurjem, kar predstavlja nevšečnost, treba je počakati vsaj dve minuti.

Don't get too excited! :) Seks ni najboljša/praktična stvar za lucidne sanje, ker se hitro zbudiš. Raje potuj na Luno, pa eno simpatično diklino s sabo vzemi, pa opazujta razgled. Boljše od seksa. :)

A si nor? Jaz se pocutim, kot da sem za las usel smrti.

WallSreet je 24. feb 2020 ob 17:24 izjavil:

Tudi DeJavu je še en nerazumljivi pojav. Nekateri pravijo da je to spomin iz prejšnjega življenja. Če je temi tako potem vas nima kaj skrbeti ker se potem ponovno rodiš. Samo še vedno ne veš v kakšnem okolju. Morda med vojnim obdobjem in v obdobju kjer je življenjska doba zgolj 30 let in morda na popolnoma drugem planetu v neki drugi galaksiji.

Ta svet je tako lep da bi si želel živeti 500 let, če bi telo dopustilo. Ko ljudje pravijo da nebi živeli tako dolgo jim enostavno ne verjamem. Govorim o ljudeh ki nimajo zdravstvenih težavah. Enostavno je preveč lepih stvari, stvari ki te navdušujejo itd. Meni je recimo glasba nekaj najlepšega na tem svetu in si ne predstavljam dneva brez glasbe, recimo samo en primer. Že zdaj zavidam naslednjim generacijam, kjer bodo z razno tehnologijo lahko živeli precej dlje. Je pa res da se bo enkrat zgodil reset, kot se je že nekajkrat.

V neki drugi galaksiji imaš planet ki je enak zemlji s to razliko da tam živijo 300 let in da imajo 100x boljšo tehnologijo.

Z dezavuji sem se pa ene parkrat srecal in to zelo konkretno, celo tako da sem za trenutek vedel kaj se bo zgodilo oz. kaksa bo situacija. Ful zanimiva stvar. Sem sanjal neko kratko situacijo, pa se mi je potem se isti dan zgodila. Ta je sele grozna.

m0LN4r je 24. feb 2020 ob 17:21 izjavil:

No a res se noben ni sanjal in se zbudil, kot da bi ga nekaj streslo, nato pa ga zmrazi od straha?

Mene so v otroštvu čarovnice preganjale v sanjah.

Čarovnice sem videl v nekem filmu, mogoče celo risanki, ne vem točno.

Ko sem se zbudil sem bil tak kot se ti opisuješ (prestrašen in moker od znoja), kot je prikazano v marsikaterem filmu.

Poglej si Der Trafikant.

V tem filmu je zelo dobro prikazano kako fant doživlja svojo subjektivno realnost in ima hkrati fantazije možne prihodnosti oz. željene prihodnosti in kake sanje ima, v filmu se pojavi celo "Sigmund Freud" - zelo kul.
Jaz sem zelo podobno doživljal svet in ga še dandanes, mogoče ga tudi ti.

WallSreet je 24. feb 2020 ob 17:24 izjavil:

Tudi DeJavu je še en nerazumljivi pojav. Nekateri pravijo da je to spomin iz prejšnjega življenja. Če je temi tako potem vas nima kaj skrbeti ker se potem ponovno rodiš. Samo še vedno ne veš v kakšnem okolju. Morda med vojnim obdobjem in v obdobju kjer je življenjska doba zgolj 30 let in morda na popolnoma drugem planetu v neki drugi galaksiji.

Kakor vsi spiritualni in paranormalni pojavi, se tudi Deja Vu da razložiti z znanostjo. Kakor ponavadi, je znanstvena razlaga lahko še bolj zanimiva od spiritualne.

D%C3%A9j%C3%A0 vu @ Wikipedia

nergac je 24. feb 2020 ob 16:59 izjavil:

feryz je 24. feb 2020 ob 16:49 izjavil:

Jaz se bojim smrti. Iz preprostega razloga, ker je živeti tako lustno. Ko je enkrat flatline, je konec. Pozabite 12 devic, večno življenje med oblaki, reinkarnacijo v fikus in podobno.
Tema, konec.

Zakaj se potem budisti trudijo za nirvano? Saj jo potemtakem vsak doseže, ko umre.
Marsikaj je odvisno od kulture in lokalnih religij, v kateri rasteš (tudi če si ateist).

NE! Ne doseže jo vsak, ki umre! Oni se predvsem trudijo zapustiti Samsaro in kolo ponovnih rojstev... Za to pa (naj bi) potreboval dobro karmo (dobra dela)...

Je pa zgornja izjava v nasprotju z Budovim naukom, ki pravi, da obstaja na svetu (in samsari) trpljenje...

Veliko ljudi se oklepa življenja in pravi, da živi lepo, pa četudi ne tako zelo lepo, vendar vsaj živi, potem pa še to ne bo več! Kakor da ne bi nikoli slišali: Prah si bil in v Prah se povrneš!

In ravno to je ta problem, ki sem ga želel izpostaviti!

In kaže se na zelo različne načine! Nekateri ljudje bi naredili vse, samo da bi se izognili smrti, pa tudi, če bi prešli iz dežja pod kap. Drugi od/reagirajo drugače. Vsak verjetno malce po svoje!

Po smrti ni ničesar, vsaj dokler ne dokažete, da je drugače. Vse ostalo je wishful thinking.

Nah, on želi "enačbo za boga", kar pa ne bo nikoli doživel.

imagodei je 24. feb 2020 ob 18:37 izjavil:

Po smrti ni ničesar, vsaj dokler ne dokažete, da je drugače. Vse ostalo je wishful thinking.

Menda še prah izgine!

No, malo slabše kot na slo techu! Tu vsaj kakšen komentar ostane!

Sem pa tja....

Kako je v resnici že vemo

FormerUser je 24. feb 2020 ob 19:01 izjavil:

all in all, je vera v posmrtno življenje pozitivna in bi jo bilo treba vzpodbujati, kako je v resnici, pa tako ne bomo nikoli izvedeli.

Na koncu se bomo srečali, tudi če se ne bomo.

nergac je 24. feb 2020 ob 18:51 izjavil:

imagodei je 24. feb 2020 ob 18:37 izjavil:

Po smrti ni ničesar, vsaj dokler ne dokažete, da je drugače. Vse ostalo je wishful thinking.

Mogoče pa fenomena smrti oziroma morebitnega posmrtnega življenja ni mogoče ne dokazati ne ovreči.

Trenutek, ko naj nekaj začnemo verjet nastopi, ko se pojavijo ustrezni dokazi in nič prej.

Enkrat sem zasledil koliko je imel s tem problem von Neumann in ga nekako čisto razumem...