vir: The Verge
Vstavljanje elektrod v človeške možgane je v tem stoletju že postala stalna praksa pri zdravljenju nekaterih tegob, na primer epilepsije in Parkinsonove bolezni. Vrhunec takšnega sporazumevanja med možgani in stroji danes predstavlja grob nadzor preprostih robotskih okončin, pa še to zgolj v eksperimentalnem okolju. Od pravega vmesnika med možgani in računalnikom, ki bi znal operirati s kompleksnimi podatki, nas loči še dosti znoja in potrebnih tehnoloških prebojev. Ravno to pa je cilj Elona Muska z njegovim doslej zelo skrivnostnim zagonskim podjetjem Neuralink, ki ga je ustanovil pred tremi leti, deklarirano zaradi strahu pred nadvlado umetne inteligence, ki se ji lahko po njegovem človeštvo zoperstavi zgolj s stapljanjem s tehnologijo samo. Firma je doslej delovala za tesno zaprtimi vrati in le skopo dokumentirani poskusi kupovanja laboratorijskih kapacitet so nam dali bežno vedeti, s čim približno se možje in žene tam ukvarjajo. Prva javna tiskovna konferenca, v San Franciscu, je zato precej velika stvar.
Na njej je Musk v svojem značilnem slogu razkril poglavitni iznajdbi, ki pomenita temelj prvih konkretnih Neuralinkovih posegov v možgane: fine mehke elektrode in robota, ki jih bo kirurško vsajal. Osnovno fizično vodilo predstavljajo mehke niti širine štirih do šestih mikrometrov, se pravi, približno četrtine človeškega lasu. Vsaka nit nosi do 32 elektrod, ki vsaka zase predstavljajo podatkovni kanal. Predstavljen je bil praktični primer podgane s 96 vstavljenimi nitmi, oziroma 3072 kanali, ki so zajemali podatke iz 1500 živčnih celic, kar je petnajstkrat toliko, kot je znašal dosedanji rekord. Izum mehkih elektrod je za možganske vmesnike izjemno pomemben, ker ima trenutno razširjena tehnologija rigidnih elektrod veliko težavo, da se možgansko tkivo skozi čas giblje, elektrode pa ne, zato prihaja do notranjih krvavitev, takšni vsadki pa imajo posledično kratko življenjsko dobo. Hkrati je z mehkimi materiali v kirurgiji težje delati, zato se niti ne bodo vstavljale ročno, temveč bo to pod nadzorom človeških kirurgov počel namenski robot, ki naj bi bil trenutno zmožen vstaviti šest niti na minuto.
Podatki iz elektrod za zdaj v testnih živalih še potujejo do večjega vsajenega čipa, ki se z zunanjostjo sporazumeva preko vodila USB-C. Za prihodnost pri Neuralinku stavijo na mnogo manjše, 4×4 milimetre velike čipe "N1 sensor", ki bi bili vsajeni pod lobanjo neposredno ob področja možganov, s katerih bi se zajemali podatki. Te bi obdelane pošiljali brezžično v centralno napravo za uporabnikovim ušesom, ki bi jih nato pošiljala dalje - na primer na telefon - in v kateri bi bilo tudi glavno napajanje. Razvijajo tudi naprednejšo tehnologijo vrtanja v lobanjo: pri prvih poskusih naj bi šlo za običajne luknjice, napravljene s svedrom, čez nekaj let pa naj bi vrtali z laserjem.
Večina poskusov je bila doslej izvedena na podganah, Musku pa je, menda nehote, ušlo tudi, da delajo na opicah in da je ena "z umom nadzorovala računalnik". Možakar je optimistično napovedal prve poskuse na ljudeh že v prihodnjem letu, pri čemer naj bi šlo za težke bolnike, paralizirane zaradi poškodb hrbtenjače. Toda navzoči sodelavci, med njimi predsednik firme Max Hodak in glavni kirurg Matthew MacDougall, so hitro pojasnili, da so se z agencijo FDA šele začeli pogovarjati o vseh dovoljenjih za takšne posege. Pridobivanje teh papirjev je običajno zelo zamudno, zato se poraja vprašanje, če se ni Musku zopet malce zareklo. Je pa glede na povedano jasno, da je Neuralink realna zadeva in namere zelo resne, njihov kader pa sposoben in motiviran. Tudi če odmislimo Muskove mestoma sanjave napovedi o spajanju človeka s stroji, ima firma velik potencial za odmevne preboje na področju zdravljenja težkih živčnih poškodb in bolezni.
(Če ne drugega, lahko Muskova punca Grimes tehnologijo brez dvoma vkomponira v svoj wellness program.)
